Obdana z rosnimi cvetlicami, ki so pod težo dežnih kapelj še zmeraj kar precej povešale svoje liste in živopisne cvetove, sem bila nenadoma spet v tistem neskaljenem sinjem, zlatem, modrem in zelenem jutru na Šuštarskem mostu; v čudovitem, nepozabnem, evforičnem; v tisti in novi sreči, v tistem in novem vzhičenju; v tistem in novem veselju in zadovoljstvu, zadoščenju in ponosu. Spet sem bila v tistem in tem 11. septembru, ki je zame, za nas res že 25 let poln sočutja do vseh žalostnih in trpečih, obenem pa prav toliko časa tudi prepoln presrečnih spominov, vere, upanja in zaupanja, pa vztrajnosti in presežnih dejanj in občutij.
Foto: Ana Ašič
Piše: Ana Ašič
Foto: Ana Ašič
Naslovna fotografija: Ana Ašič
DONACIJA SIC!
Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 OTP BANKA d.d. Namen nakazila: DONACIJA SIC! Koda namena: CHAR
Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete in nas pri naših prizadevanjih za izvirno, angažirano, kritično, pristno, profesionalno in etično ter zares neodvisno in nepridobitno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni! HVALA!
11. september 2026
Vsak dan prinaša vsakemu od nas svojo podobo, svojo težo, svojo zgodbo. Najbolj svetlo. Najbolj srečno. In najbolj temno. Najbolj nesrečno. Eno prepolno živo žarečih barv. Drugo gosto prežeto z zamolklimi. Pa neskončno tistih zgodb, v katerih se v istem dnevu v edinstveno sliko resničnega življenja prelijejo in zlijejo vse najbolj raznolike barve in odtenki. Isti dan, ki je morda za milijone ljudi po svetu prepoln veselja, je v istem trenutku za druge, ali vsaj nekatere, prepoln žalosti.
Ko se 8. marca vsako leto tisoče žensk po vsem svetu z rdečimi vrtnicami in žarečimi nageljni v rokah razigrano, ene energično, druge bojevito, tretje pa predvsem sproščeno, veselijo svojega praznika, sama že dolgo tiho in v molitvi stojim s šopom belih in nežno rožnatih tulipanov ob preranem hčerkinem grobu in ji prižigam belo svečko v spomin na tisti 8. marec, ko je prišla na ta svet in se kaj hitro tudi za zmeraj poslovila od njega in od vseh nas.
Tako je tudi enajsti september že petindvajset let v svetovnem spominu zapisan z dramatičnimi črkami in zgodbo, ki zlepa ne bo pozabljena. Za mnoge ljudi na svetu bo za zmeraj ta dan obarvan črno. A obenem prav tako za mnoge zrisan in vtisnjen v spomin v vseh drugih, tudi najbolj živopisnih, srečnih barvah.
Tudi zame osebno je v spominu zmeraj najprej žareče moder in svetel in srečen, da bolj ne bi mogel biti! Tisti dan, tisto jutro, 11. septembra 2001, sem dobila prvo ultrazvočno sličico mojega, zdaj že močno polnoletnega otroka! In izvedela, da je tokrat fantek! Živo se spominjam, kako evforično sem stala na Šuštarskem mostu, zrla v sinje dopoldansko nebo, v zlato sonce in zeleno reko in ves čas vsa navdušena gledala tisti gladki košček papirja ter markanten profil obrazka, ki je še zdaj, kljub močni, gosti bradi in še bolj gostim, neukrotljivim kodrastim lasem tako zelo podoben sam sebi v tistem trenutku! Spominjam se, kako srečna in svobodna in polna moči, naravnost vzhičeno in zmagoslavno, sem hodila po nabrežju in nama podarila dolgo, mirno, spokojno in obenem presrečno, evforično kosilo »Pri Vitezu«; takrat še čudovitem, Lukovem, Lesarjevem, vrhunskem, izvirnem, pravem »Vitezu«! Prosim lepo, kje pa drugje, če gre za mladeniča!? Nobene večje, boljše, bolj čudovite in edinstvene družbe od tega pričakujočega otroka pod in v mojem srcu nisem v tistih trenutkih potrebovala; in tudi nobenega bolj pravega kraja ne.
In potem, že močno po drugi uri popoldne, sem si pri Dončičevi babici Mileni v Grand Hotelu Union podarila še kanček friziranja. Še zdaj se živo spomnim, kako zgroženo so me Milenina dekleta pogledala, ko sem prišla v salon s popevko in smehom in je bilo tam vse tako čudno tiho in le radio je vznemirjeno nekaj poročal, »ja, gospa Ana, kje pa živite, a ne veste, kaj se dogaja v Ameriki!?!«. Takrat, v tistem trenutku, sem prav fiziološko, z vsem svojim bistvom dokončno spoznala, v kako različnih svetovjih, v kakšnih medgalaktičnih paralelah se odvijajo naša življenja in, kako ima vsak dan za vsakega od nas v resnici milijarde podob.
