Res je zadnji čas, da se namesto iracionalnega zanikanja koronavirusne realnosti, ki je na eni strani postalo del ideološkega arzenala enega političnega pola; v bistvu pa je v precejšnji meri predvsem nekakšen »intimni« beg pred neznosno težo ter izraz neobvladljivega strahu pred vsemi razsežnostmi njenih bolečih in ogrožujočih dimenzij, raje resno zamislimo nad tem, zakaj je Kitajce tako strah tega virusa!? Kaj vedo, česar mi ne!? In vedno znova. In spet! In še enkrat! Kaj Kitajci delajo!? V odgovoru je koda in ključ za Zahod, Evropo in Slovenijo, ko se bomo v naslednjih tednih in mesecih zares morali zbuditi iz sna, se dokončno rešiti poetičnih, pa tudi vseh pragmatičnih in poslovnih iluzij ter se v vseh dimenzijah soočiti s surovo geopolitično realnostjo. Orožje, ki ga imamo v rokah je le eno. To je osebna odgovornost.
Foto: Pharmaceutical Technology
Tekst: Ana Ašič
Foto: Ana Ašič, Pharmaceutical Technology
V zmajevem letu, oktobra in novembra 2000, sem malce popotovala po zmajevi deželi. Kot zmaj po kitajskem horoskopu, kar se, kot pravijo moji »oboževalci«, menda vidi na prvi pogled, sem bila namreč nekako samoumevno prepričana, da je prelomnica tisočletij še posebej pravi trenutek za to daljno azijsko destinacijo in pot na Kitajsko.
Družinski geopolitični pesimizem. A tudi poetika.
Moja teta Kristina, očetova sestra, mi je večkrat v življenju povedala, da je njen oče, torej moj stari oče Anton ob sredah, potem, ko je prebral časopise, že v petdesetih in v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja zmeraj znova seznanjal širšo družino s stoično ugotovitvijo: »Rumena rasa bo zavladala svetu« in »Kitajci bodo vse premagali«. Moj ded je umrl nekaj dni pred mojim drugim rojstnim dnem in vse, kar me nanj spominja, so besede moje družine in sosedov, star atlas, stara fotografija Rajhenburškega okteta iz dvajsetih let, pa seveda velika poročna slika z mojo lepo babico Terezijo, ki je nikoli nisem srečala, saj je še mlada umrla mnogo pred mojim rojstvom in za seboj pustila pet majhnih otrok starih tri do dvanajst let. Za otroke je potem staremu očetu pomagala skrbeti njegova sestra, naša teta Malčka, Amalija, ki se je zmeraj silovito razjezila, če je kdo njeno ime prevedel v Ljubica. Ne vem, očitno smo take v naši družini že od nekdaj.
Teta Malčka je učakala zelo visoko starost in mi je rada govorila: »Taka si, kot stari oče!«, ko sem lahko cele ure prebila ob listanju njegovega starega zajetnega atlasa sveta, ki je bil in je verjetno še zmeraj, shranjen v miznici, v edinem predalu velike masivne javorjeve mize, ki je bila od nekdaj središče našega družinskega življenja. »Naj je bilo še toliko dela na posestvu, zmeraj si je našel čas za »cajtenge« in atlas! Me, ženske, v Grabšenk, na travnik, on pa lepo za mizo…pa h Kitajcem!« je včasih s precej »realno« sestrsko ljubeznijo povedala kaj o svojem bratu in njegovem živem zanimanju za veliki širni svet.
Kljub svojevrstnemu geopolitičnemu pesimizmu, torej, ki je po pripovedih očitno že od nekdaj vladal v moji družini, sem sama imela neverjetno poetične in romantične predstave o Kitajski. Moj oče, ki seveda tudi ni »daleč padel od drevesa«, in mama, ki je sicer skrbela za vse, najbolj pa s svojo neuničljivo energijo za resnično prosperiteto in razcvet posestva, ki je bilo s povojnimi požigi in zgodnjo smrtjo stare mame nazadnje v šestdesetih že skoraj povsem na kolenih; sta mene in brata zmeraj najbolj naklonjeno spodbujala k učenju, branju knjig in širjenju obzorij. Ni bilo torej čudno, da sem skoraj vsega Li Tai Poja, kar ga je bilo prevedenega v slovenščino, že kot najstnica znala na pamet; knjige Pearl Buck in vseh drugih leposlovcev pa tudi. Da ne govorim o tem, s kakšnim zanimanjem sem zmeraj znova prebirala Konfucijeve spise, »učenje brez razmišljanja je prazno, razmišljanje brez učenja je nevarno«; Sun Tsujevo Umetnost vojne in popotne zgodbe Marca Pola. Drobcena stara knjižica Gradnikove Kitajske lirike iz leta 1928 pa je bila itak zmeraj z menoj.
