»ROPAR« IN »ROP« IN VSAK JE LAHKO! KONZERVATIVEC PA NE SME BITI ŽUPAN »MESTA HEROJ«!?! KAKO JE TA IZJAVA NAJBOLJ OSKRUNILA PRAV HEROJSTVO SLOVENSKE PRESTOLNICE!? IN, KAJ NAM ZA NJENO »REHABILITACIJO« PREOSTANE!?

Ko je sredi oktobra arhitekt Aleš Vrhovec na svoji prvi tiskovki in predstavitvi županske kandidature na letošnjih lokalnih volitvah v Ljubljani kot kandidat Slovenske demokratske stranke suvereno in v pozitivnem kontekstu omenil Elke Kahr, komunistično županjo avstrijskega Gradca, ki je junija letos že drugič zmagala na županskih volitvah, tako da zdaj že pet let, vse od novembra 2021, vodi to drugo največje avstrijsko, gospodarsko in kulturno cvetoče mesto na Štajerskem, se je osuplo presenečenje hitro odzrcalilo v slovenskih medijskih naslovih (kolikor jih je sploh bilo), zlasti, ker je Vrhovec v svojem veščem komunikacijskem slogu poudaril, da so Kahrovo v Gradcu volili tudi mnogi desni volivci, tisti, torej, ki so prepoznali njeno iskreno skrb za mesto. »Tako bi si želel, da bi tudi kakšni volivci levega pola in politične sredine v Ljubljani prepoznali moje iskrene namere, delati dobro za vse prebivalce,« je dejal Vrhovec in dodatno izpostavil, da v Gradcu najbolj občuduje to, da premore toliko zrelosti, da meščani, volivci ene in druge strani prepoznajo željo po dobrem upravljanju mesta ne glede na politično opcijo, iz katere prihaja županski kandidat. Vrhovčemu občudovanju takšne politične zrelosti volilnega telesa se seveda ni težko pridružiti. Pričakovanja, da bi bilo tudi v Ljubljani tako, pa so že malce bolj delikatna, četudi sicer na Slovenskem po manjših lokalnih skupnostih to niti ni takšna redkost, saj se zlasti v majhnih krajih ljudje v pristnem neposrednem stiku bolj realno zavedajo sovisnosti in pomena medsebojnega sodelovanja in harmonije, ne glede na svetovni nazor in na to, kaj kdo verjame. Ljubljana s svojo častitljivo, več tisočletno zgodovino na križišču kultur in zgodovinskih tokov pa se, žal, zlasti v kontekstu aktualne radikalne polarizacije in krčevito enoumnega in agendnega upravljanja mesta v zadnjih letih vse bolj spreminja v kraj in prostor, kjer so odprtih rok sprejeti pravzaprav vsi, naj prihajajo od koder koli in s kakršnim koli namenom, vsi so očitno dobrodošli, razen Slovencev, onih, ki drugače mislijo. Klavrno, ne le za mesto »majniške deklaracije« ampak tudi za Ljubljano »mesto heroj«. Več…

TAKO! LIPE SO POŽAGANE! URESNIČUJEJO SE PRED TRIDESETIMI LETI IZREČENE BESEDE ZLOVEŠČEGA Z USTJA DVEH REK: SLOVENIJA BO TO PLAČALA!

Slovenci, ki živimo ali delamo v najožjem mestnem središču slovenske prestolnice, smo vse pogosteje soočeni s tem, da nas tujejezično akcentirani izgredniki naganjajo iz Ljubljane, »zginte iz našega mesta« in si podrejajo naše življenje, naš mir, naš delovni in ustvarjalni čas s svojim nasilnim vedenjem ter uničevalno spreminjajo podobo in atmosfero tega mesta, te družbe, te dežele. Septembra lani smo v preiskovalnem razmišljanju o anonimni ovadbi »poštenih policistov« zapisali nekaj misli in ugotovitev, ki so ob precej očitni nemoči na eni strani in še bolj očitnem onemogočanju učinkovitega preprečevanja takšnega vedenja na drugi strani, enako ali še bolj aktualne letošnjo jesen. »Tako! Lipe so požagane. Zelen lipov list je počrnel. Uresničujejo se pred tridesetimi leti izrečene besede zloveščega, ki na daljnem ustju dveh rek ni slišal dobro: Slovenija bo to plačala! Njena današnja dejanska, politična, medijska, institucionalna, simbolna, diskurzivna in narativna podoba sta zrcalo tega maščevanja.« Več…

OD FILHARMONIJE, GRAND HOTELA UNION, RUDOLFINUMA IN LJUDSKE POSOJILNICE DO VILE, KJER SO DANES SLOVENSKI LOVCI

V nedeljo, 2. avgusta letos, mineva 175 let od rojstva Viljema Trea, velikega ljubljanskega stavbarskega mojstra, ki mu ne le graditeljski, ampak tudi arhitektski izzivi niso bili tuji. Mnoge znamenite ljubljanske stavbe, ki še danes sijajno in v bistvu vse bolj aktualno zaznamujejo identiteto slovenske prestolnice, so bile zgrajene prav pod njegovo veščo in odločno roko. Na prelomu prejšnjih dveh stoletij so Viljemu Treu izvedbo največjih in najpomembnejših načrtov in zgradb brez zadržkov zaupali tudi najzahtevnejši investitorji in najeminentnejši arhitekti cesarstva, ki so projekte prosto prepuščali njegovi presoji in sposobnosti, da jih je lahko v dobro končnega cilja, če in kjer je bilo potrebno, zmeraj spremenil in speljal tako, kot je mislil, da je prav. Več…