Ko so leta 1872 pionirji varovanja in ohranjanja narave na teritorijih, ki so kasneje postali del Združenih držav Amerike, zavarovali območje narodnega parka Yellowstone, so na planetu Zemlja zanetili iskro osveščenosti o neprecenljivem pomenu obstoja, varovanja in ohranjanja neokrnjene narave in vsega, kar v njej živi in obstaja. Sto let kasneje, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bila ta iskra že mogočen plamen, ki je s to osveščenostjo posvetil tudi v okolje, v katerem živi človek. Ne le, da je s svojo vse močnejšo lučjo opozarjal na vse, kar človek nesprejemljivega počne tam, kjer je bilo to doslej samoumevno, se pravi pri izkoriščanju naravnih virov in bogastev, pri rudarjenju, kmetovanju, lovu in ribolovu, ampak tudi tam, kjer neposredno sam živi, torej, v mestih in vaseh. Vse bolj osveščeni so se ljudje začeli zavedati, da brez mirnega, zdravega okolja, čistega zraka, neoporečne hrane in čiste vode resnično ni življenja. Danes se ustave širom sveta ponašajo z velikimi besedami in zagotovili o neodtujljivi človekovi pravici do prav vsega zgoraj naštetega. Zelena gibanja iz sedemdesetih let so bistveno pripomogla k temu, da so danes domala vse evropske reke spet zelene in polne živopisnega življenja; da dihamo boljši zrak; da budno spremljamo, kaj jemo; da se zavedamo pomena mirnega in spokojnega okolja za naše zdravje in življenje vseh nas in našega planeta. Kot vsaka dobra ideja in kot vse v življenju, pa ima tudi »zeleno« svoje anomalije in stranpoti in je ranljivo za zlorabe, če se ga polastijo, in ko ga ugrabijo tisti, ki jim »zeleno« in »socialno« služi le kot pot za doseganje osebno okoriščevalskih ciljev, ne glede na ceno, ki jo s tem povzročijo naravi, okolju, prostoru, ljudem, favni in flori, življenju samemu ter vsemu, kar tu je in bi lahko bilo. Zgodba o Dragarski dolini, Loškem Potoku in Malem Logu je resnična zgodba prav o tem. O takšni zlorabi.
Foto: Ana Ašič
Piše: Ana Ašič
Foto: Ana Ašič, Milan Cerar
Naslovna fotografija: Ana Ašič
17. junij 2024
Letos zgodaj spomladi smo prejeli zaskrbljeno pismo prebivalcev Dragarske doline, pa Civilne iniciative Zeleni krog in tamkajšnje Lovske družine Draga -Trava, ki so v lokalnem okolju občine Loški Potok že nekaj mesecev opažali, da očitno ponovno oživljajo ideje o postavitvi vetrnih elektrarn na Pargu, na približno 10 kilometrov dolgem in okoli tisoč metrov visokem slemenu na slovensko hrvaški meji, ki se v smeri od severa proti jugu razteza od Lazca do Podplanine oziroma hrvaškega Čabra, ter idilično bdi na vzhodu nad Podpresko, Drago, Srednjo vasjo in Travo ter na zahodu nad Starim, pa tudi od Parga lučaj odmaknjenim Novim Kotom.
Prebivalci Dragarske doline so se poskusu degradacije njihovega bivalnega in življenjskega okolja že postavili po robu v letih 2016 do 2018, ko je Ivan Benčina, tedanji župan in soustanovitelj Lesne zadruge Loški Potok, danes pa je predsednik te zadruge, ko je torej on in njegov krog zadružnih tovarišev, prišel na idejo, da bi po vrhu Parga nanizali ducat vetrnih elektrarn ter z njimi »dobro zaslužili«.
Da so letošnja opažanja in domneve lovcev in prebivalcev Dragarske doline utemeljene, se je svojevrstno potrdilo že sredi aprila, ko je na zgoraj omenjeno pismo, ki sta ga Zeleni krog in Lovska družina Draga Trava naslovila na več pristojnih naslovov, nekam pretirano zagnano reagiral prav Ivan Benčina, ki je v odgovoru lovski družini in njenemu starešini Ivanu Mikliču, prav tako pa tudi Lovski zvezi Slovenije in njenemu predsedniku Alojzu Kovšci, slednji je v pismu loškemu županu ter vsem ostalim naslovnikom podprl prizadevanja dragarskih lovcev za ohranitev narave in življenjskega okolja prostoživečih živali ter spomnil na zakonsko nujno in obvezno predhodno strokovno presojo vsakega posega v naravo, ki bi lahko poslabšal življenjske pogoje divjadi ter dal jasno vedeti, da Lovska zveza Slovenije pričakuje od vseh pristojnih, da bo v morebitnem poskusu umeščanja vetrnic na Parg, Lovska družina Draga Trava stranka v vseh postopkih; no, v odgovoru na obe pismi, je Ivan Benčina zapisal, da je »v skladu z dogovorom med partnerji projekta »Vetrno polje Parg« Lesna zadruga Loški Potok (Zadruga) zadolžena za koordinacijo. Med Zadrugo in Dravskimi elektrarnami (DEM) pa je dogovorjeno, da komunikacijo z javnostjo izvaja Zadruga«.
Peterkov vrh je s 1097 metri nadmorske višine najvišja točka Parga. Na lepi travni jasi sredi neokrnjene narave v lovišču Lovske družine Draga – Trava je že od lanske jeseni vetrna mobilna merilna naprava Dravskih elektrarn. // Foto: Ana Ašič
Nedvoumno je to, da se Lesna zadruga Loški Potok, Občina Loški Potok in Dravske elektrarne resno ponovno pogovarjajo o postavitvi Vetrnega parka Parg, potem ko so Dravske elektrarne maja začele po medijih razglašati, da začenjajo z gradnjo vetrne elektrarne v Malem Logu na drugem koncu občine Loški Potok, v pogovoru z nami potrdil tudi sam Ivan Benčina, ko je dejal, da »Dravske elektrarne do septembra, oktobra na Pargu izvajajo meritve vetra, na podlagi teh podatkov pa se bo začel pripravljati projekt Vetrni park Parg«. »In če ljudje ne bodo za to?« ga vprašam. »O, bodo, bodo; ko bodo videli in slišali, koliko denarja jim bo to prineslo, bodo vsi za!« mi zadnjo majsko sredo nasmejano in samozavestno odgovori.
Dehteče kaplje pod meglenim Pargom
»Parg je srce teh krajev in ne bomo dovolili, da nam ga uničijo! Poleg tega bi bile vetrnice preblizu hiš, le par sto metrov od njih, ne verjamem, da bo kdo za to« mi je odločno povedal domačin ob poti, ob naključnem srečanju, ko sem v letošnjih zadnjih majskih dneh nenapovedano preiskovala »teren«.
»Tja,« mi je že pred tem, isti dan, a na drugi lokaciji, prebivalec Podpreske s kretnjo in pogledom pokazal v meglo zavito sleme Parga, »tja gor ne bodo nikoli postavili vetrnic! Tega prebivalci Dragarske doline ne bomo dopustili!«
Ko potem še v Dragi naredim nekaj posnetkov meglenega Parga in si pri tem predrznem stopiti na lepo pokošeno trato pri lovskem domu, kjer se vznožje te lepe podolžne planine zelo približa cesti, ki iz Loškega Potoka pelje v Čabar, seveda kmalu za seboj zaslišim besede: »Kaj pa delate?« »Ah,« rečem, »gledam, če po Pargu kaj veter piha!« »A mislite tja gor vetrnice postaviti!?« takoj postane pozoren sicer prijazen pogled in se niti za sekundo ne pomišlja z odločnim vprašanjem. »No, čisto takoj in zaenkrat še ne,« rečem in se spet zazrem k Pargu, kjer je zdaj sleme že do neprepoznavnosti zavito v gosto meglo, ta pa je že začela gosto vatasta lesti tudi po pobočju. Za hip nastane tišina, potem pa mi odgovori zelo miren, a zdaj precej ohlajen smeh. »Nikoli, draga gospa! Vetrnic na Pargu ne bo! Dragarska dolina je odločno proti temu!« »In če vam ponudijo denar, »veliko denarja«, kot govorijo, boste še zmeraj proti!?« »Kakšen denar, gospa!? Čigav? Kdo ga bo pa dal!? In, se vam zdi, da lahko kakršen koli denar poplača uničenje tega, kar tukaj vidite, kar tukaj je, to naravo, neokrnjeno okolje divjadi in zveri na Pargu, to življenje v tem miru!?« je sicer prijazen pogled še bolj odločen, a zdaj tudi že zelo resno motreč in v pričakovanju, kaj bom na to odgovorila.
V trenutke molka se vplete nekaj oddaljenih bliskov nevihte, ki prihaja z jugozahoda, pa vonj cvetočih travnikov in smrečja in majsko zelenega gozda, ki je tu tako blizu, tako lep, tako resničen in obenem neresnično čaroben, da jemlje dih. Pravljičen.
»Ne,« rečem, »noben denar ne more tega poplačati. Vse to je neprecenljivo!« Tople vonjave materine dušice, dehteče večerne rose in poletnih trav kapljajo tu naravnost v srce, v tem popolnem miru, pomislim, ne, res ne, ni drugih besed, nič drugega ni mogoče reči o tem čudovitem skrivnem svetu, ki ga obenem zastirajo, a tudi odstirajo zelena gozdna obzorja, ne, temu lahko rečeš le neprecenljivo, čarobno, edinstveno! To je svet, kjer trave še zorijo v poletje in z njimi prepleteno morje živopisnih cvetlic, ki jih ni več moč videti skoraj nikjer drugje, tako da vse brenči od čebel in čmrljev in cvrkuta s kobilicami in čirika s črički v neumornem opevanju in češčenju življenja, ki je tu res še pristno in resnično, prepolno osupljive, a spokojne, decentne lepote, kakršno je zares moč najti le še tam, kjer sme tudi narava še zmeraj izvirno utripati s svojim resničnim ritmom in govorico.
»Aaaa,« se zdaj oči počasi otoplijo in sproščeno nasmehnejo, »vi v resnici niste ena teh, ne!?« Zdaj se nasmejem tudi sama: »Videti pa sem točno takšna, ne!? Da bi vneto postavljala vetrnice po neokrnjeni naravi in jih napikala čisto povsod, kjer bi mi to padlo na pamet!?« Zdaj so besede že zelo dobre volje. »Ne, ne… Saj niste! V resnici ne! Pravzaprav, sploh ne! Pridita, bomo še kakšno rekli!« naju ljubezniva gesta vabi k vratom, izza katerih sije rumena luč. »Joj« rečem, »hvala, ne, rada bi napravila še kakšno fotografijo iz Trave, dokler je dan in je nevihta še na Hrvaškem.« Zdaj se namreč dih nevihte že bolj čuti, vse bližje prihaja. »Prav, pohitita, a ko se vračata, in če bo luč še gorela, nujno še enkrat pridita mimo!« Zahvalim se in obljubim, da ne odidem iz doline brez pozdrava.