Foto: Ana Ašič
Izgubljene iluzije
Lirično razpoloženje do Kitajske me je prvič zelo resno in na nek način dokončno zapustilo prve dni junija 1989. »Bloodbath«, tega najbrž ni treba prevajati, je bilo z velikimi črkami zapisano na naslovnici ameriške tedenske novičarske revije Newsweek, ki smo jo ob nemškem Der Spieglu, pa ameriškem Timeu in angleškem Economistu redno brali vsi, ki smo se takrat vsaj malo ukvarjali z novinarstvom.
Pokol na Tiananmenu, Trgu nebeškega miru v Pekingu, se je zgodil junija 1989. Od aprila tega leta so, z vetrom svetovnih sprememb in ob sesedanju ruskega in vseh ostalih vzhodno evropskih totalitarnih režimov, kitajski študentje in civilisti protestirali za večje demokratične spremembe in nadaljevanje poti, ki jo je v tem smislu pred tem zastavil reformno in precej prozahodno razpoloženi, a tedaj nenadno preminuli Hu Yaobang, demokratičnim spremembam naklonjeni generalni sekretar komunistične partije Kitajske. Študentje in oporečniki, ki so sumili, da je bil prenoviteljev srčni infarkt posledica čudnih okoliščin, so mirno posedeni na enem največjih trgov na svetu vztrajali več kot mesec in pol.
Kitajske oblasti so se nekaj časa, zaradi dejanskega razkola in različnih pogledov tudi znotraj same komunistične partije, s tem ukvarjale z različnimi pristopi in taktikami. A so »hardlinerji« pretehtali in kitajska ljudska armada, je prve dni junija, potem, ko so bile zaradi protestov 20. maja razglašene izredne razmere, s kopenskimi in zračnimi silami vklenila Peking ter po vseh glavnih vpadnicah sejala grozo in strah med demokratično prebujajočim se civilnim prebivalstvom. Glavni cilj vojaške operacije je bil Tiananmen. Ko so v noči s 3. na 4. junij z vso najtežjo vojaško mašinerijo prispeli do njega, so demonstrante, študente, profesorje in vse druge po svobodi hrepeneče civiliste preprosto in brez zadržkov pregazili s tanki, postrelili z avtomati, zmasakrirali z bajoneti, jih zatem zgrnili na kupe; in do jutra, ko so Pekinžani odhajali na delo, tako so takrat poročali dopisniki vseh svetovnih medijev, je bil Trg nebeškega miru že lepo vojaško urejen in prekrit z oklepniki in tanki z velikimi živo rdečimi zvezdami, simboli »vladavine ljudstva«, ki naj bi vsem prinašala lepši in človeka vrednejši jutri. Po krvavi moriji so še nekaj tednov skrbeli za res »nebeški mir« na tem mestu.
Nihče ne ve in morda nikoli ne bomo izvedeli, koliko ljudi je tam takrat umrlo. Uradne kitajske oblasti, ki še zmeraj skušajo povsem zatreti spomin na krvavi junij ter še danes preganjajo vse, ki obujajo spomin nanj, vključno z neutolažljivimi materami in svojci pomorjenih, govorijo o »200 civilistih in ducatu pripadnikov varnostnih in oboroženih sil«, ki da so umrli v »incidentu 4. junija«, kot oni to uradno imenujejo. Ob lanski 30. obletnici pokola pa je britanski BBC objavil, sklicujoč se na uradne dokumente Združenega kraljestva in diplomatsko poročilo sira Alana Donalda, tedanjega britanskega veleposlanika na Kitajskem, da je v kitajskih junijskih protestih leta 1989 umrlo deset tisoč ljudi.
