Ker smo zadnje čase, še posebej ob eklatantnem poskusu Ministrstva za kmetijstvo, da državna lovišča v enem delu premakne iz rok poklicnih lovcev v roke lovcev iz lovskih družin, vse pogosteje soočeni z vse bolj perečim vprašanjem, kako ob poklicnih lovcih, ki so v naši državi zaposleni v državnih loviščih s posebnim namenom, z eno besedo imenovati vse ostale lovce tako, da je opazna distinkcija med poklicnimi in drugimi slovenskimi lovci, smo o tem malce povprašali nekatere naše stalne bralce iz lovske, laične in kritične javnosti. Ker so nas že pred tem posamični odzivi opozorili na to, da je izraz »ljubiteljski« lovci za marsikoga vsaj rahlo delikaten, smo najprej vprašali, ali je to res tako kočljivo; in, zakaj je tako. In še: Kako z eno besedo imenovati in od poklicnih lovcev razlikovati lovce iz lovskih družin? Nepoklicni? Volonterski? Prostovoljni? Ali kaj drugega? In, katero dihotomijo uporabljati? Poklicni in nepoklicni? Ljubiteljski in neljubiteljski? Prostovoljni in neprostovoljni? Ali kaj drugega? Pri tem smo vse vprašane lovce lepo prosili, da brez »hierarhičnih« zadržkov izrazijo svoje osebno mnenje in videnje, saj nas je zanimalo prav to; in nikakor ne uradna stališča slovenske lovske organizacije, njenih delov, komisij ali lovskih družin.
Foto: Nika Sever
Avtorji odgovorov: Peter Boškin, Danilo Muršec, mag. Darko Vetrnik, Branko Zlobko, Sebastjan Obrekar, Bojan Avbar, Miloš Šonc, dr. Marjan Toš, dr. Marjan Kotar in dr. Jernej Zupančič
Uvod, vprašanja, redakcija odgovorov in mednaslovi: Liza Kostevc in Ana Ašič
Foto: Nika Sever, Vlado Jehart, Marjan Prodnik, Miloš Šonc
19. april 2022
Peter Boškin, Lovska družina Jesenice: »TO JE PROVOKATIVNO VPRAŠANJE!«
Zastavili ste zelo provokativno vprašanje! Lovec sem že skoraj 60, ja, šestdeset let, pa o tem do sedaj nisem še nikoli razmišljal! Pa vendar, če dobro pomislim, je res, da sem prostovoljno ljubiteljski lovec. Ker imam rad naravo, rad hodim po hribih in gozdovih in morda, zaradi ostankov prastarih nagonov, tudi kaj uplenim. Naj pa povem, da nisem streljač, ne plenim oziroma ne streljam pretirano, letno le kak »gojitveni odstrel«. Pri nas v naši Lovski družini Jesenice je v zadnjih leti zaznati hiter porast številčnosti jelenjadi. Ker je to nekaj novega, povsem drug način lova kot lov gamsa ali srnjaka, rad čakam, da bi se srečala z jelenom, košuto ali s teletom. Zato, ker to rad delam in sem zato sprejel vse obveznosti, ki s članstvom v lovski družini nastanejo, sem ljubiteljski lovec. Tudi lovci, ki za odstrel plačujejo, kupujejo trofeje, so ljubiteljski lovci. Lahko so ob tem tudi snobi, vendar v tem uživajo. Užitki in ljubezen pa so seveda lahko tudi dragi!
Na drugi strani že dolgo poznam lovce, ki jim je to poklic oziroma se z lovom preživljajo. Ti so bili zame od nekdaj preprosto poklicni lovci. Nekoč so bili različnih poklicev. Tedaj posebnih šol za ta »poklic« še ni bilo. Bili so zaposleni pri gojitvenih loviščih, loviščih posebnega pomena, v raznih gozdarskih in lovskih organizacijah in podobno. Predvsem so skrbeli, da so uspešno lovili visoki državni funkcionarji, kasneje tudi za lovski turizem. Seveda so skrbeli za divjad, tudi prehranjevanje in lovske objekte, steze, krmišča, preže in podobno. Ker so bile to njihove delovne naloge in obveze, za to so bili plačani, so torej poklicni lovci.
