Na preiskovalno reportersko zgodbo naše urednice Ane Ašič, ki je sredi maja v Žetalah in na pobočju Maclja na kraju dogodka raziskovala, kaj se je v resnici dogajalo tisto noč, ko je bil tam ustreljen medved, se je s svojim pogledom in pomisleki odzval dr. Marjan Toš iz mariborske Lovske zveze. V svoji polemiki med drugim pravi: »Spomnim se besed pokojnega uglednega mariborskega lovskega funkcionarja in predavatelja Radoslava Rada Cajnka. Neštetokrat nam je na tečaju za lovske pripravnike pred več kot štirimi desetletji zabičal, da se moramo vedno prepričati, na kaj pomerimo puško, ali je odstrel upravičen in tudi varen. »Ne streljajte na nekaj, v kar niste prepričani, da bo lovsko pravično in etično.«
Foto: Janez Papež
Odziv: Dr. Marjan Toš
Uvod: Liza Kostevc
Foto: Janez Papež
Odziv na tekst: PO VEČ KOT 100 USTRELJENIH LETOS IN SKORAJ 500 SPORNO ODSTRELJENIH MEDVEDIH V MANJ KOT DVEH LETIH, SE BO ZDAJ SLOVENSKA LOVSKA ČAST PRALA NA »ŽETALANCU«!?!
30. maj 2021
Še nekaj dni in od »nesrečnega« odstrela 4-letnega rjavega medveda v haloški Lovski družini Žetale bo minil mesec dni. Takoj po dogodku je v medijih in še bolj na družbenih omrežjih završalo, množile so se kritike dejanja, ogorčenje in skoraj v enaki meri tudi obramba »nesrečnega« uplenitelja. Še zlasti v lokalnem okolju, kjer so mu mnogi javno izrekali priznanje, da jih je rešil pred nevarnim kosmatincem in bodo lahko zdaj brez strahu hodili v gozdove na sprehod in po gozdne sadeže. Ni kaj, demokratična pravica in svoboda govora. So pač povedali svoje videnje dogodka in niso iz odstrela delali nobenega problema. Z nekaj redkimi izjemami znotraj zelene bratovščine ni bilo večjega odziva in še manj kritike. Razen uradne javne izjave predsednika LZS mag. Lada Bradača, objave na spleti strani LZS in uradne javne izjave vodstva Lovske zveze Maribor, ki se je od dejanja ogradila in terjala dosledno ukrepanje v skladu z zakonskimi predpisi in lovsko-etičnimi normami. Predsednik ZLD Ptuj – Ormož dr. Srečko F. Krope je v skopi izjavi tudi dal jasno vedeti, da želijo najprej temeljite ugotovitve pristojnih organov, šele nato pa bodo tudi sami ocenili, kaj jim je storiti. Počakajmo torej!
Po plazu kritik na družbenih omrežjih je zdaj »žetalski« medved očitno že rahlo pozabljen. Le tu in tam še lahko slišimo opazke, da se to ne bi smelo zgoditi in da dogodek lovski organizaciji ni v čast. Mnenja so še vedno zelo raznolika, še največ je ostalo stereotipnih kritičnih ramišljanj o zeleni bratovščini in lovcih, ki jim je najvažnejše »pobijanje nedolžnih živali«. Mar res? Tega smo že vajeni in očitno drži star pregovor, da smo po bitki lahko vsi generali. Medtem je v lokalnem haloškem okolju in tudi v delu lovske javnosti še vedno mogoče slišati nekaj zanimivih govoric, za katere pa ne moremo trditi, da so že povsem točne in preverljive. Tisti, ki dajo lovcu prav, še naprej menijo, da je ljudi »rešil pred vsiljivim medvedom«, ki v Halozah nima kaj iskati. In ga v tem okolju vsaj sto let ni bilo – kar je tudi točno in kar so povzeli nekateri mediji.
