Nikoli in nikjer nismo trdili, da je Janez Debeljak »pod supervizijo Tomaža Zvera, Bogdana Biščaka ali kogarkoli drugega«, kot to Janez Debeljak izpostavlja v svojem sodno izsiljenem popravku, ampak smo zapisali, da se je ideja za sporno vetrno elektrarno Mali Log prav tako kot za polje vetrnih elektrarn na Pargu porodila »pod supervizijo Tomaža Zvera«. Trditev o »superviziji Tomaža Zvera« se torej nanaša na idejo za vetrnice! In ne na Janeza Debeljaka osebno! Da to, kar smo zapisali o Tomažu Zveru drži, pa je eksplicitno razvidno tudi iz tega, kar nam je v pogovoru lani v preiskovalni zgodbi »Kaj dogaja v Loškem Potoku« povedal Ivan Benčina, predsednik Lesne zadruge Loški Potok osebno: »Ko je učenec pripravljen, pride učitelj,« mi je Ivan Benčina odgovoril s staro kitajsko modrostjo na vprašanje, kako jim je v občini sploh prišlo na misel, da ustanovijo Lesno zadrugo, »in tako je bilo tudi v Loškem Potoku! Ko smo bili pripravljeni in dovolj daleč s svojim razmišljanjem, kako bi nekaj naredili, da bi izkoristili lokalne vire tudi za energetsko samozadostnost občine, se je pojavil Tomaž Zver, ki je vse to na področju zadružništva in energetike že zelo dobro obvladal, se na to spoznal in že v tem deloval, in on nam je potem predlagal, da ustanovimo takšno zadrugo.« Prav tako nismo nikjer trdili, da je Janez Debeljak kakorkoli povezan z Bogdanom Biščakom, kot navaja v popravku, ampak smo v našem tekstu to zapisali za Tomaža Zvera, ki da je »subtilno« povezan z »zaresnimi« krogi Bogdana Biščaka in nestorji«, kar je nesporno, saj sta Tomaž Zver in Bogdan Biščak, skupaj še s petimi akterji 13. marca 2013 v Ljubljani na Sneberski 15a, ustanovila energetsko Sončno zadrugo. V »inkriminirani« zgodbi, ki je za nekatere v Loškem Potoku očitno res neznosen »trn v peti«, pa smo tako »krog« kot »klan« omenjali v navednicah, pri čemer je vsakomur jasno, da gre torej le za ekspresiven in ne dobesedni novinarski in publicistični narativ, česar pa seveda namerno nočejo razumeti tisti, ki jim takšna dobesedna interpretacija služi za dodatno diskreditacijo neprijetno razgaljujočega teksta in njegove avtorice. Zaradi takšnih kvazi interpretacij, netočnih izpeljav in izvajanj Janeza Debeljaka v popravku in ker v sodnem registru Okrožnega sodišča v Ljubljani in v evidencah AJPES-a o lastnikih oziroma deležnikih Lesne zadruge Loški Potok »čudežno« ni nobenih podatkov, pa zaradi lanskih lažnih popravkov potoške podžupanje Levstik Šegove na Radiu Univox, smo bili toliko bolj previdni in v dvomih v resničnost navedbe, da gospod Janez Debeljak ni član Lesne zadruge in smo zato pred objavo popravka novembra 2024 želeli pridobiti verodostojen dokument o tem, da omenjeni res ni član zadruge. Tega ali kakršnegakoli drugega pojasnila nikoli nismo prejeli.
POZABLJENA? UROČENA? ALI ZADETA? TRNULJČICA. IN, KJE JE POGUM ZA POLJUB?, Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom, 15. september 2020 // https://anaasicsic.com/2020/09/15/pozabljena-urocena-ali-zadeta-trnuljcica-in-kje-je-pogum-za-poljub/ // Ilustracija: Marlenka Stupica
S tem, ko je okrajna sodnica Irena Čretnik 5. junija 2025 v svoji 13 strani dolgi, takoj po naroku neverjetno hitro in marljivo spisani razsodbi, poleg sklicevanja na »razumevanje« nekakšnih abstraktnih »povprečnih bralcev« (in to v kontekstu specializiranega spletnega portala z zahtevnimi vsebinami s področja narave, okolja, prostora in inženirstva!), ki, kot je videti, po njenem očitno nikakor ne morejo z razumevanjem presegati tega, kar ona vidi, misli in razume, in ob čemer je, kot se zdi, očitno niti malo ne skrbi, kako bo »povprečni državljan« razumel njeno razsodbo, v 19. odstavku med drugim zapisala, da »pravica do objave popravka ni namenjena dokazovanju resničnosti ali neresničnosti dejstev, s katerimi prizadeti izpodbija ali bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. V sodni praksi je prevladujoča razlaga, da mora biti zanikanje dejstev v popravku argumentirano in podprto z nasprotnimi dejstvi, pri čemer ni pomembno, katere trditve so resnične,« ter je posledično kljub eksplicitnim ter iz primerjave zahtevanega popravka in objavljenega teksta jasno razvidnim neresnicam v popravku, v vsem ugodila tožniku; no, po tem bi me lahko, če ne bi bila Ana Ašič tako »eklektično« in očitno »zmotno« zavzeta za resnico, prevzelo totalno olajšanje, prav tako pa vse slovenske novinarske kolege in odgovorne urednike! Sodnica Irena Čretnik nas je namreč s to razsodbo in njeno utemeljitvijo eksplicitno in »črno na belem« odrešila nujnosti objavljanja resničnih dejstev; v širšem smislu pa sploh novinarstva samega! Zakaj bi se sploh kdo še ukvarjal s pisanjem resničnih zgodb in s tem, kaj je res in kaj ni, če je vseeno; in če lahko vsakdo, potem ko novinar nekaj razišče in napiše, s popravkom, ki je, kot pravi sodnica Čretnikova, lahko tudi neresničen, zanika resnico!?! Ob tem so odrešeni tudi bralci, ki jim res ni treba več izgubljati časa in energije za slovenske medije, če je itak vseeno, kaj je res in kaj ni; in se je v takem, ko lahko vsak pod kamuflažo popravka objavi karkoli neresničnega, tudi nemogoče »resničnostno« orientirati! Da o tem, kakšna sijajna odrešitev je takšna razsodba za vse kontroverzne akterje, ki se interesno, politično in kapitalsko »igrajo« ne le z javnim mnenjem in javnim denarjem, ampak tudi z našo naravo, okoljem, prostorom ter posledično našimi življenji, no, da o tem niti ne govorimo! Res, sijajno! In, za eno in edino »resnico« izvoljenih na Slovenskem, očitno kristalno jasno, logično in priročno, saj, kot nadaljuje Irena Čretnik v razsodbi, kjer pravi, da »ni pomembno, katera dejstva so resnična«, je »pomembno, da se s popravkom vzpostavi vsebinski dialog in se s tem javnosti omogoči oblikovanje racionalnega stališča o prispevku«! Tako! Poudarek je torej na »racionalnem« in nikakor ne na »resničnem«! Slednje je, sodeč po razsodbi okrajne sodnice, itak irelevantno; še več, resnično ali neresnično, ni pomembno, vseeno je! Pri tem je vse skupaj totalno in najbolj nerodno predvsem za gospoda Janeza Debeljaka, ki je sicer s takšno razsodbo »dobil« popravek, kakršnega je želel, dejansko pa po takšni razsodbi in popravku, v katerem mrgoli neresnic, brez tega, za kar smo prosili, torej brez verodostojne listine in dokaza, pa res nihče več ne more vedeti niti tega, če je ali če ni član Lesne zadruge in sploh, kaj je v bistvu v vsem res in kaj ni!
