Besede, ki jih zasliši Hubert, so prelomne za duha tiste dobe, izrečene za vse čase in danes aktualne bolj kot kdaj koli! V Hubertovi, podobno pa tudi v Evstahijevi zgodbi pred tem, v obeh torej, Bog jasno, da bolj ni mogoče, v kritičnem trenutku ustavi roko lovcu ter mu predoči pekel, v katerega bo pahnjen, v kolikor nemudoma ne spremeni svojega čezmernega, pretiranega in uničevalnega delovanja. Sporočilo je dejansko in simbolno še zmeraj in vedno bolj povedno ter naravnost popolno pisano za današnji čas in za današnjo evropsko in slovensko lovsko in naravovarstveno stvarnost ter razpotje, na katerem sta se prva in druga znašli.

Spreobrnjenje svetega Huberta (ok. 1617), J. Brueghel in P. P. Rubens, Prado, Madrid.

Tekst: Ana Ašič Foto: Arhiv

6. november 2020

Po prazniku Vseh svetih prvega in prazniku Vernih duš drugega novembra, Evropa tretji novembrski dan že nekaj stoletij časti priljubljenega škofa in priprošnjika v sili svetega Huberta, ki je skupaj z rimskim svetim Evstahijem, zavetnik lovcev, lokostrelcev, matematikov, optikov, gozdarjev in kovinarjev. Dan svetega Huberta je pomemben praznik evropskih lovcev, lovskih organizacij in vseh, ki so z lovom kakorkoli povezani. V sodobnem svetu pa je vse bolj tudi praznik narave, njenih varuhov ter varovanja naravnega okolja in zmernega poseganja vanj.

Mednarodni red svetega Huberta, ki ga je leta 1695 ustanovil grof Franz Anton von Sporck, zato, da bi se v njem povezali in družili plemiški lovci habsburške monarhije, je danes, ob vsej kontroverznosti, z evropskim in mednarodnim aristokratskim in političnim članstvom eden najvplivnejših viteških redov na svetu. Deluje pod kraljevim patronatom nekdanjega španskega kralja; prejšnje in sedanje vodstvo reda pa je v rokah von Habsburg Lothringenov; prej nadvojvode Andreasa Salvatorja, danes pa Istvana, nadvojvode Avstrije in princa Madžarske. »Deum Diligite Animalia Diligentes«, »častimo Boga s češčenjem njegovih stvaritev« je približni prevod mota, ki ga ima Mednarodni red svetega Huberta vgraviranega v svoj emblem: zeleni viteški križ s štirimi svetlimi hrastovimi listi na zlati podlagi. V središče svojega poslanstva ima ta red zapisano privrženost lovu in z njim povezani tradicionalni lovski etiki ter ohranjanju narave. Prvo in drugo je neločljivo povezano prav z naslovnikom reda.

Zgodba svetega Huberta in tristo let pred tem zgodba svetega Evstahija, obe torej, sta namreč na nek način prvi eksplicitni naravovarstveni pripovedi v evropskem krščanskem svetu; in v bistvu prelomnici, kjer Bog ne po človeku, kot je to v legendi o svetem Egidiju, ampak v obeh neposredno sam poseže v dogajanje in obvaruje življenje živali.

Obe govorita o mladem, močnem, polnokrvnem, orožja veščem moškem – Hubert je bil francoski plemič akvitanskega vojvodsko kraljevega rodu, Evstahij pa rimski častnik in poveljnik legije – ki je bil strastno predan lovu. Ta predanost se je v nekem težkem življenjskem trenutku pri obeh sprevrgla v nenasitno zalezovanje in pobijanje divjadi. Evstahij je v to nezmernost zapadel potem, ko so mu v suženjstvo prodali ženo, sinova pa sta umrla v puščavi; Hubert pa potem, ko mu je umrla žena pri porodu njunega prvorojenca.

Za soočenje z lastno destruktivnostjo, za njeno preseganje in spreobrnjenje nazaj k zmernemu, a tudi rahločutnejšemu in svetosti polnemu pogledu na življenje, naravo in vsa bitja v njej, je bilo za oba usodno srečanje z jelenom, ki sta ga, tako prvi kot drugi, nepopustljivo zalezovala, da bi ga z lokom pokončala.

Upodobitev svetega Huberta tik pred spreobrnjenjem – v habsburško nadihnjeni interpretaciji Mednarodnega reda svetega Huberta z lovskimi psi sv. Huberta

In če je življenje svetega Evstahija vendarle zavito v številne tančice nejasnih ugibanj; se o zgodbi svetega Huberta, »apostola Ardenov« in kasnejšega škofa v Liegu, prav zaradi njegovega visokega kraljevega rodu in pripadnosti merovinški kulturi, pa seveda škofovske službe, ve nekaj več.