Drugače misleči opozarjajo, da bi lahko lovec namesto v medveda ustrelil v zrak, česar bi se medved ustrašil in zbežal. Torej ga ne bi bilo treba takoj ustrelititi – mimogrede, strel je bil sodeč po pričevanju nekaterih očividcev ogleda uplenjenega medveda po lovskih standardih tako rekoč šolski, kot pravijo lovci, ne sicer »za plečko«, kar smo slišali najprej, pač pa v »plečko«. Vsaj to, da je žival padla v ognju in se ni mučila. Po prvih informacijah, ki so prišle do poročevalcev je bil omenjen celo strel v silobranu, a je bilo kmalu po ogledu medveda jasno, da ni šlo za noben »silobran« in zato se lovec nanj tudi ni skliceval. Tudi če bi se, lovski inšpektor Sebastijan Soršak tega ne bi priznal, kar je po ogledu medveda odločno zatrdil v izjavi za medije. Po opravljenem inšpekcijskem pregledu je povedal, da sta bila o uplenitvi takoj seznanjena Zavod za gozdove Slovenije in Prirodoslovni muzej Slovenije, kateremu tudi pripada medvedja trofeja. Prekrškovni postopek zoper lovca je uveden po določilih Zakona o ohranjanju narave. Inšpektor Soršak je še povedal, da je po zaslišanju kršitelja jasno, »da je bil ta v noči iz 4. na 5. maj (medved je bil ustreljen ob 0.30, torej ob pol enih ponoči) na nočnem lovu na divje prašiče. Ko se je spustil iz preže ter odšel proti privabljalnem krmišču za divje prašiče, mu je po grebenu navzgor prišel naproti 140 kilogramski medved, kar je lovec prepoznal kot prašiča po obrisih silhuete. Razdalja do živali naj bi znašala med 20 in 30 metrov«. Jasno kot beli dan!
Foto: Janez Papež
Zdaj je, kar je, medveda v Halozah ni več; upajmo, da ne bo kmalu od kod prišel še kakšen kosmatinec; prekrškovni postopek je v teku, lovec – kršitelj čaka na globo in (morda) tudi na disciplinski postopek v LD, ki naj bi se začel po pravnomočni odločbi lovske inšpekcije. Upajmo, da se bo – govoric in ugibanj o tem je namreč tudi nekaj. Strinjam se z mnogimi poročevalci, da kršitelja ni treba takoj pribiti na zid ali ga privezati ob sramotilni steber. Sploh, ker je treba tako lovcu kot vodstvu LD priznati, da so takoj obvestili pristojne organe in ni imel nihče »namena pomesti medveda pod preprogo«.
To je zagotovo olajševalna okoliščina in morda lahko tudi verjamemo lovcu, da je mislil, da je pred njim divji prašič in ne medved, zato je pač ustrelil. A misliti se pravi nič vedeti! Zato je bilo v kritični javnosti slišati ocene, da je bilo njegovo dejanje sramota vso lovsko organizacijo, ki že brez tega izgublja javni ugled. Niso niti redki tisti, ki glasno razmišljajo, ali ni nemara šlo za priložnost, da si lovec z lovsko zmoto, napako ali prekrškom, pridobi redko lovsko trofejo. Sam v to namero dvomim. Javnost pričakuje, da bo lovska inšpekcija pošteno in maksimalno objektivno opravila svoje delo. Sploh, ker je žetalski medved bil ustreljen z natančnim strelom in je bojda imel še polna usta koruze, iz česar očividci, ki se nočejo se izpostaviti, sklepajo, da je še nekaj sekund pred usodnim strelom jedel koruzo na krmišču.
Morda je v tem celo kanček resnice, a pustimo času čas, da bodo lahko vse okoliščine dogodka res temeljito pojasnjene. Ne trdim, da je bilo res tako, ker omenjenega prizora s koruzo nisem videl in v maniri novinarske objektivnosti ne želim nikomur obleči raztrgane in umazane suknje. Naj se v postopku ugotovi, potrdi ali ovrže tudi vse govorice, od katerih pa morda vse le niso iz trte zvite. Pravijo, da je običajno tam, kjer je ogenj, tudi dim, mar ne?
O »nesrečnem« žetalskem medvedu sem govoril z mnogimi slovenskimi lovci in lovskimi strokovnjaki. Vsi po vrsti opozarjajo, da ne morejo razumeti, kako lahko nekdo brez pomisleka ustreli v črno gmoto, misleč da je divji prašič. Kaj pa če bi bil človek? In še, da se ne sme ničesar kar tako odstreliti brez odobrenega načrta odstrela. Epilog dogodka bo torej še zanimiv. In še drobna »cvetka«, ki je zaokrožila po dogodku in nato potihnila – bojda sploh ni skrivnost, da je medved bil v tem lovskem revirju, saj naj bi ga lovec imel posnetega na kameri. Če je to res – naj mi bo oproščeno če prenašam govorice – potem bi lahko zelo hitro obvestili pristojne upravne državne službe in organe, ki bi podobno, kot so to takoj storili za medveda na območju Litije, izdali lovcem ustno odločbo za odstrel. In bi bil ta izveden, kot se lovsko pravično in pošteno spodobi. Volk bi bil sit, koza pa cela. Tako pa žal res ostaja veliko dvomov in odprtih vprašanj, na katera morda nikoli ne bomo dobili dokončnih odgovorov. Škoda!
