V Izoli ne gre le za »minorno« usmrtitev srnjačka, ampak za veliko bolj usodno »usmrtitev« človečnosti, rahločutnosti, dostojnosti, pravičnosti in resnice, pa tudi skrbnosti, obzirnosti in odgovornosti ter ozaveščenosti tako v ravnanju do nebogljene živali kot tudi do nič hudega slutečih prisotnih! In prav to je tisto, kar so ljudje ob tem dogodku nezavedno začutili in zato tudi tako močno in spontano odreagirali! Ljudi je v dno duše zmrazila in presunila vsa resničnost in vsa simbolnost likvidacije nebogljenega, nemočnega in pomoči potrebnega bitja, ki je bilo v brezizhodnem položaju; »odrešenik«, ki so ga vsi čakali, da bi to bitje rešil, pa ni bil »sel življenja«, kot so verjeli, ampak »sel smrti«, ki ga niso želeli. In prav zaradi vsega povedanega je tako nujno in neizogibno razjasniti nekatera vprašanja, ki se ob dogodku porajajo, in na katera v resnici te dni še nihče ni odgovoril.
Foto: Vlado Jehart
Tekst: Ana Ašič
Foto: Marjan Artnak, Vlado Jehart
Naslovna fotografija: Marjan Artnak
18. april 2024
Po dveh burnih dneh se je nenadoma, kot bi odrezal, nehalo medijsko premlevanje o nesrečnem srnjačku, ki je v ponedeljek zataval v izolsko ladjedelnico, tam pa so delavci in zaposleni poklicali na pomoč lovce v očitnem prepričanju in veri, da je res, kar lovci na vse strani razglašajo, da torej resnično varujejo naravo in pomagajo živalim. Žal se je njihova dobra vera v zeleno bratovščino, kot že marsikje mnogokrat doslej, izkazala za jalovo in prazno upanje ter se sprevrgla v kruto streljaško realnost.
Čas življenja. Čas smrti. Pa spet čas javkanja. In čas sprenevedanja!?
Kot je zdaj že čisto vsem znano, se je lovec v kavbojkah, s kavbojskim klobukom in glomaznim »ultimativnim« poltovornim terencem ford raptorjem, ki ga sicer poleg lova uporablja tudi za svojo »piknikmanijo«, ter nabito puškico v rokah pripeljal v ladjedelnico ter, po besedah očividcev, pet metrov od mreže ustrelil prestrašenega srnjačka, ga očitno tam tudi takoj očistil, ali zakaj je bilo povsod toliko krvi (in čreva vrgel v grmovje, ali kaj!?! bi ga to osebno vprašala, a se mi ne javlja na telefon, po njegovem koprskem ranču pa se mi gospoda res ne da »loviti«, nenazadnje sem mu s klici na mobilca dala priložnost, da pove svojo resnico; a se očitno raje skriva in beži pred menoj), ter se še malce nasmejano in neprizadeto »petelinil« naokoli s krvavimi rokami.
Ker so prizadeti ladjedelniški delavci precej tega dogajanja posneli in z njim seznanili novinarsko kolegico, ki je videe objavila na družbenih omrežjih, je sledil medijski in omrežni plaz reakcij prizadete javnosti, ki ni mogla verjeti, v kaj se je sprevrgla dobronamerna gesta delavcev s tem klicem lovcem, ki enostavno in očitno niso prepoznali edinstvene priložnosti, da se pred tam prisotnimi ljudmi in medmrežno javnostjo pokažejo v povsem drugi luči, kot se jim sicer očita, ter si prislužijo nekaj rehabilitacije in simpatij s pomočjo ubogemu srnjačku.
A tako kot je hitela kritična in prizadeta javnost z neodobravanjem takšnega lovskega početja, se je na drugi strani Lovska zveza Slovenije skoraj sama ob sebe spotaknila, tako je hitela z opravičevanjem in pojasnjevanjem, da je vse prav in zakonito in »skladno s pristojnostmi« ter tako sama padla v past in jamo naglega in apriornega opravičevanja lovskih tovarišev, ne da bi prej zelo kritično in natančno preverila vsa dejstva o dogodku pa tudi ves resume, ki ga bo imelo pojasnjevanje krovne lovske organizacije na lovsko in nelovsko javnost; in se vsaj malce pozanimala o lovskem in človeškem »profilu« vpletenih. Ali pa se morda je, pa je zato tako pohitela!?!
