MED SUHADOLČEVIM »LJUBI SE MI NE, SMISLA NIMA, NEHATI NE MOREM« PA KSENJINIM »E, DRAGA MOJA, LAHKO SE JE ZALJUBITI, A »ODLJUBITI« SE… TO JE PA DRUGA ZGODBA!« TER NAŠIM ISKANJEM »IZGUBLJENEGA ČASA«. PA, ULTIMATIVNE VEŠČINE »VELIKIH MAČK«!? IN, KAJ BO Z »DOMAČIMI«? PA, KAKO JE V VSEJ TEJ NORIŠNICI PROUSTOVA VERA V ZDRAVILNO MOČ UMETNOSTI NAJBOLJŠA POT! TER, EDINA ZALJUBLJENOST, KI V RESNICI NE BOLI!

»Pri tem se v teh dneh moj pogled večkrat ustavi na našem mucu Ediju, ki z mirno samoumevnostjo in kraljevsko samozavestjo ter popolno mačjo gracioznostjo mirno prede in se pri tem »izgubljanju časa« ne zdi niti najmanj izgubljen. »Tako ja,« naposled pomislim, ko ga gledam, »malce več ultimativnih veščin »velikih mačk«, a tudi »majhnih«, domačih, bo treba osvojiti in se z njimi ne le prepustiti, ampak vsaj tu in tam tudi spopasti s tem in vsakim »časom«. Tako da, dragi bralci in bralke, zaenkrat skušamo ostati »zaljubljeni« in bomo »odljubljanje« dali še malce na stran; kljub temu, da se nam, iskreno povedano, na trenutke s kakšno stvarjo ali pa vse več njih, res »ne ljubi« ukvarjati; pa kljub temu, da »smisla ni« oziroma ga je vse manj; na koncu, kot že rečeno, skupaj z nadvse cenjenim arhitektom Janezom Suhadolcem tudi sami ugotavljamo, da »nehati ne moremo«. Ostajamo torej z vami. Kako dolgo še, dajemo v božje in malce tudi vaše roke. Ko bo postalo do konca nevzdržno, se bomo, kljub vsej naši srčni in sentimentalni navezanosti na vse, kar smo v teh težkih letih tako srčno in strastno ustvarili, pač morali »odljubiti«, pa tudi, če nam to zlomi srce. Tako gre to. Seveda pa to še ni danes in ne jutri in upajmo, da tudi pojutrišnjem še ne!«

Edi / Chartreux // Foto: Ana Ašič

Piše: Ana Ašič

Foto: Jože Podletnik, Lan Podletnik Ašič, Ana Ašič

Naslovna fotografija: Lan Podletnik Ašič

DONACIJA SIC!

Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU

TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 OTP BANKA d.d. Namen nakazila: DONACIJA SIC! Koda namena: CHAR

Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete in nas pri naših prizadevanjih za izvirno, angažirano, kritično, pristno, profesionalno in etično ter zares neodvisno in nepridobitno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni! HVALA!

8. februar 2026

Dragi bralci in bralke, vsi, ki nas spremljate že leta, pa tudi vsi, ki ste nas spoznali šele v zadnjih dneh in tednih, in sploh vsi, ki se z nami vedno znova smelo podajate v prostranstva slovenskih gozdov in narave, v odmaknjene doline in na dih jemajoča planjave; ter vsi, ki sami ali z nami »plujete« med vsakovrstnimi čermi slovenske družbe; še zlasti pa vsi, ki nas zadnje dni vse pogosteje sprašujete podobno kot gospod, ki nam je pred nekaj dnevi malce zadirčno napisal: »Kaj pa je z vami? Kot sem vam že večkrat napisal, ne da bi bil zelo navdušen nad vami in še manj, da bi se kaj zelo strinjal s tem, kar pišete in objavljate na vašem spletnem portalu, moram pa priznati, da sem se zadnja leta že kar navadil na vas in vaše pisanje, na ta vaš zelo naporen in zavozlan slog izražanja, ki me veseli v toliko, kolikor mi vedno znova da misliti, da bi ga umetna inteligenca težko ustvarila, in je zato res škoda, če ste na tem, da zložite jadra in pred temi novodobnimi pirati dvignete belo zastavo!«

No, v odgovor vsem: Ne, nismo prenehali z delovanjem, nikakor ne! In tudi nobene »bele zastave« ne mislimo dvigati, ne pred novodobnimi in tudi pred kakšnimi starodobnimi pirati ne, pa če je bela stokrat pantonejeva barva letošnjega leta. Naša ni.