Foto: Janez Papež
In če se vrnem nazaj k »temni gmoti«, v katero je bila uperjena puška, potem se spomnim besed pokojnega uglednega mariborskega lovskega funkcionarja in predavatelja Radoslava Rada Cajnka. Neštetokrat nam je na tečaju za lovske pripravnike pred več kot štirimi desetletji zabičal, da se moramo vedno prepričati, na kaj pomerimo puško, ali je odstrel upravičen in tudi varen. »Ne streljajte na nekaj, v kar niste prepričani, da bo lovsko pravično in etično.«
Teh besed se spominjam, kot da bi jih slišal včeraj in ko sva z Radom postala lovska tovariša in predavateljska kolega, sem njegove besede tudi sam velikokrat ponovil. Še letos na zadnjem zoom predavanju za pripravnike na tečaju Lovske zveze Maribor. Ne vedeti, na kaj streljaš je zame nekaj nedopustnega, da ne uporabim še kakšne večje lovske slabšalnice. In to je zame izvirni »greh« dejanja – ni vedel, na kaj je streljal.
Mislil je, da na prašiča, zadel pa je medveda. Tako, kot se je davno nekoč zgodilo, da je bil ob živi meji srnjak, za njo pa vol. Padel je vol, ne srnjak. Pomotoma ali po nesreči? Ne brez posledic za strelca! Še ne dolgo tega nazaj pa je padla kobila namesto divjega prašiča!
Morda bi spomnil še na uvodna določila Etičnega kodeksa slovenskih lovcev. Ta je obvezen za vse člane zelene bratovščine in pravi, da se »mora lovec odločati v nepredvidljivih okoliščinah ter v izjemnih razmerah in ob nenavadnem razvoju dogodkov samostojno in odgovorno, pa svoji dobri vesti ter vedno v skladu z normami etičnega kodeksa slovenskih lovcev. Nadzor države in javnosti nad lovom je otežen zaradi same narave lova, saj se uspešno lovi praviloma v samoti, tiho in neopazno. Pri lovu so odločilni neposredni odnosi lovca do divjadi, ki so brez posrednikov in brez sprotnega nadzora drugih oseb, kar je še posebno izrazito pri samostojnem ali individualnem lovu. Zato je polna osebna odgovornost vsakega lovca za njegovo ravnanje do narave, do divjadi in do drugih prostoživečih divjih živali, do lastnikov zemljišč in gozdov ter do raznih obiskovalcev narave«. In še: Pred vsakim strelom mora lovec s polno odgovornostjo presoditi upravičenost strela po načelih varnosti in po načelih lovske pravičnosti.
Izhajajoč iz teh določil, so bili o etičnih vidikih dogodka v Žetalah kritiki tako rekoč enotni – to je bilo daleč od lovske etike in zato naj se vodstva lovske organizacije na lokalni, regionalni in državni ravni vprašajo, kaj je narobe s članstvom, da lovci s takšnimi dejanji dodatno slabijo že tako slab ugled lovstva in lovske organizacije v javnosti. Vsaka solidarnost s kršiteljem iz vrst zelene bratovščine, če se bodo vse nepravilnosti tudi uradno potrdile, bi lahko bila dolgoročno gledano za lovsko organizacijo in njen ugled, milo rečeno – strel v koleno!
Če se motim, se že vnaprej vsem prizadetim globoko opravičujem. Tudi lovcem v Halozah, katere sicer izredno cenim in z mnogimi že dolga leta iskreno prijateljujem. Zato verjamem, da bomo kljub razno-raznim špekulacijam epilog zgodbe o »nesrečnem« žetalskem medvedu vendarle dočakali. In si po njem vsi nalili čistega vina ter se od dogodka tudi kaj naučili. Vsaka šola nekaj stane, pravijo modri ljudje in imajo prav. Morda bo zapitek iz Haloz še nekoliko dražji od običajnega, v zadovoljstvo natakarjev in pivcev.
Foto: Janez Papež
Po novici je zgodba. Za njo smo mi.
NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.
Od narave. Do umetnosti.
ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.
ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.
Majhen portal. Za velike zgodbe.
2019,2020,2021©Vse pravice pridržane.