Iz razsodbe Debeljak vs. Ašič Okrajnega sodišča v Ljubljani, sodnica Irena Čretnik, 5. junij 2025 // Foto: Printscreen
Ko izreče sodišče besede, slednje prav tako kot vsake druge zaživijo svoje življenje! Le da sodne nanj tudi zelo pomembno vplivajo! Ključno! Precedenčno! In, ene, kot že rečeno, vsaj takšne, kot so te iz omenjene razsodbe, postanejo velika »odrešitev« za vse! Vredna slovenskega dneva državnosti! Zato prav ob njem to zgodbo tudi podarjamo slovenski javnosti.
Ob vsem, kar smo zgoraj povedali, da je res ali da ni, ne glede na to, da odslej to na Slovenskem ni več pomembno, pa moramo vendarle slovenski javnosti priznati eno veliko napako in zmoto, ki smo jo pa res zapisali v »inkriminirani« preiskovalni zgodbi, in v katero se direktno nihče ni zapiknil, četudi je seveda jasno, da je bilo prav to povod in resnični vzrok za napad na Ano Ašič in kritični spletni portal Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom.
»Zdaj gre seveda za to, ali bomo na ruševinah tega konca sveta zgradili Huxleyev pošastni »krasni novi svet«, ali pa se bomo vrnili k resnici ter k vrednotam humanega, senzibilnega ter človeka in vsakega živega bitja vrednega življenja v naravi in družbi. Če želimo slednje, potem mora čimprej napočiti čas, ko se zares vzamejo v roke slovenska kriminalistična policija, Nacionalni preiskovalni urad, Komisija za preprečevanje korupcije, Računsko sodišče, Varuh človekovih pravic, AJPES, gradbena, upravna in proračunska inšpekcija, pa tudi instituti slovenskih in evropskih tožilstev in sodišč ter Aarhuška konvencija in vsi končno opravijo svoje delo, za katerega so plačani iz davkoplačevalskega denarja slovenskih in vseh evropskih državljanov, ter za začetek vzamejo pod natančen drobnogled vse potoške občinske in zadružne dokumente ter poslovanje od leta 2014 do danes! Če seveda ključne listine sploh še obstajajo…!? Nekje je treba začeti! Naj se tokrat, za spremembo, začne na obrobju! Ker tu, prav tu so ljudje in narava najbolj nemilostno na udaru lokalnih »vladarjev«, ki so samovšečno prepričani, da jih v teh grapah prav nič ne more doleteti in lahko z ljudmi in naravo počnejo, kar hočejo!«
No, te besede, ki smo jih zapisali v zaključku zgodbe o »Zlovešči jeseni v Loškem Potoku«, so pa v bistvu zmotne! Tukaj smo pa res naredili napako! Ne le na obrobju, ne le v Loškem Potoku, dejansko je treba začeti v Ljubljani! Lepo po vrsti pri vseh naštetih institucijah in ljubljanskih protagonistih te zgodbe. Ter, jasno, na prvem mestu in prav tu, kjer je zdaj že začel Sodni svet: pri ljubljanskem Okrožnem in Okrajnem sodišču ter njunih službah! Pa da vidimo, če bo potem še vseeno in nepomembno, kaj je res in kaj ni!
Foto: Ana Ašič
Tekst / Prikaz resničnih dejstev: Ana Ašič, odgovorna urednica Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom
&
Foto: Ana Ašič, Milan Cerar
Naslovna fotografija: Ana Ašič
DONACIJA SIC!
Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 OTP BANKA d.d.
Namen nakazila: DONACIJA SIC!
Koda namena: CHAR
Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno in nepridobitno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni! HVALA!
25. junij 2025
Potem ko smo oktobra 2024 na našem spletnem portalu v sliki in besedi razgalili dogajanje v občini Loški Potok, še posebej tri incidente z domnevno zlorabo Bojana Samse, ranljivega lastnika zemljišča, na katerem zdaj že stoji sporna vetrna elektrarna v Malem Logu, ki pa, kljub vsem neverjetnim prizadevanjem tudi potem, ko je najprej nekaj mesecev noč in dan ob njej nafto kuril dizel agregat, zato da je na njej gorela rdeča signalna lučka; in potem ko je državna slovenska televizija skupaj s potoškimi »zadružnimi« in mariborskimi DEM akterji ter nekaj marionetno vodenimi Potočani že oznanjala Sloveniji vetrnično »energetsko samozadostnost Loškega Potoka«, kar je seveda ne le neresnica, ampak čista laž; razen, seveda, če gre morda tudi za nam še ne dovolj razumljivo čudežno delovanje in vpliv Magdalene z Gore na vetrnico, tako da kljub »nedelovanju« generatorja »energetsko samozadostno« napaja »omrežje« Loškega Potoka; no, po vsem tem, ko vetrnica ni še niti eno sekundo delovala in še vedno ne deluje, saj, kot smo izvedeli iz neuradnih virov, »je zanič generator«, ki ga je iz Turčije uvozil trenutno finančno popolnoma blokiran izvajalec Hmezad TMT iz Ljubljane (lastnika sta oče in sin Miloš in Domen Tatalović, ki sta si v devetdesetih namesto rojstnega črnogorskega nadela slovenski priimek Prešeren; in sta s Hmezadom TMT menda vpletena tudi v domnevno sporne posle Slovenskih železnic, kjer je bil v zgodbah o tem med »tveganimi« posli omenjen tudi »nakup vetrnice v Turčiji«, kot navajata novinarski kolegici Markovičeva in Pancetova na svojem portalu, »v višini 1.160.000 evrov«); no, potem ko smo torej v sliki in besedi širši javnosti pokazali ustrahovalna pisma, ki so jih septembra in oktobra lani na svoje domače naslove prejeli video ustvarjalec Matthias Mallešič in njegova žena Nataša Mallešič, kritična lokalna novinarka, članica Društva novinarjev Slovenije in novinarka pri lokalnem radiu Univox iz Kočevja ter Brigita Bertok, vodja Civilne iniciative za zaščito Loškega Potoka, ki si skupaj z osveščenimi občani Loškega Potoka in Dragarske doline prizadeva za varovanje in ohranjanje narave ter življenjskega okolja ljudi ter flore in favne na Potoškem, obenem pa je Civilna iniciativa za zaščito Loškega Potoka tudi med prizadevnimi ustanovnimi članicami Združenja civilnih iniciativ za Slovenijo brez vetrnih elektrarn; potem torej, ko je med domačini v občini Loški Potok menda precej pomenljivo odjeknila za nekatere bojda dokaj prepoznavna pisava na ovojnicah ustrahovalnih kuvert, prav tako pa tudi »raznolikost« treh različnih podpisov domnevno ene in iste osebe, kar naj bi bil že omenjeni lastnik zemljišča, na katerem stoji vetrnica https://anaasicsic.com/2024/10/16/zlovesca-jesen-v-loskem-potoku-kdo-ustrahuje-kriticno-javnost-in-novinarje-z-neutemeljenim-mahanjem-s-kazensko-ovadbo-ter-prireja-ali-ponareja-podpise-lastnika-zemljisca-dravske-elektrarne-lesna/ ,
