Vsa zgodovina nas uči, da so vsi veliki svetovi, vse velike arhitekture in stvaritve nastali predvsem zato, ker v trenutku, ko ni bilo še ničesar, niti slutnje ne, kaj lahko je, nekomu, tistemu, ki je o tem odločal, ni bilo vseeno, kaj bo. Tako je v renesančnih Firencah dobil priložnost tudi Filippo Brunelleschi. In zmagal. Danes je to zmaga za vse človeštvo. Morda so leta 1420 tudi vplivne Florentince obhajali dvomi, kljub vsem umetniškim ambicijam si je večina prav gotovo težko predstavljala, kako usodno bo njihova odločitev zaznamovala svet v naslednjih stoletjih, človeški uvid v prihodnost ima pač svoje meje, vendar so bili osveščeni in omikani in so dopustili možnost, da se zgodi tisto, česar sami še niso poznali, niso razumeli in še niso videli, je pa videl nekdo drug.

Foto: Suttipong Sutiratanachai

Tekst: Ana Ašič

Foto: Suttipong Sutiratanachai

Ko smo v drugi polovici devetdesetih opazovali in pisali o nesprejemljivem, kratkovidnem in neosveščenem odnosu slovenske države do prostora, pri čemer sta politika in uradništvo dopuščali raznim interesnim skupinam in lobijem, s katerimi sta bili seveda organsko povezani, brezskrupulozno pustošenje grajenega okolja in bivalne kvalitete življenja – takrat so namreč pozidali številne parke in zelene površine v Ljubljani ter postavili kopico cenenih in banalnih javnih mestnih in državnih zgradb – si v resnici nisem predstavljala, da bom četrt stoletja po vsem, kar sem o tistem takrat redno pisala v Sobotni prilogi Dela, spet stala pred abecejem prostorske in arhitekturne problematike.

In še manj, da bom toliko časa po tem, ko sem julija 1997 v zgodbi, ki jo je Janko Lorenci, tedanji urednik Sobotne priloge, pompozno naslovil z »Gradbeni lobiji in grozljivo neosveščena politika«, v kateri sem povedala ne le to, kaj so arhitekturni natečaji in kako je z njimi na Slovenskem, ampak tudi, kaj je njihovo bistvo in v čem je njihova presežna vrednost za vsako zrelo, osveščeno in omikano skupnost, ki ima ambicijo preživeti svoj čas in življenje v kvalitetnem okolju; da bom torej po vseh teh letih ne le spet pisala o nečem tako samoumevnem kot je to, da je – seveda, pošteno, strokovno in poslovno neoporečno speljan! – javni arhitekturni natečaj nekaj dobrega za prostor in skupnost, ampak, da bom to pisala zato, ker je pred tem, da se ga na Slovenskem »legitimno« umakne celo, ko gre za velike prostorske in arhitekturne investicije financirane z davkoplačevalskim denarjem!

Da se razumemo, takšen trend, takšne degradirajoče odločitve, niso stvar le ene ali trenutne politične opcije. To je v bistvu nekaj, kar naskrivaj ustreza vsem. Tako deluje slovenska politika. »Dirty job«, umazani posel, enkrat za vse opravi ena opcija, drugič pa druga. Prejšnja, leva vlada je, med drugim, pobila medvede. Za vse. Sedanja, desna, pa bi, med drugim, najraje ukinila še ta »nadležni« javni arhitekturni natečaj. Spet za vse. Da bo že enkrat mir. In bo na hitro in »poceni« mogoče speljati tudi na najbolj pomembnih ali občutljivih lokacijah ter za javni, torej davkoplačevalski denar, karkoli bo komu padlo na pamet. Pa s tistimi, ki bodo to pripravljeni narediti za najmanj denarja. Ali pa morda s tistimi, ki ga bodo najbolj pripravljeni deliti…!?

