»Kdor pa je od blizu ali daleč videl prizor izpred dveh dni, ko je izdatna ekipa Ministrstva za okolje, podnebje in energijo sredi delovnega dne s pastelnimi plastičnimi otroškimi vetrnicami v rokah capljala po ljubljanskem Kongresnem trgu pod pretvezo srečanja z novinarji ob »dnevu varčevanja z energijo« in začetku kampanje »Moč vetra, sonca, vode in lesa. Za vse nas.«, ter se za lastni Facebook profil »slikavala« z Ljubljanskim gradom v ozadju – bo nanj morda postavila vetrnice? cel vetrni park!? – prav tako pa tudi točno tam, kamor oni in vsa ta kampanja v resnici sodi, to je pred Hišo Iluzij!; no, kdor je pa to videl, se verjetno strinja, da se gotovo najbolj upravičeno vsem v dno duše lahko smili minister Bojan Kumer, ki so ga celo dali sedeti v sredino na »vetrnični kandelaber« in je v tistem nerodnem položaju vrtel po rokah nesrečno vetrnico ter zelo očitno kazal, da sploh ne ve, kaj bi z njo; in sploh je bilo videti, kot da mu ni čisto jasno, ne zakaj je tam, za kaj v resnici gre, najmanj pa, kaj v resnici govori.« Več…
Author: Ana Ašič
»V TO POKRAJINO, ŠE V TO ZELENO, ROSNO ZELENO POKRAJINO, ŠE V TO, SONCE VEČERNO, BOŠ ZASIJALO S PEKOČIMI ŽARKI?«
»…vode ni, da pogasil bi z njo žejo po tihi, zeleni jutranji prirodi. In vse je večer in jutra ne bo, dokler ne umremo, ki nosimo krivdo umiranja, dokler ne umremo poslednji … Joj, v to pokrajino, še v to zeleno, rosno zeleno pokrajino, še v to, sonce večerno, boš zasijalo s pekočimi žarki? Še v to? Morje preplavlja zelene poljane, morje večerne žgoče krvi, in rešitve ni in ni, dokler ne padeva jaz in ti, dokler ne pademo jaz in vsi…« Več…
PRVI JAVNI NASTOP NOVEGA PREDSEDNIKA LOVSKE ZVEZE SLOVENIJE ALOJZA KOVŠCE NA BOVŠKEM PRI DANIJELU KRIVCU IN JOŽETU PODGORŠKU V DRUŽBI Z LJUBOM PODOREHOM IN STAREŠINO LD LJUBINJ, KI SO VSI PRIZADEVNI AKTERJI POSKUSA RAZGRADNJE LPN PRODI RAZOR IN UZURPACIJE LOVSKE KOČE V TRIGLAVSKEM NARODNEM PARKU PRED DOBRIMI DVEMI LETI!
Če torej pri vsakem predsedniku vlade ali republike vedno znova pozorno motrimo vse plati ter dejanske vsebinske in simbolne pomene prvega obiska in destinacije, ki si jo politični lider izbere, ter s tem akcentira pa tudi artikulira svojo smer delovanja, je ta v tem smislu pri novem predsedniku Lovske zveze Slovenije s prvim »obiskom« in javnim nastopom v gornji družbi eksplicitno jasna. In pričakovana. Skladna z vsem, s čimer se Kovšca kot politik in kot lovec že dolgo spogleduje. Zdaj, ko je v sedlu, pa tudi povsem odkrito ljubimka. Kaj šele bo! Saj, kot je bilo videti v tem bovškem večeru, se »pravo veselje« šele in spet začenja! Več…
NOV ČAS LOVSKE »MEDENO« SPREVRŽENE HINAVŠČINE!? IN, KOLIKO SO ALI NISO LOVCI »ŠINTARJI«, NAJBOLJE VEDO ONI SAMI! JAVNOST PA, SEVEDA, TUDI!
