»Je kje sploh kdo, ki bo ustavil vse te brutalce, ki daleč od oči in še bolj daleč od vsake vesti kadarkoli in kjerkoli na Slovenskem počnejo z naravo in ljudmi karkoli hočejo!? Jim bo kdo končno in zares stopil na prste!? Bo Mali Log še en pomnik slovenske individualne, kolektivne in institucionalne nenačelnosti, obračanja po vetru in priklonjenosti ter uklonjenosti zakulisnim igram in centrom moči; ali pa bo vendarle bolj kot po »kriminalni« vetrnici, ki nikoli ne bi smela biti postavljena v to fragilno in edinstveno neokrnjeno naravo, na koncu koncev prav potoški Mali Log postal simbol vrednostnega, moralnega, pravnega, etičnega in institucionalnega preobrata ter sinonim in podoba urejene države, ki, ko je treba, ščiti in zaščiti naravo in ljudi pred brezvestneži, ki najbolj brutalno in brez zadržkov gazijo čez vse!« To smo se lani, 5. julija 2024, spraševali v naši ekskluzivni zgodbi in reportaži z razdejanega prizorišča nad Malim Logom v občini Loški Potok, kjer so takrat začeli s posegi v naravo že konec maja, v nasprotju z vsemi naravovarstvenimi smernicami, pa tudi brez veljavnega gradbenega dovoljenja oziroma brez veljavno spremenjenega gradbenega dovoljenja, ki ga je Upravna enota Ribnica izdala naknadno in za nazaj šele šest mesecev po začetku del na lokaciji nad Malim Logom, 19. novembra 2024, pravnomočno pa je postalo 21. novembra 2024! Po enem letu je seveda odgovor na naše lansko vprašanje in današnjo iztočnico eden sam in odločen NE, očitno jih ne bo ustavil nihče! A četudi je torej videti, da je ni »sile« in »zakona« in institucije, ki bi v Sloveniji ustavilo nasilje posameznih skupin nad naravo, okoljem, prostorom in prizadetimi ljudmi, ko se takšne združbe odločijo, da bodo speljale, kar so se v svojem pohlepu in grabežljivosti po našem skupnem davkoplačevalskem subvencijskem denarju ter po svojem lastnem notranjem psiho in sociopatskem »pogonu« namenile, kar je bilo še posebej opazno prav pri vetrnici nad Malim Logom, pa vendarle zadnjih šest mesecev prav ta, za »vetrničarje« s svojimi 105 metri višine in močjo enega megavata sicer »majhna« vetrnica, ki pa je vendarle brutalno posegla v prelepo neokrnjeno naravo in okolje nad Malim Logom, kaže, da na koncu koncev vendarle tudi takšni, navkljub vsem svojim političnim, interesnim in kapitalskim navezam ter vsem svojim »igram«, zlorabam nemočnih in manipulacijam, od najbolj brutalnih do izjemno prefinjenih, prej ko slej naletijo na »višjo silo«! Vetrnica, za katero naj bi menda investitorjev izvajalec Hmezad TMT v Turčijo nakazal 1 milijon 160 tisoč evrov, davkoplačevalskih, seveda, katerih pa!?, domnevno vetrnemu proizvajalcu Soyut iz Ankare, tako vsaj piše na vetrnem stolpu, še niti sekunde ni delovala, kljub evforičnim slavospevom državne televizije, kako bo zdaj zaradi nje »občina Loški Potok energetsko samozadostna«! A zaenkrat je videti, da lahko do tega pride kvečjemu s kakšnim čudežem po priprošnji bližnje blažene Magdalene z Gore! Ja, bo treba menda kar po kolenih tja gor do Marije Snežne! Več…
