Dogaja se to sicer »ves čas v nebesih in tudi na zemlji«, kot bi rekel Hafis. Vse prihaja in odhaja, nepretrgana menjava umiranja in porajanja, ki je obenem vsako samo v sebi zdaj to, zdaj ono. Nenehno spreminjanje in vsepričujoča sprememba, osebna, kolektivna, podnebna in vsaka, je edina resnična stalnica večnosti. Sprejemanje tega spoznanja pa je varuh in stalnica modrega in spokojnega življenja. S tisoč drobnimi navadami je pretkan naš vsakdan. In z nekaj velikimi obredi naše življenje. Najbolj usodno, ko pridemo na ta svet; ko se vanj postavimo; in še bolj, ko z njega odhajamo. Če imamo srečo. In nam je dana ta milost. In, če se to ne zgodi v ekstremnih okoliščinah.

Foto: Ana Ašič

Tekst: Ana Ašič

Foto: Stane Fabjančič, Ana Ašič

9. januar 2021

Ko sem prvi dan leta 2020, v nekakšni razigranosti, ker se takšna edinstvena »okrogla« leta pišejo le vsakih tisoč in deset let, že zjutraj dala nase belo majčko z dvema zvezdama, črno in srebrno, ter s črno svetlečim napisom »Time For A New Adventure«, kar je bila potem iztočnica za moje lansko trikraljevsko razmišljanje, si seveda, ne glede na nelagodje, ki nas je takrat že vsaj rahlo obhajalo ob novicah, ki so v tistih dneh skupaj s svetimi tremi kralji prihajale z Vzhoda, nisem povsem jasno predstavljala, da ravno te vesti napovedujejo pravzaprav najbolj usodni »čas za novo dogodivščino« leta 2020.

Takrat se res še nismo v vseh razsežnostih zavedali, da se bomo zelo hitro vsi znašli, naj si to še tako ne želimo, v času, ki v naše kraje spet prinaša bližnji fokus ter neizogibno osebno in kolektivno izkušnjo otipljivega srečanja z neustavljivo minljivostjo, ko neobvladljiva višja sila prelomi samoumevni vsakdanji ritem tuzemskega bivanja, ga ultimativno preseka ter nas sooči s skrajno preklanostjo na »čas življenja in čas smrti«.

Dogaja se to sicer »ves čas v nebesih in tudi na zemlji«, kot bi rekel Hafis. Vse prihaja in odhaja, nepretrgana menjava umiranja in porajanja, ki je obenem vsako samo v sebi zdaj to, zdaj ono. Nenehno spreminjanje in vsepričujoča sprememba, osebna, kolektivna, podnebna in vsaka, je edina resnična stalnica večnosti. Sprejemanje tega spoznanja pa je varuh in stalnica modrega in spokojnega življenja.

Da se lahko na vse to spomnimo, s tem povežemo in vse to pristno začutimo, imamo praznike in rituale, ki nam s svojo ciklično predvidljivostjo v času, s pojavnostjo, sporočilnostjo in obrednostjo v to spremenljivo vrvenje življenja prinašajo občutke varnosti in stabilnosti; markirajo neobvladljivo minevanje ter pomensko fiksirajo in osmislijo naš čas, naše življenje in premene v njem.

S tisoč drobnimi navadami je pretkan naš vsakdan. In z nekaj velikimi obredi naše življenje. Najbolj usodno, ko pridemo na ta svet; ko se vanj postavimo; in še bolj, ko z njega odhajamo. Če imamo srečo. In nam je dana ta milost. In, če se to ne zgodi v ekstremnih okoliščinah.