Vzeli pa smo si po sedmih letih čas najprej za praznike, za družino, po dolgem času tudi za prijatelje, četudi še ne za vse; potem pa za predah, tokrat zavestno, preden nas spet kakšna »višja sila« pahne vanj in preden se krvni tlak vzpne še više nad te naše vrtoglave številke, kar je bilo pač treba sanirati, dokler in kolikor je to sploh še mogoče brez večjih tragičnih posledic, vsaj trenutno se zdi, da je tako; vzeli smo si čas za razmislek, za miren pogled na to, kje smo, kam smo prišli, kaj od tu vidimo, kaj nas pri tem veseli in kaj nas ne; pa, kam smo namenjeni; kam gremo in, kako in s kom naprej od tod, do koder smo prišli.

Tematska in arhivska relevantnost; ter zgodbe, ki tkejo vezi in prebujajo civilno družbeno delovanje

Od našega božičnega voščila je minilo 44 dni »molka« in »samote« na portalu, kar pa je bilo v resnici daleč od tega. Ne le da je bila prav vse te dni obiskanost našega portala prav tako odlična in stalna, kot v dneh, ko redno objavljamo naše zgodbe, pri čemer je posebej razveseljivo, da so/ste se naši obiskovalci in bralci z zanimanjem odzivali tudi na mnoge naše pretekle zapise, tudi na zgodbe in intervjuje izpred več let, kar pritrjuje našemu prepričanju in pravilnosti izbire koncepta »publicistike s pogledom«, ki prinaša žurnalistično presežne vsebine s širšo časovnostjo in trajnejšo aktualnostjo, ki raznoliki strokovni, specializirani, zainteresirani pa tudi politični in širši laični javnosti v tematskem ali arhivskem smislu »pridejo prav« tudi čez leta, kar je vsekakor oboje bilo na prvem mestu v naših mislih, ko smo novembra 2018 začeli sestavljati kamenčke in temelje za naš nepridobitni, samorastniški, izviren, angažiran, kritičen spletni portal, »majhen, a z velikimi zgodbami«; ne le vse to, torej, ampak tudi vsestransko živahno dogajanje v »zaodrju« našega digitalnega portala tudi v teh 44 »prostih« dneh nas je prepričalo, kako zelo smo v resnici v zavesti našega nadvse odličnega, zahtevnega, raznolikega, okoljsko in prostorsko osveščenega, kompetentnega in družbeno kritičnega avditorija, koliko zaupanja in vere v naše delovanje, v naše znanje, v naše informacije, v naše veščine komuniciranja in artikuliranja, v našo relevantnost, resnost, zanesljivost in sposobnost medsebojnega sodelovanja se je med vsemi nami porodilo v teh sedmih letih; pa koliko novih vezi in znanstev ter tudi relevantnega civilno družbenega delovanja se je ob naših zgodbah stkalo tudi med vami, spoštovani bralci in obiskovalci našega spletnega portala! Na to smo res neizmerno ponosni in obenem iz srca hvaležni za zaupanje, ki ga nam in našim zgodbam s tem izkazujete.

Suhadolčev »Ljubi se mi ne, smisla nima, nehati ne morem«. In tudi naš!

Seveda pa nismo popolni in še zelo daleč smo od vsega tistega, kar je bilo v naših mislih pred sedmimi leti, da bomo »čez dolgih sedem let« vendarle nekako uspeli uresničiti. Jedrni problem, s katerim se kot čisti žurnalistični samorastniki, nad katerimi in izza katerih ni nobenega finančnega, političnega, interesnega ali državno korporativnega »botra«, ki bi nas zalagal z denarjem, je seveda stalni surovi boj za preživetje portala samega, ki nam ga zaenkrat omogočate le vi, dragi bralci in bralke, za kar se vam tu prav tako iz vsega srca zahvaljujem, pri čemer naša hvaležnost sega onkraj tega trenutka in je trajno v mislih vseh, ki ustvarjamo portal.

