Prvi septembrski dan ni le slovo od poletja in otožnost, ki jo to nosi s seboj. Je dan, ko se, kot vselej pri slovesu, kvečjemu še s toliko več koprnenja in hvaležnosti zaziramo v vse, kar nam je bilo pred tem, v poletju in z njim dano videti, doživeti, spoznati. To je tudi dan, ko obhajamo god svetega Egidija, svetega Tilna po slovensko, ali francosko svetega Gilesa. Ta je bil sicer Atenec iz sredine sedmega stoletja po Kristusu, ki je po nenavadnem spletu okoliščin velik del svojega življenja v spokornosti, zdraviteljskem služenju ljudem ter v popolni povezanosti in sozvočju z naravo preživel v votlini, kasneje pa v samostanu sredi gozdov ob reki Rhone. On je tisti, ki je s svojim telesom prestregel kraljevo puščico in rešil življenje košuti, zaradi česar mnogi, ki smo življenje tako ali drugače posvetili varovanju in ohranjanju narave ali osveščanju o njeni neprecenljivi dragocenosti in pomenu za vse nas, uvrščamo svetega Egidija med navdihujoče osebnosti kot so sveti Hubert, sveti Evstahij, sveti Bernard iz Clairvauxa, pa sveta Hildegarda Bingenska, sveti Serafim Sarovski in sveti Frančišek Asiški, ki so utirale in še zmeraj utirajo pot senzibilnemu, sočutnemu in odgovornemu odnosu človeka do narave in vseh živih bitij v njej, flore in favne in vsega, kar podpira življenje in obstoj tega našega čudežnega stvarstva. Sredi neokrnjene narave, sredi njenega čistega in poživljajočega miru, je govorica njenega neprecenljivega obstoja glasna in z vsako najbolj drobceno in preprosto podobo, barvo in odtenkom vsakič zgovorna bolj kot tisoč besed. V tem prvem septembrskem dnevu. In vekomaj.
Foto: Ana Ašič
Piše: Ana Ašič
Foto: Ana Ašič, Marjan Artnak
Naslovna fotografija: Ana Ašič
1. september 2025
»Kristusovo odrešenjsko delo ne zaobjema le nas, ljudi, ampak vsa bitja in je pravzaprav posvetitev celotnega stvarstva,« je pred šestintridesetimi leti poudaril carigrajski patriarh Bartolomej I. in že leta 1989 razglasil prvi september, dan, ko se začne novo liturgično leto v pravoslavni cerkvi, za »praznik stvarstva«, kar je sledilo VI. ekumenskemu svetu cerkva v Vancouvru leta 1983, ki je že izoblikoval močan in konkretnejši poziv krščanskih cerkva k ohranitvi »božjega stvarstva«.
Tedanje geslo »pravičnost, mir in neokrnjenost stvarstva« je težnjo po pravičnosti in trajnem miru v svetu povezalo z usodo narave. Leta 2001 so evropske cerkve sprejele dokument Charta Oecumenica, ki posebej poudarja: »V veri v ljubezen Boga Stvarnika smo hvaležni za dar stvarjenja, dragocenost in lepoto narave. Zgroženi pa opažamo, da se naravna bogastva izkoriščajo brez upoštevanja njihove resnične vrednosti in omejene količine, pa tudi dobrobiti zanamcev. S skupnimi močmi želimo ustvariti dostojne življenjske pogoje za celotno stvarstvo.«
Foto: Ana Ašič
Zavezanost katoliških kristjanov naravovarstvu pa seveda dokončno potrjuje enciklika Laudato Si, Hvaljen, moj Gospod, Okrožnica o skrbi za skupni dom, ki jo je na dan Marije Pomočnice kristjanov, 24. maja 2015, mestu in svetu oznanil tedanji papež Frančišek.