Da je krovna lovska organizacija v očitnem »stresu« in kar precej dezorientirana, je moč razbrati tudi iz torkove predsednikove televizijske izjave, kjer je Alojz Kovšca rekel, da »bomo pa v primeru ugotovljenih nepravilnosti sprožili disciplinski postopek«, kar res govori o tem, da je bil novi predsednik LZS, ali povsem iz sebe ali pa je res tako neveden in še zmeraj, čeprav je že eno leto starešina LD Kozlek in že tri mesece predsednik Lovske zveze Slovenije, ne ve, da lahko disciplinski postopek sproži le in izključno lovska družina, katere član je »inkriminirani« lovec in ne »mi« iz Lovske zveze Slovenije!
Foto: Vlado Jehart
Kakorkoli, že v torek je bilo mogoče v naraciji in diskurzu pristojnih in lovsko vpletenih jasno opaziti dva klišeja, ki redno spremljata takšne »lovske« dogodke.
Prvič, tako kot sta pred enim letom v Kočevju in Kuteževem štiri in pol ter pet kilogramski medvedek »ogrožala in napadala domače živali« in sta bila medvedja dojenčka sploh tako »strahovita«, da ju je bilo treba nemudoma ustreliti, pa naj je pristojni policist na Kočevskem še tako lepo prosil, naj tega ne napravijo; no, prav tako je bil izolski srnjak v torkovih pripovedih pravi »monstrum« iz trilerja in sploh menda ves razjarjen in krvav in srdit in čisto na tem, da nekomu z rogi ali kopiti razpara trebuh, kar je seveda sicer v določenih okoliščina tudi zares mogoče, a v ponedeljek vendarle nihče od ladjedelniško prisotnih očividcev ni videl kakšne srnjakove srditosti in napadalnosti, so pa vsi videli prestrašeno in brezizhodno zbegano bitje, ki je brezglavo tekalo sem in tja in obupno iskalo izhod.
In drugič, imamo tu spet ubogega lovca, »veliko žrtev« s še večjim črnim raptorjem in drago puško, s katero je očitno brez zadržka in kakršnih koli varnostnih, moralnih in etičnih pomislekov pred očmi skupine ljudi pokončal nemočno bitje, zdaj pa joka in javka in cvili in tožari inšpektorici, kaj vse ljudje govorijo in mu sporočajo in kako so nad njim zgroženi, zaradi njegovega dejanja! Že tisočkrat videno in slišano; s »srečnim« razpletom za žival pa le predlani, ko je takega streljaškega kavboja na Postojnskem po nekakšnem neverjetnem in v bistvu nikoli povsem pojasnjenem spletu okoliščin nazadnje medvedka zelo rahlo, a poučno premikastila in nato srečno pobegnila; potem pa jok in stok in au, boli! Ta iz Izole pa tudi: če je tak frajer, da nekaj napravi; pa naj bo še frajer in to nosi! Brez javkanja!
To ni le spektakularna kavbojska usmrtitev srnjaka, ampak tudi usmrtitev humanosti, rahločutnosti, obzirnosti in odgovornosti!
No, ampak danes je že vse čisto tiho in tako končno dovolj miru in časa, da si zelo naglas in zelo precizno zastavimo nekaj bistvenih vprašanj, za katera srčno upamo, da jih bo vsem tistim, ki jih primer zadeva, pa jasno, tudi sama sebi, zastavila tudi policija. Seveda pa, če smo kakšni preiskovalci, je neizbežno, da ta vprašanja zastavimo akterjem, javnosti in sebi tudi sami!
Zaradi vznemirjenosti laične in lovske javnosti, pa zato, ker se v velikem delu tako prve kot druge poraja precej dvoma in vprašanj, na katera doslej ni ne lovska in ne laična javnost dobila dovolj prepričljivih odgovorov, da bi jim verjela; ali pa da se jim ne bi vsaj čudila, je to nujno in neizogibno.
