SLA PO OBRAČUNU JE ZMAGALA. VSE JE LAHKO PUSTIL ZA SEBOJ V 30 SEKUNDAH. LE TISTEGA, KAR JE BILO V NJEM, NI MOGEL.

»My life is a disaster zone«, »moje življenje je katastrofa«. Kdo od nas, ki prek vsake mere izgorevamo za svoje delo, ni vsaj potihoma in naskrivaj še nikoli rekel tega tako, kot je Al Pacino v vlogi neustavljivega Vincenta Hanne z raskavim glasom dejal v filmu Heat, Vročina?« Tako smo se z reminiscenco o kultnem ameriškem filmu spraševali pred skoraj letom dni v kratkem premišljanju o slasteh in pasteh maščevanja. Če je to še nekako samoumevno za gangstrske miljeje, vprašanjem, ki imajo v slovenskem prostoru očitno neko posebno trajnost, zlepa ni videti konca. In tako ne le posamezna življenja, ampak kar življenje celotne skupnosti postaja vse večja katastrofa. Zakaj v ključnem trenutku zmaga nerazsodno, impulzivno, nepremišljeno? Zakaj v usodnem trenutku za neko skupnost, za njeno preživetje in prosperiteto, ob vsej nenasitnosti in pohlepu po oblasti in večnih privilegijih na eni strani, na drugi strani namesto zrele državniške modrosti in vzdržnosti šine na dan osebna prenagljenost in neobrzdanost? Zakaj v trenutku delikatnega in krhkega konsenza javno zbadaš in napadaš tiste, ki so s teboj, morda res ne najbolj navdušeno in z nasprotovanjem ali nekateri celo s figo v žepu, a vendar še zmeraj na isti strani?

Foto: medium.com

Uvod: Liza Kostevc, Ana Ašič

Jedrnato & Poudarjeno: Iz teksta Ane Ašič

https://anaasicsic.com/2020/05/19/vrocina-ali-slast-in-past-mascevanja/

Foto: medium.com

14. marec 2021

Ne vemo torej, kaj bo v novi Vročini. Sama pa vendar že vsaj zadnjih nekaj mesecev zmeraj znova in vse pogosteje mislim na konec filma, ki ga že poznamo, in na tiste prizore z avtoceste.

Ko se Eady in Neil peljeta na letališče. Vse je urejeno. Novi dokumenti. Nova identiteta. Novo življenje. Spet bela srajca. Zlati zapestni gumbi. Manšete ravno prav vidne. Mirna, nasmehljana ženska, ki ga ljubi in on njo, ob njem. Rešen je. Avion čaka. Nova Zelandija tudi. Ni napake.

Potem pa tisti usodni klic. Nekaj pajdaševih besed. Tam je. Na tem naslovu. V tem hotelu. Tema. Sunkovito se obrne k izvozu.

Klic maščevanja je premočan. Novo življenje je bilo tako blizu! A je bilo staro močnejše! Vse je lahko pustil za seboj v 30 sekundah. Le tistega, kar je bilo v njem, ni mogel. Sla po obračunu je zmagala. In obračun je prišel. Maščevanje je bila neustavljiva slast. A tudi past. Tu so ga čakali. In dobili.

Le zakaj mi ta film s temi prizori ob vsem, kar je okoli nas že toliko tednov, mesecev, let, desetletij, vsak dan vse bolj živo hodi v misli!?

Foto: medium.com