COVID-19 JE PRERESNA GROŽNJA, DA BI NANJO SMELI REAGIRATI PANIČNO!

Menim, da bi bil skrajni čas, da odločevalci čimprej ponotranjijo dejstvo, da je črn scenarij poteka epidemije zares zelo verjeten, morda celo neizogiben. Večina dolgoročnih modelskih napovedi, ki sem jih uspel pregledati, ima skupno eno: virus se širi kot cunami in v odsotnosti učinkovitega cepiva ter zadostne precepljenosti bo prej ali slej okužena večina prebivalstva. Posledično bi od vlade najprej pričakoval jasen načrt, kako namerava obvladati situacijo, ko bo dnevno na deset tisoče okuženih, stotine mrtvih in zdravstvo ne bo več sposobno delovati na način, kot deluje sedaj. Pričakoval bi, da so Gospodarsko razstavišče, Arena Stožice, hoteli, zdravilišča in ostali alternativni namestitveni objekti že v pripravljenosti. Pričakoval bi, da se je med poletjem dodatno zdravstveno osebje izobrazilo za delo na intenzivni negi.

Foto: Damijan Valentinuzzi

Piše: Dr. Damijan Valentinuzzi, mag. medicinske fizike in mag. art.

Foto: Damijan Valentinuzzi / Veliki koralni greben, Avstralija

»Panični potapljač je mrtev potapljač,« so me vedno učili stari, izkušeni mački. Če v temnih globinah morja v krizni situaciji odreagiraš panično, se dihanje močno pospeši, s čimer pa zrak v jeklenki le še hitreje porabiš in si usodno skrajšaš čas, ki ga imaš na voljo, da se izogneš tragičnemu koncu. Rešiš se lahko le tako, da ekspresno ponotranjiš dejstvo, da je črn scenarij dejansko zelo verjeten, mogoče neizogiben, se kljub visokim dozam adrenalina trezno zaveš, da bo panika izključno kontra produktivna, nato pa s čim bolj hladnimi živci sprejmeš čim bolj racionalne odločitve, ki te bodo čim manj izčrpale in mogoče vendarle spravile iz težav.

»Ko reagiramo panično, grožnje ne jemljemo resno – nasprotno, trivializiramo jo,« pravi Slavoj Žižek v Pandemic! COVID-19 Shakes the World, New York: O/R Books, 2020. Navidezno paradoksalne besede prof. Slavoja Žižka so me v hipu asociirale na potapljanje.

Ob spremljanju vladnih ukrepov za omejitev širjenja epidemije – ki se spreminjajo iz dneva v dan, iz ure v uro; ki nas včasih dosežejo prek dopoldanskih tiskovnih konferenc, drugič prek večernih čivkov (to pišem dan po tem, ko nam je premier polepšal nedeljski večer in nam za boljši spanec prek Twitterja(!) čivknil, da vlada omejuje gibanje na občine); ki jih včasih interpretirajo vrhunski strokovnjaki, še večkrat pa z njimi grozijo politik(anti)i; ki vedno potrebujejo dodatno razlago, največkrat pa dobimo samo razlago o višini zagrožene kazni – sem vedno bolj mnenja, da smo žal potonili že precej globoko, oblast pa reagira natanko tako, kot pri tem ne bi smela – panično. To pa pomeni, da grožnje epidemije še vedno ne jemlje resno in jo, zavedno ali nezavedno, trivializira v naivnem prepričanju, da se črni scenarij ne bo zgodil.

Menim, da bi bil skrajni čas, da odločevalci čimprej ponotranjijo dejstvo, da je črn scenarij poteka epidemije zares zelo verjeten, morda celo neizogiben. Večina dolgoročnih modelskih napovedi, ki sem jih uspel pregledati, ima skupno eno: virus se širi kot cunami in v odsotnosti učinkovitega cepiva ter zadostne precepljenosti bo prej ali slej okužena večina prebivalstva. Posledično bi od vlade najprej pričakoval jasen načrt, kako namerava obvladati situacijo, ko bo dnevno na deset tisoče okuženih, stotine mrtvih in zdravstvo ne bo več sposobno delovati na način, kot deluje sedaj.