Še bolj pa je tej zadevi in sosledju dogodkov ter korektnosti postopka samega, če je že rezultat na celi črti nekorekten, nujno priti do dna, ne le zato, da pride resnica na dan, ampak tudi zato, ker so v tej slovenski »mozaični krajini« bližnja srečanja človeka z divjadjo in tudi zvermi in velikimi zvermi vse pogostejša tudi na nelovnih površinah, zaradi česar bo treba temeljito razmisliti o sprejemljivih, poštenih in tudi dovolj senzibilnih protokolih ravnanj v takih primerih, ki seveda nikakor ne bodo mogli biti utemeljeni na laično in lovsko javnost vznemirjajočih »kavbojskih« prijemih in lovskih puškah, ampak bodo lovci in vsi pristojni za to problematiko morali narediti premik v svojih glavah in prstih ter se resnično premakniti v to, kar sicer sami o sebi že dolgo oznanjajo: v odgovoren in subtilen odnos do narave in družbe ter senzibilno reševanje konfliktnih situacij v dobro narave, družbe in lovstva samega.
Foto: Vlado Jehart
Pri tem je zelo pomembno tudi to, da v Izoli ne gre le za senzacionalni uboj enega zbeganega srnjačka, ki je danes vznemiril javnost, jutri pa bodo na to že vsi pozabili, ampak je to velika priložnost, da se resnično preveri vsak korak, ga ovrednoti in presodi, ali je bil resničen in pravilen; in, kakšen bi moral biti, da bi bil bolj sprejemljiv tako za lovsko kot laično javnost; vsekakor pa bolj human in človeški za žival ter manj nevaren in življenje ter zdravje ogrožujoč za človeka!
Vso kavbojsko spektakularnost in neobvladljive streljaške strasti, ki so se v zadnjih letih ob tihem in glasnem odobravanju tako nekaterih visokih lovskih funkcionarjev kot tudi domala kompletne slovenske politike, marsikje razmahnile čez vse meje dopustnega ter se ustalile kot povsem samoumevne kršitve lovskega etičnega kodeksa, ki jim nihče več tako ne reče, bo moralo slovensko lovstvo čimprej opustiti oziroma si pri njih nadeti močne »uzde« ter se posvetiti gradnji drugačne lovske resničnosti.
Samo to bo lahko na koncu koncev verodostojna podlaga za boljšo in lepšo podobo lovstva tako v lastnih kot tudi laičnih očeh. Srnjaček iz izolske ladjedelnice in njegova odmevna usmrtitev ter močna, spontana in senzibilna reakcija javnosti nanjo dovolj zgovorno potrjujejo gornje misli in neizogibnost slovenske lovske transformacije oziroma vrnitve ne le nazaj k naravi ampak tudi nazaj k humanosti!
V Izoli namreč ne gre le za »minorno« usmrtitev srnjačka, ampak za veliko bolj usodno »usmrtitev« človečnosti, rahločutnosti, dostojnosti, pravičnosti in resnice, pa tudi skrbnosti, obzirnosti in odgovornosti ter ozaveščenosti tako v ravnanju do nebogljene živali kot tudi do nič hudega slutečih prisotnih! In prav to je tisto, kar so ljudje ob tem dogodku nezavedno začutili in zato tudi tako močno in spontano odreagirali! Ljudi je v dno duše zmrazila in presunila vsa resničnost in vsa simbolnost likvidacije nebogljenega, nemočnega in pomoči potrebnega bitja, ki je bilo v brezizhodnem položaju; »odrešenik«, ki so ga vsi čakali, da bi to bitje rešil, pa ni bil »sel življenja«, kot so verjeli, ampak »sel smrti«, ki ga niso želeli.
Zakaj in kaj vse moramo nujno izvedeti!?
In prav zaradi vsega povedanega je tako nujno in neizogibno razjasniti nekatera vprašanja, ki se ob dogodku porajajo, in na katera v resnici te dni še nihče ni odgovoril, četudi smo jih mi ustno zastavljali že v torek in ponovno v sredo, ko smo se obrnili na pristojnega glavnega republiškega inšpektorja mag. Igorja Kotnika, ki je bil seveda odsoten; pa na direktorja Inšpekcije za lovstvo in ribištvo Igorja Simšiča, ki je bil prav tako odsoten in je na dopustu, a se je v torek pozno zvečer vendarle odzval z nekaj smsi; na državno sekretarko Evo Knez in na kmetijsko ministrico Matejo Čalušić, ki sta v torek popoldne »že odšli na obveznosti izven ministrstva«, v sredo zjutraj pa bojda »na vlado«; tako da smo se nato obrnili na pristojno območno lovsko inšpektorico Dolores Čarga.