Matthias Mallešič je na svoj stalni naslov prejel dve pismi od Bojana Samse. Prvega, kot smo že povedali, v četrtek, 10. oktobra. To pismo je bilo spisano »Mali Log, Loški Potok, 8. 10. 2024« ter odposlano priporočeno in žigosano s potoškim poštnim žigom 8. 10. 2024 ob 16.24 uri. Drugo pismo pa sta prejela v soboto, 12. oktobra. To pismo pa je bilo spisano že 30. septembra 2024! »Mali Log, Loški Potok, 30. 9. 2024«. Odposlano je bilo z navadno pošto, v večji kuverti in žigosano s potoškim poštnim žigom 30. 9. 2024 ob 16.28. Vsebina obeh pisem je ista! V obeh pismih je podpisan B. S.! Podpis pa je popolnoma različen!!! // Foto: AnaAsicSic! Team
Tretje ustrahovalno pismo “Bojana Samse”, lastnika zemljišča VE Mali Log. In na vsakem pismu drugačen podpis! Po dveh pismih Matthiasu Mallešiču, glasbenemu ustvarjalcu, snemalcu in partnerju novinarke Nataše Mallešič, skuša tokrat zastrašiti Brigito Bertok iz Loškega Potoka, ki vodi Civilno iniciativo za zaščito Loškega Potoka. Vsi trije dobitniki Samsovih pisem nasprotujejo degradiranju in industrializaciji edinstvenega neokrnjenega naravnega okolja občine Loški Potok z vetrnimi elektrarnami!
čemur pa seveda verjame le malokdo na Potoškem, še zlasti pa ne tisti, ki od blizu poznajo situacijo, pisavo in Bojana Samso; no, po vseh razkritjih, ko je za »ene« ali »eno« očitno »treščilo« preblizu, sta se mesec dni po objavi, 13. novembra 2024 ob 20.47 zvečer prek odvetnice Špele Grčar iz Kamnika, z zahtevami za popravek javila oče in sin, Janez in Sašo Debeljak.
En mesec po objavi članka je bilo vse tiho, zadnji večer roka za popravek pa se je začela gonja!
Še preden smo 14. novembra 2024 njuni zastopnici ob 12.29 odgovorili, je slednja, vsaj po pisni trditvi Špele Stare, generalne sekretarke Društva novinarjev Slovenije, 13. novembra 2024 že prejela tudi njuni pritožbi na Novinarsko častno razsodišče; gonji pa se je z lastno pritožbo 15. novembra 2024 pridružila še nepoklicna podžupanja Loškega Potoka in poklicna vodja Službe za alternativno reševanje sporov pri Okrožnem sodišču v Ljubljani Barbara Levstik Šega, ki je obenem svakinja Darka Šege, dolgoletnega direktorja z »energetskim« dogajanjem na Potoškem močno vpletene in prepletene Lesne zadruge Loški Potok, katere predsednik je zdaj nekdanji župan Ivan Benčina, nekdanji predsednik Nadzornega odbora Lesne zadruge Simon Debeljak, zet zgoraj omenjenega Janeza Debeljaka in svak Saše Debeljaka, pa je sedanji župan Občine Loški Potok.
Barbara Levstik Šega, ki za opravljanje administrativne sodne službe pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, katere vodja je (Služba za alternativno reševanje sporov), po neuradnem mnenju nekaterih sodnic ne potrebuje pravne izobrazbe, ki je tudi nima, saj ima diplomo upravne šole in magisterij Fakultete za upravo, je v kontekstu pritožbe Levstik Šega vs. Ašič »prijetno« poskrbela tudi za dobršen del humorne note, saj je »uvedla« v slovensko »pravno prakso« precej »svež« pristop in prijem »samozaslišanja«: pod vse točke pritožbe je namreč kot ključni dokaz navedla »zaslišanje Barbare Levstik Šega«, na koncu pa se je pod vsa »zaslišanja« in kompletno pritožbo z digitalnim podpisom in osebno parafo podpisala izključno ona sama! Ob priložnosti bomo njeno pritožbo, pa naš odgovor in stališče Novinarskega častnega razsodišča podrobneje predstavili, saj, glede na to, da je gospa funkcionarka Občine Loški Potok, poleg tega pa poklicno v javni davkoplačevalski službi pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, utegne biti vse to precej zanimivo tudi za širšo javnost; za današnji kontekst pa njeno pritožbeno besedičenje več kot toliko ni relevantno.
POZABLJENA? UROČENA? ALI ZADETA? TRNULJČICA. IN, KJE JE POGUM ZA POLJUB?, Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom, 15. september 2020 // https://anaasicsic.com/2020/09/15/pozabljena-urocena-ali-zadeta-trnuljcica-in-kje-je-pogum-za-poljub/ // Ilustracija: Marlenka Stupica
Za vse zgoraj navedeno smo na našem spletnem portalu izvedeli šele za božične praznike, saj nas je Staretova, generalna sekretarka Društva novinarjev o pritožbah seznanila šele 20. decembra 2024, v petek, tik pred božičnimi prazniki, po tretji uri popoldne, izven delovnega časa Društva novinarjev Slovenije, več kot 5 tednov po zatrjevanem prejemu vseh treh potoških pritožb. Zakaj šele takrat, ne vemo, saj o tem iz nam neznanih razlogov, kljub našim večkrat ponovljenim pozivom za transparentno razjasnitev postopka in časovnice pritožb, nismo, razen formalnega stavka, da je vse skladno s pravilnikom NČR, nikoli dobili relevantnega pojasnila ne s strani generalne sekretarke DNS Špele Stare, ne od predsednice Novinarskega častnega razsodišča Tatjane Pirc (Val 202), prav tako pa tudi ne od predsednika Društva novinarjev Slovenije Gašperja Andrinka (Val 202), k čemer se bomo analitično v prihodnosti vsekakor na našem spletnem portalu še vračali, saj je prav konkretni postopek proti meni, ki poleg tega že več kot 20 let sploh nisem članica Društva novinarjev Slovenije, z vso svojo netransparentnostjo in čudežno »zagonetnostjo« ter s posameznimi absurdnimi kontroverznostmi, da o netočnostih in samovoljni arbitrarnosti sploh ne govorimo!, odličen primer, dokaz in argument, da Društvo novinarjev Slovenije nikakor ne more in ne sme dobiti glavne in edine »javno interesne« vloge pri reguliranju oziroma »samoreguliranju« novinarske profesije in ceha, kar zdaj želijo doseči s predlogom novega Zakona o medijih, kar lahko v resnici pritiče le novinarski zbornici, saj se parcialno interesno stanovsko društvo, ki je poleg tega v konkretnem primeru v veliki meri še izrazito ideološko in agendno »kontaminirano«, predvsem pa nima ustrezno vgrajenih transparentnih varoval in mehanizmov za ustavno varovane človekove pravice tistih, ki so samovoljno postavljeni pred »častno razsodišče«, na ta način prehitro in s preveliko lahkoto, obenem pa pod lažno kamuflažo »novinarske časti in etike« spremeni v perfidno orodje in orožje za obračunavanje z drugače mislečimi, kritičnimi in prevladujočim političnim, interesnim in kapitalskim agendam in spregam neugodnimi novinarji in novinarstvom!
