Za ene pač nikoli ni srečnega konca. Tudi za slovenske medvede ne. Iz neizprosno pogoltnega in strastnega interesno »strokovno« politično lovsko mesarskega obroča, ki je sklenjen okoli te karizmatične, nikomur nič žalega želeče zveri, se pač ni mogoče rešiti. Ta akterska sprega je premočna, brezskrupulozna, manipulativna in brez vsakega moralnega in etičnega zadržka; brez najbolj elementarne poštenosti. Podrejene pa ima tudi prav vse institucije v državi. V takem je le malokomu mar za življenja medvedov. Za resnico o njih. Za resnico o čemerkoli. A bo ta vendarle enkrat pricurljala na dan! Tu in tam pa kak svetlikav drobec že zdaj blisne v temo! Tam, kjer najmanj pričakuješ, kot se zdaj to dogaja z evropsko lovsko peticijo »za lov«, podprto z vsemi najbolj »prepričljivimi« in neustavljivimi orožji in orodji evropskega lovskega propagandnega stroja. A jo je do danes, do zaključka redakcije, podprlo »le« 91.880 lovcev, kar je morda na prvi pogled slišati veliko, a je to le 1,3 odstotka vseh evropskih lovcev. Premalo, da bi peticija in vse, za kar se zavzema, za širšo in politično javnost v Evropi delovala prepričljivo. In dovolj, da podoba evropskega lovstva celo v očeh lovcem sicer naklonjene in do lova zmerno razpoložene javnosti spet za nekaj odtenkov in trajno potemni! Več…
Author: Ana Ašič
KRVAVA MEDVEDJA SODBA Z »LOVSKE GORE«?
Venec večletnih neverjetno angažiranih prizadevanj za več stoterni kvotni poboj slovenskih medvedov se je »končno« v tem poletju z aktualno razsodbo Upravnega sodišča RS v »lovorjevem« zmagoslavju sklenil okoli nekaterih slovenskih vodilnih lovskih glav, ki so si očitno in dejansko »za prmej« zadale, da bodo dosegle takšno vsebinsko in precedenčno razsodbo Upravnega sodišča, da bo »trajnostna« zelena luč za kvotni in le navidezno selektivni poboj nič žalega krivih medvedov slovenskim lovcem svetila »večno« in na »veke vekov« prinašala nekaterim lovskim družinam ter z njimi povezanim »deležnikom« redni dohodek ter vse ostale iz lova in lovske strasti izvirajoče dobrobiti! Več…
»PELJEŠKI MOST JE MONUMENTALEN POMNIK HRVAŠKE ENOTNOSTI!« BOŽJA PRIČUJOČNOST. IN, MISTIČNA POT SKOZI MODRO ZLATO ČAROVNIJO.
Čeprav je bilo veliko vsega v skoraj tridesetletni zgodovini porajanja in ustvarjanja Pelješkega mostu, tega obsežnega infrastrukturnega projekta, ki je po več kot tristo letih končno spojil »Dubrovniško republiko« s preostalo Hrvaško v »enovito« in fizično povezano državno ozemlje; in kljub nekaterim začetnim »razpoloženjskim nihanjem« ter temu, da je bilo na začetku »treba pomiriti različne poglede in ideje, kako to napraviti«, kot je na sinočnji slovesnosti dejala Dubravka Šuica, podpredsednica Evropske komisije in komisarka za demokracijo in demografijo ter nekdanja županja Dubrovnika in »pelješka nevjesta« kot je sama posebej poudarila, kljub vsej teži in začetnim preprekam, torej, pa prav zato morda, je svečana otvoritev Pelješkega mostu od začetka do konca zvenela v domoljubnem in ponosnem duhu, ki se, ko gre za dobro Hrvaške in njeno enotnost, vselej dvigne nad vsakdanje politične in vse druge zdrahe in razprtije. Več…