Author: Ana Ašič
»ČAS »VOJNIH IGER« JE POKAZAL PRAVE OBRAZE VSEH »ENOTNIH IN ZDRUŽENIH« VOJNIH LJUBITELJEV »DVIGA OBRAMBNIH IZDATKOV« TER VSEH TRGOVCEV S SMRTJO!«
»In da ne bosta vsa krivda in odgovornost na najbolj bebavih in neodgovornih ameriških in ruskih »glumačih,« naj vseeno omenim še natovsko kimanje, tišino in soglasje evropskih figuric. Pa najsi gre za šahovske kmete, ali tekače – »potrčkote«. Britanske, francoske, italijanske ali nemške. In seveda slovenske, ki, kot Golob, na eni strani želijo zaslužiti s »prodajo milijon granat Ukrajini«, po drugi strani pa jokajoč ali pa z udarjanjem s pestjo po mizi v OZN in teatralno glumeč izjavlja: »Ustavite vojno! Zdaj!« Ne da bi karkoli ukrepal! Kar je seveda vse skupaj slaba in neprepričljiva predstava. Tudi drugi slovenski »šahovski kmet« Janša, ki obiskuje ter podpira Izrael, je očitno vesel novih natovskih in orožarskih poslov ter vloge Slovenije pri vsem skupaj. Čas »vojnih iger« je pokazal prave obraze vseh »enotnih in združenih« vojnih ljubiteljev »dviga obrambnih izdatkov« ter vseh trgovcev s smrtjo,« je kritičen Miloš Šonc, polkovnik, upokojeni častnik slovenske vojske, čigar glas poklicnega častnika je že zaradi profesije, v kateri je preživel velik del svojega življenja, gotovo še posebej kompetenten, ko gre za vprašanja vojne in miru. Ker tudi naš kritični nepridobitni in neodvisni spletni portal zagovarja ne le naravo, okolje in prostor ter inženirstvo v službi ustvarjalnih prizadevanj za življenje in dobro vseh na tem našem »modrem« planetu, ampak sploh vrednote ustvarjanja kot človeka vreden in najbolj diametralno nasproten pol totalnemu uničevanju, ki ga predstavljata vojna in orožje, ki resnično nikoli in nikdar nista bili in ne moreta biti sprejemljivi opciji ne le za kritično novinarstvo, ampak za katerega koli razumnega in čutečega človeka, zaradi vsega povedanega torej, na tem mestu in v nadaljevanju tudi naš spletni portal deli z našim avditorijem ogorčeno kritiko, ki jo polkovnik Miloš Šonc te dni naslavlja na slovenske medije, njihovo javnost in na ključne »vojne« akterje. Več…
ŠE NEKAJ RESNIČNIH DEJSTEV ANE AŠIČ VS. NEKAJ NERESNIČNIM TRDITVAM JANEZA DEBELJAKA V SODNO ZAHTEVANEM POPRAVKU ČLANKA O ZLOVEŠČI JESENI V LOŠKEM POTOKU. PA POTOŠKI VETRNIČNI »ČUDEŽ« NA GORI. IN O TEM, KAKO SO VSI POTOŠKI IN »LJUBLJANSKI« NAPADI NA NAŠ PORTAL LE PREUSMERJANJE POZORNOSTI OD PREPOZNAVNE PISAVE NA USTRAHOVALNIH PISMIH TER OD EKLATANTNIH ZLORAB, KI SE JIH GREDO NEKATERI NA POTOŠKEM IN V LJUBLJANI, PRI ČEMER JE PRIZADETOST JANEZA DEBELJAKA NA KONCU KONCEV RES PRAV TAKO KOLATERALNA »SINERGIJA« TEH »RABOT«, KOT JE »UPORABA« BOJANA SAMSE IN KOT SO POSKUSI DISKREDITACIJE IN UTIŠANJA NAŠEGA KRITIČNEGA SPLETNEGA PORTALA! IN, ALI GOSPOD JANEZ DEBELJAK SPLOH VE, KAJ VSE SE JE DOGAJALO V NJEGOVEM IMENU!?! PA ŠE, O TRAJNI »ODREŠENOSTI«, KI JO VSEM NAM PRINAŠA »SODNO« IZENAČEVANJE RESNICE IN NERESNICE!
