»KO SE BO SREDI NOČI OGLASILA NASLEDNJA SIRENA, SE BOMO MORDA VPRAŠALI: GORI ODPADEK? ALI GORI NAŠ ODNOS DO SKUPNEGA PROSTORA, ZDRAVJA IN PRIHODNOSTI?«

Na obrobju slovenskih mest, turističnih destinacij in naravnih biserov, počivajo tihi velikani: kupi smeti, zaviti v plastiko in molk. Tisto, kar ne gori, razpada. Kar ne razpade, gnije. In kar ne gnije, počaka, da se vžge samo. Slovenija, ki se ponaša z visoko stopnjo ločevanja odpadkov, je na robu sistemskega kolapsa, ko gre za njihovo končno obdelavo. Nedavni požar v Pomurju je zgolj simptom globlje krize. Ni bil prvi in, če sodimo po vzorcu, tudi ne zadnji. Več…

»NEKDAJ SMO REKLI, DA GOZD VARUJE MEDVEDA, MEDVED PA VARUJE GOZD!«

»Območje Kočevske in Notranjske, ki se preko reke Kolpe navezuje na Gorski kotar in po Dinaridih do Bosne, je življenjsko območje medvedjih populacij. Tu so stoletja sobivali ljudje in medvedi. Zato je sedaj pomembno verodostojno obveščanje prebivalcev o sobivanju z medvedi,« opozarja mag. Janez Černač, inženir gozdarstva in dolgoletni naravovarstvenik ter zagovornik ohranjanja življenjskega okolja in življenj medvedov s Kočevskega. »Ob sedanji zmedi o številčnosti medvedov je še posebej pomembno opozarjati javnost na pomen sobivanja z medvedi. Nekdaj smo rekli, da gozd varuje medveda, medved pa varuje gozd! Naj tako tudi ostane!« Več…

»NE GOZDNI, ENI DRUGI VOLKOVI IN MEDVEDI SO NEVARNI!« DANES BOLJ SRHLJIVI KOT KDAJKOLI!

Danes, ko tudi v kontekstu boleče in tragične nesreče, ki se je pred tremi tedni pripetila ob bližnjem srečanju gospe Nine z že predhodno močno razdraženo in ogroženo medvedko z negodnimi mladiči na Gradišču nad Pijavo Gorico, o čemer je seveda nujno govoriti z vso pieteto in sočutjem ter empatijo do hudega trpljenja, ki ga je dogodek povzročil prizadeti gospe, prav tako pa vsem njenim najbližjim: mami, hčerki, bratu in ostalim svojcem ter prijateljem; ko torej ob vsem tem in ob vseh vprašanjih, mislih in pomislekih premišljamo o tem dogodku, obenem pa z domala enako šokiranostjo, kakršna se nam dviga ob neznosni »lahkosti« pobijanja otrok v Gazi, nepomirljivega uničevanja v rusko ukrajinski vojni ali v teh dneh tako »gladkega« sesuvanja mesta in življenj prebivalcem Teherana, ko se res vidi, da je ni živali na tem svetu, ki bi bila bolj uničevalna in krvoločna, kot je človek; ko se ob vsem tem torej spet presunjeno zaziramo v naraščajoče psihotično medijsko interesno politično norenje na Slovenskem zaradi medvedov: zaradi nekaj zbeganih in prestrašenih in ogroženih in v brezizhodnost potisnjenih bitij, ki si prav tako kot mi in še bolj kot mi v resnici želijo le živeti v miru in v vsej svoji eksistencialni realnosti le po svojih najboljših močeh v ritmu večnih naravnih premen poskrbeti za svoje mladiče, da bodo živeli in naprej »peljali« večni tok in krog življenja za vse nas; no, v vsem tem se zdi, da je prav danes bolj aktualno kot kdaj koli prej to, kar lahko preberemo v spodnjem odlomku in kar smo med vsem drugim zapisali v naši »otvoritveni« in »nastopni« preiskovalni zgodbi, ko smo z našim kritičnim spletnim portalom »o naravi in družbi« na god svetega Ursusa, 13. aprila 2019, žurnalistično in publicistično vstopili v svetovni splet z zgodbo »Ne gozdni, eni drugi volkovi in medvedi so nevarni!«; s pripovedjo, torej, ki se še danes in vsak dan neverjetno dobro bere in ostaja ena največjih preiskovalnih »uspešnic« našega spletnega portala; in ki je obenem le dva meseca po objavi, 13. junija 2019, doživela tudi svojevrstno »ekranizacijo« v oddaji Tarča na slovenski državni televiziji. »Šele ko bomo mi izgubili strah pred njim in bomo spet sposobni pogledati nanj z velikodušnostjo, dobrohotnostjo in prizanesljivostjo tistega, ki je močnejši in ima mnogo udobnejše življenje, se bo v resnici lahko začelo naše pravo sobivanje z medvedom,« smo zapisali pred šestimi leti z besedami, ki so gotovo bolj kot kdaj koli prej aktualne prav danes! Več…