»VEDNO ZNOVA SI REČEM, TO JE TO! VSAKIČ, KO GA POGLEDAM, SE MI ZDI, KOT DA BI OD NEKDAJ TAM STAL! NIČESAR NA NJEM NE BI SPREMENIL!«
Še dober teden nas loči od velikega južno jadranskega, hrvaškega in evropskega dogodka tega leta, ko bo prav na god svete Ane, 26. julija, slovesno odprt most Pelješac, s katerim smo za vse večne čase neločljivo povezani tudi Slovenci, ne le kot sosedje in tudi ne le kot pogosti bodoči potniki in počitnikarji v teh krajih, ampak predvsem prek izjemnega slovenskega ustvarjalca, mariborskega in slovenskobistriškega projektanta, konstrukterja, inženirja Marjana Pipenbaherja, ki je most zasnoval in ga potem z vsem svojim inženirskim in konstrukterskim znanjem ter izkušnjami soustvarjal v vseh fazah 1277 dni trajajoče izgradnje najdražjega projekta v zgodovini Hrvaške, prav tako pa tudi največje infrastrukturne finančne operacije Evropske unije, ki je v proračun skoraj pol milijarde vrednega projekta, 420 milijonov evrov za kompleten projekt izgradnje mostu in priključnih cest in tunelov čez polotok Pelješac, prispevala kar 357 milijonov, kar postavlja ta južno jadranski podvig in strateški hrvaški in evropski projekt na mesto največje evropske infrastrukturne investicije, sofinancirane s skupnim evropskim denarjem. Več…
BODO SLOVENSKI LOVCI RES PRODAJALI SVOJO EDINSTVENO, ATRAKTIVNO, PRESTIŽNO VILO ZLATOROG NA VRHUNSKI LOKACIJI V PRESTOLNICI ZA BORNE 4 MILIJONE!?! ZA CENO, KI SO JO POSTAVILI ŽE LETA 2010 IN JE PO 12 LETIH ŠE ZMERAJ ISTA! KOMU? IN, ZAKAJ!?
Danes, v torek, 21. junija popoldne, je v Celju letošnji občni zbor Lovske zveze Slovenije. Eden od sklepov, ki naj bi ga potrdilo 112 delegatov, predstavnikov 21 tisoč slovenskih lovcev, je tudi prodaja dolgoletnega sedeža Lovske zveze Slovenije, znamenite zelene vile Zlatorog na Župančičevi 9 v Ljubljani, s čimer želi slovenska krovna lovska organizacija in njeno vodstvo financirati izgradnjo novega nacionalnega lovskega centra na Lukovici oziroma v njenem odmaknjenem zaledju. Toda, ali je za stvarjenje novega res nujno za zmeraj izgubiti »staro«? To je vsekakor vprašanje, ki se kar samo po sebi nenehno ponuja prav ob aktualni nameri slovenske krovne lovske organizacije, da proda svojo legendarno vilo, za katero so v petdesetih letih prejšnjega stoletja po svojih večjih ali manjših finančnih močeh prispevali prav vsi slovenski lovci. Več…
ZMAGOVITA FORMULA KRIMINALA, IDEOLOGIJE IN POVEZANOSTI NJUNIH PERFIDNO USTRAHOVALNIH PRAKTIK JE NA SLOVENSKEM BREZSRAMNO USTOLIČILA IN UTRDILA PARADIGMO PODZEMLJA KOT VLADAJOČO, TRAJNO IN VEČNO NEDOTAKLJIVO SAMOUMEVNOST! VSEM DRUGIM PA, GORJE!
