Da bi se ljudje prijetno počutili v arhitekturnih ambientih in bi jih v njih preveval občutek, da je življenje lepo, je temeljna misel, rdeča nit v ustvarjalnem delu ljubljanskega arhitekta Janeza Kobeta. Od novega naselja v Kotljah (1971), ki ga je ustvaril komaj leto dni po diplomi in zanj skupaj s sodelavcema Borutom Delakom in Mirkom Mrvo leta 1978 prejel Plečnikovo nagrado, poslovne hiše Splošne plovbe Piran v Portorožu (1974), stanovanjske soseske Livade v Izoli (1976), Slovenske plaže v Budvi (1980), ki je arhitektu leta 1985 prinesla republiško in zvezno Borbino nagrado, Sončnih vrtov v Orašcu pri Dubrovniku (1985), pa do zdravilišča Belorus (1993) v Nebugu ob Črnem morju, za katerega mu je letos mesto Ljubljana podelilo Županičevo nagrado za ustvarjalne dosežke v arhitekturi. Več…
Author: Ana Ašič
RESNIČNO DOSTOJANSTVO SE POKAŽE, KO PRIDE PORAZ! SAMOUNIČENJE PA JE SVOBODEN AKT POSAMEZNIKA LE TAKRAT, KO GA IZVEDE POPOLNOMA SAM! VSE DRUGO JE POLITIKANTSTVO IN KOLEKTIVNA ZLORABA, KI BREZ VSAKEGA GLOBLJEGA RAZMISLEKA O TEM, KAKO UNIČEVALNO BO PROMOCIJA »SAMODESTRUKCIJE« ZAREZALA V FIZIČNI, DUHOVNI IN ETIČNI OBSTOJ DRUŽBE, INSTITUCIONALIZIRA SAMOMOR ZA BREZOBZIREN BIZNIS IN ZA SPIRANJE KRVI Z ROK EVTANAZNIH IDEOLOGOV TER POD PERFIDNO KRINKO »HUMANOSTI« PRELAGA KRIVDO UBIJANJA NA TISTE, KI MORAJO NA TO PRISTATI ZA LASTNO GOLO PREŽIVETJE, KAR MORALNO IN ETIČNO DEJANSKO PRESEGA GROZOTE GAZE! TRPEČIM JE TREBA POMAGATI, NE PA JIH UBIJATI!
Leta 2001 je na moji rami umrla moja hči, leta 2007 moj oče in leta 2022 moja mama. Bolečina, ki za zmeraj zaznamuje in globinsko spremeni materinsko tektoniko in s silovitostjo najbolj rušilnega cunamija postavi pod vprašaj ves smisel nadaljnjega obstoja in bivanja, ko ti v tvojih rokah izdihne lastni otrok; pa bolečina ob izgubi in trpljenju staršev, obenem pa tudi milost, da si zanje lahko do zadnjega diha storil vse in še več, kar je v tvoji moči, in so tako dostojno in z najvišjim človeškim dostojanstvom odšli; vse prestano zadnjih tridesetih let, torej, me zavezuje in ne bom si pustila vzeti te izkustvene kredibilnosti, da zdaj, ko že več dni poslušamo brutalno žaljive izjave o drugače mislečih pa res tudi sama jasno in glasno, brez vsakega olepševanja povem, kaj si mislim in kako vidim te, za vsako demokratično družbo nepredstavljive izbruhe sovraštva, nestrpnosti, podtikanj, omalovaževanj ter manipulativnih, nezrelih, neodgovornih, maščevalnih, celo srhljivih izjav, trditev in namigov, ki se jih poslužujejo aktualni »humanisti«, politika, interesi in mediji, ki zagovarjajo institucionalizacijo in legalizacijo »samomora«, ki ga nad nemočnimi, ranljivimi in bolnimi, »neizmerno trpečimi« z »asistenco« opravi »nekdo drug«! Ne le da to ni samomor, ampak je dejstvo, da v trenutku, ko postane institucionaliziran, tudi ni več stvar le »osebne