Ko je sredi oktobra arhitekt Aleš Vrhovec na svoji prvi tiskovki in predstavitvi županske kandidature na letošnjih lokalnih volitvah v Ljubljani kot kandidat Slovenske demokratske stranke suvereno in v pozitivnem kontekstu omenil Elke Kahr, komunistično županjo avstrijskega Gradca, ki je junija letos že drugič zmagala na županskih volitvah, tako da zdaj že pet let, vse od novembra 2021, vodi to drugo največje avstrijsko, gospodarsko in kulturno cvetoče mesto na Štajerskem, se je osuplo presenečenje hitro odzrcalilo v slovenskih medijskih naslovih (kolikor jih je sploh bilo), zlasti, ker je Vrhovec v svojem veščem komunikacijskem slogu poudaril, da so Kahrovo v Gradcu volili tudi mnogi desni volivci, tisti, torej, ki so prepoznali njeno iskreno skrb za mesto. »Tako bi si želel, da bi tudi kakšni volivci levega pola in politične sredine v Ljubljani prepoznali moje iskrene namere, delati dobro za vse prebivalce,« je dejal Vrhovec in dodatno izpostavil, da v Gradcu najbolj občuduje to, da premore toliko zrelosti, da meščani, volivci ene in druge strani prepoznajo željo po dobrem upravljanju mesta ne glede na politično opcijo, iz katere prihaja županski kandidat. Vrhovčemu občudovanju takšne politične zrelosti volilnega telesa se seveda ni težko pridružiti. Pričakovanja, da bi bilo tudi v Ljubljani tako, pa so že malce bolj delikatna, četudi sicer na Slovenskem po manjših lokalnih skupnostih to niti ni takšna redkost, saj se zlasti v majhnih krajih ljudje v pristnem neposrednem stiku bolj realno zavedajo sovisnosti in pomena medsebojnega sodelovanja in harmonije, ne glede na svetovni nazor in na to, kaj kdo verjame. Ljubljana s svojo častitljivo, več tisočletno zgodovino na križišču kultur in zgodovinskih tokov pa se, žal, zlasti v kontekstu aktualne radikalne polarizacije in krčevito enoumnega in agendnega upravljanja mesta v zadnjih letih vse bolj spreminja v kraj in prostor, kjer so odprtih rok sprejeti pravzaprav vsi, naj prihajajo od koder koli in s kakršnim koli namenom, vsi so očitno dobrodošli, razen Slovencev, onih, ki drugače mislijo. Klavrno, ne le za mesto »majniške deklaracije« ampak tudi za Ljubljano »mesto heroj«.
Arhitekt Aleš Vrhovec // Foto: Nikola Janušić
Piše: Ana Ašič
Foto: Ajda Češnjaj, Nikola Janušić, Milan Cerar, Ana Ašič
Naslovna fotografija: Ajda Češnjaj
DONACIJA SIC!
Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 OTP BANKA d.d. Namen nakazila: DONACIJA SIC! Koda namena: CHAR
Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete in nas pri naših prizadevanjih za izvirno, angažirano, kritično, pristno, profesionalno in etično ter zares neodvisno in nepridobitno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni! HVALA!
11. november 2026
Že pred časom smo imeli dober namen skozi prizmo predvolilnih kampanj in županskih obljub obširneje spregovoriti o prestolnici, njenem dejanskem in simbolnem pomenu, njeni gradnji in razgradnji in sploh o vseh najbolj perečih problemih našega glavnega mesta, se o njih pogovarjati z županskimi kandidati, vsaj s tistimi, ki se jim vsaj malo sanja, za kaj v Ljubljani v resnici gre; in ki obvladajo vsaj nekaj najbolj osnovnih pojmov s področja prostorske in mestne problematike.
Nazadnje se to malce drugače obrača, ne le zaradi časovne »aritmetike«, ampak, iskreno povedano tudi zato, ker se mi po več desetletjih tega »bodenja« in spremljanja okoljskih in prostorskih tematik, več kot toliko res ne da več trošiti ne energije ne časa za razno razne brezplodne prostorske in okoljske debate, ki bi se jim nepoučenost seveda brez problema oprostila – nenazadnje nismo vsi za vse in tudi ne moremo vsega vedeti – če se ne bi nekateri rinili ne le s svojo nevednostjo, ampak tudi z nepripravljenostjo slišati kaj novega, tja, kjer ravno s tem nimajo kaj iskati, še manj pa s svojo vidno in nevidno aktersko sprevrženostjo in, jasno, spreženostjo z vsem, kar ne le ovira kvaliteto in življenje sleherne lokalne skupnosti ter posledično vsakega od nas, ampak jo dejansko razkraja, uničuje, ubija.