PRIKAZ NASPROTNIH DEJSTEV JANEZA DEBELJAKA V ZVEZI S ČLANKOM V ELEKTRONSKEM MEDIJU HTTPS://ANAASICSIC.COM Z NASLOVOM »ZLOVEŠČA JESEN V LOŠKEM POTOKU. KDO USTRAHUJE KRITIČNO JAVNOST IN NOVINARJE Z NEUTEMELJENIM MAHANJEM S KAZENSKO OVADBO TER PRIREJA? ALI PONAREJA? PODPISE LASTNIKA ZEMLJIŠČA? DRAVSKE ELEKTRARNE? LESNA ZADRUGA? OBČINA? ALI SPREGA VSEH TREH!? IN, ALI BO KDO KONČNO POSVETIL V MRAKOBNE RABOTE NA POTOŠKEM TER V SRCU EVROPE PREBIVALCE ODREŠIL VKLENJENOSTI V MOLK IN USTRAHOVANJE TER GROZEČE BRUTALNO UNIČENJE NJIHOVEGA BIVALNEGA OKOLJA IN NARAVE!?« Z DNE 14. OZ. 16. 10. 2024

Na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 5. 6. 2025, opr. št. III P 1472/2024 v postavljenem roku objavljamo naslednji popravek oziroma prikaz nasprotnih dejstev, brez sprememb in dopolnitev: »Ni res, da sem Janez Debeljak iz Malega Loga pomemben član domnevno kontroverzne Lesne zadruge Loški Potok, saj sploh nisem član te zadruge. Prav tako ni res, da bdim nad prejšnjim in sedanjim županom, niti nisem pod supervizijo Tomaža Zvera, Bogdana Biščaka ali kogarkoli drugega. Prav tako ni res, da bi poskrbel, da je Ivan Benčina postal župan, saj je bil izvoljen na demokratičnih volitvah. Tudi ni res, da naj bi v našem kraju deloval nekakšnem »klan Benčina Debeljakov«, katerega del naj bi bil tudi sam osebno, saj tak klan ne obstaja, povezanost sokrajanov v malem kraju pa ne ustvarja nobenega klana. Janez Debeljak« Več…

ENAJST ODLOČNIH CIVILNIH INICIATIV, SEDEM SIJAJNIH GOVORCEV TER PET JASNIH IN PREPRIČLJIVIH SKLEPOV ZA SLOVENIJO BREZ VETRNIH ELEKTRARN! PA, FASCINANTEN NASTOP DOMINIKE ŠVARC PIPAN! MIRNO LAHKO REČEMO, DA JE »LITIJSKA« VENDARLE PRINESLA NEKAJ IZJEMNO DOBREGA SLOVENIJI, SLOVENSKI NARAVI, OKOLJU IN LJUDEM, KI SE NEMOČNI IN PREZRTI BORIJO Z »MLINI NA VETER«!