odločitve«, zlasti, ker je sporni in zdaj »padli« zakon predvideval, da bo o njem odločala »komisija«. Samomor ne potrebuje institucionalizacije, zanj je potrebna res le osebna odločitev in osebni akt, da sam sebe pokončaš. Institucionalizacijo potrebujejo tisti, ki v njem vidijo vir zaslužkov in dobičkov; ali pa še eno orodje moči in manipulacije nad nemočnimi in resnično trpečimi; morda pa celo nad »neugodnimi«! Zato še posebej ne bom pustila in dovolila, da mi potem, ko sem že vsaj od petega leta starosti skupaj z mamo in drugimi sovaščankami najbolj rahločutno in sočutno stala ob posteljah več umirajočih sosed in sosedov, sorodnikov in sorodnic, pa kasneje še mnogih drugih, ter naredila vse za res dostojen in dostojanstven odhod lastnega otroka in staršev, da mi bo po vsem tem torej kdor koli očital, prvič, da sem »proti sočutju in dostojanstvu«, kar zdaj prihaja iz ust mnogih, ki vsak dan znova v parlamentu in izven njega z vsako besedo in dejanjem dokazujejo, da se jim niti sanja ne, kaj v resnici ti dve besedi pomenita; in drugič, ne bom dovolila, da bo kdor koli omalovaževal in kompromitiral moje etično stališče, češ, da je to le posledica »kampanje strahu« in »nasedanja« neki instituciji, aktivistu ali politiku, kot da nisem sama sposobna misliti s svojo glavo in razlikovati med tem, kaj je prav in med tem, kaj ni; pa, kaj je res in, kaj ni! Ne iz strahu! Iz poguma so ljudje proti samomoru in za naravno doživetje življenja! Iz poguma in odličnosti intelekta, duha in srca so ljudje za svetost in nedotakljivost življenja! Več…
POSVETITEV ŽIVLJENJA. S POSLEDNJO BESEDO. S POSLEDNJIM OBJEMOM.
Danes, 21. novembra 2025, je natanko 61 let, kar sta se moj oče in moja mama poročila. Očeta že več kot 18 let ni več med nami. Odšel je v pramenasto zlatem julijskem večeru leta 2007. En mesec in en teden po 69. rojstnem dnevu. Letos junija bi jih dopolnil 87, če bi jih dočakal. Pred dvema dnevoma je bil mamin rojstni dan, 82. bi bil, če bi še živela. Od nas je odšla pred tremi leti, mesec dni pred svojim 79. rojstnim dnem. Odšla je pri meni, pri moji družini, doma, tu, sredi Ljubljane, tam, kjer ji je bilo v našem domu najlepše, kjer je bila najraje, kjer smo ji noč in dan vsi trije, sama, moj mož in sin, ki se kljub napornemu in zahtevnemu študiju cele noči ni odmaknil od babice, saj tako kot midva ni prenesel misli na to, da bi babi ostajala sama s svojo bolečino, zaradi česar smo ji ob vsaki uri dneva, vsak trenutek z vsem, kar je bilo mogoče, lajšali bolečine in trpljenje in stisko ter bili za to vedno znova posvečeni še s kakšno njeno besedo, mislijo in spoznanjem, ki nam zdaj vsakič, ko se spomnimo nanjo, pove še več in mnogo več, kot nam je že takrat, ko je bila še med nami. Več…
MIRNI PLAMENI SVEČ. ASPARAGUSOVA VEJICA. IN, BREZČASNI KRAJ VEČNE TOLAŽBE IN BLIŽINE, KI GA NI MOČ NIKOLI VEČ POZABITI.
