»URESNIČUJE SE CILJ, KI REŠUJE TISTO, KAR JE PROBLEM ŽE 300 LET!«

Čeprav današnja poletna noč, iz 28. na 29. julij 2021, še ni prinesla dokončnega finala pri gradnji Pelješkega mostu, enega največjih infrastrukturnih objektov v zgodovini Hrvaške in v tem delu Evrope, je bilo vendarle mogoče razbrati precej vznesenosti v zadovoljnem nasmehu inženirja Marjana Pipenbaherja in seveda vseh, ki so s hrvaškim premierjem Andrejem Plenkovićem, hrvaškim političnim vrhom, predstavniki hrvaške infrastrukture, projektive ter domačih in tujih izvajalcev na čelu s kitajskim China Road and Bridge Corporation, prisostvovali simbolno močnemu trenutku, ko je bil z vgradnjo 165. sekvence jeklene konstrukcije Pelješki most tri mesece pred pogodbenim rokom dokončno spojen; z njim pa končno povezano in spojeno tudi celotno ozemlje Hrvaške.

Foto: Posnetek zaslona // Ana Ašič // iz neposrednega prenosa na HRT1 // julij 2021

Tekst: Ana Ašič

Foto: Posnetki zaslona // Ana Ašič // iz neposrednega prenosa na HRT1 // julij 2021; Tomi Lombar // Delo, Sobotna priloga // julij 1998; Ponting & Pipenbaher Consulting Engineers

28. / 29. julij 2021

»Ko je most postavljen, je to tudi za konstrukterja trenutek velike vznesenosti?« sem 25. julija 1998 v velikem intervjuju za Delovo Sobotno prilogo povprašala inženirja Marjana Pipenbaherja, ki je nekaj mesecev prej s svojim konstrukterskim teamom in s Pontingom ter arhitektom Janezom Koželjem zmagal na projektnem natečaju za viadukt Črni Kal; v slovenski prostor pa je pred tem postavil že tudi več mostov in odmevnih konstrukterskih projektov.

Foto: Tomi Lombar // Delo, Sobotna priloga // julij 1998 // Inženir Marjan Pipenbaher

»To je prekrasna stvar!« je takrat odgovoril. »Vendar, če dobro pomislim, je skoraj še bolj vznemirljivo takrat, ko most nastaja. Ob tem se v mojih mislih vedno pojavlja primerjava z mladim psom. Doma imam nemškega ovčarja, in takšen pes ima, na primer, ko je star tri mesece, nenadoma nesorazmerno dolga ušesa, potem so ga same noge, skratka, ko raste, je ves čas v disproporcih. Enako je tudi pri mostu oziroma viaduktu. Snuješ ga, čutiš ga v prostoru, veš, kakšen bo, vendar se v fazi gradnje ta slika, za katero veš, da se bo, da se mora na koncu pokazati, ves čas umika neki trenutni resničnosti: postavijo stebre in se ti nenadoma zazdijo premasivni; potem se zgradi konzola in se zgroziš, joj, to ne bo prav! A bolj ko stvar raste, bolj se forma čisti in se potem na koncu izlije v prostor. In finale te včasih res popolnoma prevzame!«

Foto: Posnetek zaslona // Ana Ašič // iz neposrednega prenosa na HRT1 / julij 2021

Foto: Posnetek zaslona // Ana Ašič // iz neposrednega prenosa na HRT1 // julij 2021

»S tem se uresničuje in je uresničen cilj, ki rešuje tisto, kar je problem že 300 let,« je na »popolnočni« slovesnosti danes malo pred eno uro zjutraj prav na »prelomnem« spoju Pelješkega mostu in Hrvaške dejal predsednik hrvaške vlade Andrej Plenković. V govoru, v katerem je izpostavil zaslužnost za uresničitev projekta tako domačim prizadevanjem kot tujim, še zlasti pa seveda Evropski uniji, ki je za projekt zagotovila kar 357 milijonov evrov nepovratnih sredstev, se je s pomirljivimi toni obrnil tudi k sosedom, zlasti seveda k Bosni in Hercegovini, ki v preteklih letih ni skrivala nenaklonjenosti in nasprotovanja izgradnji Pelješkega mostu; izrecno pa se je zahvalil tudi Marjanu Pipenbaherju, glavnemu in odgovornemu projektantu, ki je v sodelovanju s pokojnim hrvaškim profesorjem Juretom Radićem iz zagrebške gradbene fakultete zasnoval in sprojektiral Pelješki most. »Tako,« je dejal hrvaški premier, »je tudi Slovenija doprinesla k uresničitvi tega velikega hrvaškega projekta.«

Foto: Ponting & Pipenbaher Consulting Engineers // Pelješki most

»Kar 148 jeklenih več sto tonskih pilotov, ki segajo do 130 metrov pod morsko gladino, je zabito v dno Malostonskega zaliva med Komarno na kopnem in Brijesto na polotoku Pelješcu. Na njih so pritrjene betonske pilotske blazine, na katerih bodo stali stebri Pelješkega mostu z 2404 metri skupnega razpona. To bo dvopasovni most s poševnimi zategami, s petimi 285 metrskimi razponi in šestimi pahljačami, v bistvu nekaj “vmes” med pahljačami in harfami, ki bodo kot velika lahna jeklena jadra lebdele sredi zaliva. Okoli 70 tisoč ton jekla in približno toliko kubikov betona bo v mostu ter 120 poševnih zateg, dolgih od od 32 do 137 metrov. V vsaki zategi bo, pri najkrajših 55, pri najdaljših pa 109 jeklenih pramenov, ki se vsi “srečajo” in so pritrjeni v glave zateg. Te so eni najbolj obremenjenih delov takšnega mostu, izpostavljene nenehnim vibracijam zaradi prometa, vetra, morja, seizmike in mostne dinamike same po sebi.

Foto: Posnetek zaslona // Ana Ašič // iz neposrednega prenosa na HRT1 // julij 2021

Tu ne sme biti nobene napake. Potresno območje in tla z neretvanskimi nanosi na dnu morja; pa vetrovi, ki lahko pihajo do 250 kilometrov na uro, z burjo ali jugom, slednji je še posebej močan na tem območju; z vsem tem je Pelješki most eden najzahtevnejših tovrstnih evropskih projektov, ki od projektanta res terja vse,« smo o Pelješkem mostu, tako kot nam ga je predstavil inženir Marjan Pipenbaher, zapisali marca lani na naših spletnih straneh.

Večina tega zdaj ni več v prihodnjiku, ampak v sedanjiku. Most stoji. Je spojen. »Ko bo zgrajen,« nam je lani dejal Marjan Pipenbaher, »bo eden od petih najlepših mostov v Evropi.« Po njem se bomo s kopnega na Pelješac in naprej proti Dubrovniku zapeljali predvidoma spomladi 2022.

Foto: Posnetek zaslona // Ana Ašič // iz neposrednega prenosa na HRT1 // julij 2021