Tako lahko v življenjepisih krščanskih svetnikov preberemo, da je bil najverjetneje rojen v Toulousu nekje med letoma 656 in 658 kot najstarejši sin vojvode Bertranda Akvitanskega. Ko se je leta 682 poročil s Floribanno, hčerko leuvenskega grofa Dagoberta, je bila za njim že uspešna francoska in belgijska dvorna kariera in častitljiv plemiški status. Po ženini izgubi je zapustil dvor in se v bolečini umaknil v divjino ardenskih gozdov.

Tu je v lovu do onemoglosti utapljal svojo žalost in »umirjal« strasti. Ne petek, ne svetek, niti največji krščanski prazniki, nič ga ni ustavilo pri tem. Tako je bilo tudi takrat, ko so ljudje odhajali v cerkev na tiho molitev in pobožnosti Velikega petka, on pa se je tako kot vsak dan odpravil na lov.

Kot pravi pripoved, je s konjem in psi preganjal velikega jelena, a ko je bil lov na vrhuncu in je bil plemič že na tem, da sproži smrtonosno puščico, se je jelen ustavil, se obrnil k njemu v vsej veličini in se zagledal v preganjalca. Ta se je zaslepljen od bleščečega križa, ki se je prikazal med jelenovim rogovjem, ustavil in zaslišal glas: »Hubert! Če se ne spreobrneš h Gospodu in si ne začneš prizadevati za sveto življenje, boš hitro pristal v peklu!«

Hagiografija nadalje pravi, da je Hubert razjahal, padel na kolena in rekel: »Gospod, kaj želiš, da ukrenem?« Zaslišal je odgovor: »Pojdi, poišči Lamberta in on te bo poučil.« Hubert je pustil lov in ardensko divjino ter nemudoma odpotoval v Maastricht, kjer je bil škof Lambert. Ta je postal Hubertov duhovni učitelj in mentor; nekdanji nenasitni lovec pa se je odpovedal prvorojenstvu, prestol in sina Floriberta zaupal bratu v varstvo, razdal svoje bogastvo ter stopil na pot zmernega in, po duhovniškem posvečenju, svetega življenja. Po Lambertovi smrti je leta 708 Hubert postal škof v Maastrichtu; v letih 720 in 721 pa je škofijo prestavil v Liege, zato je večinoma znan kot škof in ustanovitelj tega mesta v Ardenih.

»Videnje svetega Huberta« (1912), Herbert Alfred Bone (1854 – 1932).

Besede, ki jih zasliši Hubert, so prelomne za duha tiste dobe, izrečene za vse čase in danes aktualne bolj kot kdaj koli! V Hubertovi, podobno pa tudi v Evstahijevi zgodbi pred tem, v obeh torej, Bog jasno, da bolj ni mogoče, v kritičnem trenutku ustavi roko lovcu ter mu predoči pekel, v katerega bo pahnjen, v kolikor nemudoma ne spremeni svojega čezmernega, pretiranega in uničevalnega delovanja. Motiv je sicer po svoji biti prastar in ga v sledeh v različnih eksplikacijah, mitih in zgodbah srečujemo že od antike in civilizacij pred njo.

A sporočilo zgodbe o spreobrnjenju svetega Huberta je dejansko in simbolno popolno, zmeraj bolj povedno in naravnost pisano za današnji čas ter za današnjo evropsko in slovensko lovsko in naravovarstveno stvarnost ter razpotje, na katerem sta se prva in druga znašli.

Bo šla ta stvarnost po poti plenjenja? Ali ohranjanja narave? Bo vse bolj v ospredju lov za vsako ceno? Ali naravovarstvo? Se bo ustavila pred jelenom, mu prizanesla ter se vrnila na pot zmernosti? Se bo ustavila pravočasno? In se odmaknila od poti v pekel, ki je za vse nas ob čezmernem, pretiranem in uničevalnem delovanju z naravo, neizogibna? Se bo evropsko in slovensko lovstvo in naravovarstvo zavezalo utilitarni posvetnosti? Ali svetosti narave in odnosa do nje? Bo enim in drugim navdih podivjani Hubert? Ali njegovo spreobrnjenje? Zgodba pred ali po srečanju z jelenom in z iluminativno svetlobo njegovega križa?