Foto: Vlado Jehart
Povsod smo seveda dobili odgovor, ki so ga že mnogo let vajeni vsi kolegi, ki se obračajo na ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in iz leta v leto vdano nanj pristajajo, da morajo torej vsa vprašanja iti čez roke in pogled službe za stike z javnostjo in Luke Kočevarja, ki je glavni piarovec kmetijskega ministrstva že od pamtiveka, ko ga je na to mesto očitno za vse čase in vse ministre in vse politične opcije nastavil Dejan Židan.
Zlasti ko gre za inšpektorat, ki je v bistvu organ v sestavi ministrstva in bi moral biti potemtakem na nek način avtonomen in »neodvisen«, se meni profesionalno in osebno zdi takšna informacijska pot z velikim potencialom »friziranja« informacij, da o njeni dolgotrajnosti sploh ne govorimo, absolutno nesprejemljiva, zaradi česar seveda vsa vprašanja, na katera, kot smo že omenili, upamo, da bo našla odgovore tudi policija, vsem pristojnim kar tu in zdaj postavljamo javno!
Tako smo včeraj in danes inšpektorici Dolores Čarga in vsem zgoraj navedenim zastavili naslednja vprašanja:
Kdaj natančno, ura in minuta, je inšpektorica prejela klic iz Lovske družine Izola? Od policije? Od koga?
Jo je poklical gospodar Lovske družine Izola in lovski čuvaj Faik Medić? Kdaj?
Ali jo je poklical starešina Lovske družine Izola Safet Lulić? Kdaj?
Lovska inšpektorica, ki je pristojna tudi za Obalo, Dolores Čarga, je stacionirana v Tolminu. Kako je lahko tako hitro prišla na kraj dogajanja? Očividci govorijo o tem, da se je srnjaček pojavil v ladjedelnici okoli 17. ure; policija pa v medijih govori o 19.05, da je bila o dogodku obveščena. Iz Tolmina je potrebnih več ur potovanja! Kdo si je torej v imenu inšpektorice pred izdajo oziroma izrekom odločbe ogledal kraj dogodka?
Če je ni bilo tam, na podlagi katerih materialnih dokazov je sprejela odločbo o odstrelu na nelovni površini? Na podlagi kakšnih fotografij? Kdo jih je poslal? Kdaj? Ura in minuta te pošte? Ura in minuta e-maila?
Kako se je inšpektorica prepričala, da je res vse, kar ji je bilo rečeno? Pri kom je preverila informacije in dejstva, saj, kot je razvidno iz pričevanj, tudi policije ni bilo na kraju dogodka!?
Ali je policija, ki je sploh ni bilo na kraju dogodka, inšpektorici povedala, kaj se dogaja v ladjedelnici, ne da bi policija to prej preverila?
Ali je bila inšpektorica seznanjena s tem, da policija ni bila na kraju dogodka?
Ali je inšpektorica kar »na slepo« verjela policiji? Ali je zahtevala kakšno avtentično dokazilo s kraja dogodka – na primer, posnetek?
Ali je inšpektorica vedela, da bo lovec streljal na nelovni površini, ne da bi policija pred tem ustrezno zaščitila kraj odstrela in umaknila potencialno ogrožene ljudi, živali in sploh vse prisotne ter jih tako zaščitila pred življenje in zdravje ogrožujočo nevarnostjo!?
Igor Simšič, glavni lovski inšpektor nam je v torek zvečer zatrdil, da je bila še isti dan napisana pisna odločba. Ali je to res?
Potem, ko je v nujnih primerih izdana ustna odločba, ima inšpektor osem dni časa, da spiše pisno odločbo. Dogodek se je zgodil v ponedeljek zvečer. Kako to, da je bila še isti dan spisana odločba? Zakaj se je tako mudilo, če pa je vendar po ustno izrečeni odločbi zakoniti rok osem dni!?
Foto: Vlado Jehart
Seveda pa se tu najdejo tudi vprašanja za policijo in Policijsko upravo Koper.
