ŽALOSTNA MATI BOŽJA. FOTOGRAFIJA, KI JE TUDI MENE PRESUNILA Z MEČEM. IN, KAJ IMAJO FERSKI DELFINI S SLOVENSKIMI MEDVEDI?

Hitro hodim skozi nočno dišeči gozd in svež zrak bistri moje misli. V temi vstajajo pred menoj podobe tega dne. Mnogotere. In ena. Strahotna. Ki presunja srce in dušo in misli že vse od poldneva, ko sem jo prav ta dan, na god Žalostne Matere Božje zagledala, nemogoče, da je ne bi, saj so bili vsi svetovni mediji preplavljeni z njo, ter kar naprej dviga eno in isto nemočno vprašanje: Kako je mogoče, da se danes, leta 2021, pred očmi vsega sveta, pod krinko »tradicije«, »kulturne dediščine«, »nekomercialnosti«, »trajnostnega lova«, zgodi takšen krvav pomor bitij, za katera se sicer na vseh koncih sveta borimo, da bi ne izumrla, da bi živela, da bi obstajala?!? Kako je mogoče danes v Evropi legitimno speljati nekaj tako zverinskega!?! Kaj je v človeku, da stoji sredi morja krvi in ubija, ubija, ubija in ne neha, dokler v istem dnevu najbolj krvavo ne pomori vseh in vsega, kar mu je na dosegu roke!?!

Foto: Ana Ašič

Tekst: Ana Ašič

Foto: Reuters, Twitter, Ana Ašič

15. september 2021 / 23. september 2021

Pred dobrim tednom, 15. septembra, je bil god Žalostne Matere Božje, ki ga sicer marsikje na Slovenskem že dolgo imenujejo tudi Marija Sedem Žalosti, kar je v bistvu tudi prvotno ime praznika. »Marija Sedem Žalosti, velike tvoje so skrbi. Za prvo bol se dvigne meč, jo rani Simeon preveč«, slišimo v slovenski ljudski pesmi, ki s pričujočimi besedami povzema dogodek iz časa po Jezusovem rojstvu, ko sta ga, osmi dan, Marija in Jožef prinesla v tempelj, da bi zanj darovala in molila, kakor je velevala tedanja judovska postava. Prav takrat je bil tam tudi preroški starček Simeon, ki je vzel Novorojenega v naročje in se zahvalil Bogu, da je pred smrtjo še mogel ugledati Odrešenika, njegovi materi pa je dejal: »Ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu bodo nasprotovali, da se razodenejo misli mnogih src. Tvojo dušo pa bo presunil meč.« Meč tu seveda simbolizira bolečino, trpljenje in žalost.

Tematika se je v evropski krščanski ikonografiji razmahnila v srednjem veku, ko so bile temu posvečene tudi številne cerkve in kapelice; Žalostno Mater Božjo pa so začeli upodabljati s sedmimi meči v srcu, ki govorijo o njenih sedmerih žalostih: kot prva žalost in bridkost so kanile v njeno komaj porojeno radost Simeonove zlovešče besede; druga je bila Herodovo preganjanje in beg v Egipt; tretja, ko se je komaj dvanajstletni deček Jezus »izgubil« v jeruzalemskem templju; četrti meč je presekal njeno srce ob srečanju s sinom, ko je nosil križ na Kalvarijo; peti, ko so njenega otroka dvignili, pribitega na križ; šesti jo je presunil, ko so Jezusa mrtvega sneli s križa in ji ga položili v naročje; sedmi je prebodel njeno srce, ko so ga položili v grob.

Češčenje Žalostne Matere Božje, priprošnja in zavetje njenega obličja ter podoba matere, ki tudi v najbolj krvaveči bolečini in žalosti do konca vztraja in trdno stoji ob svojem trpečem otroku, je s svojo močjo, sočutjem in milino že stoletja tudi veliko zatočišče Slovenk, vseh ranjenih materinskih src, ki jim življenje ter daljna in bližnja, še zlasti pa seveda novejša zgodovina na Slovenskem še posebej ni prizanašala. Slovenija je posuta s cerkvami in kapelicami Žalostne Matere Božje. Na Štajerskem sta prav gotovo eni bolj znanih tista v Jeruzalemskih goricah pri Ptuju in cerkev Žalostne Matere Božje v Slovenski Bistrici; na Dolenjskem sta verjetno najbolj znani bazilika Žalostne Matere Božje v Stični in seveda romarska mokronoška Žalostna gora; v okolici Ljubljane pa Žalostna gora pri Preserjih, v bistvu nad Kamnikom pod Krimom.