Ker mnogi naši stanovitni bralci že veste, da smo od sredine decembra 2024 pa vse do aprila 2025 zaradi težke in zahtevne bolezni delovali izrazito okrnjeno, tako vsebinsko kot v vseh drugih pogledih, na tem mestu ne bomo ponovno tega odpirali; pa tudi tega ne, s kakšnimi skrajnimi napori smo zaradi hude bolezni odgovarjali na vse obtožbe, pritožbe, pritiske, konstrukte in poskuse kompromitiranja, očrnitve, ustrahovanj in utišanja.
Eklatantna laž o popravku, ki da smo ga zavrnili!
Kot smo kasneje videli iz sodnega spisa, je 16. decembra 2024 neverjetno zagnana in očitno motivirana odvetnica Špela Grčar pri Okrajnem sodišču v Ljubljani vložila v imenu Janeza Debeljaka iz Malega Loga tožbo, češ da smo zavrnili objavo njegovega popravka. To je eklatantna laž! Nikoli in nikdar nisem in nismo zavrnili objave popravka! Nasprotno! Eksplicitno smo zapisali, da nimamo težav s priznavanjem napak in objavljanjem popravkov! Res pa sem v primeru Janeza Debeljaka prosila za verodostojen dokument, iz katerega je razvidno, da na dan 14. oktobra 2024, ko smo zgodbo objavili, Janez Debeljak res ni bil član Lesne zadruge Loški Potok, kot je zatrjeval v zahtevanem popravku.
Iz odgovora Ane Ašič odvetnici Špeli Grčar, zastopnici Janeza Debeljaka, 14. novembra 2024 ob 12.29, v katerem smo dvakrat eksplicitno zagotovili, da bomo popravek brez problemov objavili, seveda, ko bomo »črno na belem« videli, da je trditev v popravku resnična, saj smo takrat še »za sveto« verjeli, da če ne smemo mi objavljati neresnic, jih tudi bralci in protagonisti zgodb ne smejo; in še nismo vedeli, da je vseeno, ali so dejstva navedena v popravku »resnična« ali »neresnična«! // Foto: Printscreen
Sami smo namreč imeli informacijo dotlej zmeraj zanesljivega vira, da je Janez Debeljak član Lesne zadruge; ker pa nikjer, niti v krajevno pristojnem sodnem registru Okrožnega sodišča v Ljubljani niti v seznamu dejanskih lastnikov zadruge pri AJPES-u ni podan novi, leta 2023 spremenjeni seznam lastnikov Lesne zadruge Loški Potok, pri čemer naj bi bilo tako po besedah župana Simona Debeljaka kot predsednika Lesne zadruge Ivana Benčine, »po novem namesto nekdanjih 22 članov le še 14 članov zadruge«, ampak so bili v času zahtevanega popravka pri pristojnih institucijah še zmeraj navedeni stari člani Lesne zadruge (mimogrede: tako je bilo vse do 7. maja 2025, ko je tudi ta »stari seznam« čudežno izginil iz AJPES-ovih evidenc dejanskih lastnikov, kjer se je do 7. maja 2025 lepo videlo, da gre za seznam iz leta 2018, saj je bil npr. Ivan Benčina še zmeraj vpisan kot zasebni član in obenem kot zastopnik Občine Loški Potok, kar pa že od konca leta 2022 ni več, saj ni več župan!; da o članih, za katere nam je sam Ivan Benčina v lanskem majskem pogovoru zatrdil, da so izstopili, niti ne govorimo!).
V sodnem registru pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, prav tem sodišču, ki je zdaj v središču afere, zaradi predsednika sodišča, ki je po ugotovitvah Sodnega sveta nedopustno, samovoljno in svojevrstno »motivirano« dodeljeval konkretne tožbe posameznim »tapravim«? sodnikom, in kjer je redno zaposlena tudi nepoklicna potoška podžupanja Barbara Levstik Šega, svakinja Darka Šege, direktorja Lesne zadruge Loški Potok, pa ni ne duha ne sluha o kakršnih koli članih, družbenikih in nosilcih deležev v Lesni zadrugi Loški Potok! Sic!
Neverjetna praksa potoških zahtev za neresnične popravke, ki je nekam presenetljivo skladna z aktualno razsodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani…
Dodatno je naš dvom v resničnost navedb v popravku Janeza Debeljaka krepila informacija o tem, kako so na Radiu Univox po posredovanju potoške podžupanje Barbare Levstik Šega, ki je obenem na Okrožnem sodišču v Ljubljani vodja mediacijske službe, morali objaviti popravek nečesa, kar je bilo res, o čemer smo se razpisali že v »inkriminirani« zgodbi o »zlovešči jeseni v Loškem Potoku«: »…Dva od teh štirih občanov, ki sta dala pooblastilo odvetniku, da pred občino brani njune občanske pravice sta bila tudi Matthias in Nataša Mallešič. Slednja je bila na seji prisotna kot novinarka Radia Univox, kljub temu pa jo je čakal zunaj na hodniku stol z njenim imenom! Ko naj bi naslednji dan poročala o vsem, kar je bilo na seji, je pred informativno oddajo ob desetih dopoldne na Radio Univox urednika poklicala podžupanja Loškega Potoka Barbara Levstik Šega in menda na svoj »smooth« način zahtevala, da se iz prispevka Nataše Mallešič določeni deli, seveda predvsem tudi njena ogorčenost, zaradi sedenja na hodniku, črtajo. Nataša Mallešič kot poročevalka s kraja dogodka na to ni mogla pristati. Podžupanja Občine Loški Potok je nato vztrajala pri popravku tega, kar je bilo res. Naslednji dan pa je urednik Tomi Gavranič, ki sicer vsako leto povezuje program prireditve ob občinskem prazniku Občine Loški Potok, tudi letos, 12. oktobra ga je; no, naslednji dan pa je omenjeni urednik na Radiu Univox sam osebno prebral »popravek«, da Nataši Mallešič ne bi bilo neprijetno; pa tudi ker tega ni želela napraviti in je vztrajala pri resničnosti tega, kar je kot novinarka in občanka doživela na potoški seji.«
Ker smo torej iz predhodnih izkušenj in klicev in zahtev občine Loški Potok, konkretno Barbare Levstik Šega, nepoklicne podžupanje Občine Loški Potok in redno zaposlene vodje Službe za alternativno reševanje sporov pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, na lokalni radio Univox vedeli, da se v teh krajih neverjetno rado zahteva popravke tega, kar je sicer resnično, smo bili seveda toliko bolj previdni pri zahtevanih potoških popravkih!