»Srečen Dan Svetega Huberta vsem lovcem sveta! To je praznik svetnika, ki potrjuje lovce kot predane varuhe narave!« so 3. novembra ob voščilnici na Facebook strani promotivno zapisali v Federaciji evropskih lovskih zvez. Lovska zveza Slovenije pa je ob tej isti voščilnici, na svoji Facebook strani omenila le: »3. novembra goduje Sv. Hubert, zavetnik lovcev.« Na uradni spletni strani LZS in v novembrskem Lovcu ni sveti Hubert omenjen niti z besedo, prav tako pa tudi ne na uradni spletni strani Federacije evropskih lovskih zvez in enako prazna v tem smislu je tudi uradna spletna stran Zavoda za gozdove, ki ima pod svojo streho kar nekaj poklicnih lovcev; da o vseh ostalih slovenskih institucijah povezanih z lovom in naravovarstvom niti ne govorimo.

Pri tem je kar precej »mimo« sklicevanje na načelo »ločenosti cerkve od države«, ki ga v bistvu pri nas in, žal, že ponekod tudi v Evropi, vse več ljudi (namerno?) vse manj razume v njegovem resničnem in za skupnost konstruktivnem pomenu. Praznik svetega Huberta je del evropske tradicije in kulture; je del evropske snovne in duhovne dediščine in je z vso veliko sporočilnostjo del neprecenljive evropske zapuščine, katere čas v resnici šele prihaja! Zato je ne gre kar tako zafrčkati; ali kot nekaj nepotrebnega odvreči v zadnji kot krame z boljšjega trga!

Nikjer ni praznik svetega Huberta le izraz vere in verskega prepričanja, čeprav je seveda tudi to in je tako tudi prav, ampak že od začetka praznovanj po vsej Evropi in krščanskem svetu združuje in povezuje vse, ki jim je zgodba svetega Huberta in njegovega spreobrnjenja v delovanje s humanim pogledom na divjad, naravo in skupnost trajen vir navdiha in samoumevne skrbi za identiteto ter vrednote, ki jo pri življenju držijo za vse.

»Spreobrnjenje svetega Huberta«, Wilhelm Räuber (1849-1926). Pinakoteka, München.

»Gre za naše korenine, za našo evropsko identiteto, za tradicijo, kulturo in običaje, ki tudi veliko pripomorejo k večji povezanosti in boljši komunikaciji lovcev in lovstva z ostalimi ljudmi v nekem kraju, sredini, skupnosti; vse to v resnici prispeva k boljšemu in lepšemu življenju in razumevanju ter sožitju med ljudmi« je povedal Branko Zlobko, predsednik Zveze lovskih družin Kočevje in predsednik Nadzornega odbora Lovske zveze Slovenije v pogovoru, ki ga bomo prav kmalu objavili na naši spletni strani. »Ko smo po naši območni zvezi v sodelovanju z župnijami začeli enkrat na leto prirejati Hubertove maše, ki, saj veste, so nekaj zelo posebnega in res naredijo vtis z vsemi temi rogovi, s tem drugačnim zvenom, ki spremlja obred, pa z lovskim zborom in lovskimi napevi, je marsikdo ves presenečen rekel: »A tudi to znate lovci? Sem mislil, da samo streljate!« To se komu morda zdi sicer brez veze; ko pa ti lokalni lovec pove, da je nekdo, ki mu je divjad naredila škodo, ob obrazcu za prijavo le-te, le odmahnil z roko in rekel: »Ah, pusti! Saj mora tudi srna nekaj jesti! Raje naredite lovci še kaj tako lepega, kot je bila tista maša!«; takrat pa se zares zaveš resnične vrednosti takšne dediščine!«

Letos zaradi znanega dogajanja Hubertove maše pa tudi skupinska praznovanja seveda niso bila mogoča. A vse večja skromnost in opazna odsotnost obeležij svetega Huberta v javnosti in lovskih vrstah – malo manj v evropskih, izrazito pa v slovenskih – vendarle poraja misel, da sveti Hubert sam morda res »potrjuje lovce kot predane varuhe narave«, a da lovcem to očitno le še tu in tam prav pride; in jih morda tudi vse manj zavezuje. Razkriva tudi nekakšno lovsko negotovost ob pojavnosti svetega Huberta ter na nek način ne dovolj jasen uvid v njegovo trajno aktualnost in inspirativnost.

Je to le splet trenutnih okoliščin? Ali pa gre morda za resnejši premik k dvomu o tem, ali je ta svetnik z vso svojo sporočilnostjo sploh še pravi zavetnik za evropsko in slovensko lovstvo!? Če je to res in je odgovor da, potem bomo kmalu, ne le kot je videti zdaj sveti Hubert in lovci, vsi v veliki zadregi.