»Okrožnica, ki je naslovljena s prvo vrstico Hvalnice stvarstva ali Sončne pesmi svetega Frančiška Asiškega, je poziv vsemu svetu, vsem religijam, politiki, gospodarstvu in znanosti, da začne ravnati s planetom, vso naravo, vsemi bitji in vsem stvarstvom, ki nas obkroža, v duhu res dobrega in rahločutnega skrbnika. Pri tem je za vse ključno »ekološko spreobrnjenje«, ki naj bi prineslo ustreznejše ravnanje z naravo. Obenem v verskem pomenu Laudato Si prinaša novost, saj je odslej neprimeren odnos do narave v smislu izkoriščanja in nebrzdanega gospodovanja za vernike greh!« smo poleti pred več kot šestimi leti zapisali v eni od naših takrat zelo odmevnih zgodb na našem spletnem portalu https://anaasicsic.com/2019/07/03/z-medvedjo-in-volcjo-krvjo-oskropljeno-najsvetejse/, kjer smo, kot še večkrat kasneje, citirali Waclava Hryniewicza, uglednega poljskega misleca, teologa in univerzitetnega učitelja, ki je v odmevnem eseju Krščanstvo in svet narave, v slovenski jezik ga je prevedla Urša Zabukovec, zapisal:
Foto: Ana Ašič
»V božjih očeh je dragoceno vse, kar je ustvarjeno, svetopisemska modrost nas uči odkrivati posvečenost narave in slehernega življenja, ki ima svoj izvor v bogu«, in ob tem opozarja: »Slaba teologija spodbuja k razumevanju nečloveškega stvarstva kot zgolj prizorišča, na katerem se odvija zgodovinska drama človeštva. Rastline in živali se tedaj spremenijo v rekvizite, s katerimi lahko poljubno razpolagamo. Tak odnos do stvarstva je globoko aroganten in egoističen. Skrb za prihodnost človeštva in življenja nasploh na tej zemlji – še posebno pred obličjem ekološke krize in nevarnosti samouničenja – nas spodbuja k občutljivosti za celotno naravo, še zlasti za usodo in trpljenje živali.«
Foto: Ana Ašič
»Skrb za stvarstvo izvira iz občutja skrivnostne solidarnosti vsega, kar biva, ter iz krščanske vizije prihodnosti stvarstva v božjem kraljestvu. Človek, ustvarjen po stvarnikovi podobi, je poklican, da bi bil dober in plemenit vrtnar, razumen upravitelj in moder varuh stvarstva, ne pa surov gospodar in tiran. Biblija ne upravičuje človekovega surovega in neusmiljenega odnosa do preostalega stvarstva. Biblična vera v ustvarjenost sveta ne more biti opravičilo za absolutnost človekove oblasti nad naravo. Biblija nas ne spodbuja k neusmiljenemu obvladovanju zemlje. V krščanski zavesti široko razširjen pogled, da besede Prve Mojzesove knjige (1 Mz 1,28) človeku nalagajo obveznost neomejenega obvladovanja zemlje in narave, je zgrešen,« poudarja Waclav Hryniewicz.
Sredi neokrnjene narave, sredi njenega čistega in poživljajočega miru, je govorica njenega neprecenljivega obstoja glasna in z vsako najbolj drobceno in preprosto podobo, barvo in odtenkom vsakič zgovorna bolj kot tisoč besed. V tem prvem septembrskem dnevu. In vekomaj.
Foto: Ana Ašič
Po novici je zgodba. Za njo smo mi.
NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.
Od narave. Do umetnosti.
ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.
ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.
Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
anaasicsic.journalism.in.focus@gmail.com
Odgovorna urednica
Ana Ašič
Majhen portal. Za velike zgodbe.
Foto: Marjan Artnak
Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete, in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni!
DONACIJA SIC!
Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom
Izdajatelj
Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
zavod.za.umetnost.hisa.zvezd@gmail.com
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 OTP BANKA d.d.
Namen nakazila // Purpose: DONACIJA SIC! // DONATION SIC! Koda namena // Purpose Code: CHAR
HVALA!
Foto: Ana Ašič
»Na tistih gričih si se zjutraj zbudil in pomislil: tu sem in prav je, da sem tu.«
Karen Blixen
2019,2020,2021,2022,2023,2024,2025 ©Vse pravice pridržane 
Avtentično! Ustvarjeno brez umetne inteligence! AI Free!