Da so lahko lovili divjad in zanjo skrbeli, so lahko ljubiteljski lovci ustanovili lovske družine. S temi ljubiteljskimi organizacijami je državna uprava zagotovila nadzor nad divjadjo v naravi. S tem so prostovoljno združeni lovci v lovske družine prevzeli tudi obveznosti. Za članstvo v lovski družini je potrebno prevzeti obveznosti, potrebno je delo. Z opravljenim delom lovci pridobimo pravico do odstrela trofejne divjadi in do brezplačne trofeje v svoji lovski družini. Poleg tega odstrela je potrebno »odvzeti iz lovišča« tudi netrofejno divjad, ki jo z letnim načrtom določi Zavod za gozdove RS.
Delo, ki ga mora opraviti lovska družina, se porazdeli med člane. Nekateri naredijo več, drugi manj, nekateri svoje delo pokrijejo finančno. So skupne delovne akcije, skupne zabave, družabno življenje je zaželeno.
Osebno ne bi iskal novega poimenovanja za poklicne lovce. Oni od tega dela živijo, zanj so plačani, zavarovani in v starosti tudi upokojeni. Mi, lovci v lovskih družinah pa lovimo po svoji volji. Smo vključeni v lovske družine, sprejemamo svoje obveznosti in koristimo dane ali pridobljene ugodnosti. Zato smo lovci. Da pa smo to lahko postali, smo morali opraviti lovski izpit, kar je posebno poglavje. To je moje, morda zastarelo mnenje. Še to: profesionalni lovci so lahko tudi lovski tehniki, inženirji, magistri, celo doktorji lova. Tisti pa, ki gospoda ministra pripelje v Parku ali drugačni lovski organizaciji, do kapitalnega gamsa, bo vedno poklicni lovec.
Foto: Vlado Jehart
Danilo Muršec, Lovska družina Dobrava v Slovenskih Goricah: »SO LOVCI IN SO JAGRI!«
Lovci smo prostovoljno vključeni v lovske družine. Vanje so lahko vključeni tudi častni člani, pridruženi člani. Naziv pridruženega člana lahko pridobi tisti, ki je star 75 let ali več, ima 30 let članstva v lovski družini, ali mu je zaradi bolezni ali invalidnosti onemogočeno ali hudo oteženo izpolnjevanje članskih obveznosti; in simpatizerji. Simpatizer lovske organizacije sodeluje po lastnem preudarku pri krmljenju divjadi, delovnih akcijah ter ostalih aktivnostih lovske družine, ne izvaja pa lova in mu ni potrebno opravljati lovskega izpita ter nima aktivne in pasivne volilne pravice v lovski družini. Lahko plačuje prispevek za povrnitev stroškov revije Lovec in Zlatorogove knjižice.
V naši lovski družini sem se že srečal z naslednjim izrazoslovjem: »So lovci in so jagri!« Sam dobro vem, kaj so nekateri mislili s tem! Sicer pa sem mnenja, da je najbolj primeren izraz kar lovec oziroma lovec, član in člani lovske družine. Iz vsebine naših pravil lovske družine pa izhaja, da so lovske družine pravne osebe zasebnega prava ter, da član lovske družine lahko postane vsaka fizična oseba, ki ima dopolnjenih 16 let, ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in izkaže interes, povezan z varstvom narave, gojitvijo divjadi in lovstvom, ter v društvu deluje pod pogoji, ki jih društvo določi v temeljnem aktu – v pravilih lovske družine.
Kar pa zadeva izraz ljubiteljski lovec, bom nekoliko špekuliral in navedel, kaj si mislim pod tem izrazom! Da gre za osebo, ki ni član lovske družine, ki nima izpita iz lovstva, pa kljub temu občasno, ob spremstvu izkušenega vodnika lovca, izvaja lov. Seveda proti plačilu, in sicer kot gost – turist v nekaterih državah, v kolikor predpisi to dovoljujejo.