Seveda že slišim negodovanje in zgražanje o »nevemčemževse«, a je treba takoj povedati, da pa tokrat to pada na povsem kamnito neplodna tla, ki se ne bodo niti pikico omehčala, pa naj kdo reče karkoli! (Sem se menda tega nalezla zadnjih 20 let življenja v enoumni ljubljanski atmosferi in vladavini diskurza, v katerem je vedno tako kot eden reče, pa naj drugi dopovedujejo karkoli. In je zdaj to udarilo na dan…)
Veliko poklicanih, malo izvoljenih, še manj prostorsko osveščenih
Sicer pa ne vem tudi, zakaj bi se sploh s tem obremenjevala!? Po vsem, čemur smo zadnje mesece priča, naj bi se zdaj mi slabo počutili, ker nas zanimajo predvsem tisti, ki imajo po našem opažanju, vedenju in znanju edini res kaj pojma o mestu, pa o tem, kar dela, kar naj bi župan prestolnice delal in kako naj bi to delal v 21. stoletju, predvsem pa o tem, kar je že iz devetdesetih let, ko smo se tem tematikam poglobljeno in preiskovalno posvečali, tudi naš profilirani fokus, se pravi o prostoru, okolju, mestu in življenju v njem ter prostorskem in mestnem delovanju, ki resnično služi ljudem!?
Res je sicer, da so te gornje zadnje štiri besede, žal, tako v svetovni, nacionalnih kot tudi lokalnih politikah vse večji anahronizem, »nebodijihtreba« in totalno »izginuli zaklad« udejanjajočih javnih diskurzov, narativ, ob katerem se v najboljšem primeru večina politične pahljače začne nemirno in nelagodno prestopati, največkrat pa se pomilovalno obrača vstran, če se ne že povsem odkrito roga in posmehuje, saj je vendar jasno, da ne more »služiti vsem«, če pa vse to vedno znova plačajo »butasti« davkoplačevalci, uzurpirajo pa potem vedno znova »brihtni eni in isti«.
»En mandat bo še Zoran, potem bo pa Urška prevzela«?
Ko sva v toplem nedeljskem večeru v začetku letošnjega poletja z možem od najbolj »informirane«, da ne rečem najbolj »insajderske« sosede na Gornjem trgu slišala, da »bom letos še volila Zorana, da nam še prenovi Jurčkovo, čez štiri leta bomo volili pa Urško, bo ona prevzela« nama je bilo seveda takoj zelo jasno, da se zle slutnje o zakulisnih paktiranjih uresničujejo, da je očitno vse že dogovorjeno, in da se to, kar drži Ljubljano v šahu že dve desetletji, pričakovano, ne misli kar tako posloviti. Le nekaj dni zatem so o tem začele krožiti neuradne informacije, kmalu pa sta se kot velika odrešenika Ljubljane v vseh medijih pojavila Klakočarjeva in Rop.
Zatem so začeli »kapljati« še drugi kandidati, eni tudi z iskrenimi željami in prepričanji, da je v Ljubljani res skrajni čas za spremembe v mestni politiki in establišmentu. Pri tem je, prvič, zaradi neposrečene ujetosti v lastne enopomenske in že tudi marsikje dodobra izpete agendne paradigme; in, drugič, zaradi znane slovenske enostranske mainstream medijske konstrukcije realnosti, večinoma prišlo do takojšnje marginalizacije »outsiderskih« kandidatov, če izvzamemo seveda Mesca, ki je pač drugo »železo v ognju« že zato, ker je Levica pač intimna opcija »nestorja« in nekakšnega »gospodarja prstanov« slovenske leve politične pahljače, poleg tega pa je Mesec ravno dovolj »benigen«, da v morebitnem drugem krogu težko resno ogrozi Jankoviča.
Bolj kot so se zaostrovale predvolilne razmere v Srbiji, bolj je kopnel tudi nepoboljšljivi optimizem tistih v Ljubljani, ki so naivno verjeli, da se bo dolgoletni ljubljanski župan zatekel na varno k svojemu srbskemu prijatelju, ki se je, kot je pred sedanjim porazom večkrat javno povedal, veselil časa, »ko bo Zoran moj šef«.