Foto: Suttipong Sutiratanachai

Leta 1420 je bil v Firencah arhitekturni natečaj za kupolo tamkajšnje katedrale. Zaradi inovativne zamisli je bila izbrana rešitev Filippa Brunelleschija. Ko je bila kupola zgrajena, je med tedanjimi graditeljskimi strokovnjaki zbujala občudovanje in spoštovanje, med tamkajšnjimi prebivalci pa vsesplošen ponos in zadovoljstvo, da živijo v mestu, ki ima tako lepo in veličastno katedralo. Tako kot danes so si jo tudi takrat ljudje prihajali ogledovat od vsepovsod, postala je zgled za vse poznejše renesančne in baročne kupole ter se zapisala v zgodovino kot eden izmed najpomembnejših temeljev sodobne evropske arhitekture. Sploh so renesančne Firence razpisovale številne natečaje, na katere so premožni in prosvetljeni Florentinci vabili najrazličnejše umetnike, da bi za denar, ki so ga sicer radodarno namenjali umetnosti, dobili najboljše izmed možnega.

Prav to: dobiti nekaj novega, drugačnega, najboljšega v danem trenutku, je bistvo arhitekturnega natečaja.

Sinteza in neprenehno iskanje optimalnega ravnovesja med vsebino, funkcijo in obliko v času in prostoru je temeljno stremljenje arhitekture. Za to prizadevanje pa prav gotovo ni nič spodbudnejšega od arhitekturnih natečajnih tekem, na katerih vsak udeleženec daje vse od sebe, da bi v skladu z vsemi objektivnimi pogoji in zahtevami natečajne naloge vendarle ustvaril nekaj novega, drugačnega in boljšega v vseh pogledih, predvsem pa, da bi se domislil tiste ene stvari, ki bo pomenila odločilno konkurenčno prednost pred vsemi drugimi udeleženci. To je prav gotovo izredno pomembno za artikulacijo in promoviranje najrazličnejših ustvarjalnih idej in s tem za razvoj stroke, njene inovativnosti, samozavesti in kvalitete, kar je vse skupaj dolgoročno tudi edino in najbolj zanesljivo zagotovilo za kvalitetno in kultivirano oblikovani prostor neke skupnosti.

Foto: Suttipong Sutiratanachai

Sleherna osveščena družba se tega zaveda in se ne glede na to, ali gre za zasebni kapital ali javne finance, že zaradi usodnosti posegov v prostor, ki je za vse en sam, zavzema za kvalitetno arhitekturo in tudi javne arhitekturne natečaje.

Za oblikovanje prostora so bolj kot še tako učinkovite tehnike in trdni materiali potrebne jasne misli in trdne vrednote v vseh fazah odločanja in oblikovanja ter spreminjanja, pravzaprav ustvarjanja novega sveta, ki se v dejanskem in simboličnem smislu definitivno zgodi z vsako novo hišo, z vsakim posegom v prostor. Pri tem tisto, kar nam stari in novi svetovi izžarevajo in dajejo lepega, dobrega in trajnega, dejansko niso večne oblike, ampak večne vrednote, ki so vanje vkomponirane.

V materializirani resničnosti sta zapisani vsa širina in ozkost prevladujočega duha neke dobe, vsa osveščenost in neosveščenost tistih, ki odločajo, se zrcali v njej. Predvsem pa nas vsa zgodovina uči, da so vsi veliki svetovi, vse velike arhitekture in stvaritve nastali predvsem zato, ker v trenutku, ko ni bilo še ničesar, niti slutnje ne, kaj lahko je, nekomu, tistemu, ki je o tem odločal, ni bilo vseeno, kaj bo.

Tako je v renesančnih Firencah dobil priložnost tudi Filippo Brunelleschi. In zmagal. Danes je to zmaga za vse človeštvo.

Morda so leta 1420 tudi vplivne Florentince obhajali dvomi, kljub vsem umetniškim ambicijam si je večina prav gotovo težko predstavljala, kako usodno bo njihova odločitev zaznamovala svet v naslednjih stoletjih, človeški uvid v prihodnost ima pač svoje meje, vendar so bili osveščeni in omikani in so dopustili možnost, da se zgodi tisto, česar sami še niso poznali, niso razumeli in še niso videli, je pa videl nekdo drug.

Foto: Suttipong Sutiratanachai