Mag. Darko Vetrnik, Lovišče s posebnim namenom Kozorog Kamnik: »LJUBITELJSKI LOVCI JE VENDAR ZELO LEPO POIMENOVANJE!«
Med ljubiteljskimi lovci in profesionalnimi lovci so velike razlike. Ljubiteljski lov, ki ga izvaja večina slovenskih lovcev, je bistveno manj zahteven od lova, ki ga izvajajo poklicni lovci. Izvajanje lova v loviščih s posebnim namenom ima dodano vrednost, ker večina odstrela opravijo lovski gosti. Pot do tega, da lovski gost pride do želenega uspešnega strela je bistveno zahtevnejša, ker mora poklicni lovec dobro poznati revir in imeti visoko strokovno znanje, ter druge potrebne veščine, da lahko divjad starostno, kot tudi trofejno pravilno oceni. Nujno je tudi poudariti, da so profesionalni lovci ambasadorji lovskega turizma in predstavljajo našo državo širši svetovni javnosti. Ne vidim pa nobenega razloga za nejevoljo ob besedi ljubiteljski lovci! Zakaj bi bil ob tem kdo kakorkoli prizadet!? Ljubiteljsko je vendar nekaj lepega! Nekaj, kar delaš s srcem! Nekaj, kar močno presega dolžnosti in obveznosti! Ljubiteljsko je nekaj, kjer si iz nekega iskrenega, nesebičnega namena! Zato se mi zdi to zelo lepo poimenovanje! Ljubiteljski lovci! Sam sem poklicni lovec. Sem pa, kot večina mojih poklicnih kolegov, obenem tudi ljubiteljski lovec v lovski družini. Res nimam s tem težav! In zame je delitev na poklicne in ljubiteljske lovce kar prava!
Branko Zlobko, Lovska družina Banja Loka Kostel: »V LOVSKIH DRUŽINAH SO LOVCI, V LOVIŠČIH S POSEBNIM NAMENOM PA SO POKLICNI LOVCI!«
Spoštovana gospa Ana Ašič, z vsem dolžnim spoštovanjem do vas in vašega cenjenega portala, se moram na tako filozofsko anketo odzvati in vam podajam odgovor na vprašanje, kdo je lovec oziroma poklicni lovec.
Posameznik ali posameznica s sprejemom v lovsko organizacijo, v nadaljevanju lovska družina, pridobi status oziroma naziv lovski pripravnik oziroma pripravnica; in ko opravi lovski izpit, pridobi naziv lovec oziroma lovka, brez vseh ostalih pridevnikov kot so: ljubiteljski, volonterski, nepoklicni, prostovoljni ipd. Tudi Zakon o divjadi in lovstvu v besedilu uporablja besedo lovec oziroma lovka. Če je že potrebno delati razliko v nazivu med člani lovskih družin in zaposlenimi v loviščih s posebnim namenom, potem je stvar popolnima preprosta in jasna: tisti lovci, ki so člani lovskih družin, so lovci; tisti lovci, ki pa so zaposleni v loviščih s posebnim namenom in opravljajo poklic lovca, pa so poklicni lovci. Tako je bilo do sedaj. Sicer je res, da se časi spreminjajo… Morda sledijo spremembe tudi v lovstvu.. Kdo bi vedel…?
Foto: Marjan Prodnik
Sebastjan Obrekar, Lovišče s posebnim namenom Prodi Razor: »POKLICNI? ALI NEDELJSKI LOVCI!?«
Naravo bi bilo treba vrniti naravi! Žal pa to v Evropi ni mogoče. Zato je treba zdaj samo dognati, kaj je manjše zlo. Peščica poklicnih lovcev, ki čimbolj strokovno regulirajo stalež divjadi? Ali masovno lovstvo z okoli 20 tisoč nedeljskih lovcev?
Bojan Avbar, Novo mesto: »LOVCI IN LOVSKI MOJSTRI…«
Lovec je splošen izraz za osebo, ki ljubiteljsko lovi divjad in se po načelu prostovoljnosti združuje v lovsko društvo. Za osebe, ki se poklicno ukvarjajo z urejanjem lovišč in odlovom divjadi, bi bil primernejši naziv nadzornik lovišča ali lovski mojster.
Miloš Šonc, Grosuplje: »ČE BI BIL LOVEC POIMENOVAN NARAVSTVENIK, BI IMELO LOVSTVO DRUGAČEN »UGLED«, KOT GA IMA ZDAJ!«
Najprej naj napišem, da nisem lovec in nikakršen strokovnjak za lov ali za slovenščino, tako da nisem prepričan, koliko si lahko pomagate z mojim laičnim mnenjem. Imam pa se za velikega ljubitelja narave.
»Ljubiteljski« lovec. Ta izraz se mi zdi neprimeren. Zakaj? Ali to pomeni, da imamo nekakšne lovce iz ljubezni do ubijanja živali; ali do kakršnega koli »uravnavanja« oz. »uravnoteženja« populacij živali? Torej ljubiteljske in neljubiteljske? Torej nekateri to delajo tudi neljubiteljsko? Morda celo »prisilno?« Četudi ne mislimo samo na streljanje živali in morda še vse delo v naravi za njih, kot je hranjenje pozimi, morebitna zdravljenja, varstvo pred steklino itd., je tu še drugo lovsko delo oz. so obveznosti, predpisane s pravilniki, npr. koliko ur morajo opraviti, kar predpostavljam, ni vedno »ljubiteljsko«.