Foto: Ajda Češnjaj
Vse pa je seveda postalo jasno in povedno, da bolj ne bi moglo biti, ko je 13. oktobra 2026 na tiskovko, po javni vložitvi kandidature za župana Ljubljane, Jankovič prišel pod roko s trdoživo 88-letno Julko Žibert, častno meščanko Ljubljane, veliko ljubljansko varuhinjo »pridobitev revolucije«, borčevsko aktivistko, veteranko vojne za Slovenijo, dolgoletno zvesto podpornico ter njemu predano mestno svetnico, ki letos, pri svojih skoraj 90 letih, ponovno kandidira na visokem 4. mestu na njegovi Listi; obenem pa je prav Žibertova babica razvpitega Klemna Žiberta, nekdanjega glavnega tajnika Socialnih demokratov, ki je bil med ključnimi akterji politkriminalnega posla »Litijska« https://anaasicsic.com/2024/01/19/pravosodno-ministrstvo-s-podna-v-podzemlje-ali-prekletstvo-ljubljanskih-sodnih-palac-pred-27-leti-tedanji-ministrici-ni-bilo-do-javnega-natecaja-za-vezani-posel/ , v katerega je bila seveda ključno in usodno vpletena tudi Mestna občina Ljubljana, ki se je decembra 2023 le v enem samem delovnem dnevu odpovedala predkupni pravici: Vežnaver je dal vlogo v petek, 15. decembra, Jankovič je podpisal izjavo o neuveljavljanju predkupne pravice MOL takoj v ponedeljek, 18. decembra 2023; in barabinski posel je prosto in hitro stekel ob velikodušnem financiranju in trošenju našega, davkoplačevalskega denarja, preko tedanjega finančnega ministra in zdaj prav tako kandidata za župana Ljubljane Klemna Boštjančiča in tedanje nonšalantne pravosodne ministrice Dominike Švarc Pipan!
Obrat podzemne paradigme
Primer, ki je leta 2023 in 2024 pretresel državo in prestolnico, oškodoval davkoplačevalce za vsaj znanih 8 milijonov evrov, še nima epiloga, se pa lepo prilega temu, o čemer smo na našem spletnem portalu večkrat pisali že v letih 2020, 2021 in 2022, ko smo med drugim opozarjali na zakamuflirano »moč surovega podzemlja, ki se ga na Slovenskem vse prepogosto premilo poimenuje »omrežje«, »globoka država«, »strici iz ozadja«, tudi »politično podzemlje«, »stare sile« etc., kar pa je v resnici zgrešeno in zavajajoče, saj se s tem temu podzemlju zavestno jemlje, sofisticira in z »nečim več« mistificira njegovo brutalno kriminalno bistvo.
Seveda je res tudi vse našteto. A politika je tu le ena dimenzija. Ta ima v tem podzemlju sicer glavno vlogo, nenazadnje ga omogoča in legitimizira prav ona. Vendar se v teh procesih pojavlja v različnih transformerskih in sublimacijskih podobah. Je obenem ujetnica tega kriminala, a se mu s fantazemsko naslado tudi predaja.
Pa tudi z ledeno premišljenostjo. Pri čemer je v veliki meri še zmeraj tudi glavna iniciatorka in generatorka ideološko nastrojenih impulzov, ki, organizirani v nekakšna tajna društva PGC – kakšen neizmeren vir navdiha je že desetletja ta zgodba! – pod krinko zbiranja risalnih žebljičkov, namesto nekdanjega brutalnega političnega totalitarnega nasilja poskuša doseči iste cilje z ekonomsko prevlado, uzurpacijo in nadzorom financ, ter posledično odmerjanju in metanju drobtinic za lojalnost in preživetje po njeni presoji.
Tu se zmeraj znova podzemlje in konkretne ideološke paradigme zbližajo, seveda tudi zato, ker gre nemalokrat za pojav dvoedinosti in enoosebnosti, se pravi, da se kriminalna in ideološka pola sinhrono utelešata v istih osebah.
Gre torej za eksplicitno kriminalno podzemlje, ki s pridom izrablja totalitarne prvine, ki so se v desetletjih takšne politične paradigme zavedno in nezavedno globoko zapisale v individualno in kolektivno psiho, strukturo, delovanje in kompleksen modus vivendi in modus operandi tega okolja.