Foto: Damijan Valentinuzzi

Pričakoval bi, da so Gospodarsko razstavišče, Arena Stožice, hoteli, zdravilišča in ostali alternativni namestitveni objekti že v pripravljenosti. Pričakoval bi, da se je med poletjem dodatno zdravstveno osebje izobrazilo za delo na intenzivni negi. Pričakoval bi vpoklic zdravnikov koncesionarjev in zasebnikov. Pričakoval bi, da bi pristojni poklicali vse medicinske sestre, ki zaradi mizernih plač raje delajo v drugih poklicih in jih rotili, če bi se nemara pod drugačnimi pogoji vrnile (ženski spol uporabljam kot nevtralen za oba spola). Pričakoval bi, kljub starostni rizičnosti, prošnjo upokojenemu zdravstvenemu osebju za pomoč. Pričakoval bi, da so v pripravljenosti študenti medicine. Pričakoval bi povečanje zmogljivosti testiranj z nakupom dodatnih PCR naprav ali drugih metod, pri katerih bi lahko pomagali študenti (mikro)biologije. (Ali res ni mogoče naenkrat testirati celotne države, ki šteje manj prebivalcev kot kakšno manjše kitajsko predmestje?) Pričakoval bi poziv prostovoljcem, ki so virus že preboleli. Razumljivo je, da v tako zaostrenih razmerah bolniki ne bi dobili enako kvalitetne oskrbe kot v normalnih časih, vendar tudi med vojno vseh težko ranjenih ne operirajo vrhunski kirurgi v brezhibnih pogojih. Mogoče ima vlada podoben načrt že pripravljen, mi ga pa kot državljanu še ni predstavila. Zaenkrat poznam le njen semaforizirani seznam represivnih ukrepov.

Šele po obstoju takšnega načrta bi bili živci morda dovolj hladni in um dovolj trezen, da bi lahko ob odsotnosti panike razmišljali o čim bolj efektivnih vsakodnevnih ukrepih, s katerimi bi se morebiti lahko izognili neizogibnemu. Vsekakor menim, da bi morali ti ukrepi, spet po analogiji s potapljanjem, družbi porabiti čim manj zraka in energije, da se ne bi na daljši rok zadušila.

Pričakoval bi, da je vsak sprejet ukrep kristalno jasen, strokovno utemeljen, osnovan na podlagi kredibilnih podatkov ter umirjeno in empatično predstavljen javnosti. Prepričan sem, da dvoumni, nestrokovni, nelogični in slabo predstavljeni ukrepi ljudi nikakor ne bodo pritegnili k sodelovanju. Še posebej pa se kot kontra produktivnih bojim tistih ukrepov, ki povzročajo nepotrebno represijo, psihozo, strah, tesnobo, socialne stiske in ostale negativne vplive na počutje in zdravje.

Na primer, kot fiziku bi mi bila zelo jasna potreba po omejitvah gibanja na regije ali občine, če bi bil virus lokaliziran le na posameznih območjih. Ni mi pa čisto jasno, kaj pozitivnega, če sploh, bi lahko prinesla drastična omejitev gibanja v trenutku, ko je virus že razširjen po vsej državi. Je v tem trenutku res racionalno in za zajezitev epidemije nujno potrebno preprečiti širjenje virusa iz rdeče v rdečo regijo za ceno še dodatne represije in vsega ostalega, kar tak ukrep prinaša? Ukrep se mi zdi podobno brez smisla, kot bi bolnika z rakom zdravili na način, da bi poskušali zamejiti prehajanje rakavih celic med različnimi deli telesa, medtem ko bi bile metastaze že vsepovsod prisotne. Ne bi bolnika s takim zdravljenjem le po nepotrebnem utrujali?

Foto: Damijan Valentinuzzi

Bo tak ukrep res povečal ozaveščenost in sodelovanje ljudi ali morebiti dosegel nasproten učinek? Še manj sem pred časom razumel absurdno ministrovo razlago, zakaj je iz oranžne regije v rdečo dovoljeno prehajati, ne pa tudi obratno. Ugotovil sem, da je šlo za nagrado oranžnim regijam, ker bolje obvladujejo epidemijo. Je virus, ki pride iz rdeče v oranžno regijo, res bolj nevaren od tistega, ki pride iz oranžne v rdečo? Res v teh časih potrebujemo otročji pristop s korenčkom in palico? Kakorkoli, danes smo, korenčkom in palicam navkljub, vsi že vijolične barve in zaprti ne le vsak v svojo regijo, temveč kar v občino. Pričakujem, da bomo kmalu zaprti vsak v svoje stanovanje. Kdor seveda ima svoje stanovanje.

