»Četudi se nekateri naravovarstveniki in vsaj del stroke še tako bojijo posegov in sprememb v zvezi z lovišči s posebnimi nameni, vse bolj postaja jasno dejstvo, da bo ta lovišča treba, ne le zaradi zgoraj omenjenega konflikta interesov, ampak tudi zaradi vse težjega poslovanja, vzeti pod natančnejši drobnogled, jih res najverjetneje umestiti v bolj prijazno in spodbudno organizacijsko okolje ter zastaviti zanje ustreznejšo in konstruktivno strategijo vključno najverjetneje z drugačnim in novim poimenovanjem! Najprej to! Šele potem, ko bo ponovno razčiščen in postavljen status ter delovanje »lovišč s posebnim namenom«, v katerih, kot je že bilo rečeno, živi večina slovenskih medvedov, bo lahko prišlo do oblikovanja prave, konstruktivne, trajne, smiselne ter širše javno in družbeno sprejemljive strategije upravljanja z rjavim medvedom in sploh z velikimi zvermi.« Tako je aprila 2019 naša urednica Ana Ašič zapisala v preiskovalni zgodbi Ne gozdni, eni drugi volkovi in medvedi so nevarni ter to analitično utemeljila z odlomkom, ki ga danes objavljamo kot uvod in iztočnico v serijo razmišljanj o sedanjosti in prihodnosti slovenskih lovišč s posebnim namenom!

Uvod: Liza Kostevc

Tekst: Ana Ašič

Foto: Miha Mlakar

14. februar 2021

Strokovno mnenje za odvzem zavarovanih vrst in torej tudi medveda iz narave pripravlja in obenem predlaga višino odstrela Zavod za gozdove Slovenije. Slednji je tudi upravljalec desetih slovenskih lovišč s posebnim namenom, ki skupno obsegajo 200 tisoč 956 hektarjev površin. To so lovišča Prodi Razor na Tolminskem, Kozorog Kamnik na Gorenjskem, Medved, Snežnik-Kočevska Reka in Žitna gora na Kočevskem, Jelen na Notranjsko Primorskem, Ljubljanski vrh tj. območje Rakitne, Krima, Iške, idr., Pohorje na Štajerskem ter Fazan Beltinci in Kompas Peskovci v Prekmurju.

Zavod za gozdove v konfliktu interesov?

Več kot polovico teh površin predstavljajo s 100 tisoč 507 hektarji lovišča s posebnim namenom, ki so na osrednjem območju bivanja velikih zveri: to so vsa tri kočevska lovišča ter Jelen in Ljubljanski vrh. Tu se zadržuje večina »slovenskih« medvedov; tu, na območju teh lovišč s posebnim namenom v upravljanju Zavoda za gozdove je vsako leto predvideno največje število medvedov za odstrel; in prav tu je tudi konflikt interesov!

Zavod za gozdove se tukaj namreč hkrati pojavlja v dveh močno nasprotujočih vlogah! Na eni strani pripravlja strokovno mnenje in predlaga višino odstrela medveda; na drugi strani pa je prav Zavod za gozdove kot upravljalec lovišč s posebnim namenom tisti, ki z odstrelom medveda največ zasluži!

»Lovišča s posebnim namenom, ki jih upravljamo mi, se v celoti financirajo predvsem iz prihodkov, ki jih sami ustvarijo,« pravi Damjan Oražem, direktor Zavoda za gozdove RS.

To je nenavadno, saj naj bi bil državni proračun prvi vir financiranja teh lovišč..?

»Financiranje iz državnega proračuna predstavlja zanemarljivo majhen del; z njim pokrivamo le monitoring in nekaj strokovnega dela, sicer so naša lovišča v celoti odvisna predvsem lastnega poslovanja in ustvarjenega prihodka od lova, lovnega turizma in oddajanja lovskih koč.«

Torej je logično, da Zavod za gozdove zagovarja čim višji odstrel medvedov, če od tega živi!? Tu gre za očiten konflikt interesov!?

»Da,« pravi Damjan Oražem, »vsaj navidezno. Čeprav sta v resnici obe dejavnosti v okviru Zavoda za gozdove ločeni in ju opravljajo različni ljudje. Poleg tega se s tem preživljajo lovišča, ki jih imamo v upravljanju, ne pa celotni zavod. Je pa res, da je vse skupaj precej »nehigienično«! Zato tudi razmišljamo, naj ta lovišča upravlja nekdo drug!«

Kdo? Slovenski državni gozdovi?

»Ja, zakaj ne!? Naj jih vzame Zlatko Ficko in mi nimamo nič več s tem!« z mirnostjo pretkanega lisjaka odgovarja Damjan Oražem, kar daje slutiti, da je v več pogledih daleč od ubogega »neoboroženega zajca na travniku, v katerega je naperjenih več pušk«, kot je sicer v kontekstu polemike o odstrelu jelenjadi in srnjadi v Delovi Sobotni prilogi sam o sebi zapisal pred dvema letoma.