Takšna zmagovita formula kriminala, ideologije in njunih preverjenih perfidno kombiniranih ustrahovalno obvladovalnih praktik je zavzela vse pozicije, prežela vse institucije do te mere, da je brezsramno obrnila svojo podzemno paradigmo navzven in jo nonšalantno ustoličila kot povsem samoumevno in edino sprejemljivo in zveličavno, saj se dobro zaveda, da ji nihče nič več ne more. Takšen perfidni vrednostni obrat je ta najbolj usodni salto mortale naše aktualne resničnosti.
To gre tako daleč, da zdaj iz dneva v dan tiste, ki živijo in delujejo pošteno, transparentno, odgovorno, se zavzemajo za resnico in univerzalne humanistične vrednote, potiskajo v temo in nazadnje ravnajo z njimi kot s podzemljem! V tej družbi je dobesedno prišlo do tega, da kriminalci kriminalizirajo poštene državljane. Zato nič hudega sluteči državljani dobivamo kazenske ovadbe, uničujoče odločbe Fursa, izvršbe ter grožnje in onemogočanja vseh vrst.
Tako kot je zdaj urejeno, s pravili, kakršna so postavljena; in z navodili, ki inflatorno, pragmatično in skladno z dnevnimi potrebami nenasitnega podzemlja sproti vznikajo v vseh strukturnih sistemih in podsistemih, je mogoče vse. In nič. Odvisno, na kateri strani si.
Foto: Ana Ašič
Zato je v bistvu popolnoma nesmiselno govoriti o »ozadjih« in »globinah« in ne vem čem še. Vse je lepo jasno, glasno, v ospredju in na površju! Odkrito se iz dneva v dan od vsepovsod zmagoslavno smeje v kamere in mikrofone in obraze vseh nas! Zadovoljno, samozavestno, nepremagljivo!« https://anaasicsic.com/2020/09/25/resnica-nas-bo-osvobodila-vse-podobe-katastrofe-in-kje-na-kateri-strani-ovadbe-so-posteni-policisti/
»Ljubljana je »mesto heroj«, kjer desničar ne bo nikoli župan«!?
Tako torej v smislu vsega zgoraj povedanega Jankovičeva izjava na tiskovki z Žibertovo pod roko, da je »Ljubljana mesto heroj, kjer desničar ne bo nikoli župan« seveda ni nobeno presenečenje, a pričakovanost, ki jo skupaj z besedami poraja politkriminalni milje, v katerem se je skotila, ji seveda nikakor ne more odvzeti šokantnosti per se!
Jasno, če bi v zdravem političnem, gospodarskem, kulturnem in socialnem okolju kdo bleknil kaj takega, bi bilo vsakemu človeku z vsaj kančkom zdrave pameti, pa naj simpatizira z levim ali desnim političnim polom, povsem evidentno, da gre pač za neko marginalno, indolentno verbalno onaniranje, ki pač ni vredno nobenega človeka s kančkom najbolj osnovne omike, a ker sta slovenski in še zlasti prestolnični družbeni milje in diskurz še precej oziroma vsaj v prevladujočem duhu in temeljnih demokratskih in diskurzivnih praktikah ter paradigmah resnične politične tolerance, izjemno krhka, šibka in ranljiva, še posebej po teh zadnjih 20 letih svinčenega in totalitarnega mestnega enoumja, takšne arogantne, politično netolerantne, brutalne in dejansko sovražne izjave človeka, ki je 20 let na čelu slovenske prestolnice in bi to rad bil še vsaj naslednja 4 leta, nihče ne bi smel prezreti brez nelagodja in alarmantne čuječnosti.
O tem, kdo vodi mesto in državo, odločamo državljani na demokratičnih volitvah! Ko kontroverzni ter interesno, politično, ideološko in poslovno delikatno kontaminirani akterji avtoritarno zapovejo, kdo sme in kdo ne sme biti župan slovenske prestolnice in pri tem zlorabijo častitljivo preteklost mesta ter pieteto njegovih živih in pokojnih prebivalcev, samo zato, da bi s ščuvanjem ljudi in metanjem peska v njihove oči z ideološkimi političnimi floskulami, s katerimi kamuflirajo svoje resnične intencije, za vsako ceno obdržali svojo prevlado in zaščitili rabote svojih parcialnih interesov, ter onemogočili, da bi še kdo drug dobil priložnost za uresničitev vizije in delo za dobro skupne blaginje v mestu, je pa to nesprejemljivo in zavržno dejanje, ki, žal, kot odsev že vsega povedanega o slovenski in prestolnični realnosti, v slovenskem medijskem in političnem prostoru ni dobilo ustreznega in ostrega odziva, kar pa izjavi ne more odvzeti njenega politkriminalnega bistva!