Foto: Jože Podletnik

Tako kot že za leto 2024 in 2025 smo se tudi za leto 2026 prijavili na redni letni javni projektni razpis za raznolikost medijske krajine pri Ministrstvu za kulturo RS. Potem ko smo v preteklih dveh letih bolj ali manj za las »zgrešili« točke, ki so potrebne, da prideš v ožji izbor za sofinanciranje medijskih projektov, smo letos ta prag presegli in jih zbrali dovolj, a se je stalna komisija za medije pri Ministrstvu za kulturo na podlagi nekaj vsako leto bolj ali manj ponavljajočih se bizarnih očitkov ter menda »omejenih finančnih sredstev« (ta so, mimogrede, letos podvojena in znašajo za konkretni medijski razpis 4,4 milijona evrov) odločila, da našega projekta kljub doseženemu številu točk ne predlaga za sofinanciranje. Obvestilo o tem smo prejeli zadnje dni januarja. Prvega februarja smo spisali in se z uradno izjavo letos prvič dejavno uprli takšnemu razpisnemu ravnanju z neprofitnim, nepridobitnim, žurnalistično samorastniškim, neodvisnim, resnim, izvirnim, kritičnim specializiranim spletnim portalom, ki že sedem let zavzeto, etično in profesionalno seznanja slovensko javnost z relevantnimi in specifičnimi vsebinami javnega pomena na področju narave, okolja in prostora.

Tudi to smo se torej »šli« v teh naših prvih letošnjih »prostih« dneh, obenem ko smo vmes tudi tolažili žalostne, bodrili obupane, se zavzemali za šibke in uboge ter pomagali strtim od krivic in bolečine. In to zelo zares, zelo zavzeto, zelo konkretno, četudi »nevidno«.

Seveda pa je bil v teh minulih 44 dneh nemalokrat, celo pogosto, morda kar prepogosto v naših mislih tudi naslov sicer nadvse fenomenalne knjige esejev arhitekta Janeza Suhadolca iz leta 2016 »Ljubi se mi ne, smisla nima, nehati ne morem«, ki je našemu bralskemu avditoriju gotovo dobro znana. Ob tem je treba kar iskreno priznati, da nas je vmes na trenutke res kar nekajkrat premagalo močno pritrjevanje prvima dvema trditvama, še zlasti drugi, saj, ljubi se nam še kar, četudi so trenutki utrujenosti in občutkov izgorelosti z leti res vse pogostejši, k čemur pa seveda bistveno prispeva tudi druga trditev, za katero pa v teh kontekstih, v katerih bivamo in živimo, ni težko najti razlogov, še zlasti, ko se na koncu znašajo nad teboj tisti, ki bi jim moralo biti najbolj mar za resnično raznolikost in ohranjenost tako medijske kot resnične slovenske krajine, pa za slovenski jezik in slovensko kulturo. Je pa res, da nas je na koncu vendarle vedno znova vsako razmišljanje o vsem tem vztrajno in neumorno pripeljalo spet nazaj do Suhadolčevega prostodušnega spoznanja »nehati ne morem«!

»E, draga moja, lahko se je zaljubiti! A »odljubiti« se… to je pa druga zgodba!«

In ob tem tudi do obujanja spominov na prijateljico Ksenijo in na nepozabne trenutke, ko se je v dolgih poletnih julijskih in avgustovskih večerih temno žametno modro nebo nad Elafiti zalesketalo od zvezd in je velika luna, ko je vsa rožno zlata vzšla nad starodavnim Janezom Krstnikom, nad svetiščem tisočerih priprošenj in srčnih ihtenj, radostnih praznovanj in vernih češčenj, na otoku učarala ves sladko dišeči jasmin in opojno dehteče tuberoze, pa sivko, timijan in rožmarin v vse prežemajoči svilno eterični nektar, ki je božal dušo in srce in ju odpiral za trenutek »tu in zdaj«, pa tudi za vse, kar je bilo; ter mehko trkal na obete vsega, kar morda bo.

Midve s Ksenijo pa sva v njenem čarobnem vrtu, polnem temno zelenih pomarančevcev, ob žareče vijoličnih slapovih »bogumila« in pod bujno vinsko trto »na taraci« večer za večerom skušali prežeti tiste tri tedne in aromatični oranžno karamelno lesketajoči se liker iz grenke pomaranče z vsem, kar nama je prineslo leto, ki je minilo; in sva obenem v lesketavih kraljevo turmalinastih odsevih nabirali ter s sladkim mediteranskim likerjem srkali podobe in spomine in žarečo lahkosrčnost poletnih noči za čas, ki ima priti potem, ko to, spet še eno, poletje mine.