Kdo je najprej poklical policijo in kdaj natančno, ura in minuta?
Ali je policija govorila z vpletenim lovskim čuvajem in kdaj natančno, ura in minuta?
Ali je policija govorila s starešino Lovske družine Izola? Kdaj? Ob kateri uri in minuti?
Ali je bila policija v stiku z upravo ladjedelnice? Kdaj? Ura in minuta? S kom?
Ali je bila policija seznanjena z namero streljanja srnjaka na nelovni površini?
Ali je bila policija v stiku s pristojno lovsko inšpektorico? Kdaj? Ura in minuta? Kaj je bil predmet komunikacije?
Ali je policija pristojni lovski inšpektorici povedala, da policija ni na mestu dogodka?
Ali je policija pristojno lovsko inšpektorico seznanila z dejstvom, da ne bo zavarovala območja streljanja divjadi na nelovni površini?
Kdaj natančno, ura in minuta, po podatkih policije, se je izvršilo streljanje na nelovni površini v ladjedelnici Izola?
Kdaj natančno, ura in minuta, je prišla policija na kraj dogodka oziroma streljanja na nelovni površini?
Ko jih bomo prejeli in bodo jasni odgovori na vsa ta vprašanja, šele potem se bo mogoče na dolgo in široko in tudi ustrezno poglobljeno ter, kot pravi sama inšpektorica Dolores Čarga, »kredibilno«, kar po njenem doslej ni bilo, razpisati o tem, za laično in tudi za velik del lovske javnosti precej pretresljivem dogodku, ki, prvič, kot smo že omenili, kar nekam klišejsko govori in potrjuje, da slovenski lovci še zmeraj rešujejo težave upravljanja z divjadjo predvsem s puško v roki in streljanjem; in drugič, govori v vsej žalosti tudi o tem, da pa slovenska javnost, ob vsem, kar se danes hudega dogaja na tem svetu, vendarle ni povsem otopela, brezbrižna in brezsrčna, ampak je tudi izjemno senzibilna in sočutna, ko gre za nebogljena bitja, ki so na milost in nemilost prepuščena človeški brezčutnosti in brutalnosti ter potem še bolj ali manj prozornemu zagovarjanju takega ravnanja.
Foto: Vlado Jehart
Strta pikapolonica Fabia Steffeta. In stiska, ki je ne sme biti več!
Tu in v tem smislu mi je še posebej nekako žal Fabia Steffeta, 73-letnega dolgoletnega predsednika Zveze lovskih družin Koper, ki je že 44 let lovec in že 24 let starešina Lovske družine Rižana ter od leta 2001 predsednik Policijsko veteranskega društva SEVER za Primorsko in Notranjsko, pa obenem nosilec vseh najvišjih slovenskih lovskih ter visokih slovenskih in italijanskih državnih odlikovanj.
Fabio Steffe je potomec stare koprske družine s stoletno ribiško tradicijo, časten človek in izkušen lovec, ki je resnično, iskreno in z vsem srcem že iz družinske tradicije ven predan naravi, njenemu ohranjanju in varovanju, prav tako pa tudi sočloveku in humanosti, predvsem pa je vztrajni zagovornik in vzornik lovske plemenitosti, zmernosti, načelnosti, poštenosti, pravičnosti, senzibilnosti in etike, ki se zdi pri Steffetu, ko se z njim pogovarjaš, kot da sijoče in diskretno obenem pobliskava iz vsake njegove misli, besede in dejanja; zdi se, da je etika njegov najbolj samoumevni del in prav zapisana v njegov dnk.
Fabio Steffe je eden tistih navdihujočih ljudi, ki jih srečaš tam, kjer najmanj pričakuješ, in ti zaradi srčnosti in pristnosti ne odidejo več kar tako iz misli in tudi ne iz srca.
Ko sva se v torek dopoldne in potem, ko se je dan že prevešal v popoldne, večkrat pogovarjala in premlevala ladjedelniški dogodek, pa ko sem ga potem gledala in poslušala v izjavi za Regional, kjer je seveda kot predsednik koprske lovske zveze za javnost povedal, kar mu je bilo povedano in poročano s strani vpletene lovske družine, saj drugega tudi ni mogel, mi je bilo nekako tako tesno pri srcu kot ob posnetku srnjaka, ki je bil brezizhodno ujet med mreže in »mašinerijo« izolske ladjedelnice.