POZABLJENA? UROČENA? ALI ZADETA? TRNULJČICA. IN, KJE JE POGUM ZA POLJUB?, Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom, 15. september 2020 // https://anaasicsic.com/2020/09/15/pozabljena-urocena-ali-zadeta-trnuljcica-in-kje-je-pogum-za-poljub/ // Ilustracija: Marlenka Stupica
Ker pa smo tudi vedeli, da se je »po novem«, konec leta 2022 oziroma v začetku leta 2023, članarina za zasebne »vlagatelje« v Lesno zadrugo zvišala s prejšnjih 200 evrov na 2 tisoč evrov, kar je po njihovih besedah za Potočane kar nekaj denarja, ki ga nima prav vsak, se je toliko bolj verjetno zdelo, da so kakšne nove člane skušali pridobiti tudi iz svojega »kroga« najožjih prijateljev in sorodnikov, tako da ne bi čudilo, če bi se prijatelju Ivanu Benčini ter zetu Simonu Debeljaku, njegovemu bratu Janezu Debeljaku in sinu Saši Debeljaku pridružil tudi Janez Debeljak, seveda pa smo bili nemudoma pripravljeni objaviti popravek, če se izkaže nasprotno, kar smo eksplicitno zapisali v odgovoru Debeljakovi pravni zastopnici. Slednji se ni zdelo, da bi karkoli odgovorila na poziv oz. pomisleke odgovorne urednice ter je pismo v celoti prezrla.
»Vidiš, mladenič, tisto luč tam zgoraj!? Tam in samo tam je resnica!«
Takšno prezrtje in preziranje besede odgovornega urednika morda zakoni in pravo na Slovenskem očitno res (še) dopuščajo, novinarji in odgovorni uredniki pa bomo v bodoče morali resno razmisliti, ali si bomo vse to tudi zares še dovolili! Nenazadnje je novinarstvo četrti stan družbe, sedma sila in čuvaj demokracije, ki pa si bo na Slovenskem vse to in še posebej celo najbolj osnovno spoštovanje očitno moralo šele priboriti! Preveč so se vsi v preteklih desetletjih navadili ravnati z novinarji in uredniki kot s cunjami, kot da smo navadne kante za njihove smeti, kot da smo pudlji, ki bodo le mahali s sfriziranimi repi in boječe in pohlevno cvilili takoj, ko bo kdo kaj zahteval od nas!
V tem smislu je potrebno takoj v novi Zakon o medijih vgraditi ustrezne mehanizme, varovalke in predvsem instrument upravičene zahteve odgovornega urednika po dodatnih dokazih o resničnosti in verodostojnosti informacij, ki se jih želi objavljati pod krinko »popravka«, pa naj vsa sodišča, od okrajnih in okrožnih do višjih in vrhovnega še tako mahajo s šokantno slovensko sodno prakso, po kateri »ni pomembno ali so informacije v popravku resnične ali neresnične«! Sic! Sicer pa, jasno, kako bo pa drugače v državi, ki je bila pred 80 leti med vsem drugim in v marsičem dobrem, žal, v kar preveč primerih boleče utemeljena tudi na »laži, kraji in umoru«! V takem miljeju in za take je seveda resnica ne le neznosna in nedopustna, ampak nesprejemljiva in totalna grožnja! Oziroma je lahko resnica samo ena in edina, od enih in edinih; kar je očitno slovenskim sodiščem zelo jasno; in je vselej, kot v Dergančevi Butnskali, le in edino »tam zgoraj«: »Vidiš, mladenič, tisto luč tam zgoraj!? Tam in samo tam je resnica!« Ostali pa naj kot izčrpani psi na tekočih trakovih hongkonških stavnic pocrkajo pod sadističnimi pogledi in brezčutnim orgijanjem vseh, ki v kontekstu svojih samovoljnih političnih, interesnih in kapitalskih rabot ravno te resnice in pravice očitno ne bodo nikoli dopustili tistim, ki jim s temi rabotami krojijo usodo in si zato toliko bolj za resnico in pravico iskreno in nesebično prizadevajo! Kjer sta resnica in neresnica vrednostno in pomensko izenačeni ali celo sinonima, kar lahko v bistvu na nek način razberemo iz sodbe ljubljanskega okrajnega sodišča, pač drugače tudi biti ne more!
Iz sodnega spisa Debeljak vs. Ašič. Očitno so bile v tem »procesu« uporabljene vse »zveze« in »naveze«… // Foto: Printscreen
Ko smo bili seznanjeni, da se je pritožbam na Novinarsko častno razsodišče pri Društvu novinarjev Slovenije, pa tožbi na Okrajnem sodišču v Ljubljani, pridružila še prijava na Inšpektorat RS za kulturo in medije; iz sodnega spisa pa je razvidno, da je zastopnica Špela Grčar (ki sicer na portalu Ona Ve navaja, da sodeluje pri pripravi medijske zakonodaje) zelo angažirano poizvedovala, komunicirala in kontaktirala pri poizvedovanju za menoj tudi Lenarta J. Kučića, svetovalca v kabinetu ministrice za kulturo Aste Vrečko, tako je zabeleženo črno na belem v sodnem spisu, kjer jasno piše, da je na sejo Odbora za kulturo v Državnem zboru 8. aprila 2025 » v funkciji odgovorne urednice oz. lastnice medija vabljena tudi Ana Ašič«; no, pa če k temu dodamo še to, da je Sašo Debeljak, občinski višji svetovalec za gospodarske in komunalne zadeve v Loškem Potoku in sin Janeza Debeljaka, ne le zalagal denar za to »vohljanje« v imenu svojega očeta (bogve, če slednji sploh ve za to!?), ampak je 14. novembra 2025 po 11. seji Občinskega sveta, ki je potekala v dvorani večnamenskega objekta na Hribu, Loški Potok, tudi »šolal« Brigito Bertok, vodjo Civilne iniciative za zaščito Loškega Potoka, ter ji očital, da na spletni strani Civilne iniciative za zaščito Loškega Potoka objavlja povezave na članke Ane Ašič in jih »lajka«; no, ko sestavimo v živopisen mozaik vse to dogajanje preteklih 6 mesecev, poleg tega pa si skladno s tem, kar smo doslej že uspeli podrobno preiskovalno raziskati, »skiciramo« še vse skrite in odkrite povezave med vpletenimi akterji, je seveda popolnoma jasno, da je zahteva Janeza Debeljaka za »popravek« le izgovor za »nekaj mnogo večjega«!
