V nedeljo, 2. avgusta letos, mineva 175 let od rojstva Viljema Trea, velikega ljubljanskega stavbarskega mojstra, ki mu ne le graditeljski, ampak tudi arhitektski izzivi niso bili tuji. Mnoge znamenite ljubljanske stavbe, ki še danes sijajno in v bistvu vse bolj aktualno zaznamujejo identiteto slovenske prestolnice, so bile zgrajene prav pod njegovo veščo in odločno roko. Na prelomu prejšnjih dveh stoletij so Viljemu Treu izvedbo največjih in najpomembnejših načrtov in zgradb brez zadržkov zaupali tudi najzahtevnejši investitorji in najeminentnejši arhitekti cesarstva, ki so projekte prosto prepuščali njegovi presoji in sposobnosti, da jih je lahko v dobro končnega cilja, če in kjer je bilo potrebno, zmeraj spremenil in speljal tako, kot je mislil, da je prav.

Foto: Ana Ašič

Tekst: Ana Ašič

Foto: Ana Ašič, Arhiv dLib, Arhiv GHU

2. avgust 2020

Ko se je aprila 1904 pričela gradnja ljubljanskega hotela Union, so bili investitorji iz Delniške družbe Union, kljub nejevernim napovedim mnogih, menda povsem mirni. Dobro so namreč vedeli, komu so zaupali veliko, zahtevno ter v vseh pogledih odgovorno delo, ki je pomembno oblikovalo najožje srce Ljubljane ter mu vdihnilo nov utrip. Arhitekt je bil takrat 44-letni Josip Vancaš pl. Požeški, po čigar načrtih sta v tistem času nastajali na drugi strani tedanje in sedanje Miklošičeve ceste impozantna stavba Ljudske posojilnice in le dober lučaj vstran, onkraj Frančiškanske cerkve na tedanji Prešernovi, danes Čopovi ulici, palača Mestne hranilnice Ljubljanske. Sama izvedba in gradnja hotela pa tudi palače nasproti njega je bila v rokah izkušenega, zanesljivega in karizmatičnega 59-letnega ljubljanskega stavbenika in poslovneža Viljema Trea.

Grand hotel Union leta 1905. Foto: Arhiv GHU

Osemnajst mesecev je bil pogodbeni rok za izvedbo velikega projekta. In kot je bilo dogovorjeno, tako je bilo speljano. Ob otvoritvi, 28. oktobra 1905, je Grand hotel Union sijal v vsej svoji secesijski lepoti in razkošju. Odlično umeščen med današnjo Miklošičevo in Nazorjevo ulico, kjer obe krili v stičišču povezuje markanten vogalni stolp s kupolami, je imel ponos mesta in ljubljanskega hotelirstva ob otvoritvi 120 sob, veliko koncertno dvorano, restavracije, salone, kavarno, vinsko klet, razkošno električno razsvetljavo, dvigalo, centralno ogrevanje, telefon, lep vrt in garažo za avtomobile. Približno 30 vagonov železnih nosilcev, več kot tisoč oken in vrat ter skoraj tri milijone opek je bilo vgrajenih v stavbo, ki je bila nekaj let največja v Ljubljani in je bila ob odprtju uvrščena med najmodernejše hotele južno od Dunaja.

Takrat je bil Viljem Treo gotovo zadovoljen z še enim opravljenim delom; a, kot že rečeno, to še zdaleč ni bilo njegovo prvo in še manj edino v nizu velikih ljubljanskih graditeljskih podvigov v mestnem središču na prelomu devetnajstega in dvajsetega stoletja.

Rudolfinum iz leta 1888. Danes Narodni in Prirodoslovni muzej Slovenije. Foto: Ana Ašič

Potem ko je leta 1883 ob 600. letnici priključitve Kranjske Avstriji cesar Franc Jožef osebno položil temeljni kamen za Rudolfinum, v katerem danes domujeta oba, Narodni muzej in Prirodoslovni muzej Slovenije, je bil ta prav pod odločnim vodstvom Viljema Trea dokončan leta 1888.

Sočasno je na Kongresnem trgu po načrtih graškega arhitekta Adolfa Wagnerja, ki je bil v letih 1874 do 1883 tudi ljubljanski mestni inženir, rasla nova zgradba že leta 1701 ustanovljene Academie Philharmonicorum Labacensis, današnje Slovenske filharmonije. Gradnja, ki je bila povsem v rokah Viljema Trea, je bila zaključena leta 1891. Nadarjeni stavbenik, ki je sodeloval tudi v arhitekturnem natečaju zanjo, pa ni bil le izvajalec stavbnih del, temveč jo je med gradnjo na zaupanje arhitekta in investitorja sam tudi deloma spremenil.

Slovenska filharmonija iz leta 1891. Foto: Ana Ašič

Kot piše v razpravi »Ljubljansko stavbeništvo od srede 19. do začetka 20. stoletja« leta 1970 v 18. zvezku Kronike Vlado Valenčič, po rodu znameniti Ilirskobistričan, na züriški univerzi promovirani doktor pravnih in političnih znanosti in po kraju delovanju Ljubljančan, zgodovinar, kronist in arhivar, je bila tedaj takšna praksa pri gradnji objektov sicer precej ustaljena. »Področje stavbenikov je tedaj obsegalo tudi projektiranje; stavbni mojster je bil obenem arhitekt, večino stavb, ki jih je gradil, je sam projektiral v vseh detajlih. Le v bolj redkih primerih je zahtevnejši zasebni gradbeni gospodar poveril izdelavo načrtov arhitektu in je bila stavbenikova naloga, da gradi po predloženih načrtih. Pač pa so javne zgradbe gradili po načrtih, ki so jih izdelali od gradbenega gospodarja izbrani projektanti, množili pa so se tudi primeri, da so načrte pridobivali z razpisanimi natečaji.«