S tem, ko je okrajna sodnica Irena Čretnik 5. junija 2025 v svoji 13 strani dolgi, takoj po naroku neverjetno hitro in marljivo spisani razsodbi, poleg sklicevanja na »razumevanje« nekakšnih abstraktnih »povprečnih bralcev« (in to v kontekstu specializiranega spletnega portala z zahtevnimi vsebinami s področja narave, okolja, prostora in inženirstva!), ki, kot je videti, po njenem očitno nikakor ne morejo z razumevanjem presegati tega, kar ona vidi, misli in razume, in ob čemer je, kot se zdi, očitno niti malo ne skrbi, kako bo »povprečni državljan« razumel njeno razsodbo, v 19. odstavku med drugim zapisala, da »pravica do objave popravka ni namenjena dokazovanju resničnosti ali neresničnosti dejstev, s katerimi prizadeti izpodbija ali bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. V sodni praksi je prevladujoča razlaga, da mora biti zanikanje dejstev v popravku argumentirano in podprto z nasprotnimi dejstvi, pri čemer ni pomembno, katere trditve so resnične,« ter je posledično kljub eksplicitnim ter iz primerjave zahtevanega popravka in objavljenega teksta jasno razvidnim neresnicam v popravku, v vsem ugodila tožniku; no, po tem bi me lahko, če ne bi bila Ana Ašič tako »eklektično« in očitno »zmotno« zavzeta za resnico, prevzelo totalno olajšanje, prav tako pa vse slovenske novinarske kolege in odgovorne urednike! Sodnica Irena Čretnik nas je namreč s to razsodbo in njeno utemeljitvijo eksplicitno in »črno na belem« odrešila nujnosti objavljanja resničnih dejstev; v širšem smislu pa sploh novinarstva samega! Zakaj bi se sploh kdo še ukvarjal s pisanjem resničnih zgodb in s tem, kaj je res in kaj ni, če je vseeno; in če lahko vsakdo, potem ko novinar nekaj razišče in napiše, s popravkom, ki je, kot pravi sodnica Čretnikova, lahko tudi neresničen, zanika resnico!?! Ob tem so odrešeni tudi bralci, ki jim res ni treba več izgubljati časa in energije za slovenske medije, če je itak vseeno, kaj je res in kaj ni; in se je v takem, ko lahko vsak pod kamuflažo popravka objavi karkoli neresničnega, tudi nemogoče »resničnostno« orientirati! Da o tem, kakšna sijajna odrešitev je takšna razsodba za vse kontroverzne akterje, ki se interesno, politično in kapitalsko »igrajo« ne le z javnim mnenjem in javnim denarjem, ampak tudi z našo naravo, okoljem, prostorom ter posledično našimi življenji, no, da o tem niti ne govorimo! Pri tem je vse skupaj totalno in najbolj nerodno predvsem za gospoda Janeza Debeljaka, ki je sicer s takšno razsodbo »dobil« popravek, kakršnega je želel, dejansko pa po takšni razsodbi in popravku, v katerem mrgoli neresnic, brez tega, za kar smo prosili, torej brez verodostojne listine in dokaza, pa res nihče več ne more vedeti niti tega, če je ali če ni član Lesne zadruge in sploh, kaj je v bistvu v vsem res in kaj ni! Več…
»KO SE BO SREDI NOČI OGLASILA NASLEDNJA SIRENA, SE BOMO MORDA VPRAŠALI: GORI ODPADEK? ALI GORI NAŠ ODNOS DO SKUPNEGA PROSTORA, ZDRAVJA IN PRIHODNOSTI?«
Na obrobju slovenskih mest, turističnih destinacij in naravnih biserov, počivajo tihi velikani: kupi smeti, zaviti v plastiko in molk. Tisto, kar ne gori, razpada. Kar ne razpade, gnije. In kar ne gnije, počaka, da se vžge samo. Slovenija, ki se ponaša z visoko stopnjo ločevanja odpadkov, je na robu sistemskega kolapsa, ko gre za njihovo končno obdelavo. Nedavni požar v Pomurju je zgolj simptom globlje krize. Ni bil prvi in, če sodimo po vzorcu, tudi ne zadnji. Več…
»NEKDAJ SMO REKLI, DA GOZD VARUJE MEDVEDA, MEDVED PA VARUJE GOZD!«
»Območje Kočevske in Notranjske, ki se preko reke Kolpe navezuje na Gorski kotar in po Dinaridih do Bosne, je življenjsko območje medvedjih populacij. Tu so stoletja sobivali ljudje in medvedi. Zato je sedaj pomembno verodostojno obveščanje prebivalcev o sobivanju z medvedi,« opozarja mag. Janez Černač, inženir gozdarstva in dolgoletni naravovarstvenik ter zagovornik ohranjanja življenjskega okolja in življenj medvedov s Kočevskega. »Ob sedanji zmedi o številčnosti medvedov je še posebej pomembno opozarjati javnost na pomen sobivanja z medvedi. Nekdaj smo rekli, da gozd varuje medveda, medved pa varuje gozd! Naj tako tudi ostane!« Več…
»NE GOZDNI, ENI DRUGI VOLKOVI IN MEDVEDI SO NEVARNI!« DANES BOLJ SRHLJIVI KOT KDAJKOLI!