»In tako sem poklicala duhovnika, ki me je poročil in je potem pokopal tudi mojo hčerko, in mu povedala, zakaj kličem. Kot zmeraj v takšnih posebnih trenutkih je takoj našel krepčilne in tolažilne besede ter obenem razsodno in poduhovljeno odločil, da bo, zaradi bližine, k očetu nemudoma poslal brežiškega duhovnika. »Sam ga bom poklical! V nekaj minutah bo tam. V molitvi sem z očetom in z vami vsemi. Naj ga nekdo pričaka, da bo vedel kam.« Zdravnica, ki je to slišala, je odšla sama ponj. In še preden sva se z mamo vrnili k očetu, sva ju zagledali, kako prihajata po hodniku. Kot dva mogočna svetla angela, oba v belem; in duhovnikovi valoviti beli lasje so plapolali in sijali kot bleščeča luč velikega svečenika, ki prinaša čisto uteho.« Več…
BELA MUCA V NAROČJU. IN BERETTA NA MIZI. NA KONCU PA, NIKOLI VEČ EVTANAZIJA!
»Težko je to, ne,« rečem tiho in nenadoma začutim, kako utrujena sem, kako zelo me je ta pogovor pretresel, izpil, izmozgal. Že zdavnaj sem med njim z drugim telefonom prestavila sestanek, na katerega se je mudilo. Zaprla na računalniku admin in prihranila objavo za kasneje. Pospravila skice za naslednji tekst v mapo in shranila elektronsko sporočilo z vprašanji za informacije javnega značaja med »osnutke« ter pozaprla vse elektronske naslove z vsemi neodgovorjenimi sporočili vred. »Strašno težko je, Ana,« zaslišim z druge strani in ta že druga »Ana« v istem pogovoru mi zgosti njegovo stisko v otipljivo težo, ki prav leže tudi na mojo dušo. »Vsakič, ko zganem roko, da bi jo stegnil k beretti, se zdi, da mi jo nekaj nevidnega blokira, zadrži. Vse vem, vse sem premislil, vse mi je jasno in logično, a mi roka zadrhti vsakič, ko skušam poseči po pištoli. Nekaj iracionalnega, nekaj močnejšega od mene, od moje volje, od mojega razuma, od moje odločenosti, začutim,« reče glas, v katerem je zdaj predvsem neskončno morje najbolj človeške ranljivosti. Več…
»TO NAVAJANJE NA VOJNO, SMRT, TRPLJENJE IN DEGENERACIJO TER DESTRUKCIJO VSEGA JE TISTO, KAR JE VERJETNO CILJ TEH, KI NAS ZAVESTNO VODIJO V TO SMER!«
»Tisto, kar moti, je sprejeta »vojna miselnost« in izenačevanje uniformiranih oborožencev ter civilistov. Ravnanja in občutenja, ki se nanašajo na smrt ter trpljenje »drugih,« so nepomembna. Važno je le, kar se dogaja osebno »meni« kot posamezniku. Niso važne več nikakršne norme in človečnost, pomembno je le egoistično zadovoljevanje lastnih potreb. Sočloveka se več ne vidi. Še manj pa seveda vidimo kakšno žival ali naravo. In tako pridem do slovenskega prostora, ki ga v vseh zgodbah kroji eden ali nekaj več posameznikov. Tistih, ki odločajo o življenju, zdravju in smrti. Tudi o drugih in drugačnih pogojih življenja. In to je takšnih, da do zla sploh ne pride. Torej preventivnega delovanja. Pa so, kot je videti, popolnoma zgrešili smisel svoje oblasti. Razmisleki o tem, da bo vsakdo od nas preživel, ali pač ne, so preveč v rokah nesposobnih in tudi pokvarjenih. Ta kombinacija nekako ni vredna zaupanja. Pravzaprav je moreča misel, da sicer ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše. To navajanje na vojno, smrt, trpljenje in degeneracijo ter dekonstrukcijo vsega je tisto, kar je verjetno cilj teh, ki nas zavestno vodijo v to smer.« Več…