Z mnogimi presunljivimi podobami in kipi Pieta, Sočutne, ko Marija drži v naročju mrtvega Jezusa in ga objokuje, je posut domači in tuji svet. Meni osebno je ena najbolj pretresljivih tista v kapelici sredi travnikov na Rakitni. Morda zaradi vsega, kar so mi priletne domačinke v teku let povedale o zatajevanih bolečinah in skrivnem trpljenju, ki je na tej čudoviti planoti sledilo vojnemu in povojnemu času. Spomnim se, kako sva v zahajajočem soncu večkrat z gospo Mimo in njenim mačkom sedeli pred njeno skromno, a čudovito hišico. Vedno, ko pomislim na to gospo, imam pred očmi njen rožni venec in slišim besede, ki so gladko kot jagode na njem drsele v večer, obrušene v času, spokojne, a vendar nekje globoko pod biserno patino minevanja in spominov še zmeraj živo prepojene s srčno bolečino. »Vsi ti mladi fantje… ne bi se smelo to zgoditi… takšno prelivanje krvi,« je zmeraj znova rekla, ko se je sonce rdeče in vijolično dokončno poslavljalo od še enega dne. »Vsaka hiša je koga izgubila…in ko je bilo konec, naenkrat toliko… me eni vprašajo, kako smo to zdržale…« Tu sem zmeraj zadržala dih; brez vprašanj sem čakala in se skrivaj čudila tej nekako neskaljeni vedrini, ki je sevala s tega obraza, s teh let; in ona je zmeraj z blagim smehljajem sama odgovorila: »Ja, kako?! Delale smo, trdo, moških ni bilo, vse je bilo na nas…pa k Žalostni Materi Božji smo molile…ona ve, kako je to…molile in prosile smo…noč in dan…za moč pod tem križem.«

Foto: Ana Ašič

Maček je predel na klopci. Tišina med nama pa ni bila mučna, ampak mirna in dorečena, spokojna in lahkosrčna, mehka in svetla, kot je to le tam, kjer je izrečeno, kar leži na duši in srcu. »Pa to njeno sliko imamo zdaj v kapelici!« je gospa Mima takrat, ko sva se videli zadnjikrat, preden je odšla v Cerknico, živo pokazala tja, k travnikom in kapelici, ki je bila prenovljena po žlednem opustošenju leta 2014, ko jo je poškodovalo padlo drevo. »Prenovili smo jo in spet napravili štirikapno streho, kakršna je bila prvotno,« pravi o tem akademski slikar Veljko Toman, ki že več kot trideset let živi na Rakitni, »potem smo pa rekli, da je to pravi trenutek, da se uredi tudi notranjost. No in sem, takrat je bil pri vsem tem še zelo aktiven Peter Šetina, zdaj že pokojni, sicer pa dolgoletni župnik na Rakitni, tisto Pieta z desnega oltarja v cerkvi, ki sem jo že pred tem tudi obnovil, pa kasneje še popravil, veste, so kakšni kar cigarete ugašali v Kristusovih ranah na kolenih; no, sem torej to Pieta lepo postavil ven, na svetlobo, fotografiral in je tako potem na platnu nastala ta slika, ki je zdaj v kapelici.«

»Slika je vklenjena v kovano rešetko,« rečem slikarju, »in vsakič, ko jo pogledam, vidim v tem veren odsev sedanjega časa, ko so svetinje za rešetkami; tisti, ki jih uničujejo, pa na prostosti!« »Ja, je bilo že prej več poskusov…in potem, ko je nekdo kradel v kapelici svetega Antona Padovanskega, v tej, ki je ob cesti, ko se pripeljete na Rakitno, no, ko se je to zgodilo, smo se odločili, da sliko, ki sicer, kot sem vam povedal, ni kakšno dragoceno oljno ali avtorsko delo, a je vendarle to kapelica in Žalostna Mati Božja, ki ljudem tukaj nekaj pomeni, zato smo jo na ta način zaščitili!« pravi Veljko Toman in se nasmehne ob spominu, kako si je takoj po blagoslovu kapelice več domačink zaželelo, da bi imele takšno sliko tudi doma. »No, in sem potem dal natisniti še štiri ali pet manjših teh slik. Joj, kako so mi bile gospe tukaj z Rakitne za to hvaležne! Ja, tudi Mima jo je imela in vem, da jo je vzela s seboj, ko je odšla v dom v Cerknico.«