Rudi Kale, »Narandže«, 2024, Detajl // Foto: Ana Ašič

»Ksenija,« sem rekla v enem teh trenutkov, »si kdaj v dolgih zimskih večerih zaželiš, da bi ne bila sama, da bi imela koga na drugi strani mize, saj teh, ki bi bili radi tu s teboj, tebi verjetno ne manjka!?« Njen jasen, pronicljiv, modro sivo zelenkast pogled je za nekaj trenutkov svetlo in živahno poblisnil med nama. »So… seveda jih je. Kako ne: vidiš to hišo, vidiš ta »đardin«…« »Daj, no,« rečem, »vidim predvsem tebe!« »Hvala, draga moja, res si ti prava prijateljica, Slovenka moja…,« omehča smehljaj njeno, po mojem vprašanju malce zresnjeno obličje, »…ja, vsekakor, tudi mene, seveda… so… jasno, saj ni težko to, najti koga« reče. »In!?« se tisti večer nekako ne morem posloviti od vprašanja, s katerim sem začela.

Še malce je poblisnil njen pogled naokoli in se nazadnje kot lep turkizen metulj umiril med nama. Potem pa je moja izjemna, neverjetno subtilna in dolgoletna elafitska prijateljica počasi in razločno, poudarjajoč vsako besedo s tisto čudovito toplo in domačo in pristno dubrovniško govorico, rekla: »E, draga moja, lahko se je zaljubiti! A »odljubiti« se… to je pa druga zgodba!«

Gosta, eterična tišina se je razlila med naju. Plameni sveč v raznobarvnih svečnikih so pisano migotali in slikali čudovite umetnine po kamnitih stenah »đardina«. Noč je zdaj že občutneje prebujala rahel burin, ki je s Polačice in polja pod njo prinesel topel vonj »mažurana«; in v aromatičnem likerju je malce močneje spregovorila »gorka narandža«, ki je, tako kot še vsaj pet drugih vrst pomaranč, doma na tem »obljubljenem« otoku sredi te čudovite južne »velike modrine«.

Ksenija in vrt in terasa, vse je bilo prežeto z globokim mirom, harmonijo, popolno spokojnostjo. »Tako je to, draga, naposled zmeraj pride čas, ko se je treba »odljubiti«. Od vsega, draga. To nas vse čaka. In že tega je toliko,« med pisanimi odsevi in šepetom blagodejnega nočnega vetriča, ki to noč vse bolj igrivo kodra otok s prijetno svežino, Ksenija mehko, a s prezenco starodavne čarodejke, niza v topel elafitski večer besede, goste in grenko sladke, sijoče temno oranžne draguljaste kaplje srčnih spoznanj, tako pristnih, tako zelo resničnih.

Je že čas za to? »Pa, »iskanje izgubljenega časa«? Ali »izgubljanje časa« z iskanjem? In še, ultimativni čas za veščine »velikih mačk«!?

»Je to zdaj tu? Je prišel ta čas?« sem se neštetokrat vprašala v teh minulih 44 dneh. S kakšno vznesenostjo, s kakšnim žarom, s kakšno zavzetostjo in predanostjo in strastjo pa vero in upanjem in ljubeznijo do narave, do pisanja, do svetinj, v katere verjamemo, smo se pred sedmimi leti vrgli tej zgodbi v objem!

»Odljubiti« se… to je pa druga zgodba,« odzvanjajo Ksenjine besede v mojih mislih, »a naposled zmeraj pride čas… draga… to nas vse čaka,« se živi elafitski spomini prepletajo z mojim nenehnim prespraševanjem o smiselnosti in smislu vsega tega; pa spet vedno znova z bolečim soočanjem z bistvenim vprašanjem: »Je že čas? Za to »odljubljanje«..!?« Pa z nenehnim pretresanjem drugega: Gre pri vsem tem res za »iskanje izgubljenega časa«?, v kar res verjamemo, da je vredno. Ali, bog se nas usmili, gre le za »izgubljanje časa« z iskanjem!?

Pri tem se v teh dneh moj pogled večkrat ustavi na našem mucu Ediju, ki z mirno samoumevnostjo in kraljevsko samozavestjo ter popolno mačjo gracioznostjo mirno prede in se pri tem »izgubljanju časa« ne zdi niti najmanj izgubljen.