»Poklicni« lovci. Ta izraz se mi zdi umesten in ustrezen. Če gre za lovce, ki so kot poklicni lovci opredeljeni v registru poklicev in če gre za ustrezno izobražene in usposobljene ljudi, ki so kot rečeno »poklicno nastavljeni« v določena lovska področja ter zato od nekoga prejemajo plačo.
»Nepoklicni lovci«. Ta izraz se mi zdi umesten in ustrezen, saj se zdi kot nasprotje poklicnim lovcem, ki imajo verjetno posebej statusne kriterije in posebne pogoje zaposlitve ter specifična znanja oz. stalno zaposlitev. Gre, predpostavljam, za ljudi, ki se z lovom ukvarjajo neprofesionalno, torej za lastno osebno zadovoljstvo. V nekem smislu ljubiteljsko, kot je bilo omenjeno. Vsekakor pa mislim, da bi moralo biti tudi znanje ter odnos do narave tista elementa, ki pogojujeta razliko. Absolutno ne preveliko(!), a vendarle dovoljšnjo, da s svojo avtoriteto, dokažejo svoj prav. Ne samo s svojim položajem, torej poklicnostjo in nepoklicnostjo.
Foto: Miloš Šonc
»Volonterski lovci«. Ta izraz se mi zdi sicer ustrezen, a vendar neprimeren oz. neumesten. Pojem volonterstva je povezan s prostovoljstvom, kar sicer ustreza navedenemu statusnemu razlikovanju in pojmovanju. Obrazložitev bi lahko bila enaka kot pri pojmu »nepoklicni lovci.« A vendar gre za lovce, ki so se prostovoljno odločili za poklic lovca, ali pa za lovstvo kot nepoklicno dejavnost. Da ne bi kdo pomislil na »neprostovoljne – nevolonterske lovce«?
»Prostovoljni lovci«. Ta izraz se mi zdi ustrezen, a vendar neprimeren oz. neumesten. Enaka kot pri izrazu »volonterski lovci,« kar se zdi enako, samo poslovenjeno.
Iz navedenega izhaja, da mi je najbliže poimenovanje »poklicni in nepoklicni lovci«. Torej, poimenovanje vezano na status. Primerljivo npr. s poklicnimi gasilci in prostovoljnimi gasilci. Tudi tu so znanje, usposobljenost, organiziranost, status, plačilo in drugo morda primerljivi. Podobno velja za profesionalne vojake in vojake v rezervi, ali na služenju vojaškega roka.
Rezime. Vsekakor podlago statusu, znanju, ravnanju oz. ukrepanju, zakonski podlagi in tako dalje, dajejo tudi poimenovanja in konkretni nazivi. In velja seveda tudi obratna povezanost. Vsebinsko pa vendarle predstavlja osnovno ime oz. poimenovanje lovec. Torej nekdo, ki lovi; oziroma se ukvarja z lovom. In posledično, če sem pošten, tudi krivolovec.
Morda bi bil pa umesten razmislek o vsebinski povezanosti človeka z naravo in živalmi oz. ohranjanja njihovega življenja preko kakšnega novega naziva npr. naravstvenik, ljubitelj narave, ali kaj podobnega!?! Potem seveda lovstvo dobi drugačen pomen in »ugled«, kot ga ima sedaj.
Foto: Nika Sever
Dr. Marjan Toš, Lovska zveza Maribor: »PROFESIONALNOST IN LOVSKA ETIKA STA NELOČLJIVI DEL LOVSTVA V LOVSKIH DRUŽINAH!«
Poklicni lovec je naravovarstveni delavec in v Sloveniji svoj poklic opravlja v t.i. loviščih s posebnim namenom. Pri tem nadzira lovski revir in opravlja lovsko čuvajsko službo.
Število delovnih mest za poklic je v Sloveniji razmeroma majhno, manj kot 100. Poklic lovca je predpisan v loviščih s posebnim namenom, ki jih je opredelil Zakon o divjadi in lovstvu. Za opravljanje poklica je predpisana srednješolska izobrazba ustrezne smeri, obvezen je tudi lovski izpit in izpit za lovskega čuvaja.