ŽIV(IN) »NOČEM!«
Na našem spletnem portalu smo že večkrat zelo eksplicitno zapisali, da kot kritični portal, ki angažirano in zavzeto zagovarja ne le naravo, okolje in prostor ter inženirstvo, arhitekturo in umetnost v službi ustvarjalnih prizadevanj za življenje in dobro vseh na tem našem »modrem« planetu, ampak sploh vse vrednote ustvarjalnosti in ustvarjanja kot najbolj človeka vrednega modusa vivendi in modusa operandi, ki je obenem najbolj diametralno nasprotni pol totalnemu uničevanju, ki ga predstavljata vojna in orožje, že po defaultu ne moremo biti na nobeni drugi poziciji kot izrazito in totalno proti vojni, ki resnično nikoli in nikdar ni bila in ne more biti sprejemljiva opcija ne le za kritično in etično novinarstvo, ampak za nobenega vsaj malo razumnega, razmišljajočega in čutečega človeka. »Največja zmaga je mir, dosežen brez boja«, ključno sporočilo Sun Tsujeve knjige »Umetnost vojne«, ki je kot vojaška »knjiga modrosti« in »vojna knjiga vseh knjig« skoraj pol tretje tisočletje navdihovala vladarje, stratege in bojevnike vseh vrst ter je vsaj tistim najbolj razumnim, četudi redkim, eksplicitno, da bolj ne bi mogla, v 13 poglavjih nazorno kazala vse prednosti, dobrobiti in tudi poti do »zmage brez boja« in vsega, kar ta za ljudi, vojake in državo nosi s seboj, vse to se zdi v teh zadnjih sto letih, še posebej pa zadnjih desetletjih in najbolj radikalno zdaj v Ukrajini in Gazi pa Sudanu in vseh drugih trenutnih kriznih žariščih; posebej zaskrbljujoče pa tudi v vojno rožljajočem diskurzu in naraciji aktualne svetovne in evropske politike, do konca pozabljeno in zavrženo kot nekakšno zarjavelo staro železje. Prek vseh svaril, neizpodbitno modrih ugotovitev, misli in napotkov zdaj v nekakšni poblazneli vojni mrzlici ter impulzivnosti, ki je totalno nasprotje Sun Tsujevi »Umetnosti vojne«, tudi v naši Evropi čez vse gazijo jeklene perjanice duha, podobe in materializacije vojne: vojno gospodarstvo, vojna industrija, vojna politika, vojni proračuni, vojne novice, vojno stanje, v katerem so odločevalci vse bolj nedovzetni za pozive k miru in »zmagi brez boja«. A prav zato, zaradi te jeklene nedostopnosti »vojnikov«, ali kot jih tudi na naših mnenjskih straneh kritično imenuje polkovnik Miloš Šonc »ljubiteljev vojne«, ki ne želijo slišati in še manj se zazreti v temo in brezizhodnost trpljenja, v katerega brezčutno in pohlepno peljejo in so že pahnili milijone ljudi, ki si v resnici želijo le v miru odživeti svoja življenja, vznika vse več vse bolj močnih in vztrajnih glasov, ki vsemu temu odločno pravijo: »Tega nočemo! Nočem!« Enega teh »nočem!« je ta teden v torkovem večeru, ki nikakor ne bo kar tako zbledel v spominu, v ljubljanski Knjižnici Prežihov Voranc na Viču v sliki, pesmi in besedi na otvoritvi svoje slikarske razstave z naslovom »Nočem!« jasno izrazila in izrekla tudi komparativistka in umetnostna zgodovinarka, nekdanja novinarka ter danes in že dolga leta predana in senzibilna slikarka Živa Agrež. Več…
OB PRAZNIKU SVETEGA HUBERTA BRANKO ZLOBKO S POZIVI LOVCEM, NAJ SLEDIJO HUBERTOVEMU SPOROČILU ZMERNOSTI, ROBERT TOMAZIN, STAREŠINA LOVCEV IZ PREDGRADA PA: »LOVCI SMO PO EVROPSKEM IZROČILU VARUHI NARAVE, NE NJENI GOSPODARJI. NAŠ ETOS TEMELJI NA SPOŠTOVANJU ŽIVLJENJA, NA PREUDARNOSTI IN KULTURI ODNOSA DO DIVJADI, DO GOZDA, DO SOČLOVEKA.« IN ŠE: »NAJ NAS PRI TEM VODI VERA, KREPI UPANJE IN POVEZUJE LJUBEZEN!«