Na vse to mislim, ko se na letošnji god Žalostne Matere Božje že v trdi temi in pod mesecem, ki je le kanček čez prvi krajec, ter lebdi ves zlat v rahli megličasti kopreni nad južnim robom jezerca na Rakitni; vse to me preveva, ko se torej v tem nočnem miru sprehodim pod visokimi temnimi smrekami. Ko prečkam potoček pri jamboru, zaslišim, in, ko se obrnem, tudi zagledam za seboj policijski avto, obsveti me močna baterijska svetilka, a se ne ustavim, bodo že prišli z menoj, če jih res tako zanimam, si mislim, grem naprej po poti, ura je res že skoraj deset, a očitno na koncu vendarle nisem dovolj sumljiva, svetilka ugasne, avto odpelje, na vse spet leže tišina.

Foto: Twitter

»Človek, ustvarjen po stvarnikovi podobi, je poklican, da bi bil dober in plemenit vrtnar, razumen upravitelj in moder varuh stvarstva, ne pa surov gospodar in tiran,« mi, kot že tolikokrat v zadnjih letih, pridejo na misel besede Waclawa Hryniewicza, uglednega poljskega teologa, duhovnika in upokojenega profesorja lublinske Katoliške univerze, ki je v svojem odmevnem eseju Krščanstvo in svet narave, pri nas ga imamo v prevodu Urše Zabukovec, odločno opozoril svet na to, da pred Bogom ni opravičila za nečloveško ravnanje z živimi bitji in za trpljenje, ki so mu podvržene živali v današnjem času; ter pri tem še posebej poudaril, kako zmotno je prepričanje, da Sveto pismo podpira takšno surovo človekovo ravnanje.

»Biblija ne upravičuje človekovega surovega in neusmiljenega odnosa do preostalega stvarstva. Biblična vera v ustvarjenost sveta ne more biti opravičilo za absolutnost človekove oblasti nad naravo. Biblija nas ne spodbuja k neusmiljenemu obvladovanju zemlje. V krščanski zavesti široko razširjen pogled, da besede Prve Mojzesove knjige (1Mz1,28) človeku nalagajo obveznost neomejenega obvladovanja zemlje in narave, je zgrešen,« pravi Waclaw Hryniewicz. »V božjih očeh je dragoceno vse, kar je ustvarjeno,« pravi senzibilni teolog, ki smo ga na naših spletnih straneh že večkrat citirali, kar naprej ga in še ga bomo; »svetopisemska modrost nas uči odkrivati posvečenost narave in slehernega življenja, ki ima svoj izvor v Bogu«, in ob tem opozarja: »Slaba teologija spodbuja k razumevanju nečloveškega stvarstva kot zgolj prizorišča, na katerem se odvija zgodovinska drama človeštva. Rastline in živali se tedaj spremenijo v rekvizite, s katerimi lahko poljubno razpolagamo. Tak odnos do stvarstva je globoko aroganten in egoističen. Skrb za prihodnost človeštva in življenja nasploh na tej zemlji – še posebno pred obličjem ekološke krize in nevarnosti samouničenja – nas spodbuja k občutljivosti za celotno naravo, še zlasti za usodo in trpljenje živali.«