Ljubljana, kot »mesto majniške deklaracije« iz leta 1989, ko je na Kongresnem trgu več kot 30 tisoč ljudi srčno pozdravljalo njeno sporočilo »mestu in svetu«; in Ljubljana kot »mesto heroj«, ki ji je ta naziv prineslo trpljenje nedolžnega civilnega prebivalstva pod italijansko okupacijo, je bila s to izjavo tega kontroverznega človeka in političnega akterja oskrunjena in onečaščena!
»Moj učitelj, ki je bil zelo konzervativen in desen, pa je prišel, ko so vsi gledali mimo in v tla, in mi sočutno položil roko na rame«
V svoji štiridesetletni novinarski in publicistični karieri, ko sem bila prav v najbolj prelomnih trenutkih in zlasti v drugi polovici devetdesetih na višku mojih mladih neustavljivih preiskovalnih novinarskih moči v tem prostoru in okolju, v katerem sem srečevala, se pogovarjala in beležila pričevanja mnogih, ki so bili še žive priče in sodobniki najbolj herojskih časov Ljubljane, sem slišala nešteto zgodb iz tistih časov, od ljudi različnih svetovnih nazorov, vernih in nevernih, liberalno in konzervativno usmerjenih, v vojni prizadetih, a tudi neprizadetih, vsakršnih, najbolj različnih, pristnih in resničnih!
Ko danes z globoko hvaležnostjo pomislim na vse te moje sogovornike in sogovornice in na vsakega posebej od teh ljudi, ki so mi vsak s svojim »kamenčkom« resnice pomagali in milostno omogočili sestaviti vsaj majhen mozaik in čim bolj avtentično podobo tedanjih časov, si ne morem niti enega od njih predstavljati, da bi, ne glede na svoje politično prepričanje, odobraval takšno zavržno izjavo, kot si jo je, res, totalno nevredno župana »mesta heroj«, privoščil Zoran Janković.
»Pod italijansko okupacijo smo vsi trpeli, težko je bilo za vse, ne glede na to, kaj so ljudje verjeli, na kateri strani so bili« mi je v enem najinih mnogih dolgih pogovorov večkrat dejal leta 1932 rojeni, zdaj že pokojni arhitekt Grega Košak, ki je pri komaj desetih letih izgubil očeta, ko so ga na ulici nič hudega slutečega zajeli Italijani in ga kot talca ustrelili v Gramozni jami. »Veste, takrat je vse onemelo. Od vseprisotnega strahu in terorja, si nihče ni upal podati roke, izreči niti besede. Moj učitelj v šoli, ki je bil zelo konzervativen in desen, bi rekli danes, pa je prišel, ko so vsi drugi gledali mimo in v tla, mi položil roko na rame in me dolgo sočutno gledal v oči, njegovega pretresenega »moje sožalje«, njegove bližine ne bom nikoli pozabil. Bil je edini, ki si je upal, četudi bi bil lahko zato naslednji na poti v Gramoznico.«
Foto: Ajda Češnjaj
Grega Košak je bil po svojem političnem nazoru bolj na levi strani politične pahljače, a si čilega arhitekta, ki je učakal skoraj 92 let – ravno v teh dneh mineva tri leta, kar se je 5. novembra 2023 poslovil – in mu je bilo do poslednjih dni mar za dobrobit Ljubljane in njenih prebivalcev, težko predstavljam, da bi soglašal in podpiral tako radikalno izključujoče in avtoritarno stališče o tem, kdo je lahko župan v Ljubljani.