»Tako ja,« naposled pomislim, ko ga gledam, »malce več ultimativnih veščin »velikih mačk«, a tudi »majhnih«, domačih, bo treba osvojiti in se z njimi ne le prepustiti, ampak vsaj tu in tam tudi spopasti s tem in vsakim »časom«.

Foto: Jože Podletnik

Tako da, dragi bralci in bralke, zaenkrat skušamo ostati »zaljubljeni« in bomo »odljubljanje« dali še malce na stran; kljub temu, da se nam, iskreno povedano, na trenutke s kakšno stvarjo ali pa vse več njih, res »ne ljubi« ukvarjati; pa kljub temu, da »smisla ni« oziroma ga je vse manj; na koncu, kot že rečeno, skupaj z nadvse cenjenim arhitektom Janezom Suhadolcem tudi sami ugotavljamo, da »nehati ne moremo«.

Ostajamo torej z vami. Kako dolgo še, dajemo v božje in malce tudi vaše roke. Ko bo postalo do konca nevzdržno, se bomo, kljub vsej naši srčni in sentimentalni navezanosti na vse, kar smo v teh težkih letih tako srčno in strastno ustvarili, pač morali »odljubiti«, pa tudi, če nam to zlomi srce. Tako gre to. Seveda pa to še ni danes in ne jutri in upajmo, da tudi pojutrišnjem še ne!

Danes smo nazaj. In jutri je nov dan. V njem bomo spet to, kar smo. Danes pa, ker je praznična nedelja, bomo odmaknili vse mračne misli; in predlagam, dragi bralci in bralke, da se ne ukvarjamo z njimi, tako kot tudi ne z vso to prenasičeno, preglasno, kaotično in kot se zdi, do konca »zadeto« norišnico na sončni in na senčni strani Alp ali česar koli drugega. To bo, kot že rečeno, od ponedeljka naprej!

Za danes pa vabim, da se spomnimo ne le na našega največjega pesnika, ampak tudi na neprecenljivo vero Marcela Prousta, ki se je po vseh vzponih in padcih, vseh razočaranjih, bolečinah, spoznanjih o puhlosti visoke in nizke družbe, zatekel k zdravilni moči umetnosti, ki gladi surovost, omili bedo, celi rane in tudi najbolj navadno in banalno resničnost sublimira v lepoto.

Po njej, po lepoti, prav tako kot po resnici in pravici, pa hrepeni najgloblje bistvo prav vsakega od nas.

Naj jo zato, to lepoto in umetnost, vsi vsaj to letošnjo nedeljo, tega 8. februarja, najdemo in doživimo tako, da se živo dotakne naše duše in srca ter nam vrne vero vanjo, vase in v življenje samo! Zaljubimo se spet vanj, dragi bralci in bralke, v to življenje, saj je to v resnici ljubezen, ki najmanj boli in največ da; pa tudi edina, kjer se nam ni treba truditi z »odljubljanjem«. Ko pride pravi čas, se življenje »odljubi« samo! Zato, predragi, se mu brez zadržkov tu in zdaj strastno vrzimo v objem ter predano ostanimo v njem do konca!

Foto: Lan Podletnik Ašič

Več: ŽENSKA ZA SAMOTNI OTOK, POLJUB GROMA IN VSE ŽIVLJENJE V PRGIŠČU SPOMINOV, Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom, 8. avgust 2020, https://anaasicsic.com/2020/08/08/zenska-za-samotni-otok-poljub-groma-in-vse-zivljenje-v-prgiscu-spominov/

Več: DOLGO, VROČE POLETJE, Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom, 13. avgust 2019, https://anaasicsic.com/2019/08/13/dolgo-vroce-poletje/

Foto: Ana Ašič

Po novici je zgodba. Za njo smo mi.

NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.

Od narave. Do umetnosti.

ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.

ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.

https://anaasicsic.com

Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU

anaasicsic.journalism.in.focus@gmail.com

asicanasic@gmail.com

Odgovorna urednica

Ana Ašič

Majhen portal. Za velike zgodbe.

Foto: Ana Ašič

Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete, in nas pri naših prizadevanjih za izvirno, angažirano, kritično, pristno, profesionalno in etično ter zares neodvisno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni!

DONACIJA SIC!

Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom

Izdajatelj

HIŠA ZVEZD

Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU

Svetimo v temi!