Staroselci na zemlji z »nafto«
V Travi se je potem razbesnela nevihta, naliv je bobnel po karoseriji, s fotografiranjem ni bilo nič, in ko se z mojim »šoferjem« vračava, se zares zatečeva h gostoljubni luči ob cesti, kjer srečava le še več odločenosti in odločnosti, da vetrnic na Pargu ne bo; da prebivalci Dragarske doline ne bodo dovolili degradirati in uničiti svojega življenjskega okolja in narave, v kateri od nekdaj živijo.
Parg v megli. Na severu sega Parg do Lazca, pod katerim se v smeri proti jugu razteza Dragarska dolina. // Foto: Ana Ašič
»Ne samo lovci, gospa, da se razumemo, ne samo starešina te lovske družine, ki ga trenutno sicer ni tu med nami, ne vem, morda ste tudi z njim že kaj govorili, ampak vam lahko vsi tukaj povemo, ne samo en, dva ali trije ljudje, kot bi radi nekateri prikazali, ne, ampak tudi vsi ostali prebivalci, tisti, ki tu stalno in od nekdaj živijo, in tisti, ki so se sem naselili kasneje, ali pa sicer trenutno živijo drugje, pa imajo korenine in hiše staršev in starih staršev tu, jih obnavljajo ali so jih že obnovili, vsi smo večinoma proti temu, da bi nam s temi vetrnicami uničili Parg, ki je, kot vam je že gotovo bilo povedano, srce naše doline, to resno mislim in vam tudi zelo resno še enkrat povem, gospa: Parg je zeleno srce Dragarske doline! To je naš gozd, ki, ne da v njem živi vsa divjad, vse ptice, velike zveri, sploh vse, kar leze in gre in leta po zraku, ne le da je to naš kisik in naša pitna voda, ampak nas ta gozd na Pargu tudi varuje pred vetrovi s Kvarnerja, ta gozd vso to zemljo in vse nas varuje pred erozijo in opustošenjem in je ravno v času teh, če že kdo to tako hoče, podnebnih sprememb, torej, izjemnega pomena v boju proti njim, ne!? Mi ne bomo dopustili tega uničenja našega življenjskega okolja, ne bomo živeli pod vetrnicami, ne želimo in nočemo tega, razumete!?« je jasen in odločen pogled z druge strani mize.
Seveda razumem, zelo razumem, pomislim in prisluhnem mirnemu, tihemu gospodu, ki je pred tem med zavzeto razpravo ves čas zadržano molčal, zdaj pa na moji levi zelo premišljeno in argumentirano pove, kaj vse, kakšne enormne vsote denarja, verjamejo nekateri, da se ponujajo po sosednji Hrvaški za sodelovanje prebivalcev pri vetrnih poslih. »Ja,« se strinjam, »ljudem prodajajo lažne upe in širijo informacije, za katere človek ne more verjeti, da jim kdo lahko leta 2024 nasede.«
»Denar, gospa, denar, veste, ta ima moč, strašno moč; mnogo ljudi popolnoma premami; mnogim popolnoma zaslepi oči in razum; in taki se streznijo, če se sploh kdaj, šele potem, ko je že prepozno, in jih to močno udari po glavi, po žepu, po vsem, kar imajo in, kar so, ko se morda zbudijo in končno vidijo, kam jih je njihovo slepo zaupanje in želja po hitrem zaslužku v resnici pripeljala. Sploh pa, saj vidite, kam vse to gre, kako je pri vsem tem samo ena resnica, samo vetrnice ja, ja, ja!« s precej realizma razmišlja moj sosed in odkimuje z glavo, potem pa se še enkrat radovedno obrne k meni: »Kako nas pa vi, ki prihajate iz Ljubljane, gospa, no, kako v vsem tem vi vidite nas, prebivalce Dragarske doline? In vse to dogajanje tukaj?«
»No,« rečem, »o tem, kar vidim in mislim, bom nekaj napisala«. Potem pa pomislim, da je vendarle prav, če nocoj tudi sama odgovorim še na kakšno vprašanje, in povem, kar neprestano, odkar sem v tej zgodbi, prihaja v moje misli. »Ko pa me že sprašujete… kot »Indijance«, ki mirno živite v nekem neokrnjenem delčku narave, v svojem »rezervatu«, zdaj so pa eni tu »zavohali« nafto in so se za vsako ceno odločili priti do nje, tako vidim vas in vse, kar se tu dogaja.«
»Pa, kako to, da vam je za to mar? Za nas, ki smo tu, na koncu vsega? Za eno Dragarsko dolino, za katero večina Slovencev niti ve ne, da obstaja!?«
Lahkosrčnost svilno zelenih poljan in čas, ki ga nič ne preganja
Slišim vprašanje, vztrajanje naliva zunaj, pomenkovanje na drugem vogalu mize in lastne misli, ki jih v vsem tem živo preplavijo spomini izpred let, ko sem se v nekem vročem zgodnje poletnem junijskem popoldnevu po neki intuitivni vožnji nehote prvič znašla tu, v svežem zelenju te doline, v tem zraku, kjer res z vsakim dihom srkaš »vase življenjsko gotovost in lahkosrčnost«, kot bi rekla Karen Blixen; med temi travami, med katerimi se vije cesta in kot najbolj nežna in sanjava poezija segajo prav do njenega roba in ne le do roba poti, ampak sežejo tudi čez obronke duše in naravnost v srčiko vsake, vsaj rahle senzibilnosti, ki se tu znajde med njimi, med temi travami, tako gostimi in sijočimi, da s svojimi lesketajočimi, v vetru drhtečimi socvetji tkejo pristne in edinstvene travnike v osupljive, zlato nadihnjene svilno zelene poljane, od katerih v tem miru ne moreš odtrgati pogleda in srca, še posebej, kjer se mehko dotikajo gosto zelenega gozdnega roba, in je tu vsako zares za naravo utripajoče srce skoraj preč od vzhičenja, ko prej ko slej ob pravi popoldansko večerni uri zagleda tam nekaj rjavega in uzre medveda, ki se mirno pase in biva kot krona tukajšnjega stvarstva sredi vse te lepote, ali pa na zadnjih nogah človeško ganljivo motri, kaj dogaja okoli njega; tu je svet, kjer še zmeraj ob kapelicah Matere Božje stoji mogočna stara lipa ali kostanj in so v vsaki vasi skrbno negovane hiše in hišice z najbolj pisanimi rožami na oknih, pa z drevjem in vrtovi, kjer so tu in tam sončni vogali še zmeraj starodavno obarvani in temno zlato in bakrasto žarijo z žametno dišečimi fajglovimi cvetovi, kot je bilo to nekdaj, davno nazaj pri stari mami, pa pri teti Tilki in stricu Hajnču in pri teti Ivanki, tako da je z njimi opojno dišalo pol vasi in so bili dolgi poletni večeri in pomenki pod zvezdami prežeti s tem toplim vonjem srčne gotovosti, ljubeče bližine, spokojnega miru in časa, ki ga nič, prav nič ne preganja.
»…ko prej ko slej ob pravi popoldansko večerni uri zagleda tam nekaj rjavega in uzre medveda, ki se mirno pase in biva kot krona tukajšnjega stvarstva sredi vse te lepote…« // Foto: Ana Ašič
Zato,« rečem in naglas izrečem nekaj tega, kar preveva moje misli, »pa zato, da vidim, kaj je res in kaj ni; in, ali ljudje sploh kaj vedo o vsem tem, zato sem tu«.
Miren pogled še kar vprašujoče čaka, da bom še kaj povedala. »Pa zato, ja, ker vidim, ko gledam vse te prelepe, edinstvene, neokrnjene kraje, kjer je življenje v vsej tej odročnosti, seveda, za nas, ki pridemo in gremo, sicer čudovito; za bivanje tu dan za dnem pa gotovo tudi naporno in težko in polno odpovedi, a kljub temu vztrajate, držite pri življenju te vasi in kraje, negujete in skrbite za zemljo in gozdove in naravo in kamor koli grem, slišim ljudi, ki mi rečejo: »Težko je, ampak živimo vsaj v zdravem in lepem, v naravi in miru, to je pa tudi nekaj vredno in odtehta veliko vsega, česar nimamo«; zdaj pa povsod vsem tem skromnim, delovnim ljudem, ki nimajo vsega tega udobja, ki ga imamo v mestih, a to vzamejo v zakup, da le živijo svoje mirno in preprosto življenje, četudi odročno, a tako, kot želijo, kot so ga sprejeli in živeli od nekdaj, no, zdaj pa se tem ljudem hoče vzeti še tisto, kar edino imajo, kar jim je edino preostalo: mir, spokojnost, naravo, njihov način življenja in s tem v bistvu življenje samo! Po vsej Sloveniji se ta trenutek to dogaja. To je neznosno! Kar ne morem verjeti, da se to res dogaja! Zato sem tu, zato na vseh teh terenih to preiskujem.«
»Huje od niča. Uničenje!«
»Zato?« se zdaj še drugi za mizo obrnejo k meni.
»Ja,« odvrnem, »ker je, ko se vživim v to, tudi meni strašno, kako ljudi to kar doleti! S čistega miru! In nikogar ni, ki bi tu ljudem in naravi in resnici stopil v bran, saj, kot je že gospod lepo povedal,« se obrnem k sosedu na levi, »zdaj vsi tulijo v isti rog: vetrnice ja, ja, ja!«
In pomislim, kako zdaj v tem eskalirajočem in galopirajočem enoumju res nič več ne velja; kako nikogar ne zanima, najmanj pa domače in evropske »zelence« vseh vrst, svetovne poklicne okolje- in naravovarstvenike, razne »greenpeacerje« in vse druge, ki so se udobno zleknili pod širm »zelenega« prehoda in zdaj tam, daleč od resničnosti in stiske, ki jo lokalno s svojo brezbrižnostjo in nekritičnim, nefiltriranim, obsesivno kompulzivnim vztrajanjem pri korporativno in politkriminalno ugrabljenem »zelenem« umeščanju »obnovljivih« virov kamor koli jim pade na misel, niti malo ne briga, kaj povzročajo ljudem, resničnim in živim, ki prav tako kot oni koprnijo po mirnem in spokojnem, človeka vrednem življenju in si tudi vsak dan posebej prizadevajo zanj in za vse nas, ko skrbijo za to naravo in živijo z njo v harmoničnem sozvočju, daleč od teh, torej, oni medtem skulirano srkajo opojni uživaško zaslužkarski »mohito«, ki jim ga seveda vneto nalivajo in dolivajo vsi tisti, ki jim gre le za milijardne zaslužke s temi vetrnimi »luft« projekti; nikogar v vsem tem ne zanima več nobena Habitatna direktiva, ne Aarhuška, ne Bernska konvencija, ne to, da na Slovenskem sploh nimamo veljavne uredbe o hrupu; tudi demokratičnost in transparentnost postopkov se v prav vseh teh kontekstih in v pravi totalitarni maniri umika temu vetrnemu »cilju, ki posvečuje sredstva«.