Nasprotno! Prepričana sem, kar slišim ga!, da bi Grega danes s svojim iskrivim pogledom na svet, ne glede na vse morebitne zadržke, polemične pripombe, ostre pomisleke in duhovite dovtipe, ki jih je bil zmeraj do vsega in vsakogar poln njegov luciden, živahen, razgledan in ustvarjalen svet popolne predanosti arhitekturi in vsemu, kar bi ta lahko dobrega in lepega prinesla mestu in ljudem, ja, verjamem, da bi prav on, torej, prav ta arhitekt Košak, ki se je strastno poglabljal v ljubljanska prostorska vprašanja, danes najin pogovor končal s kakšnim od njemu najljubših in ob različnih priložnostih neštetokrat citiranih slovenskih pregovorov in iskrivo zaključil: »Ja, saj veste, »cagav fant še nikoli ni pri fejst punci spal«, pa tudi »ministrant, ki ne sanja, da bo papež, še za mežnarja ni dovolj dober«, tako da, ja, imamo arhitekti sijajno priložnost, da naš kolega postane župan, bog pomagaj, je pač v tej stranki, ampak o prostoru, o mestu, ve pa veliko, pa tudi izkušen je zelo, in Ljubljana ta trenutek to najbolj potrebuje; ni kaj… v najbolj zahtevnih trenutkih je pač treba dati tudi desno roko na volan!«
»Mesta heroj« ne naredijo likvidacije političnih nasprotnikov, tudi diskvalifikacije ne, ampak ljudje, ki se v njem onkraj nazorskih meja povezujejo s senzibilno in srčno skrbjo za vse!
Zagotovo seveda ne moremo vedeti, kaj bi v resnici rekel Grega Košak ali kdo drug; povedati nam pa zdaj tudi ne morejo več. Mi lahko iz tega, ker smo jih dolga leta poznali, pa iz dolgih pogovorov, pripovedi in pričevanj, ki so nam jih predali, ko so še lahko govorili, le sklepamo o tem, kaj bi morda ali najverjetneje povedali in zagovarjali. Nič drugega.
Tisto, kar nedvomno lahko, pa je, da zavzamemo lastno stališče in ga jasno in javno izrazimo, inspirirani tudi z neustrašno gesto učitelja, ki je Gregi v času najhujšega terorja in totalitarnega ustrahovanja pogumno stopil ob stran, mu podal roko in bližino ter izrekel dve preprosti besedi, ki pa sta v tistem trenutku ne le pobožali in tešili neznosno bolečino majhnega desetletnega dečka, ki je tako brutalno izgubil očeta, ampak se mu je učitelj s preprosto in pošteno držo za zmeraj zapisal v spomin, mu v temo najtežjih trenutkov njegovega življenja posvetil z univerzalno, večno, edino nepremagljivo lučjo srčne senzibilnosti in bližine, ki jo je potem Grega vse življenje predajal naprej; tudi zdaj nam; ter tako z najvišjim pedagoškim etosom usodno prežel mladega človeka z vseživljenjsko pokončno držo humanistične plemenitosti.
To je bila, to je ta Ljubljana, mesto heroj! To so te vrednote! To so te zgodbe! Mesta heroj niso naredile likvidacije političnih nasprotnikov. Četudi je morda kdo ob podelitvi tega naziva Ljubljani leta 1970 mislil prav na to! In tudi njihove današnje diskvalifikacije ne bodo utrdile herojske podobe Ljubljane, ampak jo le temnijo, razgrajujejo, onečaščajo in boleče skrunijo za včeraj, danes in jutri. Herojsko je bilo in zmeraj bo to, kako so ljudje med seboj; kako presegajo »žice« in ograje in meje in nazorska prepričanja, ki jim jih nekdo postavlja, da bi jih ločil od njihovega človeškega, senzibilnega, srčnega bistva ter neločljive sovisnosti in povezanosti!
Vsak dan znova doma, v soseščini in po svetu vidimo, da nobena politična »deklaracija«, ne leva, ne desna, ni samodejna garancija za dobro, za pošteno in tudi za »herojsko« ne. Kot tudi ni eno ali drugo in vse vmes samodejno slabo.
V mestu, domačem, rodnem, ki je obenem prestolnica, pa to še posebej velja! Levi, desni, ni pomembno. Vešči, izkušeni in pošteni, to so tisti, ki naj vodijo mesto in pogumno posvetijo v njegovo temo z lučjo senzibilne zavezanosti za dobro vseh.
Nihče mi ne bo zapovedoval, kdo je lahko in kdo ne župan Ljubljane! Mesto mora voditi vešča, prostorsko osveščena ter diskurzivno senzibilna roka s posluhom za vse!
Nihče nam nima pravice diktirati in mi ne bo zapovedoval, kdo sme in kdo ne sme biti, kdo bo in kdo ne bo nikoli župan Ljubljane!
Za nikogar ne dajem roke v ogenj in še manj hodim za kogarkoli v žerjavico po kostanj. Pa vendar!