Foto: Ana Ašič

V poznem popoldnevu, ki se počasi preveša v tretji sveti večer, pred praznikom svetih treh kraljev, kot je med ljudmi od nekdaj priljubljeno poimenovanje epifanije, praznika Gospodovega razglašenja, sediva z mamo za mizo in se tiho pogovarjava. Sin ima popoldanski pouk klavirja. Od daleč slišiva njegovo igranje ter glasne, nonšalantne in šarmantne poskuse, polne smeha, da bi potolažil profesorico, ki je, kot vselej po praznikih, spet vsa zaskrbljena zaradi njegove ležerne samozavesti in dolge praznične sproščenosti, ki si je nikoli z ničemer ne pusti vzeti. Moža še ni doma. Maček pa je ves čas z nama. Glasno prede. In se z volnene preproge ves topel s tačkami vzpenja k nama. Pozorno me opazuje s svojimi prodornimi jantarnimi očmi, vsaj zdi se tako, niti štiriindvajset ur ni, kar smo prišli, in sem se tudi jaz vrnila po dolgi odsotnosti. Mora se me spet malce navaditi. Nazadnje skoči v moje naročje in se osredotočeno zazre v okrašeno božično drevo. Še malo, pa bo. Vonj goste srebrne smreke je še živ in iglice so še čvrste in ostre. Ko se začnejo osipati, takrat ga nič več ne ustavi. Postavi se na zadnje tačke, se visoko dvigne in s prvimi šapicami stresa iglice, da prekrijejo kamnito votlino in jaslice in pastirje in ovčice in mah in vse tri kralje z darovi, in se ne naveliča zvončkljanja s steklenimi okraski, a lahnega, previdnega, tako da se nikoli nič ne stre ali razbije.

Mami se ob mucu, še bolj pa ob svojem najmlajšem vnuku rahlo smehlja in mi tiho prigovarja, naj mu nič ne rečem in naj ne sprašujem zaradi klavirja, bo že kako, »pusti ga, saj bo vse speljal, tako kot zmeraj, saj veš, kakšen je! In ne misli na maturo! Bo, kot bo! Da le ostane zdrav! Saj veš, da bo vse rešil!« Kako neprecenljivo dragocene so te besede. Zanj. Zame. Za vse. Ta mir. To zaupanje v dobro. Ta blagost. To razumevanje. In širokosrčnost. Kako sem vesela, da je pri meni! Ne morem se je nagledati. Po tistih dolgih težkih mesecih je danes vendarle čudežno vsaj malo bolje.

»Mami, kako sem srečna, da si tukaj,« rečem. »Ja,« me pogleda, »je poleti slabo kazalo…ne?!« Malce molčiva, pogreznjeni vsaka v svoje misli. »Dobro ti gre! Tako sem vesela! Moramo pa res vsi paziti, da ne staknemo tega zdaj…« rečem. »Ja,« pokima, »tega pa res ne bi rada… saj vem, da enkrat pač pride čas, da greš…ampak, to…tako pa ne bi rada odšla…da nihče ne more do tebe…da se ne moreš niti posloviti od svojih…jim še nekaj reči, povedati.« »Ja,« se strinjam z njo, »brez bližine, brez topline, brez dotika, brez tolažbe, sredi plastike, nerjavnega jekla, vseh teh aparatov, v surovi neonski svetlobi, razčlovečeno in samotno…« »Veš,« reče in mi pove o svoji mladostni prijateljici, »tudi Martina ni več…in nihče, ne ona, ne sin, nihče ni mogel tedne do njega…in Ana se zaradi tega sploh ne more potolažiti…tako težko ji je, ker se ni mogla posloviti od njega…«

Pomislim, kako je to res pomembno. In kako mi je, po hčerki, ki je odšla v mojem naročju, to zelo jasno odstrl in potrdil tudi naš oče.

Bil je vroč julijski dan pred več kot trinajstimi leti, še zvečer ob pol osmih poln poletne svetlobe, ko mi je mama zamišljeno rekla, »misliš, da bi ga šli še enkrat pogledat…čutim…rada bi videla, kako je nocoj…se mi je zdel prej, popoldne, ko smo bili pri njem, nekam tako…ne vem…kaj misliš?« Navajena na pristnost, intuicijo in nezmotljivo izostrene občutke, ki jim v naši družini od nekdaj zmeraj sledimo, nisem pomišljala niti trenutek. »Gremo! Takoj!« Po bližnjici, čez Ravne in Zdole smo odhiteli in še zmeraj imam živo pred očmi, kako intenzivno zelen in moder in pramenasto zlat je bil v večernem soncu svet tisti dan.

