Obdana z rosnimi cvetlicami, ki so pod težo dežnih kapelj še zmeraj kar precej povešale svoje liste in živopisne cvetove, sem bila nenadoma spet v tistem neskaljenem sinjem, zlatem, modrem in zelenem jutru na Šuštarskem mostu; v čudovitem, nepozabnem, evforičnem; v tisti in novi sreči, v tistem in novem vzhičenju; v tistem in novem veselju in zadovoljstvu, zadoščenju in ponosu. Spet sem bila v tistem in tem 11. septembru, ki je zame, za nas res že 25 let poln sočutja do vseh žalostnih in trpečih, obenem pa prav toliko časa tudi prepoln presrečnih spominov, vere, upanja in zaupanja, pa vztrajnosti in presežnih dejanj in občutij. Več…