In še, pri sebi pomislim, tu gre v resnici za čisto pravo nasilje! Nekakšno novodobno »revolucionarno nasilje« pod ideološko krinko »zelenega« prehoda, premišljam, kot že tolikokrat in vsakič, ko se srečam z obupanimi prebivalci območij, nad katera so ultimativno privršali »zeleni« zaslužkarji s svojimi lokalnimi in državnimi vladnimi in nevladnimi pomagači.
»Pa, ker sem šokirana,« rečem naglas, »kako je tem interesom in politiki in vsej birokraciji vseeno, če bo ta narava, z vsemi posekanimi gozdovi, in vsa ta zemlja, z vsemi tisoči kubiki armiranega betona, zlitega vanjo, za zmeraj uničena; vseeno jim je, če vas z vsem tem preženejo in vam uničijo vse, kar je za vas najbolj pomembno in ljubo in neprecenljivo; nikogar ne zanima, kaj bo na dolgi rok s tem koncem dežele, to je zanje tam, nekje, nekaj, česar ni škoda, vseeno jim je, da le poberejo denar; briga njih za vse drugo, a seveda kanijo do tega priti tako, da »napijejo« in »zapijejo« kakšnega »Indijanca« z bolj šibko voljo in že karakterno nagnjenostjo k »ognjeni vodi«; pa tako da nalivajo strupe lažnih obljub ljudem v ušesa; tako da sejejo razdor med ljudmi; da podpihnejo ogenj vsega, kar bi si z nekakšnim irealnim zaslužkom ljudje lahko privoščili, četudi sami vedo, da tega niti ne rabijo, pa tudi, da iz vseh teh obljub na koncu ne bo nič in »huje od niča,« kot bi rekel Diego Loredan, torej eno samo »u-nič-enje«!«
»Palestinci« iz Dragarske doline. In »Netanjahu«.
Pri sebi pa spet še enkrat pomislim, kako je to povsod, prav povsod, kjer hočejo ljudem vsiliti ta vetrni posel; kako zdaj ta država, ki je že zdavnaj pozabila, da obstaja zaradi državljanov, s kontroverznimi koruptivnimi prijemi in praktikami in z megavatnim podkupovanjem občin prostituira in zlorablja finančno stisko prav teh, najbolj odročnih in zato v vseh pogledih ranljivih krajev in ljudi; kako nalagajo na plamenčke koprnenj in sanj, sladko in priliznjeno kot kača v rajskem vrtu »šepečejo« obljube, a v resnici hladnokrvno in ledeno in brezobzirno do konca delujejo le za svoj cilj, ki pa bo, če se uresniči, ne le tu, na Pargu, ampak kjerkoli v tej naši filigransko majhni in lepi deželi, na koncu totalno bridek ne le za tiste, ki jim bodo nasedli, ne le za to čudovito naravo in okolje, ne le za ljudi Dragarske doline, ampak za vse, za vso Slovenijo, vso Evropo, ves svet, vsi bomo izgubili še en in na desetine neprecenljivo dragocenih koščkov narave, biodiverzitete, prav te, ki je ima polna usta razna »zelena« politika, pa poklicni kvazi okoljevarstveniki in deklarativni živaloljubci, tako dolgo, seveda, dokler jim kakšne Dravske elektrarne ne nakažejo donacije. Skrb za varovanje in ohranjanje narave in okolja se po njihovem očitno začne nekje sredi oceana ali Amazonije, na Arktiki in Antarktiki, pa na drugem koncu Balkana, na Donavi, Drini in Bojani, ne pa tam, kjer se res: to je tu, takoj, ko stopiš iz lastne hiše in lastne ograde!
Na jugu sega Parg s svojo neokrnjeno naravo vse do Podplanine in izvira Čabranke, ki je mejna reka s sosednjo Republiko Hrvaško // Foto: Ana Ašič
Ja, tu, v Dragarski dolini in povsod po Sloveniji, kjer vsiljujejo ljudem in naravi to razdejanje z vetrnicami, prav povsod je zgodba ista: nič hudega slutečim staroselcem neki popolnoma brezčutni preračunljivci, ki imajo pred očmi le lastne koristi in dobičke, z nesprejemljivimi manipulacijami in, kar je najbolj grozljivo, s podporo slovenskih prodanih in korumpiranih vladnih in nevladnih posameznikov in državnih institucij, ki bi morale varovati naravo, njeno biodiverziteto, zdravo okolje, prostor in življenje ljudi, vsiljujejo trajno uničenje narave ter popolno razvrednotenje bivalnega in življenjskega okolja ljudi in vsega živega.
Zdaj vsi, vseh sedem ljudi potihne, molk se naseli za mizo in za nekaj trenutkov se zatopimo vsak v svoje misli. Zunaj še kar divja nevihta z nepojenjajočo močjo, sicer pa je vse tiho, tudi na bližnji cesti ni nikogar.
»No, saj lahko rečemo vsemu temu tudi tako, gospa,« se naposled oglasi že omenjeni mirni gospod na moji levi, jasno, da ne morem zapisati njegovega imena; in da teh ljudi, ki so v tem majhnem lokalnem okolju vsemu na milost in nemilost izpostavljeni, zaenkrat še ne morem imenovati, da jih ne spravim v še večjo stisko; »mislim na to, kako ste omenili »Indijance,« reče počasi, »lahko pa to povemo tudi z bolj aktualnimi besedami: veste, temu bi lahko rekli tudi, da gre tu v bistvu za ene vrste »Palestino«; mi, tu, v Dragarski dolini smo v resnici nekakšni »Palestinci«, brez »Hamasa«, seveda, v Loškem Potoku pa je »Netanjahu«, ali nekaj njih, takšnih »Netanjahujev«, ki jim je za nas, kot ste že tudi vi ugotovili, popolnoma vseeno, še več, želijo nas preprosto uničiti in očitno ne mislijo odnehati, dokler tega ne dosežejo! Kako si naj sicer razlagamo to, da smo že pred sedmimi, osmimi leti jasno povedali, da vetrnic na Pargu ne želimo, zdaj pa je na njegovem vrhu mobilna merilna naprava Dravskih elektrarn, ki meri veter, ter se obenem naskrivaj pripravljajo načrti za izgradnjo Vetrnega parka Parg!?«
Kaj lahko razumen in iskren človek odgovori na to, pomislim. »Ja,« rečem naposled, »zelo močni, vztrajni in odločni boste morali biti, vse se spet znova začenja«.
Tesnoba v Loškem Potoku
Le da je zdaj tu resnično brutalen investitor, ki se ne more več trkati po prsih, da dela za dobro svojih občanov; ne more se kamuflirati za občinske in »zadružne« floskule in »pobarvanke«, premišljam pri sebi, ko se pozno ponoči, v temi in še zmeraj močnem dežju vračava proti Loškemu Potoku. Ja, zdaj je sem, v to občino prišel investitor, specialist za hidroelektrarne, ki s svojo trumo elektro inženirjev in strokovnjakov zelo dobro ve, da so v slovenskih vetrnih razmerah vetrnice popolnoma zgrešeni in neučinkoviti energetski projekti, zanimivi le zato, ker jih tisočkrat bolj kot veter poganjajo milijoni davkoplačevalskega denarja iz evropske brezumne »zelene« agende; ker je na te kraje vrgel oko investitor, ki kot najbolj brezobziren buldožer gazi čez voljo prebivalcev na Košenjaku, na Ojstrici nad Dravogradom; investitor, ki mu niso mar takšne naravne vrednote, kot je Boč, kot je Donačka gora, kot je Macelj, in vse to je na Štajerskem, od koder prihaja, kjer je doma; zdaj pa mu bo kaj mar za naravo, kraje in ljudi, s katerimi nič nima, na katere ga nič ne veže; in ki so za njegove pojme na koncu sveta? V njihovo dobro bo delal!?
Zaman si tudi lokalni pomagači, ki so Dravcem »prodali« Parg in Mali Log nad Loškim Potokom, pa vsi, ki jim blodi po glavi, da bi tudi Goro nad Sodražico in Veliki Vrh na Blokah, pa Malo goro nad Ribnico in vse druge hribe in vrhove, zaman nastavljajo dlani, tudi zanje se ne bo na koncu tako izteklo, kot zdaj mislijo, da se bo. Nihče, ki proda in izda lasten dom, lastno mater, lastno vse, kar je, in, kar je bil, na koncu ne najde ne sreče, ne užitka in ne utehe v tem, za čimer se je tako gnal! Od pamtiveka je tako in zmeraj bo. Tudi tukaj, v Loškem Potoku. In povsod v Sloveniji.
Ne tako davno nazaj je bila cerkev Marijinega obiskanja v Dragi središče samostojne župnije, danes je pridružena župniji Loški Potok. Križani na pročelju cerkve je prelepo skulpturalno delo iz lesa. Zelena, ki ga obdaja, je opazna značilnost križev na območju Loškega Potoka, saj je tu Trpeči Kristus na križu pogosto odet v zeleno, kar bi lahko zelo poljudno interpretirali kot starodavno zavezanost teh ljudi in krajev »zeleni«, a seveda plemeniti in sveti! // Foto: Ana Ašič
Kako resnično je to, že lahko vidimo in občutimo vsak dan posebej v tej naši prelepi deželi »na sončni strani Alp«, kjer sonce več ali manj sije predvsem samo še tistim, ki z njim služijo; pa tistim, ki so sebe in vse, kar je (bilo) tu vrednega, prodali komurkoli, da je le padlo tudi njim nekaj fičnikov, a bosta na koncu razdejanje, ki ga s tem povzročajo, pa životarjenje in apatija ter tesnoba, ki je zmeraj tam, kjer nemoč in strah in molk, ki jima sledi, vklenjata ljudi; ta tesnoba in krč in blokada, ki jo s seboj vse to nosi in je kot plesen, siva, črna, vsaka, ki mori in vse zamori, se bo na koncu še kako dotaknila tudi vseh teh, ki zdaj v svoji samozaverovanosti še morda mislijo in res verjamejo, da so nedotakljivi. A nihče ni. Ker tesnoba deluje tiho in nevidno, brez vonja, počasi, vztrajno, neustavljivo in neizbežno pronica skozi vse, kot zahrbten bojni strup razžira od znotraj, dokler vsega ne razžre, razdre, podre in uniči do nerazpoznavnosti. Mnogo tega že lahko dan za dnem vidimo okoli sebe po vsej tej naši vse bolj otožni, politkriminalu podrejeni in v vsem tem nepovratno tesnobni deželi.