»Dominika Švarc Pipan se je vrnila domov. K sebi. In k svojim. Kot je videti po njenem prepričljivem petkovem zreškem nastopu, prežetem s fascinantno in nevarno mešanico živahnega intelekta, pravnega znanja, človeške topline in pristnih čustev, ravno prave mere pronicljive humornosti, obilice nenavadne izvirnosti in nadarjenosti za jasno in razumljivo prezentacijo kompliciranih in duhamornih pravnih in upravnih zadev laični javnosti, pa zagrizene pripravljenosti pomagati, se še učiti ter poglabljati v vse, česar še ne pozna; ter z vsemi, nesporno še nepozabljenimi izkušnjami »blišča in bede« slovenske politike in kapitala; prav tako pa seveda z vsaj delnim poznavanjem »scene«, ki v zakulisjih brezobzirno kroji usodo slovenske narave in družbe; no, po vsem tem se zdi, da Dominiki Švarc Pipan tega »dóma«, tega, kjer je zdaj; kamor je prišla potem, ko je bila do tal »potolčena« in »kamenjana« in »raztrgana«; ko ji lani januarja nihče, tudi mi osebno z našim spletnim portalom, nismo niti malo prizanašali; a se je dvignila in sledila lučki in želji svojega, zdaj že pokojnega očeta, gradbenega inženirja, ki je pred slovesom prosil, da ona in mama, prav tako gradbena inženirka, ter ostali domači, nadaljujejo boj za Ojstrico, za naravo, za ljudi; po vsem tem, torej, se pravzaprav ne le zdi, ampak se kar otipljivo vidi in čuti, da Dominiki Švarc Pipan pa tega zdaj zlepa nihče ne bo vzel! Zdaj je tu! Tu se je našla. Tu in to so zdaj spet njena trdna tla pod nogami! Ti kraji, ta narava, vsi ti prizadeti in iskreni ljudje, ki so na tem, da jim bo ob vsem njihovem težkem, preprostem in skromnem življenju odvzeto in razvrednoteno ter trajno uničeno še to edino, kar imajo, vse to je zdaj njeno čvrsto in čisto kopno po brodolomu v razburkanih in umazanih vodah slovenske politike, v tem morju laži, manipulacij, zahrbtnosti, zlorab javnega denarja, invazivne korupcije in prikritega in odkritega interesnega politkriminala. Kdorkoli je v petek zvečer pozorno poslušal Dominiko Švarc Pipan, ob čemer moramo vsekakor jasno povedati, da smo mi vsi z našega spletnega portala kot njeni dosedanji veliki kritiki izjemno skeptično in z veliko nenaklonjenosti pričakovali njen nastop, zaradi česar smo še posebej ostro prežali na vsako njeno besedo, vendar pa je dejstvo, da je vsak, ki jo je v petek res slišal, lahko videl in začutil predvsem to, da je Dominika Švarc Pipan tako v pravnem in strokovnem kot v humanem smislu spet »na svoji zemlji« prav tu, med temi ljudmi, ki so jo v svoji pristni povezanosti z naravo in vrednotami, ki jih tu živijo, pa z modrostjo srca, ki jo to nosi s seboj, sprejeli takšno in z vsem, kar je, zaradi česar njeni zavezanosti tej »zemlji« in tem ljudem najverjetneje zlepa nihče več ne bo mogel priti do živega. Preveč dobro zdaj ve, kako neprecenljivo dragoceno je vse to!« Več…

LAČNE ČEBELE NA POKOŠENIH MAJSKIH TRAVNIKIH? IN, ALI LJUBLJANA RESNO MISLI S »POKOSILI BOMO, KO SE BODO ČEBELE NAJEDLE«!?!