Ali Janez Debeljak sploh ve, kaj vse se je dogajalo v njegovem imenu?!
Če bi šlo res le za popravek in prizadetost Janeza Debeljaka, ker ga povezujemo z Lesno zadrugo Loški Potok, za kar še danes, zlasti po tako utemeljeni razsodbi sodišča, ki pravi, da »ni pomembno, ali so dejstva v popravku resnična ali neresnična, ampak to, da so objavljena«, s čimer je sodišče v resnici tožniku napravilo »medvedjo uslugo«, saj prav zaradi takšne utemeljitve mi in tudi javnost dejansko ne moremo vedeti, kaj je res in kaj ni – pri čemer se na tem mestu gospodu Janezu Debeljaku, ne zaradi sodbe, ki tega nikakor ne zahteva od mene, ampak iz iskrenega osebnega vzgiba, iz srca opravičujem, da smo zapisali, da je član zadruge, če v resnici ni in ga je to kakorkoli prizadelo, pri čemer se seveda samodejno postavlja vprašanje, zakaj v bistvu bi ga!?, če pa vsi na vse strani razglašajo pozitivo te zadruge za kraj in prebivalce Loškega Potoka, obenem pa sta člana tudi zet in sin; dober prijatelj Ivan Benčina pa je celo predsednik te zadruge, tako da je res neverjetno in začudujoče, da ob vsem tem Janez Debeljak noče imeti nobene povezave in nobenega opravka s to zadrugo, menda ja ne govori to, da je s to zadrugo res kaj močno narobe!? – je pa jasno, da ima gospod Janez Debeljak seveda vso pravico do tega, da se z razlogom ali brez razloga od Lesne zadruge Loški Potok povsem distancira in da javno zanika nekaj, kar po njegovem ni res.
A če bi ga to res tako zelo prizadevalo, bi me lahko že dan ali dva po objavi sredi oktobra poklical, saj ima njegov zet župan Simon Debeljak številko mojega osebnega mobilnega telefona, prav tako pa tudi obe podžupanji; pa tudi mnogi ostali Potočani in uslužbenci občine, da o tem, da so na našem spletnem portalu objavljeni vsaj trije elektronski poštni naslovi in dejanski poštni naslov izdajatelja ter uredništva našega spletnega portala, niti ne govorimo! Vendar je Janez Debeljak odreagiral šele zadnji dan roka za popravek, 1 (en) mesec po objavi, 13. novembra 2024, istega dne, ko je dal tudi pooblastilo odvetnici Špeli Grčar, ta pa je ob 20.47, zadnji večer legitimnega roka za zahtevo po popravku, poslala email, pri čemer še zdaj ni jasno, ali za to gospod Janez Debeljak v resnici osebno sploh ve!
POZABLJENA? UROČENA? ALI ZADETA? TRNULJČICA. IN, KJE JE POGUM ZA POLJUB?, Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom, 15. september 2020 // https://anaasicsic.com/2020/09/15/pozabljena-urocena-ali-zadeta-trnuljcica-in-kje-je-pogum-za-poljub/ // Ilustracija: Marlenka Stupica
Sodnica ni niti z besedo omenila, zakaj Janez Debeljak in njegova odvetnica nista prišla na narok, nobene strani ni zaslišala, ni upoštevala nasprotnih argumentov in je gladko razsodila v prid tožbe!
Janeza Debeljaka namreč nikoli ni bilo na nobeno obravnavo, tudi na zadnji narok 5. junija 2025 ne, na katerega ni prišla niti njegova odvetnica Špela Grčar, ampak se je tam namesto nje pojavil njen mož Cene Grčar, ki, vsaj zdelo se je tako, že pred narokom ni bil videti najbolj srečen in zadovoljen s tem, da je »moral« biti tisto jutro tam, in ga v boljšo voljo očitno ni moglo spraviti niti to, da sta se s sodnico Ireno Čretnik, potem ko smo mi z odvetnico odšli iz dvorane, za minutko ali dve še sama zaprla vanjo, saj, ko smo ga po obravnavi srečali na Miklošičevi, ko je s cigareto, ki mu je v rahlo romantično ameriškem slogu iz tridesetih let prejšnjega stoletja visela s kotička ustnic, nekaj nekam nezadovoljno govoril v telefon. Cene Grčar, nekdaj menda eden najbolj čednih, šarmantnih in simpatičnih slovenskih pravnikov, je sicer naši javnosti znan predvsem po tem, da je pravni zastopnik medijskega podjetja Pro Plus (POP TV, 24.ur, etc.); nekaj let pa je bil tudi predsednik Slovenske oglaševalske zbornice. Je tudi avtor knjižnega dela Medijsko pravo, tako da lahko samo ugibamo, ali ni morda šlo pri tisti minutki ali dveh s sodnico za zaprtimi vrati, kvečjemu za kakšno hitro strokovno “konzultacijo”…?!
Denar, ki ga je bilo potrebno založiti v sodnem postopku Janeza Debeljaka proti meni, pa je, kot je razvidno iz sodnega spisa, založil njegov sin Sašo Debeljak, ki je tudi član Lesne zadruge Loški Potok, prav ta torej, ki se je zaradi mene »jezil« na Brigito Bertok; in ki je zaposlen na občini. Zdaj se sicer pojavljajo trditve nekaterih občinskih uslužbencev in uslužbenk, da naj bi bojda po tri mesečnem odpovednem roku odšel iz te občinske službe, pri čemer informacijo kljub temu, da je prišla iz zanesljivih »občinarskih« vod, še dodatno preverjamo, saj bi lahko bilo to spet kakšno »potoško« preusmerjanje pozornosti.
Kakorkoli, tako kot očeta Janeza Debeljaka, še toliko bolj sina Saše Debeljaka ni bilo na naroku 5. junija 2025 na Okrajnem sodišču na Miklošičevi v Ljubljani; pri tem sodnica Irena Čretnik ni niti z besedico omenila ali pojasnila odsotnosti Janeza Debeljaka in njegove odvetnice, ki jo je, kot že rečeno nadomeščal njen mož. Sodnice tudi ni zanimalo zaslišanje tožnika in toženke. In v celoti ni upoštevala argumentov in nasprotnih dejstev ter eksplicitno preverljivih trditev o tem, kaj vse v popravku ne ustreza resničnim dejstvom.