Foto: Ana Ašič

Po nekaj minutah pri očetu, se je mama spet obrnila k meni in mi rekla, »misliš, da bi prišel duhovnik..?« V tistem je prišla po hodniku očetova dolgoletna zdravnica, kardiologinja, ki je bila prav to nedeljo dežurna. Z očetom sta se v vseh letih spoprijateljila in osebno navezala, zato sva ji seveda brez zadržkov takoj povedali, o čem razmišljava. »Seveda! Zelo dobro! Naj pride duhovnik! Blagoslov in maziljenje nikoli ne moreta škoditi! Kadar človek odhaja za zmeraj, je to čudovito; neštetokrat v moji zdravniški praksi pa sem doživela, kako se je ljudem potem čudežno obrnilo na bolje! Ga pokličemo mi? Ali boste ve!?«

In tako sem poklicala duhovnika, ki me je poročil in je potem pokopal tudi mojo hčerko, in mu povedala, zakaj kličem. Kot zmeraj v takšnih posebnih trenutkih je takoj našel krepčilne in tolažilne besede ter obenem razsodno in poduhovljeno odločil, da bo, zaradi bližine, k očetu nemudoma poslal brežiškega duhovnika. »Sam ga bom poklical! V nekaj minutah bo tam. V molitvi sem z očetom in z vami vsemi. Naj ga nekdo pričaka, da bo vedel kam.« Zdravnica, ki je to slišala, je odšla sama ponj. In še preden sva se z mamo vrnili k očetu, sva ju zagledali, kako prihajata po hodniku. Kot dva mogočna svetla angela, oba v belem; in duhovnikovi valoviti beli lasje so plapolali in sijali kot bleščeča luč velikega svečenika, ki prinaša čisto uteho.

Skupaj smo v popolnem miru in spokojnosti odšli k očetu. Zdelo se je, da je oče v snu, v katerem se ničesar ne zaveda, a se je ob naši prisotnosti blago nasmehnil, obraz mu je zasijal in veliko olajšanje se je prav otipljivo začutilo okoli njega. Po molitvi in maziljenju in objemu in dotiku je v toplini in bližini in miru spokojno zaspal. In zlato lesketajoča luč, ki je njega in nas v tistem obdala, je bila takrat in je še danes zame neprecenljiv vir tolažbe, dar in potrditev velike milosti, ki jo prinaša takšen posvečen, ljubeč in spokojen odhod.

»Kako dobro, mami, da si takrat tako čutila in rekla in smo temu sledili in smo bili tisti večer pri njem!« jo pogledam. »Ja,« reče zamišljeno, »saj veš, bil je tam že več dni…in sreča, da smo ga lahko obiskali ob vsaki uri…da smo bili takrat ob njem…Včasih, ko so se ljudje rojevali in umirali doma, je bila ta bližina domačih samoumevna…zdaj pa poglej, kje je vse to…kako vse beži od tega…kako se mnogi bojijo biti z najbližjimi, ko odhajajo…zdaj pa še ta virus! Ko se ne sme! A že prej, tudi brez tega je bilo to. Ne časa, ne moči, ne volje, ne korajže nimajo več ljudje za slovo! Kot da je vseeno. Kot da se ne zavedajo, da je to tisti, eden edini trenutek, za katerega ne bo več nikoli priložnosti. Če ne bi bil oče že prej iz drugih razlogov v bolnišnici, ga samo zato, da tam umre, prav gotovo ne bi nikoli pustila odpeljati tja!« me odločno pogleda z lepimi temnimi očmi.

»Vem, mami,« rečem, saj dobro poznam njena neomajna stališča, za katera sem ji neizmerno hvaležna, da nam jih je s svojim zgledom in življenjem že v najzgodnejših letih privzgojila v veliko samoumevnost. Takšna, kot je, se je vedno ravnala po svojih najglobljih občutkih, ki so njo in vse v njeni bližini vodili po poteh, ki morda res niso bile zmeraj najlažje in najbolj enostavne, a polne izkušenj, ki so venomer znova odpirale nove poglede, nove dimenzije in ustvarjale podobe, ki res štejejo in še desetletja živo sijejo v spominu.

Foto: Stane Fabjančič // Midve z mamo // Rozalija in Ana Ašič

Kako sem ji še danes hvaležna za popoldne in večer, ko je odhajala očetova teta Miče in sta naju z bratom mama in oče vzela s seboj k njej. Bil je januar. In vse je prekrival sneg. Imela sem komaj pet ali šest let in ozka gaz od naše do njihove hiše se je v kristalno zmrznjenem snegu zdela globoka, da sem komaj videla čeznjo. Pri teti Miče pa so ljudje molili, gorela je topla luč in v zimskem mraku so okna modro žarela. Vse je bilo mirno in spokojno in slovesno in teta Miče je s prelepe čipkasto izvezene blazine prosila vse svoje najbližje odpuščanja in oni so ji pomirjujoče odgovarjali ter prav tako njo prosili odpuščanja. Vse to in mirni plameni sveč pa rahel vonj kadila in zelene vejice asparagusa v posodicah z žegnano vodo so prostor spremenili v čisto svetišče, v brezčasni kraj večne tolažbe in bližine, ki ga ni moč nikoli več pozabiti.