»Takšen perfidni vrednostni obrat je ta najbolj usodni salto mortale naše aktualne resničnosti. To gre tako daleč, da zdaj iz dneva v dan tiste, ki živijo in delujejo pošteno, transparentno, odgovorno, se zavzemajo za resnico in univerzalne humanistične vrednote, potiskajo v temo in nazadnje ravnajo z njimi kot s podzemljem! V tej družbi je dobesedno prišlo do tega, da kriminalci kriminalizirajo poštene državljane. Zato nič hudega sluteči državljani dobivamo kazenske ovadbe, uničujoče odločbe Fursa, izvršbe ter grožnje in onemogočanja vseh vrst. Tako kot je zdaj urejeno, s pravili, kakršna so postavljena; in z navodili, ki inflatorno, pragmatično in skladno z dnevnimi potrebami nenasitnega podzemlja sproti vznikajo v vseh strukturnih sistemih in podsistemih, je mogoče vse. In nič. Odvisno, na kateri strani si.« To smo v preiskovalno analitičnem razmišljanju o resnici in vseh podobah katastrofe zapisali na našem spletnem portalu septembra 2020. Menimo, da so še zmeraj in celo bolj kot kdaj koli aktualne nekatere naše misli o resničnosti, ki je na Slovenskem bila. Je. In bo? Res trajno, večno nedotakljiva!? Več…
»LOVSTVO NA RAZPOTJU«
Matija Mastnak, radijski novinar in celjski dopisnik RTV Slovenija, se je 2. junija 2022 na prvem programu Radia Slovenije v oddaji Studia ob 17h »Lovstvo na razpotju« pogovarjal o aktualnih temah slovenskega lovstva z gosti mag. Robertom Režonjo, direktorjem direktorata za gozdarstvo in lovstvo na Ministrstvu za kmetijstvo, mag. Ladom Bradačem, predsednikom Lovske zveze Slovenije, Mihom Marenčem iz Zavoda za gozdove Slovenije, Klemnom Matkom, predsednikom Združenja lastnikov gozdov Slovenije in Ano Ašič, urednico in preiskovalno novinarko našega spletnega portala. Oddajo lahko poslušate na spodnji povezavi. Vabljeni! Več…
»VOLK DLAKO MENJA, BISTVA NE!«? KAKO JE BILA DIVJAD 20. APRILA DRŽAVNA, 4. MAJA PA NE VEČ. MUKE LOVSKE ZVEZE SLOVENIJE. IN NJENO RAZSVETLJENJE. PRIDNE LOVSKE »MUCKE« Z JAVNE TELEVIZIJE. IN, MOLITEV K SVETEMU JUDI TADEJU.
Ko nekaj časa premišljujem o vsem tem, o vsej dolgoletni kolektivni slovenski »metarealnosti«, ki na koncu koncev vidno in nevidno vklenja vsako osebno življenje in usodo in vse, kar smo, kar bi radi bili in kar smo sanjali, da bomo, a prav zaradi te »mete« ne bomo nikoli; pa naj gre pri tem za predsednika Lovske zveze Slovenije, za televizijske in radijske in vse druge novinarke, za slovensko lovsko organizacijo, posamezne lovce, lovke, zame, za naš spletni portal, za slovensko naravo in za slovensko družbo: Je sploh za kogarkoli in karkoli v resnici v tej žalostni, izropani in zavoženi deželi, ki ne pozna drugega kot večen boj na nož, večno polarizacijo na »zmagovalce« in »izdajalce«, na »naše«, ki imajo pravico do vsega, in »njihove«, ki nimajo pravice do ničesar, tudi do obstoja in spomina ne; je tu in v takem, kjer se z vseh in na vse strani časti sovraštvo in maščevanje in nasilje ob vsaki »spremembi« in nad vsakim, ki drugače misli; kjer se na najbolj perfidne načine spodbuja onemogočanje vseh, ki nimajo prave »krvne grupe«; in se stigmatizira ter razglaša za sovražnega »kolaboranta« vsakega, tudi najbolj »našega« in »pravega«, če si drzne, tudi le najbolj profesionalno delovati, kaj šele sodelovati in biti, četudi le kratek čas v službi »netapravih«; je v taki klimi in »žvepleni« atmosferi sploh kdaj mogoča kakšna resnična izbira? Več…
ČIGAVA JE DIVJAD? DRŽAVNA? JAVNA? ALI NIKOGARŠNJA? IN, ALI BO SLOVENSKO LOVSTVO KONČNO MORALO UGRIZNITI V KISLO JABOLKO LASTNE TRANZICIJE!?