Po vseh, zdaj že skoraj poldrugo tisočletje trajajočih prizadevanjih številnih nesebičnih mož in žena, od svetega Egidija, svetega Huberta, svetega Bernarda iz Clairvauxa, svete Hildegarde, Frančiška Asiškega, Serafima Sarovskega, po Charti Oecumenici, po Bartolomejevi razglasitvi 1. septembra za praznik stvarstva; po prelomni papeževi encikliki Laudato Si, po nešteto takšnih prizadevnih krščanskih in vseh drugih mislecih, kot je Waclaw Hryniewicz, ki kot duhovniki, menihi, bratje, sestre in laiki v popolni anonimnosti že desetletja nesebično dajejo vse od sebe, da bi svetu dopovedali, kako nujno je s sočutnim očesom pogledati na ostala živa bitja, s katerimi si delimo planet; potem, ko je Greenpeace z največjim pompom proslavljal 50 let delovanja, ko gredo na tem svetu milijarde za naravovarstvene projekte, raziskave, za delovanje milijonov nekih nevladnih organizacij, ki da osveščajo javnost in odločevalce, ter bojda usodno doprinašajo k lepšemu, boljšemu odnosu do narave; po vseh strašnih konvencijah, Washingtonski, Bernski, po vseh uredbah in direktivah, habitatni in vseh drugih; po vseh blazno skrbnih in naravovarstvenih lovskih in ribiških in ne vem kakšnih še manifestih; po vseh milijonskih konferencah, kongresih, obljubah, zavezah, prisegah; po vseh tisočih in sto tisočih vladnih in vseh drugih uslužbencev, strokovnjakov, znanstvenikov, specialistov, svetovalcev, svetovalk, direktorjev in direktoric, ministrstev, inštitutov, zavodov in direktoratov za naravo; po vseh teh doktorskih in magistrskih armadah ter milijardah za naravo in okolje, ob vsej strašni zaskrbljenosti za planet in za klimatske spremembe, zaradi katerih bo enkrat vse narobe; ob vsem tem torej, v tem istem svetu, tu, ta trenutek v tej naši Evropi, na tako opevanem Severu, na Ferskih otokih gladko v enem dnevu v morju krvi z noži pobijejo in pomorijo in pokoljejo več kot 1400 delfinov! »Nekomercialno«! »Iz tradicije!« »Kulturne dediščine!« »Trajnostno!«

Foto: Ana Ašič

»To je bila velika napaka,« je za BBC izjavil Olavur Sjurdarberg, predsednik tamkajšnjega Združenja lovcev na kite; dejal je, da je bilo tokratno »ubijanje res prekomerno«; da so »sprva mislili, da je v jati le 200 delfinov, ko se je pobijanje začelo, pa so ugotovili, da jih je mnogo več« ter takoj povedal, da »niso kršili zakona, ker je bil lov odobren od lokalnih oblasti«. Pomorskemu biologu Bjarniju Mikkelsenu se je očitno zdelo najbolj pomembno povedati, da je to »največji dnevni ulov delfinov na Ferskih otokih doslej« ter naštevati številke drugih »rekordnih ulovov, 1200 leta 1940, 900 delfinov leta 1879, 854 delfinov pa leta 1873 in leta 1938«. Veliko se je govorilo tudi o tem, kako si meso ubitih delfinov »razdelijo družine lovcev, višek pa razdelijo med lokalno otoško prebivalstvo«, a je vendarle kar nekaj domačinov opozorilo, kot smo lahko videli, slišali in prebrali v različnih evropskih in svetovnih občilih, da »je nemogoče, da bi lokalni prebivalci pojedli takšne količine mesa, kot ga predstavlja tokratni ulov; zaradi česar bo večina delfinov najverjetneje končala v smeteh…«

»Mati žalostna je stala, zraven križa se jokala, ko na njem je visel Sin. V grenko žalost zatopljena je nje duša prebodena z mečem silnih bolečin. O, kaj žalosti prestati morala je sveta Mati, k’tere Sin je rešil svet. V žalosti vzdihuje bleda, ko v trepetu Sina gleda, kaj trpi na les razpet. Komu potok solz ne lije, ko bridkosti zre Marije, grenke nad morja bridkost?«

Besede pesmi iz 13. stoletja, katere besedilo pripisujejo frančiškovemu laičnemu bratu Jacoponeju di Todi in svetemu Bonaventuri, se zdijo edino, kar je sploh mogoče reči ob podobah mučno umirajočih čudovitih morskih bitij, ki se s poslednjimi močmi borijo za življenje, a ujeti in nemočni le z brezupnimi tleski svojih prelepih repov rdeče razpenjajo morje krvi, v kar je pokol spremenil plitki zaliv Skalabotnur na otoku Eysturoy; in nazadnje eden za drugim počasi jenjajo ter neizogibno umirajo pod brutalnimi noži lovcev in klavcev, ki ne odnehajo, dokler ne pobijejo vse do zadnjega.