Ko sem kdaj koli kasneje mislila ali, ko zdaj pomislim na svoj konec, imam zmeraj pred očmi tisti modro zlat čarobni zimski večer in si želim, da bi mi bila naklonjena ta milost: oditi v posvečenem domu, z molitvijo poduhovljenem, z odpuščanjem in priprošnjami prežetem in z ljubečo bližino blagoslovljenem, potem, ko opraviš in izrečeš vse, kar imaš izreči; in ti izrečejo vse, kar je imelo biti izrečeno.

Vem, obe z mamo veva, da je danes le še tu in tam kdo, ki to doživi in v takem odide. A podobe živijo kot topel obet. In midve jih prav gotovo ne bova kar tako prepustili pozabi! Četudi ves svet misli in dela drugače!

Ob vsej moji globoki predanosti naravi, lepotam, občutljivosti in edinstvenosti tega sveta, me vendarle bolj kot planetarne podnebne spremembe skrbijo klimatske spremembe osebnih in kolektivnih vrednot! In bolj kot taljenje Arktike in Antarktike, me skrbi erozija človečnosti v dušah in srcih ljudi. Prav tu se vse začenja. In ledu je zato v resnici vse več! Še preveč! V nas. In med nami.

To, ta erozija človečnosti, je tisto, kar profanizira, boleče banalizira in instrumentalizira rojstvo in smrt, prihod in odhod, pozdrav in slovo ter vse spreminja v brezčutne rutinske izkušnje, s katerimi najraje nihče več ne bi imel nič ali vsaj čim manj, le toliko, kolikor je neizbežno nujno. Samo v totalni eroziji človečnosti je lahko kot nekaj samoumevnega, legitimnega in brezsramnega vzniknila misel in prepričanje, da »za koronavirusom itak umirajo samo stari«, ki je s tem neusmiljeno razgalila vso srhljivo razčlovečenost duha tega časa in alarmantno opustošenost najbolj elementarnih človeških vrednot. Ta ista erozija človečnosti je srž breskrupuloznega uničevanja narave! To je tisto, kar neustavljivo posega vanjo in botruje velikim neravnovesjem na planetu! In to, ta erozija človečnosti je obenem tista, ki spreminja podnebne spremembe v več sto milijardni posel, ki se ga gredo vsi, od gigantskih korporacij in lobijev, njim priklanjajoče se politike in znanosti, do medijev in novinarjev, ki dobro podprti z interesnimi finančnimi viri narcisoidno deskajo na teh utilitarnih valovih ter zagnano pišejo in pobirajo nagrade za katastrofične apologije zelenim prevaram!

Foto: Ana Ašič

Del te erozije je tudi bežni znanec mojih let, ki ga pred svetimi tremi kralji srečam pri Šuštarskem mostu, in ki mi na moje besede, s katerimi mu zaželim sreče in zdravja v novem letu, odgovori le s čudenjem, da še kar pišem in obstajam ter mi »dobronamerno« svetuje, naj se letos kar pripravim na dokončno slovo od lastnega spletnega portala. »Ne boš več dolgo!« mi reče s porogljivo provokativnim pogledom naravnost v oči. »Ne boš zdržala! To, kar se ti zdaj dogaja, ni še nič!« Kako on sploh o tem kaj ve!? Mirno poslušam. Kot nekaj, kar se dogaja in je namenjeno nekomu drugemu. Ta človek v bistvu nima nič z menoj. In jaz nič z njim. Ampak, si mislim, le naj pove, naj govori, da slišim. In kot nekakšen deja vu mi obenem v misli prihaja 7. maj 2012. Nekaj korakov proč, prav na Šuštarcu mi je bilo povedano, da mi »ne bo nikoli več nihče ničesar objavil«, da ne bom »nikoli več ničesar napisala«, da »si se s tem zapečatila!«, »to bi morala pustiti pri miru!«, pa o tem, kako nevarne, da so ljubljanske ulice in še veliko vsega, kar je le še daljna preteklost, ki pa se mi je res v vseh podrobnih dimenzijah šele z leti dokončno sestavila v brutalno jasno sliko. Zato verjetno tudi zdaj vse to govorjenje, ki je nekakšen daljni odmev vsega.