In tu, v Loškem Potoku je tudi nenavadno veliko vsega tega, pomislim, ko sva že blizu Travnika; in četudi teh ljudi v središču občine Loški Potok, vetrnica v Malem Logu in vetrni park na Pargu ter vse, kar to s seboj nosi, ne bo niti malo prizadelo, jasno, saj so vendar prav tu doma tisti, ki vetrnice forsirajo in si obetajo z njimi zaslužiti – ne bodo vendar oni, veliki »misleci« in »razvojniki«, slabo spali, se izpostavljali uničujočim nizkofrekvenčnim hrupom in infrazvoku ter gledali grdih, rdeče bliskajočih industrijskih monstrumov, če se vendar pridejo domov spočit in si za vikend nabrati novih moči – no, kljub temu, da torej vse te prebivalce v centralnem delu občine uničevalni projekti, ki jih z roko v roki zdaj z ambicioznimi Štajerci snujejo njihovi »potentni« rojaki s svojimi zadružnimi suflerji, neposredno ne zadevajo, posredno pa jih seveda prej ko slej bodo in to zelo; no, kljub temu je tu veliko bolj tesnobno kot v Dragarski dolini.
»Za koga nas pa imate, gospa!?«
Res je sicer, da marsikje tu mnogi prebivalci sploh vedo ne, kaj vse se v resnici pripravlja v njihovi bližini. »Ja, nekaj se govori, pa ne vem, nihče ne ve, kaj bo v resnici, nihče nič konkretnega ne pove,« slišim na več krajih, ko se zapletem v pogovor z domačini. Zato je tudi povsod čutiti veliko nekakšne pritajenosti in nelagodja. Nemoči. Previdne, tu in tam tudi prestrašene nezaupljivosti. Izmikanja. Gledanja vstran. Tudi nekakšne zastrašenosti. Pa seveda molka, v katerega se zatečejo ljudje v takem vzdušju in tako majhnem lokalnem okolju. Povsod tu, na Hribu in okoli njega, v Travniku, Šegovi vasi, loški Srednji vasi, Retju, v Malem Logu, povsod je med temi, sicer zelo prijaznimi in tudi zgovornimi ljudmi, vsaj z menoj so bili taki, čutiti tudi neverjetno veliko zamolčanosti in nekakšne prisilne neizrečenosti; zastarane, bogve, od kdaj se že to tu nalaga, a tudi precej sveže »utihnjenosti«.
Trije, na vse strani razcepljeni bliski sočasno razkoljejo nebo, ko se v »tihi, temni noči, ko zun’ divja vihar,« kot prepeva Peter Lovšin, peljeva ravno mimo obcestnega gostišča in pomislim, kako so nekaj dni prej tu, ko sem omenila vetrnico, kleni gospodje, gozdarji in domačini, besedo vetrnica, vetrnice in stavek in vprašanje o tem dvakrat preslišali in peljali pogovor čisto na drugo stran, tja, enkrat gor proti Jelenovem Žlebu in drugič proti Medvedjeku in h kolesarjem in motoristom, ki se kljub postavljenim opozorilnim znakom ob nevarnosti, zaradi sečnje v gozdu, sploh ne ustavijo, očitno ne slišijo, ne zaznavajo in ne razumejo, kaj pomeni ropot motorke, ter jim očitno tudi mar ni za to, da se jim ob tem lahko tudi kaj pripeti; »in kdo bo potem odgovarjal za to!?«.
Sama seveda takoj prepoznam in razumem odgovor teh bistrih ljudi; in verjetno tudi precej nehoteno, a dobrohotno sporočilo; a nazadnje, po daljšem pogovoru o gozdu in lesu in vsem, kar se zdaj z njima dogaja, in tudi prav zato, vendarle kar jasno in naglas vprašam: »A ste vi tudi člani Lesne zadruge?« V trenutku je nastala takšna tišina, da je bilo slišati le še čebelo, ki je na senčni terasi letala od cvetka do cvetka. Prej še kar sproščeno nasmehljani obrazi se zresnijo, nihče pa niti za sekundo ne trene in ne odmakne oči od mojega pogleda. Počasi eden za drugim odkimajo. »Teh pa med nami ne boste našli, gospa, s temi pa mi nič nimamo, za koga nas pa imate!?« »Zakaj!? Saj zadruga menda veliko dobrega dela za ta kraj in občino, ne!?« »Ja, ja,« si med seboj pomenljivo prikimajo, »veliko dobrega naredi…« In čez čas: »Za ene…« te besede pa pospremi rahla kretnja, znana gesta, ki s spretnim in lahnim obratom z roko nazaj nazadnje s prsti pokaže k sebi. Povsem enako, kot jo isti sončen dan srečam ob tem vprašanju še na treh drugih krajih.
Bliski ne pojenjajo, in ko se v tej deževni noči zapeljeva skozi Hrib, velikega Amaroka ter ostalih terencev in avtomobilov ni več pred večnamenskim objektom, prav tam, kjer zdaj domujejo tudi loški gasilci. Ta dan je bila tu ob sedmih zvečer seja Upravnega odbora Lesne zadruge Loški Potok. Prva letos. V tem večnamenskem občinskem objektu ima Lesna zadruga zdaj svoje prostore, saj ji je prav tu Občina dala prostore v najem. Sedež pa ima še zmeraj na istem naslovu kot Občina Loški Potok. To je Hrib – Loški Potok 17.
Rojstvo zadruge brez odgovornosti
Lesna zadruga Loški Potok je bila ustanovljena 14. januarja 2016 na prvem Občnem zboru Lesne zadruge Loški Potok. Kot je razvidno iz ene strani in štiri vrstice dolgega Ustanovitvenega akta so Lesno zadrugo Loški Potok, z.b.o., zadrugo brez odgovornosti, tega dne na ustanovnem občnem zboru ustanovili ustanovitelji Občina Loški Potok, ki jo je zastopal tedanji župan Ivan Benčina, ki sicer že več desetletij živi v Ljubljani, kjer ima tudi svoje lastno računalniško podjetje BNA d.o.o., a je izvorno doma v Travniku pri Loškem Potoku; drugi soustanovitelj je Marko Grandljič, samostojni podjetnik za sečnjo lesa, doma prav tako iz Travnika; kot fizična oseba pa se jima je kot tretji soustanovitelj pridružil Tomaž Zver, tedaj še z Osredk v Dolu pri Ljubljani.
Z lesom, na lesu in od lesa so vedno živeli prebivalci teh krajev v današnji občini Loški Potok. // Foto: Ana Ašič
Za predsednika Lesne zadruge so leta 2016 ustanovitelji izvolili že omenjenega Marka Grandljiča. V Nadzorni odbor zadruge pa so imenovali Roka Levsteka, s Hriba – Loški Potok.
Že takoj naslednji dan, 15. januarja 2016 so bili vsi trije ustanovitelji v Ljubljani, na Davčni ulici 1, pri notarki Meti Zupančič, nekdanji političarki iz vrst Liberalne demokracije Slovenije ter pravosodni ministrici v letih 1994 do 1997, tisti ministrici, ki je leta 1996/97razpisala le provizorični interni natečaj za sodno palačo, potem pa, namesto da bi sama po ugodni ceni kupila zemljišče, je Ivanu Zidarju prepustila, da je dogovorjeno lokacijo v Zupančičevi jami kupil on z SCT-ejem, njej oziroma ministrstvu pa zatem postavil izsiljevalske pogoje za izgradnjo sodne palače na ključ; ni kaj, ne le novembra in decembra 2023, tudi v devetdesetih so na pravosodju cvetele te kupčije, malo tebi, malo meni, pa, jasno, kar precej stranki, ki je zato tudi postavljala prave ljudi na prava mesta; no, ta notarka je torej 15. januarja 2016 pod številko OV 82/2016 overila Ustanovitveni akt Lesne zadruge oziroma istovetnost podpisov ustanoviteljev ter 16 strani dolga Pravila Lesne zadruge Loški Potok, z.b.o., zadruge brez odgovornosti.
Spremembe pravil, članstva in druge turbulence Lesne zadruge
Kot je razvidno iz javno pravnih evidenc AJPES-a, so ta pravila že 13. decembra 2018 na občnem zboru zadruge doživela nekaj sprememb. Najbolj pomembna je morda ta, da je omenjena zadruga pridobila status in naziv socialnega podjetja, kar, kot smo že omenili, odpira velik »manevrski prostor« za pridobivanje javnih, državnih in evropskih sredstev. Iz dokumenta »Dopolnjena pravila Lesne zadruge Loški Potok, z.b.o., so. p.« in priloženega seznama članov zadruge je razvidno, da se je med 14. januarjem 2016 in 13. decembrom 2018 prvim trem ustanoviteljem pridružilo še 19 pravnih in fizičnih oseb, tako da je 13. decembra 2018 Lesna zadruga Loški Potok štela 22 članov.
Tedanji župan Loškega Potoka, Ivan Benčina, ki je vodil občino od leta 2014 do leta 2022, ter na tej funkciji soustanovil Lesno zadrugo, je imel očitno še posebej veliko vero v zadrugo. Še istega leta, 12. oktobra 2016, se je namreč vanjo včlanil tudi kot fizična oseba; isti dan pa je to storil tudi njegov občinski referent za komunalne in gospodarske dejavnosti ter okolje in prostor Sašo Debeljak, sin velikega in močnega Benčinovega podpornika Janeza Debeljaka iz Malega Loga, ki je leta 2014 osebno predlagal Ivana Benčino kot kandidata za župana Loškega Potoka.