Foto: Ajda Češnjaj
Mesto, še posebej Ljubljano, ki je obenem prestolnica naše države ter kulturno, politično in družbeno srce slovenskega naroda, mora voditi vešča, prostorsko osveščena ter socialno in demokratično, diskurzivno senzibilna roka s posluhom za vse!
V tem smislu zato in kljub temu, da smo zadržani do nekaterih preteklih arhitekturnih pogledov, pa, po našem mnenju nesprejemljivega odnosa »ljubljanske arhitekturne šole« do akademika Marka Mušiča; in se osebno tudi težko strinjam z nekaterimi konkretnimi arhitekturnimi izjavami, menim, da z vsem svojim prostorskim znanjem, veščinami, izkušnjami, razgledanostjo, artikuliranostjo, z nekakšno posebno in njemu lastno prostorsko prefinjenostjo in tenkočutnostjo ter izvirnim, četudi provokativnim pogledom in sublimacijo stavbne in kulturne dediščine v prenovah ali novih intervencijah v prostoru, pa razmislekih o življenju v mestu, primestjih, naravi, okolju in prostoru, s konkretnimi rešitvami stanovanjskih in prometnih zagat prestolnice, pa vizije sprejemanja prostorskih odločitev in spremljajočega demokratičnega diskurza, sploh pa z iskreno ambicijo preseganja političnih enostranosti in posledičnega resnega namena omogočiti tvorni diskurz zrele, za mesto in prestolnico iskreno zavzete skupnosti, kar Ljubljana kot mesto in prestolnica urgentno potrebuje, no, v vsem tem se zdi arhitekt Aleš Vrhovec res zanimiv in dejansko močno relevanten županski kandidat.
Tega nikakor ne govorimo zaradi kakšne posebne naklonjenosti do njegove politične opcije, o čemer je v objavah iz preteklih let na našem neodvisnem spletnem portalu nič koliko dokazov, da ji, tako kot vsem drugim levim in desnim, s kritiko nismo prizanašali, če smo v naravi, okolju in prostoru naleteli na nedopustne in nesprejemljive prakse ali poskuse dejanske in zakonske razgradnje slovenskih naravnih in kulturnih vrednot. In tako bo tudi v bodoče!
V Ilirski Bistrici in avstrijskem Gradcu že vedo, kako blagodejno je preseganje političnih polov, zdaj bi se to moralo posvetiti še Ljubljani!
Že jutri se bomo zelo zares lotili preiskovalne zgodbe o najbolj umazani in gnusni kampanji tokratnih županskih volitev na Slovenskem, ki se jo gre brezskrupulozni vetrno energetski lobi v občini Ilirska Bistrica, skrit za SDS-ovega kandidata Emila Rojca, nekdanjega člana stranke SD in nekdanjega župana, ki je že »dobro« pokazal, kako je v naravi, okolju in prostoru na Bistriškem, ko je on župan. Seveda pa v ljubljanskih vrhovih njegove nove stranke očitno pojma nimajo, za kaj gre in kakšnim nesprejemljivim rabotam in delikatnim, kriminalno kontaminiranim ljudem pod Snežnikom »največja pomladna stranka« drži »štango«, ter z rafalnimi objavami umetne inteligence in piar produkcije zakulisnega vetrnega lobija s podpisom C.R., se pravi centralna redakcija, na Novi24TV sama sebi navdušeno pljuva v skledo lastnih političnih obljub in koalicijskih zavez, tako da se celo nekateri simpatizerji SDS na Bistriškem in drugod držijo za glavo in sprašujejo, kaj je zdaj res in kdo koga nateguje, saj so ljudje preprosto verjeli Zvonetu Černaču, da vetrnic in uničenja, ki ga te prinašajo v življenje in prostor, ne bo. Nova24TV pa povsem poživinjeno iz dneva v dan obsesivno vodi kampanjo vetrničarjev predvsem s tem, ko se kot nora – res, oprosti, Boris, bila sem ena redkih, ki sem se na slovenski medijski sceni javno postavila za tvoj Guinnessov dosežek, in prav tako sem ti že večkrat osebno in ti še enkrat javno povem, da je gonja, ki se jo greste proti sedanjemu županu na Bistriškem čisti »podenspin«, nevreden katerega koli medija, najmanj pa največje slovenske demokratske stranke! – zdaj pa se že tedne ravno Nova24TV kot nora ukvarja le še z Ilirsko Bistrico in se povsem ponoreno spravlja na uglednega, skromnega, izjemno poštenega, sodelujočega, spoštljivega, domoljubnega in za svojo občino