Bolj ko se približujemo 20. maju, svetovnemu dnevu čebel, ki ga je leta 2017 razglasila Organizacija združenih narodov prav na pobudo Čebelarske zveze Slovenije, več je v javnem prostoru in diskurzu pisanja, govorjenja in slavospevja čebelam in čebelarstvu. Maj je mesec čebel, lahko beremo; vse upravičeno dobre besede in slavljenje teh pridnih prebivalk naše narave, okolja in prostora, pa prav v tem čudovitem mesecu, kljub vsem naporom in osveščanju, marsikje še zmeraj preglaša ropot kosilnic in traktorjev, ki balirajo po prezgodaj pokošenih travnikih ne le krmo za živino, ampak s tem predvsem odnašajo neprecenljivo dragoceno hrano za čebele, prav tako pa siromašijo biodiverziteto samo, saj ne le prezgodaj pokošene nerazcvetele cvetlice, ampak tudi nedozorele trave na ta način ne morejo več trajno bogatiti travniške raznolikosti, ki je ključna za opraševalce, posledično pa tudi za široko paleto ekosistemskih ravnovesij. Med temi, ki že od leta 2020 s projektom »Pokosili bomo, ko se bodo čebele najedle« opozarjajo na pomen pozne košnje na urbanih travnikih je tudi Mestna občina Ljubljana, ki je, kot lahko beremo v letošnji majski številki revije Ljubljana, »v letih 2017, 2019 in 2022 prejela naziv čebelam najbolj prijazna občina«, ki ga podeljuje Čebelarska zveza Slovenje. A se zdi, kot v teh dneh opozarja in sprašuje Staša Bizjak, civilno družbeno aktivna meščanka in državljanka ter prebivalka Stare Ljubljane, da letos v prizadevanjih za dobrobit teh brenčečih »majhnih meščank« Ljubljana v resnici izgublja voljo in zagon ter se odmika od uresničevanje teh visokoletečih besed. Več…

IZ SRCA HVALA, DRAGI BRALCI IN BRALKE! IZKLJUČNO Z VAŠO SRČNO IN VELIKODUŠNO PODPORO JE NAŠ PORTAL SPET TU! DA BO TUDI OBSTAL, OSTANITE Z NAMI, PODPRITE NAS Z DONACIJO IN ŠE NAPREJ S SKUPNIMI MOČMI ODSTIRAJMO RESNIČNE ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI!

DONACIJA SIC!
Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 OTP BANKA d.d.
Namen nakazila: DONACIJA SIC!
Koda namena: CHAR
Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno in nepridobitno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni! HVALA!
Več…

CINIČNO »ČEŠČENJE« DNEVA ZEMLJE SREDI »NOVEGA REDA«, SIROMAŠTVA, PODREJENOSTI IN BREZIZHODNOSTI GLOBALNIH MNOŽIC, KI SMO LE ŠE »KANONFUTER« V GRABEŽLJIVEM STAMPEDU PO »REDKIH ZEMLJAH« IN PO MILIJARDAH »ZELENEGA PREHODA« TER PO NENASITNO IN DO ZOB OBOROŽENI »UMETNO INTELIGENTNI PRIHODNOSTI«, KI S SEBI LASTNIM UNIČEVANJEM IN UBIJANJEM BARVAJO PLANET ZEMLJO VSE BOLJ ČRNO IN KRVAVO!

Danes je spet 22. april. Svetovni Dan Zemlje. Zadnje desetletje lahko ob tem »prazniku planeta« iz leta v leto opazimo in zapišemo vse več hudega. Zlorabe fenomenalno cinične agende, s katero so, potem ko so jo poimenovali »zeleni prehod«, uspešno ubili dve muhi na mah: perfidno so zmanipulirali, aktivirali in mobilizirali javno in »politično« mnenje z navidezno skrbjo za »zeleno«, s sejanjem strahu in paničnim alarmizmom na eni strani; na drugi strani pa s tem pretiravanjem očrnili, osramotili, kompromitirali in osovražili vsa resnična, trezna, razsodna in uravnotežena prizadevanja za varovanje in ohranjanje narave, okolja in življenjskega prostora ljudi, vse flore, favne in vsega živega in neživega sveta ter harmonične simbioze, ki edina zares omogoča življenje na planetu Zemlja; te zlorabe, torej, so se namnožile do norih razsežnosti ter se s pomočjo interesno kapitalsko politično medijskih kampanj, temelječih na svojevrstnem »ekosocialnem« inženiringu in na tehnikah nevrolingvističnega programiranja množic, z maligno zahrbtnostjo razširile v vse »prostore« in dimenzije življenja, družbenega, političnega, finančnega, kulturnega in interesnega odločanja, ki, z usihanjem moči demokratičnih in pravnih varovalk ter z brezzobimi antikorupcijskimi institucijami iz dneva v dan s svojo hobotnično povezanostjo in posledično totalitarnim interesno politično medijskim miljejem, vse bolj stiskajo nemočne in brezpravne državljane in državljanke, nam jemljejo najbolj osnovne človeške in ustavne pravice do čiste pitne vode, čistega zraka in zdravega in mirnega bivalnega okolja ter netijo nove in nove krvave konfrontacije in spopade; in to prav povsod: od najbolj eminentnih prestolnic in urbanih središč do najbolj odmaknjenih lokalnih skupnosti in krajev sveta ter poslednjih oaz neokrnjene narave! Več…