Nekaj resničnih dejstev Ane Ašič vs. nekaj neresničnim trditvam Janeza Debeljaka v sodno zahtevanem popravku
Nikoli in nikjer namreč nismo v preiskovalni zgodbi ZLOVEŠČA JESEN V LOŠKEM POTOKU. KDO USTRAHUJE KRITIČNO JAVNOST IN NOVINARJE Z NEUTEMELJENIM MAHANJEM S KAZENSKO OVADBO TER PRIREJA? ALI PONAREJA? PODPISE LASTNIKA ZEMLJIŠČA? DRAVSKE ELEKTRARNE? LESNA ZADRUGA? OBČINA? ALI SPREGA VSEH TREH!? IN, ALI BO KDO KONČNO POSVETIL V MRAKOBNE RABOTE NA POTOŠKEM TER V SRCU EVROPE PREBIVALCE ODREŠIL VKLENJENOSTI V MOLK IN USTRAHOVANJE TER GROZEČE BRUTALNO UNIČENJE NJIHOVEGA BIVALNEGA OKOLJA IN NARAVE!? trdili, da je Janez Debeljak »pod supervizijo Tomaža Zvera, Bogdana Biščaka ali kogarkoli drugega«, kot to Janez Debeljak izpostavlja v svojem popravku, ampak smo zapisali, da se je ideja za sporno vetrno elektrarno Mali Log prav tako kot za polje vetrnih elektrarn na Pargu porodila »pod supervizijo Tomaža Zvera«. Trditev o »superviziji Tomaža Zvera« se torej nanaša na idejo za vetrnice! In ne na Janeza Debeljaka osebno! Da to, kar smo zapisali o Tomažu Zveru drži, pa je eksplicitno razvidno tudi iz tega, kar nam je v pogovoru lani povedal Ivan Benčina, predsednik Lesne zadruge Loški Potok osebno in smo zapisali v preiskovalni zgodbi »KAJ DOGAJA V LOŠKEM POTOKU? TRAGIKA ODROČNE OBČINE. KDO JO V RESNICI VODI? NI VSE ZADRUŽNO »ZLATO«, KAR SE SVETI. »INDIJANCI NA ZEMLJI Z NAFTO«. PA »PALESTINCI«. IN »NETANJAHU«. TER VETRNE POTEZE, KI BODO NA KONCU TE KRAJE, LJUDI IN NARAVO »TRAJNOSTNO« OSIROMAŠILE IN OPUSTOŠILE!?« »Ko je učenec pripravljen, pride učitelj,« mi je Ivan Benčina odgovoril s staro kitajsko modrostjo na vprašanje, kako jim je v občini sploh prišlo na misel, da ustanovijo Lesno zadrugo, »in tako je bilo tudi v Loškem Potoku! ko smo bili pripravljeni in dovolj daleč s svojim razmišljanjem, kako bi nekaj naredili, da bi izkoristili lokalne vire tudi za energetsko samozadostnost občine, se je pojavil Tomaž Zver, ki je vse to na področju zadružništva in energetike že zelo dobro obvladal, se na to spoznal in že v tem deloval, in on nam je potem predlagal, da ustanovimo takšno zadrugo.«
Prav tako nismo nikjer trdili, da je Janez Debeljak kakorkoli povezan z Bogdanom Biščakom, kot navaja v popravku, ampak smo v našem tekstu to zapisali za Tomaža Zvera, ki da je »subtilno« povezan z »zaresnimi« krogi Bogdana Biščaka in nestorji«, kar je nesporno, saj sta Tomaž Zver in Bogdan Biščak, skupaj še s petimi akterji 13. marca 2013 v Ljubljani na Sneberski 15a, ustanovila energetsko Sončno zadrugo. V »inkriminirani« zgodbi, ki je za nekatere v Loškem Potoku očitno res neznosen »trn v peti«, pa smo tako »krog« kot »klan« omenjali v navednicah, pri čemer je vsakomur jasno, da gre torej le za ekspresiven in ne dobesedni novinarski in publicistični narativ, česar pa seveda namerno nočejo razumeti tisti, ki jim takšna dobesedna interpretacija služi za dodatno diskreditacijo neprijetno razgaljujočega teksta in njegove avtorice.
Zaradi takšnih kvazi interpretacij, netočnih izpeljav in izvajanj Janeza Debeljaka v popravku in ker v sodnem registru Okrožnega sodišča v Ljubljani in v evidencah AJPES-a o lastnikih oziroma deležnikih Lesne zadruge Loški Potok »čudežno« ni nobenih podatkov, pa zaradi lanskih lažnih popravkov potoške podžupanje Levstik Šegove na Radiu Univox, smo bili toliko bolj previdni in v dvomih v resničnost navedbe, da gospod Janez Debeljak ni član Lesne zadruge in smo zato pred objavo popravka novembra 2024 želeli pridobiti verodostojen dokument o tem, da omenjeni protagonist res ni član zadruge. Tega ali kakršnegakoli drugega pojasnila nikoli nismo prejeli.
Iz razsodbe Debeljak vs. Ašič Okrajnega sodišča v Ljubljani, sodnica Irena Čretnik, 5. junij 2025 // Foto: Printscreen
Trajna »odrešenost«, ki jo vsem nam »črno na belem« prinaša sodno izenačevanje resnice in neresnice!
S tem, ko je okrajna sodnica Irena Čretnik 5. junija 2025 v svoji 13 strani dolgi, takoj po naroku neverjetno hitro spisani razsodbi, poleg sklicevanja na »razumevanje« nekakšnih abstraktnih »povprečnih« bralcev (in to v kontekstu specializiranega spletnega portala z zahtevnimi vsebinami s področja narave, okolja, prostora in inženirstva!), ki, kot je videti, po njenem očitno nikakor ne morejo z razumevanjem presegati tega, kar ona vidi, misli in razume, in ob čemer je, kot se zdi, očitno niti malo ne skrbi, kako bo »povprečni državljan« razumel njeno razsodbo, v 19. odstavku med drugim zapisala, da »pravica do objave popravka ni namenjena dokazovanju resničnosti ali neresničnosti dejstev, s katerimi prizadeti izpodbija ali bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. V sodni praksi je prevladujoča razlaga, da mora biti zanikanje dejstev v popravku argumentirano in podprto z nasprotnimi dejstvi, pri čemer ni pomembno, katere trditve so resnične,« ter je posledično kljub eksplicitnim ter iz primerjave zahtevanega popravka in objavljenega teksta jasno razvidnim neresnicam v popravku, v vsem ugodila tožniku; no, po tem bi me lahko, če ne bi bila Ana Ašič tako »eklektično« in očitno »zmotno« zavzeta za resnico, prevzelo totalno olajšanje, prav tako pa vse slovenske novinarske kolege in odgovorne urednike! Sodnica Irena Čretnik nas je namreč s to razsodbo in njeno utemeljitvijo eksplicitno in »črno na belem« odrešila nujnosti objavljanja resničnih dejstev; v širšem smislu pa sploh novinarstva samega! Zakaj bi se sploh kdo še ukvarjal s pisanjem resničnih zgodb in s tem, kaj je res in kaj ni, če je vseeno; in če lahko vsakdo, potem ko novinar nekaj razišče in napiše, s popravkom, ki je, kot pravi sodnica Čretnikova, lahko tudi neresničen, zanika resnico!