Kako pomembno vlogo so imeli zidarski in stavbni mojstri in kako veliko je bilo zaupanje deželnih oblasti in cesarstva vanje, prav tako povedo besede Vlada Valenčiča (ib.), ko pravi, da »so tudi zidarski mojstri sicer imeli pravico graditi visoke in sorodne zgradbe, toda monumentalne zgradbe, gledališča, dvorane, razstavne zgradbe, muzeje, cerkve in druge težavnejše zgradbe s statično zahtevnimi konstrukcijami je smel graditi le pod vodstvom stavbnega mojstra«.

Monumentalni vhodni detajl palače Trboveljske premogokopne družbe. Danes sta v njej Ministrstvo za pravosodje in Ministrstvo za finance RS. Foto: Ana Ašič

Viljem Treo je bil rojen 2. avgusta 1845 v Ljubljani, prav tu, kjer se je 9. avgusta 1926 tudi izteklo 81 let njegovega življenja. Mama Ana Treo roj. Richter je bila iz Celovca, oče Anton Treo pa je bil po rodu iz Furlanije in prav tako znamenit ljubljanski zidarski mojster. Mladi gradbinec se je izšolal na oddelku za gradbeništvo obrtne šole v nemškem Braunschweigu v spodnjesaškem okraju Holzminden in se po uspešno končanem šolanju zaposlil v domačem zidarskem podjetju v Ljubljani.

Tu je na temeljih očetovega stavbnega podjetja zrasla Kranjska stavbinska družba, v kateri je postal leta 1873 tehnični vodja takrat 28-letni Viljem Treo, ki je družbo s svojim strokovnim, smelim, markantnim in prodornim vodenjem ter 150 zaposlenimi popeljal med najuspešnejša stavbinska podjetja na Kranjskem in tudi izven deželnih meja. Prav Kranjska stavbinska družba je bila tista, ki je med drugim zaslužna za marsikatero sijajno izvedeno stavbo v Kvarnerju, od gledališča na Reki, do Voloskega in najeminentnejših vil v Opatiji.

Ljudska posojilnica iz leta 1907. Danes sedež Zadružna zveze Slovenije. Foto: Ana Ašič

V Ljubljani je bilo eno prvih velikih Treovih del sodelovanje pri izgradnji realke na Vegovi. Potem pa so se naročila kar vrstila. Pod njegovim vodenjem so, poleg zgoraj omenjenih, zrasle vse stavbe na južni strani današnje Cankarjeve ceste, na Beethovnovi, Župančičevi in Tomšičevi ulici, mestna šola na Grabnu, pehotna vojašnica na Taboru, otroška bolnišnica na Poljanah, Šlajmerjeva in Mundova hiša na sedanji Slovenski in Rimski cesti, Drofenigova hiša na Mestnem trgu; posebej pa je seveda treba omeniti še veličastno palačo Trboveljske premogokopne družbe na sedanji Župančičevi ulici, kjer sta danes Ministrstvo za pravosodje in Ministrstvo za finance. Celotni seznam izvedenih del in projektov Viljema Trea govori o izjemnem in obsežnem graditeljskem opusu ter vztrajni ustvarjalni poti do zadnjih dni mojstrovega življenja.

Vila družine Stupica. Danes sedež Lovske zveze Slovenije. Foto: Ana Ašič

Eno njegovih zadnjih del je bila leta 1924 dokončana družinska vila, ki sta jo velikemu stavbnemu mojstru naročila zakonca Irma in Franc Stupica, znana predvojna ljubljanska veletrgovca z železnino. Likovno, funkcionalno, bivanjsko in sploh pojavno umirjena ter monumentalno umeščena na vogal Puharjeve in Gledališke, sedanje Župančičeve ulice, je vila v celoti arhitekturno in graditeljsko delo Viljema Trea. Leta 1959 je bila dejansko in z imenom Zlatorog spremenjena v »dom slovenskih lovcev«; in v njej je danes sedež Lovske zveze Slovenije.

Viljem Treo. Foto: Arhiv dLib.

Ko se v teh dneh spominjamo 175. letnice rojstva Viljema Trea, tega velikega Ljubljančana, v svojem času spoštovanega in cenjenega cesarskega stavbarskega mojstra, meščana, državljana, plemenitega ustvarjalca, graditelja in arhitekta, ki je pomembno soustvarjal podobo Ljubljane in ji s stavbami, ki jih je postavil, za zmeraj vdihnil trden pečat resnega mesta in identiteto prestolnice, zavezane najžlahtnejšim vrednotam evropske kulture in tradicije, menimo, da bi na ključnih pozicijah aktualnih mestnih in nenazadnje tudi državnih oblasti morali razmisliti o tem, ali ni prišel čas za spoznanje in odločitev ter gesto, s katero bi s poimenovanjem ulice ali trga počastili spomin nanj in na njegovo delo.

Viljem Treo je obogatil slovensko prestolnico ne le z materialno pojavnostjo njegovih stavbarskih dosežkov, ampak tudi s svojo duhovno in ustvarjalno močjo, predanostjo in zavezanostjo najboljšemu, s čimer tudi nas danes zmeraj znova ultimativno spodbuja in navdihuje, da mu v tem na svojih poteh, morda res malce eklektično, a vendarle neomajno sledimo.