»TI SI VSTAL ZA MIR. MI PA KOPIČIMO OROŽJE. IZKRVAVEL SI ZA NAS, DA NE BI VEČ PRELIVALI KRVI!«

»Vsi gledajo in opazijo le kose,« sem pred dvema tednoma zato, da ju ustavim, prijela za roko prijateljico in prijatelja iz čisto drugega konca Slovenije, s katerima smo se prav tam prvič po dolgem času spet srečali. »Roke pa ne vidijo,« je prijateljica takoj odvrnila, me objela in se med obhodom in občudovanjem edinstvene stvaritve Stojana Batiča, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v slovenski javni prostor postavil Kristusa Rešenika, sicer zakritega z »ubogo gmajno« slovenskih kmečkih uporov, a prav zato toliko bolj veličastnega, ganjeno zahvaljevala, da sva ju pripeljala in jima odstrla ta čudovit kraj, kamor se, če le čas dopušča, venomer znova, dan za dnem v poslednjih sončevih pramenih po svežo moč in navdih podajajo tudi naši koraki, naše misli in besede. Kristus Rešenik na Ljubljanskem gradu ni namreč le varuh in zaščitnik in poslednja uteha in edinstvena moč vseh ubogih in preganjanih, ampak je tudi tista Božja roka, ki bdi in se steguje nad kose, nad orožje, nad vse hudo, ki ga povzroči; in nas tako kot letošnja velikonočna pesem patra Pavleta opominja in spominja: »Izkrvavel sem za vas, da ne bi več prelivali krvi!« Ter nas nemo, a ultimativno vabi: »Predragi! Iščite in delujte za mir! To je vstajenje in življenje!« Več…

»VZORČNI IN VZORNI PRIMER OBČUTLJIVE PRENOVE TER NAUK ZA PRIHODNOST PRETEKLOSTI« JE ZDAJ OBSOJEN NA IZBRIS!?

»Medtem, ko so bila v preteklosti vrata v mesto v mestnem obzidju in daleč od njegovega jedra, so dandanes potniške postaje v njegovem središču sodobna vrata v mesto. Zato so za vse, ki v mesto prihajajo, prvi stik z nami, z našo kulturo in omikanostjo. Tudi zato sem prepričan, da je treba skrbno prenovljeno in urejeno pritličje naše železniške postaje za vselej ohraniti kot javni, mestu in potnikom namenjen prostor. Torej takšen, kot je bil urejen. Kot zgodovinski in kulturni spomenik, ki je, skupaj s postajno stavbo, tudi v najširših evropskih razsežnostih edinstven, dragocen in žlahten ponos našega mesta,« piše in opozarja arhitekt in akademik Marko Mušič v svojem pozivu ljubljanski in slovenski javnosti ob nameravani »privatizaciji in hotelizaciji eminentnega zgodovinskega in kulturnega spomenika, v katerem mora od leta 1848 uveljavljeno pritličje, za vedno ostati javen, mestni, potnikom, Ljubljančanom in vse bolj pogostim obiskovalcem našega mesta, namenjeni prostor. Torej, tak, kot smo ga uredili.« Več…

1 3 4 5 6 7 42