V zadrugi pa sta še dva Debeljaka, brata s Hriba – Loški Potok, ki sorodstveno nista povezana z očetom in sinom iz Malega Loga. Eden je samostojni podjetnik Janez Debeljak, ki je kot fizična oseba vstopil v zadrugo 15. decembra 2016, kot samostojni podjetnik Johnles, Janez Debeljak s.p., pa leto dni kasneje, 29. decembra 2017. Njegov brat Simon Debeljak pa je kot fizična oseba vstopil v zadrugo 24. julija 2017 ter kar kmalu postal in več let ostal predsednik Nadzornega odbora Lesne zadruge Loški Potok, sicer pa je bil istočasno tudi občinski svetnik. Prav tako kot je bil občinski svetnik in obenem član zadruge tudi Tone Levstek. V Lesno zadrugo pa je bilo včlanjene tudi več kot pol občinske uprave, trije od petih zaposlenih, torej, njen direktor Viljem Vesel, pa že omenjeni Sašo Debeljak in svetovalec za civilno zaščito Vinko Košmerl.
Po lokalnih volitvah leta 2022 je Simon Debeljak, strojni inženir in vodja razvoja v ribniškem Riku, postal nepoklicni župan Loškega Potoka in tako na tem položaju zamenjal poklicnega župana Ivana Benčino, ki pa je zdaj prevzel položaj predsednika Lesne zadruge Loški Potok, s čimer je bilo očitno poskrbljeno za nadaljnjo občinsko-zadružno nerazdružnost, kontinuiteto, »prijateljsko sodelovanje« in »miroljubno koeksistenco«, kot smo nekdaj vsak dan poslušali v času »neuvrščenih«.
Tako da je zdaj prav tako, kot je bil pred njim Ivan Benčina, v Lesni zadrugi Simon Debeljak obenem prisoten kot zastopnik Občine Loški Potok in kot zasebni član zadruge. Ivan Benčina, nekdanji župan, torej, pa je, kot že rečeno, danes predsednik Lesne zadruge Loški Potok. Direktor Lesne zadruge pa je še zmeraj Darko Šega iz Šegove vasi.
Takšna občinsko-zadružna pozicija bivšega in sedanjega župana je, milo rečeno, vsaj nehigienična, če ne kar v temeljitem navzkrižju interesov, v kakšni »točki« tudi nezdružljiva z župansko funkcijo in moralno etično vprašljiva. Oba sicer trdita, da to ni res; in da imata neformalni mnenji pristojnih institucij, tako da se naj s tem vprašanjem dejansko ukvarjajo one.
Dejstvo pa je, da je 26. člen Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije že v prvi alineji povsem nedvoumen, ko pravi: »Poklicni funkcionar ob javni funkciji ne sme opravljati poklicne ali druge dejavnosti, namenjene pridobivanju dohodka ali premoženjske koristi.«
Prav tako pa je v tem smislu jasen 27. člen istega zakona, ki v prvi alineji pravi: »Poklicni funkcionar ne sme biti član oziroma opravljati dejavnosti upravljanja, nadzora ali zastopanja v gospodarskih družbah, gospodarskih interesnih združenjih, zadrugah, javnih zavodih, javnih skladih, javnih agencijah in drugih osebah javnega ali zasebnega prava, razen v društvih, ustanovah in političnih strankah.« V drugi alineji istega člena: »Nepoklicni funkcionar ne sme biti član oziroma opravljati dejavnosti upravljanja, nadzora ali zastopanja v osebi javnega ali zasebnega prava iz prejšnjega odstavka, če po svoji funkciji opravlja neposredni nadzor nad njihovim delom.« V tretji alineji 27. člena pa je eksplicitno zapisano tudi za župane in podžupane: »Prepoved iz prvega odstavka tega člena glede članstva oziroma opravljanja dejavnosti upravljanja, nadzora ali zastopanja v javnih zavodih, javnih skladih, javnih agencijah in drugih osebah javnega ali zasebnega prava, če je oseba zasebnega prava nosilec javnega pooblastila ali izvajalec javne službe, velja tudi za nepoklicne župane in podžupane, ki opravljajo funkcijo v občini, ki je s subjekti iz tega odstavka ustanoviteljsko, lastniško, nadzorstveno ali finančno povezana. Sic!
Ivan Benčina, predsednik Lesne zadruge Loški Potok in nekdanji župan pred občinskim večnamenskim objektom, kjer je občina dala Lesni zadrugi v najem poslovni prostor, tako da so 30. maja imeli v njem letošnjo prvo sejo Upravnega odbora, prvič, torej potem, ko ima zadruga le še 14 članov // Foto: Ana Ašič
Tisto, kar posebej zadeva bivšega župana, ki je prej kot v dveh letih po prenehanju županske funkcije postal predsednik Lesne zadruge Loški Potok, pa je v prvi alineji 36. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, ki pravi: »V roku dveh let po prenehanju funkcije funkcionar v razmerju do organa ali organizacije javnega sektorja, pri katerem je opravljal svojo funkcijo, ne sme nastopiti kot predstavnik poslovnega subjekta, ki s tem organom ali organizacijo ima ali vzpostavlja poslovne stike.«
Kakor koli že, javne pravne osebe, torej Občino Loški Potok, je bil do leta 2018 pristopni vložek za članstvo v zadrugi 2 tisoč evrov, za zasebne pravne osebe in samostojne podjetnike, torej Marka Grandljiča in še 7 drugih podjetnikov, večinoma z dejavnostjo za sečnjo lesa, tisoč evrov, za fizične osebe kot je v zadrugi Tomaž Zver in še 11 drugih pa 200 evrov. Ne glede na višino pristopnega vložka pa je imel vsak član zadruge en glas pri odločanju.
Tako je bilo vse do jeseni 2023, ko so ponovno spremenili nekaj pravil in poenotili članarino na za vse enak znesek v višini 2 tisoč evrov, kar je »spontano« pripeljalo do osipa članstva, tako da po novem Lesna zadruga Loški Potok šteje le še 14 članov. Imena teh so strogo varovana tajnost in skrita pred javnostjo in »nepoklicanimi« pogledi, tudi na AJPES-u ažuriranih podatkov ni mogoče najti; zadružniki pa se pri tem sklicujejo na Zakon o varovanju podatkov, kar je seveda zelo vprašljivo, kot opozarjajo poznavalci, in kvečjemu lahko velja le za najbolj osebne podatke, nikakor pa ne za sama imena članov takšne zadruge s kombinacijo javno pravnega in zasebnega članstva.
Od gozdarstva in »prizemljene« lesne biomase do »luftarskega« vetra in vetrnic v neokrnjeni naravi
Poleg vseh vrst gozdarskih in lesarskih dejavnosti, za opravljanje katerih so ustanovitelji že leta 2016 registrirali Lesno zadrugo, že takrat posebej pade v oči tudi registracija za proizvodnjo električne energije v hidroelektrarnah, druga proizvodnja električne energije pa distribucija in trgovanje z električno energijo. Ko so leta 2018 dopolnili pravila delovanja Lesne zadruge, so poleg prej omenjenih dejavnosti, pa poštnih in toplotnih in »ogrevalnih«, razširili nabor registriranih dejavnosti zlasti za področje gostinstva, hotelirstva in turizma; v 3. členu dopolnjenih pravil, kjer so navedene šifre kategorij in deskriptorji registriranih dejavnosti, pa so v prvem stavku na novo eksplicitno navedli: »Zadruga opravlja dejavnosti, s katerimi spodbuja uporabo obnovljivih virov energije in razvoj zelene ekonomije.«
Pri tem je treba povedati, da sta Občina Loški Potok in Lesna zadruga Loški Potok že decembra 2017 uspešno uresničili projekt daljinskega ogrevanja z lesno biomaso, pri čemer kot energent služijo sekanci iz odpadnega lesa, ki ga je obilo v okoliških gozdovih in ga dobavlja eden od članov zadruge. Na ta način v občini ogrevajo vse javne stavbe: dom starejših občanov, šolo, večnamenski objekt in občinsko zgradbo. Prav tako pa so na novo zgrajeni, že omenjeni občinski večnamenski objekt ter objekt s stanovanji za mlade družine namestili sončni elektrarni. Tako da so z daljinskim ogrevanjem na lesno biomaso ter »sončnicami«, uspeli, po besedah sedanjega in bivšega župana, bistveno in vsaj za 20 odstotkov zmanjšati občinske stroške ogrevanja.
Kot je razbrati med občani, jim tega v bistvu nihče ne odreka, se pa ljudje mnogo bolj sprašujejo o pretakanju občinskega in torej javnega, davkoplačevalskega denarja v zasebne roke zadružnikov. To jih še posebej iritira pri pošti in njenih storitvah, ki jih v Loškem Potoku opravlja prav Lesna zadruga. Na to vprašanje se tako sedanji kot tudi bivši župan precej občutljivo odzivata in navajata, da bi, prvič, Loški Potok sicer izgubil pošto; in drugič, da Občina ni mogla pošte vzeti v »svoje roke«, ker da ne sme opravljati gospodarske dejavnosti.
Na to izkušeni gospodarstveniki sicer odgovarjajo, da gre le za izgovor in argumente, ki peljejo vodo na mlin »zadružnikov«, pa ne le simbolično, ampak tudi kar krepko dejansko, saj Občina Loški Potok v bistvu Lesni zadrugi v celoti pokriva poštno obratovanje. »Občina bi lahko ustanovila lastno javno podjetje, s katerim bi uredila ne le poštno dejavnost, ampak tudi javne prevoze in ostale, za občino nujno potrebne dejavnosti, ne pa da to prenaša na zasebno zadrugo in tako s tem kanalizira javni denar v zasebne roke, kjer se potem »nevidno« porazporedi in »izpuhti« neznano kam!« so odločni nasprotnik takšnega »gospodarjenja« v občini.
Simon Debeljak, župan Občine Loški Potok, član Lesne zadruge Loški Potok in njen nekdanji predsednik Nadzornega odbora, je nepoklicni župan, strojni inženir, ki je sicer zaposlen in je vodja razvoja pri ribniškem Riku. // Foto: Ana Ašič
Sedanji in bivši župan Občine Loški Potok, ki sta, kot že rečeno, oba tudi zadružnika, sicer vztrajata, da si doslej člani zadruge niso razdelili še niti enega evra dobička, kar pa bi bilo pri »socialnem podjetju« v nekem smislu tudi logično in samoumevno; še bolj pa je logično in, na žalost, resnično dejstvo, da ima v takem podjetju pretok denarja in bonitet do vseh, ki jih »konzumirajo«, druge utečene poti, kot pa v »običajnih« podjetjih. V tem je tudi bistvo popularnosti »socialnih podjetij«, še posebej pa njihove kombinacije z »zadrugami brez odgovornosti« pri nekaterih konkretnih »politično poslovnih« združbah.