Ljubitelj / Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, ZRC SAU/: kdor ima posebno zanimanje, nagnjenje za kaj, na primer ljubitelj živali.
Ljubiteljstvo / Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU/: ukvarjanje s čim iz veselja, nepoklicna dejavnost, amater-stvo.
V Sloveniji je lovstvo od ustanovitve Slovenskega lovskega kluba kot krovne organizacije slovenskih lovcev leta 1907 organizirano po društveni zakonodaji. Od leta 1907 je delovanje slovenskih lovcev prostovoljno oz. brezplačno. Izraza »ljubiteljsko lovstvo« doslej nisem zasledil ne v literaturi in ne v virih. Res pa je, da so bili lovski čuvaji od nekdaj nagrajevani, nekateri so bili tudi poklicni lovci, sploh v večjih zakupnih loviščih.
Danes so člani slovenske lovske organizacije povezani v lovskih družinah, ki so članice Lovske zveze Slovenije, kot to veleva zakonodaja. Člani Lovske zveze Slovenije so tudi nekateri klubi oz. društva, ki se ukvarjajo z varstvom narave in divjadi, a niso lovske organizacije ter ne upravljajo z lovišči. Na regionalni ravni so ostale območne Lovske zveze oz. Zveze lovskih družin, ki jih sicer zakonodaja ne predvideva, a so se lovske družine odločile, da ostanejo in opravljajo vlogo koordinatorja za strokovna področja, še posebej za izobraževanje lovcev.
Lovci svoje delo opravljamo brezplačno, torej pro bono in letno opravimo kakšno leto tudi do 800 tisoč delovnih ur, v preteklosti pa tudi več, po nekaterih ocenah celo blizu enega milijona ur. Koliko bi to veljalo državo, je najbrž jasno vsakomur in na ta način država nima bremen z izvajanjem javne službe na tem področju. Kljub temu, da je delo lovcev v lovskih družinah prostovoljno in neplačano; plačani so poklicni lovci v loviščih s posebnim namenom kot čuvaji; ga lovci opravljamo vestno in odgovorno, zavedajoč se dejstva, da je lovstvo izredno zahtevna in odgovorna dejavnost, ki kljub društveni organiziranosti in prostovoljnemu delu terja veliko strokovnega znanja, preudarnosti in odgovornega ravnanja. Ter tudi izjemno veliko časa, saj je treba biti v loviščih navzoč permanentno. Zaradi specifičnih nalog lovcev zahteva naše delo profesionalni pristop in celega človeka, saj se sicer poslanstvo lovstva izgubi in ga ni mogoče opravljati, kot to velevajo zakonski predpisi in lovsko-etične norme. Slednje veljajo za vse lovce, tudi za poklicne v loviščih s posebnim namenom. Tukaj ne sme biti nobenih izjem! Lovska etika je del nas!
Foto: Vlado Jehart
Dr. Marjan Kotar, Lovska družina Grosuplje: »HUNTER IN PROFESSIONAL HUNTER, LOVEC IN POKLICNI LOVEC SE ZDI, DA JE NAJBOLJ KOREKTNO IN USTREZNO!«
Kakorkoli razmišljam, vedno pridem nekako do istega zaključka, da je pri tem poimenovanju najbolje slediti praksi v angleško govorečih deželah. Tam govorijo preprosto »hunter«, lovec, vsakemu lovcu, ki lovi, ne glede na to v kakšni »organizacijski« shemi je. Za tiste, ki to delajo poklicno; ki od tega dela živijo, tem pa pravijo »professional hunter«, poklicni lovec. Menim, da je to, takšno poimenovanje najbolj korektno in primerno in ustrezno tudi pri nas!«
Dr. Jernej Zupančič, Lovska družina Komenda: »LOVCI SMO LOVCI! PRI LOVU NAS VSE ZAVEZUJE ISTI PRINCIP, ISTI KODEKS ČASTI IN ETIKE!«
Lovci smo lovci. Menim, da je dodajanje pridevnika »ljubiteljski« lovci čisto odveč. Od več kot 20.000 lovcev v Sloveniji nas je velika večina takih, ki se ukvarjamo z lovom v svojem prostem času. Zato je že iz številčnega razmerja primerno, da so »lovci« preprosto imenovani kot »lovci«; koliko časa, energije, znanja, tehnike, veščin ipd v to podjetje vložijo, je povsem stvar individualnih razmer in okoliščin. Lovske situacije so zelo odvisne od tega, v kakšnem lovišču delujemo. Lov danes absolutno ni le odstrel divjadi in neposredna priprava na to, temveč tudi skrb za lovišče in odnos z drugimi uporabniki prostora. Lov je postal precej zapletena zadeva. Lahko trdimo, da je izvajanje lova v na pol urbaniziranih okoljih, ki pa so uradno še vedno lovišča, tudi bolj zahtevna naloga preprosto iz logističnih razlogov. Izhajajmo iz zelo različnih poklicnih in socialnih skupin in to svojo poklicno dediščino nosimo tudi na lov, ne da bi posebej hoteli. Nekatera znanja so zelo koristna, nekatera lahko zanemarimo. Lovska aktivnost je zato po »nepoklicnih«, kot je bilo vprašanje v anketi, bogatejša, raznovrstnejša. Marsikatero znanje, spretnost in veščina pride pri lovu zelo prav. Osnovne lovske veščine mora lovec usvojiti, jih negovati, nadgrajevati, se dodatno stalno usposabljati.