Danes, ko tudi v kontekstu boleče in tragične nesreče, ki se je pred tremi tedni pripetila ob bližnjem srečanju gospe Nine z že predhodno močno razdraženo in ogroženo medvedko z negodnimi mladiči na Gradišču nad Pijavo Gorico, o čemer je seveda nujno govoriti z vso pieteto in sočutjem ter empatijo do hudega trpljenja, ki ga je dogodek povzročil prizadeti gospe, prav tako pa vsem njenim najbližjim: mami, hčerki, bratu in ostalim svojcem ter prijateljem; ko torej ob vsem tem in ob vseh vprašanjih, mislih in pomislekih premišljamo o tem dogodku, obenem pa z domala enako šokiranostjo, kakršna se nam dviga ob neznosni »lahkosti« pobijanja otrok v Gazi, nepomirljivega uničevanja v rusko ukrajinski vojni ali v teh dneh tako »gladkega« sesuvanja mesta in življenj prebivalcem Teherana, ko se res vidi, da je ni živali na tem svetu, ki bi bila bolj uničevalna in krvoločna, kot je človek; ko se ob vsem tem torej spet presunjeno zaziramo v naraščajoče psihotično medijsko interesno politično norenje na Slovenskem zaradi medvedov: zaradi nekaj zbeganih in prestrašenih in ogroženih in v brezizhodnost potisnjenih bitij, ki si prav tako kot mi in še bolj kot mi v resnici želijo le živeti v miru in v vsej svoji eksistencialni realnosti le po svojih najboljših močeh v ritmu večnih naravnih premen poskrbeti za svoje mladiče, da bodo živeli in naprej »peljali« večni tok in krog življenja za vse nas; no, v vsem tem se zdi, da je prav danes bolj aktualno kot kdaj koli prej to, kar lahko preberemo v spodnjem odlomku in kar smo med vsem drugim zapisali v naši »otvoritveni« in »nastopni« preiskovalni zgodbi, ko smo z našim kritičnim spletnim portalom »o naravi in družbi« na god svetega Ursusa, 13. aprila 2019, žurnalistično in publicistično vstopili v svetovni splet z zgodbo »Ne gozdni, eni drugi volkovi in medvedi so nevarni!«; s pripovedjo, torej, ki se še danes in vsak dan neverjetno dobro bere in ostaja ena največjih preiskovalnih »uspešnic« našega spletnega portala; in ki je obenem le dva meseca po objavi, 13. junija 2019, doživela tudi svojevrstno »ekranizacijo« v oddaji Tarča na slovenski državni televiziji. »Šele ko bomo mi izgubili strah pred njim in bomo spet sposobni pogledati nanj z velikodušnostjo, dobrohotnostjo in prizanesljivostjo tistega, ki je močnejši in ima mnogo udobnejše življenje, se bo v resnici lahko začelo naše pravo sobivanje z medvedom,« smo zapisali pred šestimi leti z besedami, ki so gotovo bolj kot kdaj koli prej aktualne prav danes! Več…
PRIKAZ NASPROTNIH DEJSTEV JANEZA DEBELJAKA V ZVEZI S ČLANKOM V ELEKTRONSKEM MEDIJU HTTPS://ANAASICSIC.COM Z NASLOVOM »ZLOVEŠČA JESEN V LOŠKEM POTOKU. KDO USTRAHUJE KRITIČNO JAVNOST IN NOVINARJE Z NEUTEMELJENIM MAHANJEM S KAZENSKO OVADBO TER PRIREJA? ALI PONAREJA? PODPISE LASTNIKA ZEMLJIŠČA? DRAVSKE ELEKTRARNE? LESNA ZADRUGA? OBČINA? ALI SPREGA VSEH TREH!? IN, ALI BO KDO KONČNO POSVETIL V MRAKOBNE RABOTE NA POTOŠKEM TER V SRCU EVROPE PREBIVALCE ODREŠIL VKLENJENOSTI V MOLK IN USTRAHOVANJE TER GROZEČE BRUTALNO UNIČENJE NJIHOVEGA BIVALNEGA OKOLJA IN NARAVE!?« Z DNE 14. OZ. 16. 10. 2024