Seveda pa loškopotoške zadružnike bogata bera še čaka, vsaj tako verjamejo, ko jih »odnaša« veter. In jih veter v bistvu tudi vodi, saj so bile prav vetrne elektrarne očitno ključna motivacija za ustanovitelje, ki so se sicer res skrili za les in lesno ime ter nekaj članov z lesnim in lesarskim interesom in delovanjem, a tisto, zaradi česar so se sploh našli, je »zeleni« denar, od drage »zelene« vetrne energije in vetrnih elektrarn, ki naj bi, zato, da »zadružniki« končno dobijo kakšen evro, zrasle v občini Loški Potok.
Ena vetrnica z močjo enega megavata naj bi bila torej umeščena nad Malim Logom. V ta namen je občina spremenila občinski prostorski načrt. Plačala je tudi meritve vetra v Malem Logu, po nekaterih podatkih gre za skupni znesek 145 tisoč evrov, 80 tisoč slovenskemu podjetju, 65 tisoč evrov pa Avstrijcem. Alešu Pučniku, grafičnemu oblikovalcu ter samooklicanemu »trajnostnemu vizionarju« – to je ta gospod s Štajerske, ki »ima« tisti dve vetrnici na Razdrtem, ta, ki je nekoč želel posuti Javornike z vetrnicami ter z DOPPS-om, Društvom za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije in s Pipistrelom menda razvija vetrnico, ki bo stala na dveh nogah in se vrtela v krožnem obodu ter »ne bo motila ptic in delala infrazvoka«; no, njemu in njegovi Helikopter energija s.p., je menda za strokovno Študijo vetrnega potenciala občina plačala okoli 20 tisoč evrov. Za študijo, ki je bila osnova za spremembe OPN in ostalo prostorsko umeščanje vetrnice nad Malim Logom pa je cerkniškemu Studiu Formika, to sta arhitekt Nejc Gosak in biologinja Mateja Želko Gosak, gospa je edinstveno izvirna med drugim zato, ker je le malo arhitekturno projektantskih firm na svetu, ki imajo za direktorja biologa in se profesorica biologije podpisuje kot odgovorna oseba projektanta pod izjave skladnosti dokumentacije in podobnega, no njima je Občina Loški Potok za vse silno umeščanje vetrnice nad Mali Log plačala več kot 27 tisoč evrov.
Vse je torej financirala občina, četudi je bila le z eno dvaindvajsetino udeležena v Lesni zadrugi, ki je bila tedaj še investitor vetrnice v Malem Logu. Bivši župan Ivan Benčina pa je nato leta 2022 pripeljal v občino Dravske elektrarne, Lesna zadruga je nanje prenesla projekt vetrnice nad Malim Logom in očitno ostala zraven s piskrčkom v rokah, da se Benčina še vedno tako žene za ta projekt. Občina pa zdaj, kot pravita oba župana, nima s tem nič več.
»Kje bo torej v resnici končalo tistih 200 tisoč evrov za megavat? Bo to imela občina Loški Potok ali Lesna zadruga,« vprašam Ivana Benčino. On pa: »Dobila bo seveda občina, bilo bi pa prav, da ima nekaj od tega tudi Lesna zadruga. Mi z DOLB-om (daljinsko ogrevanje z lesno biomaso op.ur.) skrbimo za ogrevanje javnih stavb, mi skrbimo za pošto; in delamo veliko dobrega za to občino, prav bi bilo ta znesek razdeliti… 8 krat 25 tisoč evrov… bi lahko šlo za opravljanje poštnih storitev, približno toliko, od 22 do 25 tisoč nam zdaj letno občina pokriva stroške, ki jih imamo s pošto.«
Ne le občani Loškega Potoka in sploh slovenski državljani, tudi kdo na ministrstvu, ki bo delilo te vetrne podkupnine občinam, bi morda moralo malce vreči oko na vse to, predvsem pa se nad vsem temeljito zamisliti. Ali pa je vsem to že zelo jasno? In je prav zato tako bistro zasnovano in speljano!?
Premeteni zadružni energo guru, »veliki mojster« s »sanjskim« življenjem v Štanjelu
Kot je razvidno iz aplikacije Erar, pa je Občina Loški Potok od 14. januarja 2016, ko je bila ustanovljena Lesna zadruga Loški Potok, pa do januarja 2024 nakazala 32.494 evrov še nekomu! To je Kisik d.o.o., podjetju, ki je po naročilu in plačilu občine izdelalo Lokalni energetski koncept Občine Loški Potok. Ustanovitelj tega podjetja je Tomaž Zver, ki je ob Ivanu Benčini in Marku Grandljiču, kot fizična oseba z 200 evrskim vložkom bil »skromno« soudeleženi soustanovitelj Lesne zadruge Loški Potok. Eden od prvih treh! A ključen!
»Ko je učenec pripravljen, pride učitelj,« mi je Ivan Benčina odgovoril s staro kitajsko modrostjo na vprašanje, kako jim je v občini sploh prišlo na misel, da ustanovijo Lesno zadrugo, »in tako je bilo tudi v Loškem Potoku! ko smo bili pripravljeni in dovolj daleč s svojim razmišljanjem, kako bi nekaj naredili, da bi izkoristili lokalne vire tudi za energetsko samozadostnost občine, se je pojavil Tomaž Zver, ki je vse to na področju zadružništva in energetike že zelo dobro obvladal, se na to spoznal in že v tem deloval, in on nam je potem predlagal, da ustanovimo takšno zadrugo.«
Intrigantska dilema in retorično vprašanje mojstra Jode iz Star Wars, »Kdo je mojster? In, kdo je vajenec?«, tukaj, v Loškem Potoku torej povsem odpade. Ve se, kdo.
Tomaž Zver je dejansko od vsega začetka eden ključnih akterjev pri vsem, kar naj bi doletelo prebivalce Dragarske doline in Malega Loga. Tudi on je po poreklu, tako kot že omenjeni »trajnostni vizionar«, s Štajerske, ki pa je imel v času ustanovitve Lesne zadruge Loški Potok stalni naslov še na Osredkah v Dolu pri Ljubljani in je tam tudi menda zelo idilično živel, dokler ni žena Alenka Zver, ki ima podjetje O2, kot lahko preberemo v navdušenem pisanju revije Jana izpred dveh let, le šest let po tem, ko sta si zgradila sanjsko hišo na Osredkah, našla najprej eno luštkano hišo v Štanjelu, ki sta jo kupila in nato obnovila tudi s pomočjo sredstev za razvoj podeželja Ministrstva za kmetijstvo; malo zatem pa sta našla in kupila še eno, še bolj luštkano! hišo z očarljivim borjačem v Kobdilju, pod Štanjelom, v treh letih torej kar dve hiši, kjer so hitro spet na pomoč priskočila sredstva za razvoj podeželja, pri obnovi pa tudi; tako da je zdaj tu nastala Vila Kobdilj; in Zverova s hišo v čarobnem jedru Štanjela in s »pravljično« prenovljeno Vilo v Kobdilju zdaj »živita na Krasu svoje sanje«.
Bo lokalna skupnost klecnila pred energetsko hobotnico, ki vsiljuje in izsiljuje vetrnicam pot nad Mali Log in na Parg!? In še kam!? Se bodo v tem edinstvenem habitatu velikih zveri »naselile« ene druge »zveri«?! Bodo pristojne institucije na področju varovanja in ohranjanja narave držale »štango« njim, ali pa se bodo vendarle pokončno, moralno in etično zavzele za naravo, za ljudi in za življenje Dragarske doline, Loškega Potoka in Malega Loga!? Kakšen cinizem je, da nekdo, ki sodeluje pri degradiranju narave, da svoji firmi ime Kisik! Že to pove vse! // Foto: Ana Ašič
Tomaž Zver je »zverziran« nekdanji funkcionar Ministrstva za javno upravo, z zelo močnimi državnimi in lokalnimi, političnimi, interesnimi in birokratskimi povezavami ter močno vpet v nevidno, močno razpleteno, premišljeno strukturirano in nenasitno poslovno politično hobotnico nekdanje Liberalne demokracije Slovenije, ki je med najbolj zaslužnimi za »osvežitev« Zakona o zadružništvu, že pred več kot desetletjem »vizionarsko« spisanim tako, da kar najbolje omogoča, pokriva in zakriva ne le resnične namene pri umeščanju, izkoriščanju in zaslužkarstvu z obnovljivimi viri, ampak tudi premeteno pretakanje javnega, državnega in evropskega denarja v zasebne, interesne in politične kanale ter vsemu temu početju podeljuje legitimnost
V letih 2009 do 2012 je bil Zver v kabinetu tedanje Zaresove ministrice, Korošice Irme Pavlinič Krebs; zadnjih 12 let pa je predvsem zelo prodoren zadružni energoguru, ki po Slovenji oznanja, promovira, propagira, ustanavlja in udejanja kultni mit in prakso novega zeleno obarvanega kolektivističnega družbenega inženiringa, v katerega so se na krilih ozkogledih in kratkovidnih aktivističnih evro politik spretno odeli agresivni interesi zaslužkarjev z obnovljivimi viri energije in ostalega politkriminala; vsi skupaj pa pod krinko skrbi in delovanja za dobro skupnosti ter »zelenega« prehoda stavijo vse, kar imajo, ali bolje, česar nimajo, predvsem pa vse, kar se nadejajo imeti, ali pa si vzamejo na račun drugih, skratka vse to stavijo na energetske zadruge (ali pa stanovanjske na stanovanjskem področju), ki so ustanovljene po Zakonu o zadrugah, obenem pa perfidno delujejo kot socialna podjetja, tako da se, ne le pod zeleno, ampak tudi pod socialno krinko, dodatno razširi diapazon in nabor javnih, državnih in evropskih sredstev, ki jih je mogoče na ta način kanalizirati prek takšne zadruge v skrivna »porečja« zasebnih vod.
Zadružna hobotnica »zaresne liberalne demokracije«
S spretnim pozicioniranjem in lobiranjem v Skupnosti občin Slovenije se je Zver uspešno zavihtel v več slovenskih občinskih oziroma lokalnih zadružnih projektov, kjer tudi s svojo svetovalno firmo Kisik d.o.o., tudi to ime je izbrala žena Alenka, tako kot za njeno firmo že omenjeni O2, zavzeto pomaga pri »pikiranju« na državna in evropska subvencijska in ostala razpisna sredstva ter pobira deleže v teh »svojih« zadrugah, tako da ima dovolj časa tudi za zelo dolge dopuste in »štiri mesečna potovanja z džipom v Mongolijo«, kot lahko beremo v prisrčni družinski zgodbi revije Jana, 19. julija 2022, če vse to povemo malce lahkotno.