Foto: Miha Mlakar

Kdo bo upravljal lovišča s posebnim namenom?

Lovišča s posebnim namenom so v samostojni Sloveniji nasledila nekdanja državna lovišča, ki so bila kasneje preimenovana v gojitvena lovišča. Teh je v Sloveniji skupaj dvanajst. Poleg že omenjenih deset lovišč, ki jih upravlja Zavod za gozdove, sta tu še protokolarno lovišče Brdo pri Kranju ter lovišče Triglav Bled, ki ga upravlja Triglavski narodni park.

»V neformalnih pogovorih mi je direktor ZGS Damjan Oražem res ponudil možnost prenosa lovišč s posebnim namenom, ki jih zdaj upravlja Zavod za gozdove, na SiDG,« potrjuje Zlatko Ficko, direktor Slovenskih državnih gozdov, ki je bil pred tem v Zavodu za gozdove in se je več desetletij ukvarjal z lovišči na Kočevskem še od časa, ko so se imenovala Državna, ter vodil lovišče s posebnim namenom Snežnik Kočevska Reka.

»To bi bilo po svoje tudi logično, to res na nek način sodi k nam, in prav gotovo bi mi s temi lovišči upravljali v duhu dobrega gospodarja,« meni direktor Slovenskih državnih gozdov, a obenem opozarja, da to ni tako enostavno.

»Tukaj je zaplet! Poglejte, če Slovenski državni gozdovi kot lastnik dobimo v upravljanje lovišča na državni zemlji, bodo tudi ostali, se pravi zasebni lastniki, želeli takšno upravljanje in lovno pravico na svojih zemljiščih. To pa ni več tako preprosto. V Sloveniji imamo izredno razdrobljeno posest; lastnikov gozdov je več kot 460 tisoč, nekateri imajo v lasti le nekaj deset kvadratnih metrov gozda. V Nemčiji, vsaj na Bavarskem, imajo urejeno tako, da se lovna pravica začne pri posesti od 200 hektarjev gozda navzgor. Ocenjujem, da bi bilo za resno gospodarjenje z divjadjo to premalo tudi pri nas in bi bilo v tem smislu bolje razmišljati morda o tisoč ali dva tisoč hektarjih gozda kot tisti posesti, kjer bi bila lovna pravica upravičena. Ampak to vse seveda za seboj potegne spreminjanje zakonodaje, saj bi bilo potrebo poseči v zakon o gozdovih, zakon o divjadi in lovstvu, v uredbe in predpise o loviščih s posebnim namenom, v uredbe o gozdovih v državni lasti in tako naprej!« pravi Zlatko Ficko.

Dodatni problem predstavlja tudi dejstvo, da se ozemlje lovišč s posebnim namenom ne prekriva stoodstotno z lastništvom Slovenskih državnih gozdov, ampak je razmerje med državnim in zasebnim lastništvom zemljišč na posameznih območjih različno: v prekmurskih loviščih s posebnim namenom je le 10 odstotkov državnih gozdov in 90 odstotkov zasebnih; na Kočevskem je to razmerje močno obrnjeno v korist državnih gozdov; na Notranjskem pa je približno pol v državni in pol v zasebni lasti.

Seveda si državna direktorja Damjan Oražem in Zlatko Ficko, ne glede na njune vizije ali ambicije, ne bosta mogla kar tako sama podajati lovišč s posebnim namenom, ampak se bo, kot pravi Damjan Oražem, »za spremembe morala odločiti politika«.

Vendar, četudi se nekateri naravovarstveniki in vsaj del stroke še tako bojijo posegov in sprememb v zvezi z lovišči s posebnimi nameni, vse bolj postaja jasno dejstvo, da bo ta lovišča treba, ne le zaradi zgoraj omenjenega konflikta interesov, ampak tudi zaradi vse težjega poslovanja, vzeti pod natančnejši drobnogled, jih res najverjetneje umestiti v bolj prijazno in spodbudno organizacijsko okolje ter zastaviti zanje ustreznejšo in konstruktivno strategijo vključno najverjetneje z drugačnim in novim poimenovanjem! Najprej to!

Šele potem, ko bo ponovno razčiščen in postavljen status ter delovanje »lovišč s posebnim namenom«, v katerih, kot je že bilo rečeno, živi večina slovenskih medvedov, bo lahko prišlo do oblikovanja prave, konstruktivne, trajne, smiselne ter širše javno in družbeno sprejemljive strategije upravljanja z rjavim medvedom in sploh z velikimi zvermi.

Foto: Miha Mlakar

Več: NE GOZDNI, ENI DRUGI VOLKOVI IN MEDVEDI SO NEVARNI!, Ana Ašič Sic! Publicistika s pogledom, 13. aprila 2019, https://anaasicsic.com/2019/04/13/ne-gozdni-eni-drugi-volkovi-in-medvedi-so-nevarni/