Lovci, ki se z lovom ukvarjajo poklicno, katerim je lov torej njihova služba: to je predvsem opis (delovnega) statusa, dejavnost pa je zelo podobna (seveda odvisno od lovišč). Lov je na koncu vendarle lov; v svojem osnovnem načinu se vrši podobno. Poklicni lovci delujejo v loviščih posebnega namenom / ali državnih …/. Glede na sestavo posameznih LPN, njihovo poslanstvo ipd. je lovsko delo (poklicno) tam prilagojeno. Predpisana je tudi določena izobrazba in usposobljenost. Vendar je na koncu na primer skupni lov z lovskimi gosti vendarle skupni lov, ne glede na to, ali ga izvedejo poklicni ali nepoklicni lovci. Uplenjena divjad na koncu ne bo čutila posebne razlike; vsak lovec ima dolžnost počastiti uplenjeno divjad s primerno lovsko pieteto, ji dati zadnje spoštovanje, ob tem izraziti hvaležnost in se zavedati dolžnosti. Plenimo živalske osebke, varujemo vrsto in pogoje zanje. Vsi lovci brez izjeme (iskreno upam!). Kolikor naravni vzameš, toliko ji je treba na nek drug način tudi dati.
Po drugi strani je pri rabi pridevnika »poklicni« lovec jasnejša določitev statusa lovca, nič pa to ne loči posebej aktivnosti same – torej lova. Tudi če pogledamo na primer poklicne gasilce, športnike ipd. je vselej poudarjen status in ne aktivnost sama. In se tam posebej, tudi pridevniško, izdvajajo tisti, ki to dejavnost izvajajo poklicno. Zato je pomensko povsem jasno, če smo lovci »lovci«, poklicni so pač »poklicni lovci« – kdor in kadar pač potrebuje omenjati to razliko. Nobene potrebe pa ni, da bi izrecno poudarjali prostovoljnost lova, ker je svobodna odločitev za »postati in biti lovec« pravica izvajanja določene aktivnosti v prostem času. Sam lov in vse, kar se veže nanj, pa podrobno določa in omejuje precej širok nabor zakonodaje. Pri izvedbi lova nas vse zavezuje povsem isti princip, pa tudi kodeks etike in časti, ne glede na to, ali se k lovu odpravljamo skladno z določili »pravil lovskih družin« in s tem Zakona o društvih; ali pa s pogodbo o delu, kot to velja za poklicne lovce predvsem v loviščih s posebnim namenom.
Foto: Nika Sever
Po novici je zgodba. Za njo smo mi. Sic! Publicistika s pogledom.
NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.
Od narave. Do umetnosti.
ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.
ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.
Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
anaasicsic.journalism.in.focus@gmail.com
Odgovorna urednica
Ana Ašič
Majhen portal. Za velike zgodbe.
Dragi bralci in bralke, za nas od nekdaj šteje vsaka zgodba. Ali šteje tudi za vas, veste v resnici le vi. In le vi sami lahko to tudi poveste. Z dobro mislijo, besedo ali dejanjem. Za vse smo vam vnaprej iz srca hvaležni!
DONACIJA SIC!
Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 NOVA KBM d.d.
Namen nakazila // Purpose: DONACIJA SIC! // DONATION SIC! Koda namena // Purpose Code: CHAR
HVALA!
»Na tistih gričih si se zjutraj zbudil in pomislil: tu sem in prav je, da sem tu.«
Karen Blixen
2019,2020,2021,2022©Vse pravice pridržane.