»Jezi me, kar verjeti ne morem, da ljudje res berejo! Prideš nekam in tam resni ljudje govorijo o tebi in o tem, kar si napisala!« je glas vse bolj izzivalen in samozavesten, namerno pretirava, seveda, zaradi okolja, iz katerega prihaja; in »pedigreja«, ki ga ima; nima pa dovolj poguma, da bi mi dovolil in se z imenom in priimkom postavil za svoje besede. »Še malo!« se zasmeji, »in ti in tvoj spletni portal bosta le še spomin!«

»Saj,« rečem, »to je to! Da le spomin ostane!« »To ti misliš, da bo!« vrže za menoj, saj že odhajam mimo Tranče proti Staremu trgu. »Pa ne bo! Gor poglej! To je močnejše od tebe!«

Niti ozrem se ne več. Tudi gor ne. Dobro vem, kaj je tam. Velika judovska zvezda. In velika peterokraka. Del letošnje novoletne okrasitve Ljubljane.

Foto: Ana Ašič

»Ti dve sta glavni! Zmeraj bosta!« je prešerno glasen za menoj. »Morda!« se vendarle obrnem. »A ne zame!« mu pomaham. »So še ene nad njima! Tiste na nebu! Zame edine!« mu z dlani pošljem poljub, še enkrat pomaham in zrecitiram Lili Novy: »Saj vem, da bo nad mano, kot nocoj, vse žive čase moja zvezda stala!«

Tudi to je dar, ki ga prinašajo sveti trije kralji! Dar resnice! Dar vedrine! In zvezde! Vsaka je lepa! In čudovita! Vsaka prinaša srečo! Nekomu. Judovska. In peterokraka. In božična. Vsaka je komu vodnica. In ni zvezda kriva za vse, kar se zgodi ali, kar kdo izreče v njenem imenu.

Dragi bralci in bralke, seveda nas takšne ulične, pa tudi internetne besede in opazke ne bodo ustavile in še manj napolnile z malodušjem! Nasprotno! Kvečjemu podžigajo nas, da ne odnehamo! Saj, roko na srce, sami vemo, da zares še niti začeli nismo! Kar smo doslej pokazali, in kar delamo, je šele lahkotni del uverture v tisto, kar imamo pred očmi, kar želimo, kar zmoremo, in kar je naša vizija! Pravo veselje se v tem smislu šele začenja!

Seveda pa leto, ki je pred nami, za nikogar ne bo lahko in preprosto. Zdi se celo, da bo vsega, kar je bilo težkega lani, letos le še več. Ali kot je v izvirni voščilnici za leto 2021 decembra zapisal umetnik in fotograf Dragan Arrigler, ki sicer nesebično in darežljivo sodeluje tudi z našo spletno stranjo: »Naslednje leto nam ne bo lahko, morda bo še huje kot letos. V nobenem primeru pa se nam ni treba sprenevedati ali se delati, da ničesar nismo pričakovali.«

Zato je toliko bolj na nas vseh, da v vsakem trenutku v sebi in med seboj izrekamo in želimo dobro in lepo; si odpuščamo; si povemo, ko je še čas; smo skupaj, ko smo lahko; smo budni in čuječni, ko še slišimo; smo spokojni in močni; smo polni tople luči in bližine; si je dajemo, kolikor moremo; jo nosimo ves čas v sebi ter smo tako pripravljeni, da se lahko v vse to zatečemo, če se zgodi, da se znajdemo tam sami in nas doleti slovo v samoti.

Tudi naš angažirani in avtentični spletni portal je pripravljen na vse! Veliko vsega vam imamo še povedati! In verjamemo, da tudi vi nam! A če se zlohotne prognoze uresničijo, dragi bralci in bralke, ne bomo bežali pred usodo, ne moledovali za življenje! Borili se bomo do zadnjega diha! In ko pride čas, bomo tako, kot živimo in delamo, tudi končali! Pokončno! Posvečeno! Neuklonljivo! V resnici blagoslovljeno!

Foto: Ana Ašič

Lani: ČAS ZA NOVO DOGODIVŠČINO, Ana Ašič Sic! Publicistika s pogledom, 5. januar 2020, https://anaasicsic.com/2020/01/05/cas-za-novo-dogodivscino/