Na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 5. 6. 2025, opr. št. III P 1472/2024 v postavljenem roku objavljamo naslednji popravek oziroma prikaz nasprotnih dejstev, brez sprememb in dopolnitev: »Ni res, da sem Janez Debeljak iz Malega Loga pomemben član domnevno kontroverzne Lesne zadruge Loški Potok, saj sploh nisem član te zadruge. Prav tako ni res, da bdim nad prejšnjim in sedanjim županom, niti nisem pod supervizijo Tomaža Zvera, Bogdana Biščaka ali kogarkoli drugega. Prav tako ni res, da bi poskrbel, da je Ivan Benčina postal župan, saj je bil izvoljen na demokratičnih volitvah. Tudi ni res, da naj bi v našem kraju deloval nekakšnem »klan Benčina Debeljakov«, katerega del naj bi bil tudi sam osebno, saj tak klan ne obstaja, povezanost sokrajanov v malem kraju pa ne ustvarja nobenega klana. Janez Debeljak« Več…
ENAJST ODLOČNIH CIVILNIH INICIATIV, SEDEM SIJAJNIH GOVORCEV TER PET JASNIH IN PREPRIČLJIVIH SKLEPOV ZA SLOVENIJO BREZ VETRNIH ELEKTRARN! PA, FASCINANTEN NASTOP DOMINIKE ŠVARC PIPAN! MIRNO LAHKO REČEMO, DA JE »LITIJSKA« VENDARLE PRINESLA NEKAJ IZJEMNO DOBREGA SLOVENIJI, SLOVENSKI NARAVI, OKOLJU IN LJUDEM, KI SE NEMOČNI IN PREZRTI BORIJO Z »MLINI NA VETER«!
»Dominika Švarc Pipan se je vrnila domov. K sebi. In k svojim. Kot je videti po njenem prepričljivem petkovem zreškem nastopu, prežetem s fascinantno in nevarno mešanico živahnega intelekta, pravnega znanja, človeške topline in pristnih čustev, ravno prave mere pronicljive humornosti, obilice nenavadne izvirnosti in nadarjenosti za jasno in razumljivo prezentacijo kompliciranih in duhamornih pravnih in upravnih zadev laični javnosti, pa zagrizene pripravljenosti pomagati, se še učiti ter poglabljati v vse, česar še ne pozna; ter z vsemi, nesporno še nepozabljenimi izkušnjami »blišča in bede« slovenske politike in kapitala; prav tako pa seveda z vsaj delnim poznavanjem »scene«, ki v zakulisjih brezobzirno kroji usodo slovenske narave in družbe; no, po vsem tem se zdi, da Dominiki Švarc Pipan tega »dóma«, tega, kjer je zdaj; kamor je prišla potem, ko je bila do tal »potolčena« in »kamenjana« in »raztrgana«; ko ji lani januarja nihče, tudi mi osebno z našim spletnim portalom, nismo niti malo prizanašali; a se je dvignila in sledila lučki in želji svojega, zdaj že pokojnega očeta, gradbenega inženirja, ki je pred slovesom prosil, da ona in mama, prav tako gradbena inženirka, ter ostali domači, nadaljujejo boj za Ojstrico, za naravo, za ljudi; po vsem tem, torej, se pravzaprav ne le zdi, ampak se kar otipljivo vidi in čuti, da Dominiki Švarc Pipan pa tega zdaj zlepa nihče ne bo vzel! Zdaj je tu! Tu se je našla. Tu in to so zdaj spet njena trdna tla pod nogami! Ti kraji, ta narava, vsi ti prizadeti in iskreni ljudje, ki so na tem, da jim bo ob vsem njihovem težkem, preprostem in skromnem življenju odvzeto in razvrednoteno ter trajno uničeno še to edino, kar imajo, vse to je zdaj njeno čvrsto in čisto kopno po brodolomu v razburkanih in umazanih vodah slovenske politike, v tem morju laži, manipulacij, zahrbtnosti, zlorab javnega denarja, invazivne korupcije in prikritega in odkritega interesnega politkriminala. Kdorkoli je v petek zvečer pozorno