in vse občane iskreno zavzetega župana dr. Gregorja Kovačiča, ki s svojo neodvisno listo in osebnim esprijem socialne in skupnostne pravičnosti, če le more, prisluhne, pomaga, rešuje in deluje v dobro res vseh; spoštljivo komunicira s svojimi občani in občankami, nikoli ne pozabi na katoličane in kristjane, jim med drugim zmeraj najbolj tenkočutno vošči za vse praznike, kot tudi vsem drugim občanom in občankam ob vsakem državnem, verskem ali zgodovinskem prazniku, ne glede na to, kateremu svetovnemu nazoru on sam pripada ali tisti, ki jih nagovarja; posluša in govori z vsakim, ki ga za to prosi in ima iskrene in čiste namene; ne nori, ne zmerja novinark, ne vpije in ne grozi, kot smo lahko celo po medijih spremljali škandalozno vedenje iz bistriških predpreteklih mandatov, zaradi česar so se Emilu Rojcu odpovedali celo Socialni demokrati, ki so sicer pripravljeni kar veliko »požreti« pri svojih članih. Je pa res, da se je dr. Gregor Kovačič trdno, nepopustljivo in pokončno postavil po robu nameram, ki so se skotile ravno v Rojčevih (in daleč nazaj deloma že celo v Šenkinčevih) časih, ter se zoperstavil nepovratnemu uničenju naravno najbolj neprecenljivih delov občine pod Snežnikom, kamor želijo Alpacem iz Anhovega, AAE Gamit iz Savinjske doline (so tu povezave s SDS!?!) in GLP iz Koritnic za vsako ceno in na račun več desetmilijonskih davkoplačevalskih subvencij vsiliti za tamkajšnje okolje nesprejemljivo energetsko uničenje https://anaasicsic.com/2024/10/26/ko-je-bistriska-arhitektka-izzvala-investitorja-in-prisotne-drzavne-uradnike-naj-takoj-dvigne-roko-tisti-ki-bi-zivel-pod-vetrnicami-so-samo-nemo-in-stekleno-gledali-v-mizo-in-nihce-ni-dvignil-roke/ . Zato je geograf, profesor, dr. Kovačič z ustanovitvijo Regijskega parka Snežnik tak »trn v peti« tem nameram; in zato »mora« brezskrupulozna vetrna energetska sprega za vsako ceno Regijski park Snežnik preprečiti; z aktualnimi lokalnimi volitvami pa nazaj na župansko mesto v Ilirski Bistrici ustoličiti kooperativnega Emila Rojca! SDS pa v predvolilnih obljubah, v parlamentu, v koalicijski pogodbi eno, v Ilirski Bistrici pa drugo!?! Ali Janez Janša sploh ve za vse to!?!
Dr. Gregor Kovačič je bil že v preteklih štirih letih v Ilirski Bistrici to, kar je Elke Kahr že pet let v avstrijskem Gradcu, kandidat Slovenske demokratske stranke Aleš Vrhovec pa bi bil rad to v naslednjih štirih letih v Ljubljani!
V Ilirski Bistrici in Gradcu ljudje že vedo, kako blagodejno je, ko volivci in izvoljeni presežejo politično polariziranje in skupaj iskreno poprimejo za lepše in boljše življenje vseh. Alešu Vrhovcu je to že zelo jasno. Tudi ljubljanskemu odboru njegove stranke se zdi, da se vse bolj svetlika na tej poti. Zdaj bi se moralo to posvetiti le še Ljubljančanom in Ljubljančankam!
Foto: Ajda Češnjaj
Po novici je zgodba. Za njo smo mi.
NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.
Od narave. Do umetnosti.
ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.
ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.
Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
anaasicsic.journalism.in.focus@gmail.com
Odgovorna urednica
Ana Ašič
Majhen portal. Za velike zgodbe.
Foto: Ana Ašič
Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete, in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni!
DONACIJA SIC!
Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom
Izdajatelj
Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
zavod.za.umetnost.hisa.zvezd@gmail.com
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 OTP BANKA d.d.
Namen nakazila: DONACIJA SIC!
Koda namena: CHAR
HVALA!
Foto: Milan Cerar
»Na tistih gričih si se zjutraj zbudil in pomislil: tu sem in prav je, da sem tu.«
Karen Blixen
2019,2020,2021,2022,2023,2024,2025,2026 ©Vse pravice pridržane 
Avtentično! Ustvarjeno brez umetne inteligence! AI Free!