Foto: Ana Ašič
Ko sem danes, natanko 25 let kasneje, nekaj po drugi uri popoldne, potem ko je prenehalo deževati, zunaj malce pregledovala, kako so kaj moje cvetlice, moje »cvetoče bojevnice«, kot jim pravim, ker so tako neverjetno uporno kljubovale letošnji neznosni vročini, prenesle ta dva dneva silovitih nalivov, je v hiši zazvonil telefon. »Mami, govoriš z diplomiranim skladateljem! Opravil sem še zadnji izpit. Zaključil sem študij. Hitim! Samo to sem ti želel sporočiti. Mudi se mi k brivcu! Saj veš, še veliko dela me čaka! Lepo se imej!«
Obdana z rosnimi cvetlicami, ki so pod težo dežnih kapelj še zmeraj kar precej povešale svoje liste in živopisne cvetove, sem bila nenadoma spet v tistem neskaljenem sinjem, zlatem, modrem in zelenem jutru na Šuštarskem mostu; v čudovitem, nepozabnem, evforičnem; v tisti in novi sreči, v tistem in novem vzhičenju; v tistem in novem veselju in zadovoljstvu, zadoščenju in ponosu. Spet sem bila v tistem in tem 11. septembru, ki je zame, za nas res že 25 let poln sočutja do vseh žalostnih in trpečih, obenem pa prav toliko časa tudi prepoln presrečnih spominov, vere, upanja in zaupanja, pa vztrajnosti in presežnih dejanj in občutij.
»Tu, na Krasu rečemo »intanto«, ko želimo reči, »in vendar«, »kljub temu«, »kljub vsemu«. Intanto! In vendar sem jo naredil!« mi je z živim žarom v očeh in z zanosom, za katerega ni mogoče nič drugega, kot da vroče seže najgloblje v srce, pred nekaj leti ljubeznivo pojasnjeval kraški vinarski virtuoz Joško Jazbec, ko sta mi s soprogo Silvo v mistični luči in vijolično bakrenih odsevih njune kleti potrpežljivo pripovedovala o tem, kako so jima pred desetletji vsi govorili, da ni mogoče iz terana napraviti črne penine. »Intanto! Pa sva jo!«
Spoštovani Joško, draga Silva, neizmerno hvala vama v vseh pogledih za ta vajin »Intanto«, se v mojih mislih prepleta s spomini hvaležnost njuni predanosti in vznesenosti; in ob njima pomislim, kaj vse je moral že premagati tudi naš sin do danes, do tega 11. septembra, v teh 25 letih, od časa preden je sploh prišel v ta svet, v vseh v teh 300 mesecih, v teh 1.304 tednih, v teh 9.131 dneh! Koliko ovir! Koliko prepričanj, da ni mogoče! Koliko zahtev in neizprosne zahtevnosti, tuje in lastne! Koliko dni in noči brez počitka, brez miru, ur, prepolnih garanja, odpovedi, nesebičnega razdajanja, nadarjenosti, neomajne vere, a tudi dvomov, pa spet brezkompromisne predanosti, strasti, presežnih trenutkov, ustvarjanja, nenehnega učenja, ultimativne natančnosti, pa vestnega študentskega dela za preživetje in študij, brez enega samega evra kakršnekoli podpore tistih, ki imajo sicer na vseh straneh polna usta hvalnic o podpiranju najbolj nadarjenih umetnikov in ustvarjalcev in kulturnikov! »Nada! Bi rekli Španci. Nič! Nič od tega!
Pa vendar! Si naredil, kar si si zadal! Moj sin! Intanto! Z njim ti bomo danes in zmeraj nazdravili! Naj te Bog blagoslavlja in varuje! Bodi to, kar si! Vztrajaj pri besedah, ki si jih sam izrekel v intervjuju za Glasno pred dobrimi tremi leti: »Vsak, ki je kaj velikega ustvaril, mi služi kot vzor. Lahko je arhitekt, pesnik, podjetnik, inženir, kuhar, mizar in bojevnik ali strateg – vsak, ki nekaj ustvari, trdno stoji, se bori za vrednote in se ne upogiba po vetru.« Vse to slednje si že od nekdaj najbolj tudi ti! Ostani tak! Vztrajaj! Ustvarjaj! Intanto! Hodi še naprej v miru, luči in ljubezni po svoji lastni, izvirni in plemeniti poti!
Foto: Ana Ašič
Več: https://www.revijaglasna.si/pogovor/lan-podletnik-asic/
In še, pred devetimi leti: https://365.rtvslo.si/arhiv/kulturomat/174482908
Foto: Ana Ašič
Po novici je zgodba. Za njo smo mi.
NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.
Od narave. Do umetnosti.
ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.
ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.
Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
anaasicsic.journalism.in.focus@gmail.com
Odgovorna urednica
Ana Ašič
Majhen portal. Za velike zgodbe.
Foto: Ana Ašič
Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete, in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni!
DONACIJA SIC!
Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom
Izdajatelj
Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
zavod.za.umetnost.hisa.zvezd@gmail.com
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 OTP BANKA d.d.
Namen nakazila: DONACIJA SIC!
Koda namena: CHAR
HVALA!
Foto: Ana Ašič
»Na tistih gričih si se zjutraj zbudil in pomislil: tu sem in prav je, da sem tu.«
Karen Blixen
2019,2020,2021,2022,2023,2024,2025,2026 ©Vse pravice pridržane 
Avtentično! Ustvarjeno brez umetne inteligence! AI Free!