Foto: Vlado Jehart
Fabio Steffe, ki se je zadnje tedne ponosno veselil tega, da so njegovi lovci in plemenito, naravi, divjadi in sočloveku predano lovstvo, v kakršnega z vsem srcem verjame, s tem, ko so pozimi prav lovci njegove lovske družine rešili ponesrečeno gospo iz na rob prepada zagozdenega vozila in so spet z letošnjo spomladansko akcijo temeljito, kot že več kot dvajset let, čistili naravo in dolino Rižane ter tako zadnje mesece močno prispevali k humanosti in dobrobiti rešene gospe, ljudi, živali in narave, ter so s temi resničnimi dejanji, ne le z besedami, veliko napravili tudi za pozitivno podobo lovstva na Obali in sploh na Slovenskem, me je v najinih torkovih pogovorih na trenutke asociiral na metaforično misel Han Suyin o človeku, ki se veseli pikapolonice na svoji roki, a mu jo ravno, ko ji srečno in rahločutno govori »zleti, zleti in pokaži, kje je domek tvoj«, brezčutnež, ki pride v tem trenutku mimo, objestno pomete z roke in jo neusmiljeno pohodi.
In tudi prav zato, zaradi Fabia Steffeta in številnih njemu podobnih, tudi nevidnih, neopaženih, neslišanih, a požrtvovalnih ter naravi in plemenitim lovskim vrednotam in etiki predanih in zavezanih slovenskih lovcev, je treba priti dogodku v izolski ladjedelnici precizno in natančno do dna, ga z vseh vidikov transparentno, iskreno in pošteno ovrednotiti ter na vsem tem potem zastaviti temelje in zametke za novo pot in čvrst most k renesansi plemenitega, etičnega in senzibilnega, naravi in humanosti predanega in zavezanega lovstva! Samo to bo samodejno ustvarilo tudi čudovit most in samoumevno sodelovanje in sožitje lovstva s kritično in laično javnostjo za dobro vseh, najbolj pa seveda narave in našega skupnega življenja z njo in v njej.
Samo, če bo slovensko lovstvo in vsi, ki so pristojni zanj, zdaj, ob tem navidezno drobcenem primeru, stopilo na stran precizne, natančno niansirane resnice in dejstev, bo izolska ladjedelnica dejansko in simbolno ne le prostor brezčutnega uboja nemočnega bitja in ogrožanja varnosti, ampak kraj in začetek metaforične gradnje nove Noetove barke slovenskega lovstva, takšne, ki bo v sožitju z vsemi zares ohranjala in varovala življenje v vsej njegovi pestrosti in raznolikosti.
Fabio Steffe in njemu podobni slovenski lovci ne smejo biti več v taki stiski! Seveda pa se njihov mir in pravičnost ter mir in humanost prav vsakega od nas in vseh bitij, ki nas obdajajo, začne pri tem, da se vselej in povsod najprej in takoj obrzda objestneže! Edino tako ostanejo tudi najmanjše drobcene pikapolonice in prestrašeni srnjački živi! In samo tako ostane vsako najbolj nebogljeno, nemočno, v brezizhodnost zagnano in pomoči potrebno življenje nedotakljivo!
Foto: Marjan Artnak
Po novici je zgodba. Za njo smo mi.
NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.
Od narave. Do umetnosti.
ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.
ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.
Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
anaasicsic.journalism.in.focus@proton.me
Odgovorna urednica
Ana Ašič
Majhen portal. Za velike zgodbe.
Foto: Vlado Jehart
Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete, in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni!
DONACIJA SIC!
Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom
Izdajatelj
Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
zavod.za.umetnost.hisa.zvezd@gmail.com
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 NOVA KBM d.d.
Namen nakazila // Purpose: DONACIJA SIC! // DONATION SIC! Koda namena // Purpose Code: CHAR
HVALA!
Foto: Vlado Jehart
»Na tistih gričih si se zjutraj zbudil in pomislil: tu sem in prav je, da sem tu.«
Karen Blixen
2019,2020,2021,2022, 2023,2024©Vse pravice pridržane 
Avtentično! Ustvarjeno brez umetne inteligence! AI Free!