Oktobra in novembra se slovensko lovstvo ne zbira le na tradicionalnih jesenskih skupinskih lovih, ampak se v mnogih in v zadnjem desetletju vse večih slovenskih lokalnih skupnostih, v evropskih pa brez prekinitev že nekaj stoletij, tako lovci kot nelovci v tem času okoli 3. novembra družijo tudi pri slovesnih mašah svetega Huberta, akvitanskega plemiča vojvodsko kraljevega rodu iz 7. in 8. stoletja, kasnejšega ardenskega škofa in ustanovitelja belgijskega mesta Liege, lovskega zavetnika in vzornika, priljubljenega priprošnjika v sili, ki s svojim spreobrnjenskim sporočilom že skoraj 14 stoletij usodno zaznamuje evropsko lovsko tradicijo ter tudi danes trajno inspirira in spodbuja tako lovce kot nelovce k zmernemu poseganju v naravo in divjad. Zveza lovskih družin Kočevje je bila ena prvih, ki je že pred leti v samostojni Sloveniji obudila tradicijo Hubertovih maš, ki so na Kočevskem vsako leto v drugem kraju in v drugi lovski družini. Letos so se lovci s Kočevskega, pa tudi lovski kinologi iz vse Slovenije, saj so obenem obeleževali 60. obletnico organizirane vzreje nemških prepeličarjev na slovenskih tleh, v soboto, 25. oktobra, zbrali v Predgradu, kjer so najprej s slovesno Hubertovo mašo v cerkvi svetega Sebastjana liturgično proslavili god svojega zavetnika, kasneje pa s kinološko prireditvijo in druženjem v Kulturnem domu utrjevali medsebojno lovsko tovarištvo, prav tako pa tudi vezi z nelovsko javnostjo in domačini ter z lovskimi in nelovskimi gosti s sosednje Hrvaške. Že med mašo, ki jo je vodil starotrški župnik Jože Pavlakovič, in jo že takoj na začetku označil za »zgodovinski dan za Predgrad in župnijo Stari trg ob Kolpi«, je Branko Zlobko, predsednik Zveze lovskih družin Kočevje v krajšem pozdravnem nagovoru in predstavitvi svetega Huberta, pozval prisotne lovce in javnost, naj nam bo njegovo spreobrnjenje k zmernosti vodilo pri posegih v naravo. Mag. Robert Tomazin, starešina Lovske družine Predgrad, pa tudi dolgoletni vzreditelj nemških prepeličarjev ter nekdanji direktor Slovenskih državnih gozdov, pa je ob koncu maše v svojem zahvalnem govoru, ki ga v nadaljevanju kot letošnje osrednje sporočilo in obeležje današnjega praznika svetega Huberta objavljamo v neokrnjeni celoti, še posebej poudaril, da so »lovci po evropskem izročilu varuhi narave, ne njeni gospodarji«. »Narava je Božji dar, zaupana tudi nam v skrb, ne v last. Naš etos temelji na spoštovanju življenja, na preudarnosti in kulturi – kulturi odnosa do divjadi, do gozda, do sočloveka.« Na koncu je tako lovce pri delu v loviščih in v vsakdanjem življenju, kot tudi vso prisotno ostalo javnostjo spodbudil, »naj nas pri tem vodi vera, krepi upanje in povezuje ljubezen«. Več…
»TISTI, KI STE DANES PRIŠLI, PA NISTE BILI KRŠČENI, ALI SE NE PRIŠTEVATE MED VERUJOČE, LAHKO PRAV TAKO SVOJE DOBRE ŽELJE ZA BLAGOR DUŠ POKOJNIH DVIGNETE PROTI NEBU! VERNEMU IN NEVERNEMU BOG, KI JE ABSOLUTNO DOBRO, USLIŠUJE VSAKO ISKRENO IN PLEMENITO PROŠNJO!«