V splošnem na družbo gledam podobno kot na vsak drug fizikalni sistem, na epidemijo pa kot na zunanji vpliv, ki ta sistem pahne iz ravnovesja. Zavedati se je potrebno – vzemimo za primer enostavno nitno nihalo – da čim bolj spravimo sistem iz ravnovesja, tem več časa bo potreboval za vrnitev v prvotno stanje. Pa to z vidika epidemije niti ni najhuje. Čim bolj spravimo sistem iz ravnovesja, tem bolj bo zanihal tudi v nasprotno smer! Bolj konkretno, odločevalci bi morali imeti neprestano v mislih, da čim bolj bodo ukrepi za obvladovanje epidemije družbo »zadušili«, tem bolj se bo po omilitvi ukrepov »sprostila«. To je bilo v Sloveniji jasno videti poleti po prvem valu, takoj po preletu Natovih morilskih zrakoplovov, ko smo si dali duška – tudi s pomočjo turističnih vavčerjev.

V drugi, še hujši obliki, je podobne prenihaje mogoče opaziti prav te dni v sosednji Italiji, ko v več mestih proti ukrepom nasilno protestira na tisoče ljudi. Res je, da so lahko nekateri kompleksni fizikalni sistemi bolj robustni na zunanje vplive kot nitno nihalo, a obstajajo tudi taki, pri katerih že majhna motnja povzroči kaotičen odziv in celo popoln razpad. Nisem prepričan, v katero skupino spada človeška družba. Najbrž v obe skupini po malo, odvisno od danih razmer.

V izogib napačnim interpretacijam mojega razmišljanja – ukrepi za obvladovanje epidemije so seveda nujni. Se pa bojim, da veliko držav, vključno s Slovenijo, panično sprejema množico ukrepov zaradi ukrepov samih, oziroma z namenom vsakodnevnega dokazovanja in čivkanja volivcem, da je oblast v teh težkih trenutkih, ko število okuženih in umrlih strmo narašča, aktivna in močna. Če ti ukrepi niso skrbno premišljeni z vseh družbenih vidikov, lahko na daljše obdobje sprožijo ravno nasproten učinek od želenega.

Namesto več politike v tem trenutku potrebujemo več stroke. Več stroke s čim več različnih področij. Virus je primarno medicinski problem, a vse drugo kot izključno medicinski problem. Pri zdravljenju raka z obsevanjem je vsem jasno, da je mogoče z dovolj visoko dozo sevanja skuriti vsak tumor, a to nič ne pomaga, če pri tem skuriš še bolnika samega. Z dovolj ostrimi ukrepi je mogoče brez težav uničiti vsak virus, a ne bo nič pomagalo, če bo pri tem uničena tudi družba. Kvaliteta ukrepov je pomembnejša od kvantitete. Empatija je v tem trenutku pomembnejša od represije. Obvladovanje te in prihodnjih epidemij je tek na dolge proge. Potapljaško hladnost in treznost urgentno potrebujemo. Covid-19 je preresna grožnja, da bi nanjo smeli reagirati panično!

Foto: Damijan Valentinuzzi

Dr. Damijan Valentinuzzi (1983) je slovenski medicinski fizik in glasbenik. Fiziko je študiral na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, kjer je leta 2020 doktoriral z doktorsko disertacijo »Fizikalni modeli imunoterapije«. Kot znanstvenik in raziskovalec je zaposlen na Institutu Jožef Stefan v Ljubljani. Glasbo je študiral na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu (Avstrija), kjer je leta 2011 magistriral iz jazz trobente. Na glasbenem področju je trenutno aktiven kot dirigent in umetniški vodja Big Banda Nova iz Nove Gorice. Po rodu je Tolminec, strasten kajakaš na divjih vodah, kolesar in potapljač.

Editor:

Share via
Copy link
Powered by Social Snap