A ob vseh vprašanjih in odgovorih je najbolj bistveno predvsem eno. Naj imamo takšen model lovstva, kot ga trenutno poznamo na Slovenskem; ali model lovne pravice na podlagi lastništva zemlje in gozdov; ali pa kakšno njuno hibridno različico; pri vseh je najbolj pomemben skrben in učinkovit nadzor! Pa transparentnost! In koruptivna nekontaminiranost lovstva ter vsega, povezanega z njim! In, seveda, osebna odgovornost, etika ter kultura duha in srca vsakega lovca posebej! Lovec je v gozdu s puško v rokah največkrat sam! To vedno znova poudarjajo izkušeni lovci. Če je, ali če ni lastnik gozda ali zemlje, ni tako pomembno, kot je v tistem trenutku življenja in smrti pomembno, da ima v sebi kulturo, lovsko etiko, naravovarstveno in človeško senzibilnost, poštenost in širino duha dolgoročno skrbnega gospodarja. Če je tako, potem se ob vzajemnem učinkovitem nadzoru v nobenem primeru nikomur ni treba bati za divjad in velike zveri in naravo! Če tega ni, pa itak prav nič ne pomaga! Lahko je divjad tisočkrat »državna« ali »javna« ali pa »res nullius«, ko legitimno pridrvijo v gozd podivjani krvoločni streljači, ko takšni lovci in njihovi simpatizerji v spregi z brezvestnimi politikanti in nenasitnimi zaslužkarji v zasebnih, državnih ali javnih loviščih dobijo glavno besedo pri upravljanju z divjadjo, je to zmeraj začetek njenega konca! Več…
»NARAVA JE MOČNEJŠA OD NAS, A SE VENDAR NE MORE KAR TAKO OVITI V BALONAR IN V ZGODNJEM JUTRU ODKORAKATI IZ PATOLOGIJE IN ZLORABE V NOVO ŽIVLJENJE!«
Danes je svetovni dan Zemlje, karkoli že to pomeni. Mediji in neskončno institucij vseh vrst in svetovni splet in sploh vse, kamorkoli se obrneš, povsod se bleščijo visoko leteče misli o pomenu skrbi za naš planet in naravo in za vse, od česar je odvisno naše življenje na Zemlji. To je ta dan. Že desetletja je tako. Devet tednov in pol, smo pred dvema letoma ugotovili v naši istoimenski zgodbi, je od marca do konca maja samih spomladanskih praznikov narave; potem pa seveda znova in naprej, novih devet tednov in pol čez poletje in v jesen. Osveščanje o pomenu in skrbi za okolje in naravo je seveda dragoceno, koliko pa je ob vseh, za vse to govorjenje vsako leto potrošenih milijonih dejansko narejenega za naravo, njeno resnično ohranjanje in s tem tudi naše življenje v njej, pa je in ostaja velika enigma globalnega sveta. Natanko pred dvemi leti je naše življenje zelo rigidno determiniral koronavirus; in, nam ga v bistvu še zmeraj. Le da bolj prikrito in »utopljeno« v drugačne politične intencije. Dva dni pred volitvami, ob katerih se je letos očitno »odpeljalo« tudi ljudem, za katere smo verjeli, da njihova razsodnost vendarle ne bo klecnila pred ničevostjo lažnih obljub in lastne narcisoidne nečimrnosti, lahko vidimo onesnaženo Sočo in pozive k intenzivnemu streljanju divjadi in zavarovanih velikih zveri, ter nesporno dejstvo, da ni nikjer, v nobeni politični opciji, ne levo in ne desno, najmanj pa tam, kjer se deklarirajo »zeleno«, nobene resne, prave, resnične in zrele politične misli in vzdržnostne zavzetosti za iskreno in odgovorno varovanje okolja in narave in našega življenja z njo. Ja, z njo! Z naravo! In ne nad njo! Naj še tako mislimo in verjamemo, da jo je mogoče odnesti brez posledic, pa naj ravnamo z naravo kakor nam pade na pamet, je vendarle res, da tako, kot ne more ona odkorakati iz patologije, v katero smo jo potegnili; se tudi mi ne bomo rešili iz uničujočega vrtinca, če ne bomo zares in složno rekli zlorabi narave ne! Več…