Res, »naj s teboj sedaj žalujem, križanega objokujem, ko v dolini solz živim. S tabo poleg križa stati, s tabo združen žalovati v bridkem joku hrepenim«!

Kot danes, 23. septembra, poroča Delo, ki povzema nemški Bild, so, po 1428 delfinih v prvi polovici septembra, zdaj na enak način pobili in poklali še 52 dolgoplavutih pliskavk. »Prebivalci Ferskih otokov jate kitov in delfinov z motornimi čolni preženejo v plitek zaliv, kjer živali nasedejo, nato pa se lotijo klanja z noži in harpunami. Krvavo delo si olajšajo tudi tako, da nasedle delfine preprosto povozijo z motornimi čolni, poroča Bild. Morske sesalce nato pustijo izkrvaveti v zaliv, ki se ob tem precej pogostem dogodku, zaradi količine prelite krvi obarva rdeče, razkosajo, meso pa razdelijo med prebivalce otokov. V povprečju otočani ubijejo okoli 800 kitov in delfinov letno.«

Foto: Reuters

Pred nekaj dnevi mi je bilo rečeno, da je trenutno v Sloveniji 1400 medvedov. Letos so jih sicer pobili že 130, kot smo lahko brali ob nedavnem dogodku v Velikih Laščah, ko so našli (bojda z vojaško kroglo…?!?) ustreljenega medveda, enega od 9, ki so jih letos našli »poginjene«; 121 pa jih je bilo menda ustreljenih zakonito; dokler seveda Upravno sodišče ni reklo nasprotno. V dveh letih je bilo sicer na Slovenskem pobitih več kot petsto zavarovanih rjavih medvedov, ki se v slovenskih gozdovih neverjetno skokovito razmnožujejo. Na drugi strani meje, na Hrvaškem pa je skoraj nasprotno.

Kot mi je namreč 29. avgusta letos na nedeljskem srečanju v Banja Loki, ki je sledilo državnemu prvenstvu v jelenjem rukanju na gradu Kostel, skratka, kot mi je tam dejal dr. Josip Malnar, predsednik Lovačkog saveza Primorsko Goranske Županije, ocenjujejo, da je »trenutna celotna populacija rjavega medveda na Hrvaškem okoli 1100 medvedov«. Povedal je tudi, da je pri njih rjavi medved sicer res uvrščen v lovno divjad, da pa se skušajo pri poseganju v populacijo držati previdnostnega načela, zaradi česar so lani, kljub odobrenemu letnemu odstrelu 100 medvedov, v celotni Hrvaški posegli v populacijo le z odstrelom 80 medvedov tam, kjer je bilo to glede na težave ter ocenjeno in predvideno škodo res najbolj potrebno. »Pri medvedu je potrebno veliko previdnosti, prvič, to je zavarovana in ogrožena vrsta; drugič pa, njegova fertilnost je občutljiva in ni kot pri drugi divjadi; medvedka ima enega ali dva mladiča, tri ali več je že velika redkost,« je opozoril dr. Josip Malnar, lovec in gozdar ter nekdanji podpredsednik Lovačkog saveza Hrvatske.

Ko sem zdaj slišala, da je v Sloveniji, predvsem na Kočevskem in Notranjskem torej, kjer je osrednje območje velikih zveri, že 1400 medvedov; in ko sem z druge strani spet slišala, da jih je nujno postreliti vsako leto vsaj 200, sem se vprašala, ali sta ti dve številki res edino, kar v bistvu »povezuje« ferske delfine in slovenske medvede!?! Na odmaknjenem otočju v Severnem morju so mislili, da je delfinov 200, poklali pa so jih več kot 1400. V Sloveniji menda nekdo misli, da je medvedov 1400, postrelil pa bi jih najmanj 200 letno. Ali pa morda kdo v resnici misli, da bi tudi na Slovenskem bilo najbolje obe številki zamenjati!?! Težava pri tem je le, da je 1400 ferskih delfinov, žal, resničnih; 1400 slovenskih medvedov pa je popolnoma izmišljenih!

Foto: Ana Ašič