Pri pozornem pogledu od blizu pa je seveda hudomušne igrivosti hitro konec, saj gre tu v resnici za težke »posle«, ki »mistično«, naravnost »alkimično« pretvarjajo in transformirajo milijone javnega davkoplačevalskega denarja v zasebnega.
V tem smislu je zanimiva ena zgodnejših tovrstnih energetskih zadrug na Slovenskem, Sončna zadruga, zadruga brez odgovornosti in socialno podjetje, ki so jo 13. marca 2013 kar na tedanjem naslovu Tomaža Zvera na Sneberski 15a v Ljubljani – Polje, ki je tudi njen direktor, ustanovili: Skupnost občin Slovenije, ki jo je zastopala generalna sekretarka Jasmina Vidmar; pa Bogdan Biščak, vplivni nekdanji generalni sekretar Liberalne demokracije Slovenije; Robert Ravnihar iz Železnikov, kontroverzni poslovno politično znanstveni »surfer« na valu »spin-off-a« in direktor precej razvpitega podjetja Ventura; Matjaž Medved poslovni svetovalec s Štihove v Ljubljani; pa Miha Marinšek, »športnik« in biznis razvojnik, ki je našel svoj smisel v energetskih poslih; ter Gregor Kita, znameniti trboveljski svetnik stranke Zares in nekdanji kandidat za župana, ki je pri svojih 40-ih leta 2014 fizično napadel in poškodoval svojo 63-letno sosedo Tino Lukač, tako da je ta končala na poškodbenem oddelku trboveljske bolnišnice.
Seveda je tudi pri ustanovitvi te zadruge, kot vseh, kjer je vpleten Tomaž Zver, za notarske zadeve poskrbela že omenjena političarka Liberalne demokracije Slovenije in nekdanja pravosodna ministrica Meta Zupančič.
Da pa ne ostane vse le pri »zelenih« in »socialnih« idealih, ampak vso stvar tudi malce prizemljimo, naj povemo, da je po uradno dosegljivih podatkih omenjena Sončna zadruga v obdobju od 20. januarja 2015 do 7. decembra 2022 samo od Ministrstva za infrastrukturo iz naslova »obnovljivih virov« in »investicijskih transferjev privatnim podjetjem« prejela 1.667.530,37 evrov. Zanimivo je, da so podatki za ostala ministrstva skriti, zakriti ali nedosegljivi, vsaj nam so bili.
Zelo zanimiv pa je tudi podatek, da ima Sončna zadruga z.b.o, so.p. iz Sneberske ceste 15A v Ljubljani, poleg transakcijskega računa pri Delavski hranilnici, odprta tudi kar dva transakcijska računa pri Posojilnici Bank Egen v Avstriji.
Seveda pa Sončna zadruga iz Ljubljane in Lesna zadruga iz Loškega Potoka nista edini zadrugi, kjer je zraven Tomaž Zver. Je tudi predsednik leta 2018 ustanovljene Razvojne zadruge Jezersko, ta je sicer zadruga z omejeno odgovornostjo, njena glavna dejavnost pa je »gojenje gozdov in druge gozdarske dejavnosti«; poleg tega pa je Tomaž Zver kot »veliki mojster« in energetski guru vpleten tudi v energetske in druge zadruge drugod po Sloveniji, kjer deluje s svojim svetovalnim podjetjem Kisik d.o.o., kjer so na listi transferjev javnega denarja, ki prihaja na račun Kisika plačniki: od Ministrstva za kmetijstvo do občin Radovljica, Loški Potok, Kamnik, Šalovci, Šentrupert, Radlje ob Dravi, Sodražica, Rogaševci, Preddvor, Vuzenica, Lovrenc na Pohorju, Mirna, pa komunalnih podjetij Komunala Trebnje, Energetika Šentrupert, pa Center za razvoj Litija, Zavod RS za zaposlovanje, Socialno varstveni zavod Hrastovec, Univerza v Mariboru, Eko sklad, Slovenski okoljski javni sklad, Dežela kozolcev Šentrupert, Ministrstvo za finance, Vrhovno sodišče RS in Dravske elektrarne Maribor.
Megle se zgrinjajo na Parg, na Dragarsko dolino, na vso občino Loški Potok. // Foto: Ana Ašič
»Sence v raju« Loškega Potoka
Ko se ob pol polnoči voziva čez Bloke, mimo odcepa za Volčje, naprej proti Lužarjem, dež ponehuje, a nevihte še ni konec, strele še zmeraj pobliskavajo med temno grozečimi oblaki, a se tu in tam med njimi vendarle zablestijo velike zvezde. »Daj, ustavi malo ob tisti gozdni poti, da stopim ven in vdihnem malce tega svežega zraka,« rečem, se pokrijem s kapuco in zapnem zadrgo na vetrovki. Dišeči gozdni zrak po mahu, mladi praproti in zelenju in smrekovih iglicah v trenutku odžene utrujenost, ko hitro hodiva po temni poti; rosenju se tu, globlje v gozdu, pridružijo kaplje z vej in misli se hitro zbistrijo v osvežujočem hladu zadnje majske noči.
Čez dobre pol ure se vrneva in v pomirljivem brnenju motorja ter v udobju rahlo ogretega avta se v mislih spet in spet vračam v Loški Potok. K njegovi edinstveni, dramatični podobi z dvema cerkvicama na Taboru ter k njegovi zagonetnosti in tesnobi, tako gosti, da je vse celo iz te odmaknjene bloške daljave čutiti kot velika in ljuba, a s senco zastrta podoba nedoumljivega in neizgovorjenega; pa venomer tudi k drami, ki jo je čutiti in slutiti, da se tam v meglicah nevidnega in neizrečenega prav ta čas dogaja.
Pomislim na trenutek, ko sem ta večer okoli sedme ure stopila iz bara pri občini, da pokličem župana in ga zagledam pred seboj na terasi, za mizico, sredi dima. »O, vas kličem!« rečem. On pa: »Vidim.« Povabi me, naj prisedem in mi ponudi kavo. »Saj nimava časa zanjo« rečem, »že zamujate na sejo Upravnega odbora Lesne zadruge! Pa sva rekla, da vas bom lahko še fotografirala, da boste tudi vi kot aktualni župan na fotkah in ne le bivši!« »Ah,« odmahne s cigareto in počasi reče, »nič ne bom zamudil, bo že.« In zamrmra še nekaj o »eni točki, zaradi katere mora biti zraven«.
Ker sem pred tem dobro prebrala Pravila Lesne zadruge Loški Potok, vem, da nima smisla izgubljati časa in energije z vprašanjem, za katero točko gre, saj ne bo ničesar povedal, ker ne sme, sicer ga lahko doleti izključitev iz zadruge. Ničesar, kar se dogaja v Lesni zadrugi Loški Potok in na odborih, njeni člani ne smejo nikomur razkriti, niti v primeru, če in ko zadrugo zapustijo. Res, prava »Cosa Nostra«, pri sebi malce »filmsko« pomislim.
»No,« rečem, »saj je logično, da morate biti prisotni na seji Upravnega odbora kot župan in zastopnik Občine, ki je tudi članica zadruge, ne? Predsednik Nadzornega odbora niste več, član nadzornega pa ste še zmeraj?« »Ne, ne, nisem,« reče in prižge novo cigareto.
»Vam je težko?« ga vprašam. Za hip je začutiti kanček presenečenja, a se župan Loškega Potoka hitro ujame: »Zakaj bi mi bilo?« »Ne vem,« rečem, »niste videti najbolj… srečni«. »V redu sem, dobro sem,« pogleda za trenutek mimo mene. »Zakaj me niste prej poklicali?« me vpraša. »Saj sem vas,« rečem, »takoj, ko je bil mimo odcep za Mali Log, kot sva bila dogovorjena, a ste bili nedosegljivi. Sem mislila, da ste se me ustrašili.« »Ne, zakaj bi se vas ustrašil!? Saj ne boste pisali nič takega, da bi nam škodili, ne!?« me pogleda.
Malo molčiva. Nobeden ne odmakne pogleda. »Napisala bom, kar je res, Simon. Resnica pa vsaj na dolgi rok samo koristi, resnica ne more škoditi,« rečem, »nikomur, tudi tistemu, ki je noče, ali pa se mu zdi, da mu v enem trenutku škodi, na koncu koncev resnica samo pomaga in koristi« rečem, »nama obema pa gre za te ljudi tukaj, za te vaše prelepe kraje, za vso to vašo neokrnjeno naravo, ki je v bistvu vaše največje bogastvo; in tudi za resnico o vsem tem, ali ne!?«
Malce nedostopno me pogleda: »Predvčerajšnjim ste mi očitali, da mi ni mar za ljudi,« se še ni potolažil, ker sem mu v dve uri dolgem telefonskem pogovoru pri vprašanju vetrnice v Malem Logu rekla: »Pa, gospod župan, saj vam vendar ne more biti vseeno! Ali vam ni nič mar za te ljudi, ki bodo morali tam s tem živeti, pa niti vedo ne dobro, kaj jih bo doletelo!?« On pa to ni razumel kot vprašanje, ampak kot kategorično trditev in očitno krivične besede. »Vidim, da vam ni vseeno,« počasi rečem, »a zakaj potem kot župan in kot član zadruge sodelujete pri vsem tem!?«
Ugasne cigareto in takoj prižge novo. »Resnico ste rekli, da bi radi napisali? O tem, kar je res, boste pisali!?« me vpraša in me nekaj časa motri skozi dim, potem pa mi pove, kar mi je že dva dni prej; in vidim in slišim in razumem, da je to zanj, za ta kraj, za to občino res pomembno.