»No, in zdaj, v bistvu natanko devet mesecev po uboju tistega mladička, manjšega od domačega mucka, ki je okoli Kuteževega jokajoč iskal mamico, in dobrih deset dni potem, ko je prav Alojz Kovšca prevzel predsedniško mesto v Lovski zvezi Slovenije, v kratkem pa bo tudi direktorsko, saj Kovšca potrebuje službo in bo zato poklicno opravljal predsedniško funkcijo, no, po vsem tem, torej, beremo na spletni strani LZS v nekakšnem nenavadno »medenem« sporočilu za javnost pod naslovom Lovci nismo »šintarji«, »ganljivo« pisanje o tem, kako imajo »lovci dve merili, ki jih vedno in povsod upoštevamo«, in nikoli ne streljajo »nelovne divjadi«, kar bi nam skoraj solzo iz očesa izvabilo, če seveda ne bi vedeli vsega, kar smo pred tem zgoraj zapisali.« Več…
»SVEČE PRED PARLAMENTOM SO OPOZORILO TUDI NAŠIM ELITNIKOM IN NJIHOVI GLAMUROZNI »NEPOGREŠLJIVOSTI«, DA JE SKRAJNI ČAS ZA UKREPE PROTI NEČLOVEČNOSTI IN OBLASTNI AROGANCI«
»Pa kdo ima moč kaj narediti!? Najvišji predstavniki v državi ali državljan? Vse to ustanavljanje podkastov, v čemer prvi kar tekmujejo med seboj, me bolj spominja na kaste v Indiji in na razslojevanje ljudi. Na željo po trajni oblasti. Na eni strani bogata elita in na drugi strani raja. Pretiravam? Niti ne. Na eni strani Davos, na drugi strani Gaza. Na eni strani predsedničina palača z zlatimi okvirji dragocenih slik, vladno Brdo, drage hotelske in druge privatne palače, na drugi strani mrtvi, pohabljeni, lačni otroci. Na eni strani vse posvetne in religiozne elite tega sveta, z gospodarstveniki, ki služijo z granatami za vojno, na drugi strani zopet mrtvi otroci in nemočni. Neprimerljivo? Seveda je! In žalostno ter neobčutljivo. Tako kot je točno takšna tudi glasna tišina, ki boli!« Več…
ZA KOGA LUČKA GORI? ZANJE? ZATE? ZAME?
Ob desetih zvečer je na Trgu republike zimski mir. Nikjer nikogar. V stiskajočem mrazu se očitno celo varuhi parlamenta držijo nekje v zavetju. Le ena ali dve črni senci se tiho premikata in prečkata trg med živo gorečimi lučkami. Drevje je že od petka pravljično zasneženo, a je v tej mirni mrzli noči vendarle od nekje daleč že čutiti slutnjo in dih odjuge. Rahel veter tu in tam že proži sneg z uličnih svetilk in ga v njihovem siju sipko stresa z njih. Vse je zelo tiho. Res, prav neverjetna tišina se razliva čez širni trg. Le lučke živo gorijo. In brez besed govorijo. Sprašujejo. Za koga? Zanje? Zate? Zame? »Noben človek ni otok, sam zase; vsak človek je kos celine, del kopne zemlje; če morje odplavi grudo prsti, je Evrope manj, prav tako kakor da je bil rtič, prav tako kakor da je bilo posestvo tvojih prijateljev ali tvoje lastno; ob smrti vsakega človeka je mene manj, zakaj del človeštva sem: In zato nikdar ne pošiljaj spraševat, komu zvon zvoni: zvoni tebi,« je pred več kot štiristo leti zapisal angleški duhovnik John Donne v svoji znameniti pesmi, ki je služila pisatelju Ernestu Hemingwayu za iztočnico k romanu Komu zvoni. Več…
PRAVOSODNO MINISTRSTVO S »PODNA« V »PODZEMLJE«!? ALI, PREKLETSTVO LJUBLJANSKIH SODNIH PALAČ: PRED 27 LETI TEDANJI MINISTRICI NI BILO DO JAVNEGA NATEČAJA ZA »VEZANI POSEL« V ŽUPANČIČEVI JAMI, DANAŠNJA PA OČITNO KAR »PO NAROČILU«? TROŠI MILIJONE ZA JAVNOFINANČNO IN POLITIČNO »HULIGANSTVO« IN NIČVREDNE PODRTIJE V FUŽINAH! KAJ S TEM DRŽAVA IN PRAVOSODJE SPOROČATA DRŽAVLJANOM?