Ob tem so odrešeni tudi bralci, ki jim res ni treba več izgubljati časa in energije za slovenske medije, če je itak vseeno, kaj je res in kaj ni; in se je v takem, ko lahko vsak pod kamuflažo popravka objavi karkoli neresničnega, tudi nemogoče »resničnostno« orientirati!
POZABLJENA? UROČENA? ALI ZADETA? TRNULJČICA. IN, KJE JE POGUM ZA POLJUB?, Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom, 15. september 2020 // https://anaasicsic.com/2020/09/15/pozabljena-urocena-ali-zadeta-trnuljcica-in-kje-je-pogum-za-poljub/ // Ilustracija: Marlenka Stupica
Da o tem, kakšna sijajna odrešitev je takšna razsodba za vse kontroverzne akterje, ki se interesno, politično in kapitalsko »igrajo« ne le z javnim mnenjem in javnim denarjem, ampak tudi z našo naravo, okoljem, prostorom ter posledično našimi življenji, no, da o tem niti ne govorimo! Odslej lahko na vsako kritično in preiskovalno medijsko objavo zahtevajo popravek in s še tako eklatantno neresnico in lažjo zanikajo vsako resnično dejstvo! Res, sijajno! Za eno in edino »resnico« izvoljenih na Slovenskem kristalno jasno, logično in priročno, da bolj ne bi moglo biti, saj, kot nadaljuje sodnica Irena Čretnik v razsodbi, kjer pravi, da »ni pomembno, katere trditve so resnične«, je »pomembno, da se s popravkom vzpostavi vsebinski dialog in se s tem javnosti omogoči oblikovanje racionalnega stališča o prispevku«! Tako! Poudarek je torej na »racionalnem« in nikakor ne na »resničnem«! Slednje je, sodeč po razsodbi okrajne sodnice, itak irelevantno; še več, resnično ali neresnično, ni pomembno, vseeno je!
Pri tem je vse skupaj totalno in najbolj nerodno predvsem za gospoda Janeza Debeljaka, ki je sicer s takšno razsodbo »dobil« popravek, kakršnega je želel, dejansko pa po takšni razsodbi in popravku, v katerem mrgoli neresnic, brez tega, za kar smo prosili, torej brez verodostojne listine in dokaza, pa res nihče več ne more vedeti niti tega, če je ali če ni član Lesne zadruge; in sploh, kaj je v bistvu res in kaj ni!
Ko izreče sodišče besede, slednje, prav tako kot vsake druge, zaživijo svoje življenje! Le da sodne nanj tudi zelo pomembno vplivajo! Ključno! Precedenčno! In, ene, kot že rečeno, vsaj takšne, kot so te iz omenjene razsodbe, postanejo velika »odrešitev« za vse! Vredna slovenskega dneva državnosti! Zato prav ob njem to zgodbo tudi podarjamo slovenski javnosti.
Ne le na obrobju, ne le v Loškem Potoku, dejansko je treba začeti v Ljubljani!
Ob vsem, kar smo zgoraj povedali, da je res ali da ni, ne glede na to, da odslej to na Slovenskem ni več pomembno, pa moramo vendarle slovenski javnosti priznati eno veliko napako in zmoto, ki smo jo zapisali v »inkriminirani« preiskovalni zgodbi, in v katero se direktno nihče ni »zapiknil«, četudi je seveda jasno, da je bilo prav to povod in resnični vzrok za napad na Ano Ašič in kritični spletni portal Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom.
»Zdaj gre seveda za to, ali bomo na ruševinah tega konca sveta zgradili Huxleyev pošastni »krasni novi svet«, ali pa se bomo vrnili k resnici ter k vrednotam humanega, senzibilnega ter človeka in vsakega živega bitja vrednega življenja v naravi in družbi. Če želimo slednje, potem mora čimprej napočiti čas, ko se zares vzamejo v roke slovenska kriminalistična policija, Nacionalni preiskovalni urad, Komisija za preprečevanje korupcije, Računsko sodišče, Varuh človekovih pravic, AJPES, gradbena, upravna in proračunska inšpekcija, pa tudi instituti slovenskih in evropskih tožilstev in sodišč ter Aarhuška konvencija in vsi končno opravijo svoje delo, za katerega so plačani iz davkoplačevalskega denarja slovenskih in vseh evropskih državljanov, ter za začetek vzamejo pod natančen drobnogled vse potoške občinske in zadružne dokumente ter poslovanje od leta 2014 do danes! Če seveda ključne listine sploh še obstajajo…!? Nekje je treba začeti! Naj se tokrat, za spremembo, začne na obrobju! Ker tu, prav tu so ljudje in narava najbolj nemilostno na udaru lokalnih »vladarjev«, ki so samovšečno prepričani, da jih v teh grapah prav nič ne more doleteti in lahko z ljudmi in naravo počnejo, kar hočejo!«
No, te besede, ki smo jih zapisali v zaključku zgodbe o »Zlovešči jeseni v Loškem Potoku«, so pa v bistvu zmotne! Tukaj smo pa res naredili napako! Ne le na obrobju, ne le v Loškem Potoku, dejansko je treba začeti v Ljubljani! Lepo po vrsti pri vseh naštetih institucijah in ljubljanskih protagonistih te zgodbe. Ter, jasno, na prvem mestu in prav tu, kjer je zdaj že začel Sodni svet: pri ljubljanskem Okrožnem in Okrajnem sodišču ter njunih službah! Pa da vidimo, če bo potem še vseeno in nepomembno, kaj je res in kaj ni!
Loški Potok, Tabor // Foto: Ana Ašič
Po novici je zgodba. Za njo smo mi.
NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.
Od narave. Do umetnosti.
ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.
ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.
Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
anaasicsic.journalism.in.focus@gmail.com
Odgovorna urednica
Ana Ašič
Majhen portal. Za velike zgodbe.
Foto: Ana Ašič
Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete, in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni!
DONACIJA SIC!
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 OTP BANKA d.d.
Namen nakazila: DONACIJA SIC! Koda namena: CHAR
HVALA!
Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom
Izdajatelj
Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
zavod.za.umetnost.hisa.zvezd@gmail.com
Foto: Milan Cerar
»Na tistih gričih si se zjutraj zbudil in pomislil: tu sem in prav je, da sem tu.«
Karen Blixen
2019,2020,2021,2022, 2023,2024,2025©Vse pravice pridržane. 
Avtentično! Ustvarjeno brez umetne inteligence! AI Free!