»V imenu od mrtvih vstalega Kristusa smo se zbrali na tem svetem kraju spomina. Vsaj enkrat v letu se tako zberemo, da bi se na ta dan, ki je posvečen spominu na svetnike, tudi mi spomnili na naše prednike, mame, dedke in babice, sorodnike, ki so svoje življenje živeli v svetosti in s svojo krščansko, kulturno in moralno držo ohranili naš narod in tako tudi nas učili mnogih vrednot, ki jih danes mnogokrat manjka. Prišli smo tako danes sem na ta kraj, ki bo enkrat tudi naše počivališče, da skupaj, sam po službenem duhovništvu, vi pa v moči krstne poklicanosti, molimo za naše rajne. Koliko jih je, ki so še lansko leto v tem času bili tukaj z nami, pa sedaj že stojimo ob njihovih grobovih. Tako tu skupaj zremo tudi v našo usodo, saj se vsi po smrti vračamo v zemljo. A kristjani se danes ne poklanjamo mrtvim, ampak živim, ki živijo pri bogu in živijo tudi v našem spominu. Pridružite sedaj svojo osebno molitev in prošnje moji službeni duhovniški molitvi in se v moči krsta združimo v priprošnji bogu. Tisti, ki ste tudi danes prišli, pa niste bili krščeni, ali se ne prištevate med verujoče, pa lahko prav tako svoje dobre želje za blagor duš pokojnih dvignete proti nebu. Vernemu in nevernemu bog, ki je absolutno dobro, uslišuje vsako iskreno in plemenito prošnjo, ki prihaja iz čistega srca!« Več…
»NIČ PA O KONFLIKTU INTERESOV LJUDI, KI SE PODPISUJEJO POD EKSPERTIZE IN SO ISTOČASNO LOVCI!?! NA RAKITNI IN NJENI OKOLICI ŽIVIMO TUDI LJUDJE, KI OPAŽAMO, DA MEDVEDOV NI NIČ VEČ KOT PRED LETI! TUDI SLEDI MEDVEDOV V TUKAJŠNJIH GOZDOVIH NI NIČ VEČ!«
»Več mesecev že spremljamo medijsko »nabijanje« o medvedih v Sloveniji, katerih številke naj bi letele v nebo. Zlasti na Rakitni, tam ima menda že vsak Rakičan svojega medveda. Na televiziji gledamo vedno istih nekaj »zvezdnikov«, ki razlagajo, kako »agresivni« medvedi prevračajo kante za smeti. Nihče se ne vpraša, po kakšni metodologiji so lovci prišli do enormno napihnjenih številk medvedje populacije, ki bodo zdaj obveljale kot osnova za odstrel. Rekli bodo »mi smo stroka« in te čarobne besede bodo kar dovolj, ker bo v trenutnem ozračju resorno ministrstvo podpisalo karkoli. Nič pa o konfliktu interesov ljudi, ki se podpisujejo pod ekspertize in so istočasno lovci? Na Rakitni in njeni okolici živimo tudi ljudje, ki opažamo, da medvedov ni nič več kot pred leti. Tudi sledi medvedov v tukajšnjih gozdovih ni nič več. Z divjadjo pač sobivamo kot vedno, enako kot prej hodimo po gozdu. Divjad, razen redkih treznih glasov prof. dr. Peter Kruljca pred nekaj dnevi na okoljskem spletnem portalu Ane Ašič, nima zagovornikov, ki bi se jih v tej medijsko podpihovani histeriji slišalo. Določenim medijem sploh zelo ustreza, da se ljudje ukvarjajo z medvedi in ne z dejstvom, da jim je balkanska mafija ugrabila državo. Zdaj se je tej gonji oportunistično pridružila še NSi – vse za politične točke. Medvedje bodo le kolateralna škoda, proti lovskemu biznisu, politiki in »stroki« nimajo možnosti. Pobili jih bodo na stotine, mladiče in njihove matere, pa odrasle samce, ki so krasne trofeje. Ostal bo gozd, ki bo opustošen in revnejši – in mi z njim. Te živali bodo umirale tiho in stran od oči javnosti, lovskim družinam pa bo veselo cingljalo v blagajnah, ker medvedi so – biznis.« Več…