Da gre pravosodno ministrstvo le dobro leto in pol potem, ko je bil slovenski javnosti 30. maja 2022 na razstavi v Cukrarni predstavljen z javnim arhitekturnim enostopenjskim natečajem izbrani projekt nove sodne palače, ki naj bi stala v Ljubljani v Bežigrajskem dvoru na vogalu med Dunajsko in Topniško cesto, in ki je bila v prejšnji vladi tudi nemudoma uvrščena med prednostne državne investicije, s katero naj bi se končno rešila prostorska stiska in pereči prostorski problemi ljubljanskih sodišč, od Okrajnega in Okrožnega do Delovnega in socialnega sodišča, ki so v nebo vpijoči že vse od sredine devetdesetih let, da gre torej konec leta 2023 pravosodno ministrstvo kljub vsemu temu metati skoraj 8 milijonov davkoplačevalskega denarja dobesedno skozi razbita in devastirana okna in s plevelom in drevjem zaraščena vrata neuporabne in neugledne podrtije na robu Fužin, je v vseh pogledih nedopustno ter javno finančno, »sodno« in politično nesprejemljivo! A to ne govori le o tem, da pristojni nimajo niti trohice odgovornosti in zavezanosti h gospodarnemu ravnanju z javnimi financami ter spoštovanja do davkoplačevalcev, ampak so tudi popolnoma brez vsakega samospoštovanja ter osveščenega zavedanja o tem, kaj dejansko in simbolno predstavlja in mora v družbi in prostoru predstavljati vsaka stavba sodstva, ki je tretja veja oblasti; obenem pa vse to evidentno razgalja odnos in pogled vladajoče nomenklature do tega, kaj je zanjo in kam po njenem sodi sodna veja oblasti; vsem nam pa eksplicitno govori tudi to, kam je vladajoča politika pripeljala in kaj je napravila, kako obupno je marginalizirala in razvrednotila resnico in pravico, ki naj bi ju sodišča predstavljala in delila! Pa še vse nas je cinično prisilila v to, da to njihovo perverzno norčevanje iz vseh nas mi sami plačamo njim v užitek in korist. Tu res nimamo opravka le z »nespodobnim povabilom«, ampak z eklatantno kriminalno zlorabo in v bistvu s pravim javno finančnim in političnim »huliganstvom«! Več…
»KO ZAČNEŠ VSE GLASNEJE PODPIRATI LOVSKE PRAKSE, KJER JE NA PRVEM MESTU STRELJANJE IN ŠELE NEKJE DALEČ ZADAJ SKRB ZA DIVJAD IN NARAVO, KO SE ZAČNEŠ POSTAVLJATI ZA IDEJE IN ODLOČITVE, KJER JE NA PRVEM MESTU STRELJANJE IN UBIJANJE, ALI ZAČNEŠ V TEM SMISLU TUDI JAVNO DELOVATI, TAKRAT PA TO SEVEDA POSTANE VPRAŠANJE, KI MOČNO PRESEGA LOVSKE VRSTE!«
Ker je zdaj, po skoraj petih letih streljaštvo med lovci dobilo le še večje razsežnosti in postaja s spremenjenim zakonom o orožju, z uvajanjem sofisticiranih tehničnih pomagal za sledenje in ubijanje, vključno s štirikolesniki in droni ter s posledično »militarizacijo« lovstva le še bolj neobvladljivo in alarmantno, pa ker prav danes, 15. januarja, novi štiriletni mandat predsednika Lovske zveze Slovenije nastopa Alojz Kovšca, kar so to soboto, pred dvema dnevoma, torej, promocijsko napovedale Slovenske novice tudi s podrobno, naravnost reklamno objavo o njegovih puškah in pištolah, samih »sinonimih« za »mega stvari«, kar je, mimogrede, precej delikatno tako z vidika Etičnega kodeksa slovenskih lovcev kot tudi slovenske Resolucije o strategiji nacionalne varnosti, da o novinarskem kodeksu niti ne govorimo, pa, ker so Kovšco pred nekaj dnevi v Domovini že speljali na tanki led rožljanja z izmišljenimi volkovi na Jelovici in reševanja le-tega s streljanjem, kakopak; in je prav Kovšca skupaj z Bradačem že na predlanskem Radgonskem lovskem