Tragika obrobnih občin
»Če bi radi povedali resnico, potem pa napišite, povejte ljudem, vsej Sloveniji, kako težko je nam, v takšnih obrobnih, obmejnih občinah, ne le v Loškemu Potoku, ampak tudi v vseh ostalih občinah, ki so zelo majhne po številu prebivalcev, pa velike po ozemlju, na katerem se razprostirajo; z med seboj zelo oddaljenimi vasmi in zaselki, do katerih moramo povsod zagotoviti ceste, elektriko, vodovod, komunikacije, v javnih zgradbah pa tudi ogrevanje; vzdrževati moramo vse to v vseh vremenskih razmerah, v suši in vročini in v največjem snegu in mrazu, ki je tu, pri nas, v Loškem Potoku, včasih tudi osem mesecev v letu! Premajhni smo, premalo prebivalcev imamo, zato na številnih razpisih »pademo skozi« in ostanemo brez nujno potrebnih sredstev za vzdrževanje vsega, kar občina in občani potrebujejo. V naši občini, ki meri več kot 134 kvadratnih kilometrov, malo manj, torej, kot Mestna občina Maribor, ki ima na skoraj enako velikem ozemlju (147 kvadratnih kilometrov, op.ur.) več kot 110 tisoč prebivalcev, v naši občini Loški Potok je torej na podobni velikosti ozemlja vsega okoli 1.800 prebivalcev! Zaradi majhnega števila prebivalcev je povprečnina, ki jo dobimo, nizka. Zato sem moramo v teh krajih znajti, kakor vemo in znamo, da preživimo. In, ja, ko ste me vprašali, za nas je 200 tisoč evrov, ki ga ponujajo za en megavat, veliko denarja, marsikaj lahko z njim rešimo.«
Prvi in najstarejši kraj Dragarske doline je Trava, kjer so se Kočevski Nemci, »gozdni kmetje«, kot so sami sebe poimenovali na spominski plošči cerkve Marijinega obiskanja v Dragi, okoli cerkvice svetega Lovrenca naselili že v 14. stoletju. Cerkvica je bila kot žrtev časa druge svetovne vojne požgana in je zdaj ruševina. S pobočja Parga se med drevjem odpirajo lepi pogledi na Drago. V Srednji vasi se Dragarska dolina lepo odpira proti severu v vsej svoji poetičnosti in s svojo podobo ultimativno govori o tem, da bi bilo vsako umeščanje česarkoli na Parg, pobočje levo od kapelice, eksplicitni okoljski in prostorski kriminal. // Foto: Ana Ašič
Slika zadnjih desetletij se košček za koščkom sestavlja. Kako perfidno in perverzno, pomislim. Najprej se je z lažnimi obljubami, praznimi upi, utopičnimi pričakovanji, pod pretvezami »evropskih sredstev za lokalne skupnosti«, brez vsake prizemljene razsodnosti, gospodarne premišljenosti in realne finančne projekcije, a naskrivaj z veselim brušenjem vražjih krempljev tistih, ki so v zasedi tiho in nevidno čakali, da postane plen ranljiv in nemočen, razbilo večje in močne občine in, zlasti na najbolj robnih ter obenem dragocenih območjih narave in krajine ustvarilo v Sloveniji na desetine majhnih občin s komaj kaj več kot nekaj sto prebivalci, ki zdaj, te občine, životarijo na robu preživetja, kjer jih pesti ne le pomanjkanje finančnih sredstev, ampak tudi kadrov, ne le tistih za občinsko upravo in občinske funkcije, ampak tudi za različne javne službe, ki jih mora občina zagotavljati; da o delovni sili, ki bi držala pokonci gospodarske dejavnosti, če bi že uspelo občini privabiti vanjo perspektivna podjetja in delodajalce, niti ne omenjamo.
V občini Loški Potok, kot tudi v mnogih drugih njim podobnih občinah, ljudje niso brezposelni, niso revni v ustaljenem pomenu te besede; niso brez dela in sredstev za preživetje, saj se, če ne gre drugače, vozijo tudi več deset kilometrov na delo v druge občine in kraje. Revne pa so občine, ki zato težko vzdržujejo vse, kar je njihova domena; in prebivalce pesti »javna revščina«, se pravi marsikje še zmeraj slabe ceste, težave z vodovodnim omrežjem in, paradoksno, sredi najbolj neokrnjene narave težave s pitno vodo, pa ustrezno kanalizacijsko omrežje in prečiščevanje odpadnih vod prav tu, kjer je to res najbolj potrebno, a to spet tako, da ne bo napravljena dodatna škoda v naravi, okolju in prostoru ter ljudem; pa zagotavljanje zdravstvenih, izobraževalnih in, kot že rečeno, poštnih storitev in javnih prevozov.
Te občine so v stalnem boju za »preživetje«, popolnoma odvisne od državnih in evropskih sredstev, zaradi česar so tudi bolj dovzetne za takšna podkupovanja, kot se jih zdaj zelo kontroverzno gre Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo, ko v pravi korupcijski maniri podkupuje lokalne skupnosti z 200 tisoč evri za megavat električne energije pri obnovljivih virih, zlasti seveda pri vetrnicah, ob čemer jih ne zanima resnična volja neposredno prizadetih prebivalcev, ne okolje in še manj neokrnjena narava, ampak samo, da speljejo to, kar so jim »gospodarji« in financerji njihovih udobnih političnih in birokratskih služb naročili, da morajo speljati!
Ko so se v devetdesetih takšne občine ustanavljale, je imel nekdo v resnici zelo jasno vizijo in je zelo dobro vedel, kako sijajno prav mu bo to enkrat prišlo! Vedel je, kakšen »divji Zahod« bo s tem ustvaril! In potem je treba poskrbeti samo še za »taprave« lokalne šerife, te podpreti še z nekaj pomagači in »revolveraši«, ki že samo s tem, da obstajajo v takem neformalno močno kontroliranem okolju, že tako utišano prebivalstvo potisnejo v popoln molk! In so zmagali!
Samo še zadrugo ustanovijo, jo priklopijo na občinsko »polnilnico« pa na državna in evropska sredstva za »zelene« in »socialne« projekte, ki »podpirajo« lokalno; in rajanje se lahko začne! Ko se utrudijo in zasitijo z vsem, ko vendar za vse to tako garajo, pa da ne bi pregoreli, saj je treba vendar še dolgo nenasitno delati naprej, se za štiri mesece odpeljejo v neokrnjeno divjino in naravo Mongolije! Zaprejo se v čudovito obnovljeni borjač v Kobdilju. S Štanjela zrejo v čaroben sončni zahod, srkajo zraven izbrano vino in se januarja, februarja v prijetnem zavetrju nastavljajo sončku! Tako živijo svoje mirne, spokojne »sanje na Krasu« in ustvarjajo pravljico, ki je nič in nihče ne sme zmotiti ali ustaviti. Pa kaj koga briga, kaj je s tistimi tam v oni »vuko…..ni«, v nekem Loškem Potoku, v Malem Logu, v neki Dragarski dolini, pod nekim Pargom! Vrzi jim nekaj k nogam, naj pobirajo, še zgrizejo se naj za to! To bo še najbolje! Da se jih zamoti s tem! Mi pa ta čas to speljemo!
Zvezdni roj v presunljivi sagi Loškega Potoka
Ampak Simon v resnici globoko v sebi ne more biti, ne morem verjeti, da bi bil čisto zares in brez zadržkov eden teh; ni on pravi »šerif« iz te zgodbe, pomislim, ko se spomnim vsega, kar sva se pogovarjala v torek, in vsega kar sem videla ta dan, saj mu vendar v resnici je mar za lasten dom in kraj. Vendar pa, ali sploh ve, kje v resnici je? Ali ve, da je senca, ki lebdi nad Loškim Potokom, senca jastreba, ki čaka, da volkovi opravijo svoje na tleh; potem pa pride in pobere svoj plen!? Ve to!? Vsaj sluti? Bog se usmili, pomislim, se zato ta človek tako zastruplja!? Cigareta za cigareto, doma pa ima tri majhne otroke, kot mi je povedal dva dni prej, ki ga bodo še dolgo potrebovali živega, zdravega in močnega. Ga tako zelo bremeni to dogajanje v občini? In državi, ki, to nam je vsem eksplicitno jasno, in smo že tisočkrat povedali, nima posluha, ne vizije in nobene prave strategije za varovanje in ohranjanje narave, okolja, prostora in ljudi ter njihovega življenja na teh edinstvenih, obrobnih, a dragocenih območjih in sploh nikjer, kamorkoli pogledaš, povsod po Sloveniji je vse narobe, en sam okoljski in prostorski kriminal. In tu? Kaj vse se še v resnici ta trenutek dogaja v Loškem Potoku? V Lesni zadrugi? Pa občini? Zakaj Simon Debeljak ne izstopi iz zadruge? In vzame vajeti občine suvereno v svoje roke? Kdo? Kaj mu to preprečuje? Je biti župan v resnici njegova »intimna opcija«? Ali pa je to »moral« postati? Kdo v resnici vodi občino Loški Potok? In, kam jo pelje?
»Greva čez Narede in mimo Primoža?« me na razcepu v Lužarjih rahlo zmoti vprašanje. »Kar ti je ljubše,« odvrnem, kot zmeraj, itak vem, da bo izbrana ta bližnjica, ker je ta prazna, ozka, dramatična, dinamična in močno ovinkasta gozdna cesta najljubša pot tega »avta«; moja pa tudi.
Tu, nad Lužarji, se je noč že zjasnila in svetle zvezde so se razsule čez vse nebo, vse do zadnjega krajca, ki se je v tej pozni uri že prevešal proti zahodnemu obzorju. Kopica vztrajno utrinjajočih vprašanj pa je še kar prešinjala moje misli, pravi zvezdni roj, pomislim; še se bo treba voziti po tej poti, še veliko vračanja v te kraje, ki res ne odidejo kar tako iz misli in srca, ko se te enkrat dotaknejo, je pred menoj, za še kar nekaj velikih zgodb v tej presunljivi sagi o »sencah v raju« Loškega Potoka.
Svet nad Malim Logom. // Foto: Ana Ašič
Po novici je zgodba. Za njo smo mi.
NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.
Od narave. Do umetnosti.
ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.
ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.
Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
anaasicsic.journalism.in.focus@proton.me
Odgovorna urednica
Ana Ašič
Majhen portal. Za velike zgodbe.
Foto: Ana Ašič
Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete, in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni!
DONACIJA SIC!
Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom
Izdajatelj
Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
zavod.za.umetnost.hisa.zvezd@gmail.com
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 NOVA KBM d.d.
Namen nakazila // Purpose: DONACIJA SIC! // DONATION SIC! Koda namena // Purpose Code: CHAR
HVALA!
Foto: Milan Cerar
»Na tistih gričih si se zjutraj zbudil in pomislil: tu sem in prav je, da sem tu.«
Karen Blixen
2019,2020,2021,2022, 2023,2024©Vse pravice pridržane. 
Avtentično! Ustvarjeno brez umetne inteligence! AI Free!