poslušal Dominiko Švarc Pipan, ob čemer moramo vsekakor jasno povedati, da smo mi vsi z našega spletnega portala kot njeni dosedanji veliki kritiki izjemno skeptično in z veliko nenaklonjenosti pričakovali njen nastop, zaradi česar smo še posebej ostro prežali na vsako njeno besedo, vendar pa je dejstvo, da je vsak, ki jo je v petek res slišal, lahko videl in začutil predvsem to, da je Dominika Švarc Pipan tako v pravnem in strokovnem kot v humanem smislu spet »na svoji zemlji« prav tu, med temi ljudmi, ki so jo v svoji pristni povezanosti z naravo in vrednotami, ki jih tu živijo, pa z modrostjo srca, ki jo to nosi s seboj, sprejeli takšno in z vsem, kar je, zaradi česar njeni zavezanosti tej »zemlji« in tem ljudem najverjetneje zlepa nihče več ne bo mogel priti do živega. Preveč dobro zdaj ve, kako neprecenljivo dragoceno je vse to!« Več…
LAČNE ČEBELE NA POKOŠENIH MAJSKIH TRAVNIKIH? IN, ALI LJUBLJANA RESNO MISLI S »POKOSILI BOMO, KO SE BODO ČEBELE NAJEDLE«!?!
Bolj ko se približujemo 20. maju, svetovnemu dnevu čebel, ki ga je leta 2017 razglasila Organizacija združenih narodov prav na pobudo Čebelarske zveze Slovenije, več je v javnem prostoru in diskurzu pisanja, govorjenja in slavospevja čebelam in čebelarstvu. Maj je mesec čebel, lahko beremo; vse upravičeno dobre besede in slavljenje teh pridnih prebivalk naše narave, okolja in prostora, pa prav v tem čudovitem mesecu, kljub vsem naporom in osveščanju, marsikje še zmeraj preglaša ropot kosilnic in traktorjev, ki balirajo po prezgodaj pokošenih travnikih ne le krmo za živino, ampak s tem predvsem odnašajo neprecenljivo dragoceno hrano za čebele, prav tako pa siromašijo biodiverziteto samo, saj ne le prezgodaj pokošene nerazcvetele cvetlice, ampak tudi nedozorele trave na ta način ne morejo več trajno bogatiti travniške raznolikosti, ki je ključna za opraševalce, posledično pa tudi za široko paleto ekosistemskih ravnovesij. Med temi, ki že od leta 2020 s projektom »Pokosili bomo, ko se bodo čebele najedle« opozarjajo na pomen pozne košnje na urbanih travnikih je tudi Mestna občina Ljubljana, ki je, kot lahko beremo v letošnji majski številki revije Ljubljana, »v letih 2017, 2019 in 2022 prejela naziv čebelam najbolj prijazna občina«, ki ga podeljuje Čebelarska zveza Slovenje. A se zdi, kot v teh dneh opozarja in sprašuje Staša Bizjak, civilno družbeno aktivna meščanka in državljanka ter prebivalka Stare Ljubljane, da letos v prizadevanjih za dobrobit teh brenčečih »majhnih meščank« Ljubljana v resnici izgublja voljo in zagon ter se odmika od uresničevanje teh visokoletečih besed. Več…
IZ SRCA HVALA, DRAGI BRALCI IN BRALKE! IZKLJUČNO Z VAŠO SRČNO IN VELIKODUŠNO PODPORO JE NAŠ PORTAL SPET TU! DA BO TUDI OBSTAL, OSTANITE Z NAMI, PODPRITE NAS Z DONACIJO IN ŠE NAPREJ S SKUPNIMI MOČMI ODSTIRAJMO RESNIČNE ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI!
DONACIJA SIC!
Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 OTP BANKA d.d.
Namen nakazila: DONACIJA SIC!
Koda namena: CHAR
Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno in nepridobitno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni! HVALA!
Več…