sejmu javno potenciral ideje o tem, da bi slovensko lovstvo skrbelo za nekakšno »predvojaško vzgojo« in sploh nikjer ne skriva svoje fasciniranosti z orožjem, ne le kot nekdanji gojenec vojaške akademije, ki je sicer, kot nam je avgusta dejal, ni zaključil, ampak tudi zato, ker tako kot še marsikdo v slovenskem lovstvu in družbi, streljanje kompenzacijsko povezuje z maskularnostjo, njenim mankom, pravzaprav; pa ker prav sobotna objavljena fotografija, na kateri sta Kovšca in Bradač izpred dveh let, ko na strelišču Gaj Pragersko istočasno polnita puški, evidentno govori o tej »kontinuiteti« Lovske zveze Slovenije, ki jo bolj kot narava in naravovarstvo v resnici zanima streljanje in strelstvo, zaradi česar bo, med mnogimi zmernimi in naravovarstvu zavezanimi slovenskimi lovci težko pričakovana »normalizacija lovskega streljaštva« v naslednjih štirih letih precej verjetno bolj »misija nemogoče« kot pa nujno potrebna paradigmatska prenova in nova zelena resničnost slovenskega lovstva, zaradi vsega tega, torej, o čemer bomo seveda še veliko in podrobno govorili v letu in letih, ki so pred nami, danes uvodno v »Jedrnato & Poudarjeno« ponovno objavljamo prav ta provokativni odlomek in delček pogovora, ki s svojo osebno intimistično izpovedjo prav nikomur v resnici ne škodi, a je, kot že rečeno, že pred petimi leti dvignil »vik in krik«, in še zmeraj ga, pri marsikomu, ki so ga prostodušne besede lovskega tovariša očitno močno »požgečkale« po njegovem ali njenem lovskem repu. Več…
»TRIJE VOLKI« S PASJO TACO NA JELOVICI! RDEČA KAPICA PA V SMEH!
»Gospod župan, pozdravljeni. Bil sem opozorjen na vašo objavo o volkovih na Jelovici. Žal so skrbi občana odveč. S sobote na nedeljo sva tam prespala z mojim psom, zato so na tleh njegove sledi. Žal tokrat nisva videla nobenih volkov. Upam, da je s tem razrešena dilema. Lep pozdrav,« je na Facebooku zapisal dražgoški lovec v odgovor županu Železnikov, ki je očitno tisti »Facebookov uporabnik«, ob čigar zaskrbljenosti so tako živo in hitro poskočili »prvi v službi resnice« ter jo kot burja te dni razpihali na vse strani, pa tudi če je ta »resnica« taka, ki jo »pes na repu« ali pa »na tacah« prinese! In se ob tem še Rdeča kapica ne le povsem neha bati volka, ampak ob njej celo plane v nadvse prešeren smeh! In mi vsi z njo! Več…
»NE, NE BODO NAM VZELI LUČI, HERODI IN JUDEŽI NAŠEGA ČASA!«
V letu, ki mineva, so nas spet skušali bolj kot kdaj podrediti temi. A jim, tem Herodom in judežem našega časa, to nikoli ne bo dokončno uspelo, dragi bralci in bralke! Ne le zato, ker je svetloba hitrejša od teme in je tema nenazadnje le odsotnost svetlobe. Ampak zato, ker je pred več kot dva tisoč leti v Betlehemu zasijala Luč za vse ljudi tega sveta, za bele in črne in rumene in rdeče in za vse vmes! Danes, nocoj in jutri in vse dni življenja sije v milijonih src ljudi vseh narodov in vseh ver tega sveta, vseh velikih in majhnih, ki želijo in verjamejo v dobro in vedo, da se vse začne v srcu enega in vsakega človeka, ki ne ostane ravnodušen ob ganljivo nebogljeni podobi Deteta iz Betlehema, iz Gaze, iz Žitomirja, iz tisoč drugih krajev neznosne otroške in materinske in očetovske bolečine! Ta ganjenost, to sočutje prinaša moč in vero v novo Rojstvo, v novo Luč, v nov Mir, v novo Ljubezen, v novo Življenje in v novo Vstajenje, dragi bralci in bralke, ki pride, res pride! po vsakem, še tako hudem trpljenju! Več…