Kraljica na Trgu nebeškega miru
Enajst let zatem sem stala na tem kraju. Spominjam se, kako mi je kitajska prevajalka tudi tam, spet, kot že večkrat v tistih tednih, z velikim nasmehom z živahnimi besedami in kretnjami govorila o prepričanju v nekaterih predelih Kitajske, da so takšni temni naravno kodrasti lasje, kot so moji, »z rahlim bakreno zlatim leskom,« je rekla, znamenje kraljevske, vladarske krvi. Ko mi je prvič to povedala, mi je bilo zanimivo; smejala sem se in ji rekla: »Itak! Kraljica! Katera pa ni!? Če je le s pravega »štofa«!« Moja izjemna mama in njena mama, pa vse mamine in očetove sestre, da o teti Malčki niti ne govorim, devet neverjetno značajnih žensk, torej, mi je pač vcepilo, kot bi rekla Alenka Puhar, »prvotno besedilo življenja«, ki zmeraj znova udari na dan!
Foto: Ana Ašič
Še zmeraj se spomnim, kako živo mi je pri tem pritrjevala Linda ali Ivy ali Jenny, ne spomnim se več imena, toliko je bilo teh, takrat trendi amerikaniziranih imen na kitajskih poteh, da sem nazadnje vse pomešala. Spomnim se pa, kako sem si ob tem mislila, da najverjetneje sploh ne razume, kaj govorim. Zdaj si mislim, da je verjetno takrat ona mene vendarle veliko bolje razumela, kot sem v tistem trenutku sama razumela njo in vse, kar so govorile njene besede!
Nekajkrat se je namreč med mojim potovanjem zgodilo, zlasti na podeželju, pa na območju velikih grobnic kitajskih cesarjev ter v okolici Xiana, da so se tudi najbolj vsiljive prodajalke sadja ali sladkovodnih biserov ali česar koli drugega, ki so sicer s svojimi žarečimi in prepričljivimi smehljaji obkrožile tujce takoj, ko so jih zagledale, popolnoma obmirovale in se spoštljivo razmaknile, ko sem se pojavila. Namesto ponujanja vsega, kar so želele prodati, so se mi iz koridorja, ki je nenadoma zmeraj nastal pred menoj, le sramežljivo nasmihale, ali pa se je tu in tam kakšna starejša naskrivaj rahlo dotaknila mojega komolca ali krila in je potem prevajalka vneto povedala, kako zelo da se jim zdim čedna v bordo vijolični jopici, enakem ozkem krilu in nogavicah ter v bordo rdečih Bossovih čevljih na vezalke, brez katerih pred dvajsetimi leti nisem šla na nobeno pot. Jasno! Zaradi rdeče barve in Alice v čudežni deželi in čarovnika, pred katerim te varujejo takšni čevlji! »Verjamejo, da ste v resnici kraljica in jim bo vaš obisk prinesel blagostanje in srečo« me je resno gledala. Domačinke pa prav tako.
Saj pravim, prvič mi je bilo to še zanimivo. Ko se je začelo ponavljati, pa seveda vse manj, dokler nisem to že prav težko poslušala in prenašala. Bila sem dvajset let mlajša, veriga ali krona, vseeno je, oboje me je, prvo zmeraj, drugo pa tudi tu in tam, navzemalo s tesnobo; oboje te obremeni in ti vzame svobodo, sem mislila. Poleg tega, svobodoljubna, svojeglava in neodvisna, nisem niti najmanj želela, da je v kakršnem koli smislu od mene usodno odvisno blagostanje ali sreča kogar koli. Pa še razkorak med tem, kar sem videla, namreč, predvsem uniformno oblečene ljudi sodobne kitajske družbene resničnosti, in med tem, kako so mi prevajalkine besede sporočale, kot da je stanje in zavest in sploh vse življenje teh ljudi še zmeraj globoko vpeto v dihotomijo vladar – podložniki, me je navdajalo s čudnim občutkom, ne vem, nisem takoj razumela, za kaj gre. Bilo je okoli mene toliko dogajanja, novih podob in vtisov, da se takrat enostavno nisem utegnila poglobljeno ukvarjati s čisto vsem, kar me je spreletelo. Vsekakor pa mi je bilo ves čas tudi jasno, da ta »prevajalka«, ki je bila seveda v resnici predvsem nekaj drugega, marsikaj govori tudi zato, da bi me zamotila in predvsem učinkovito odvrnila od »nabiranja« takšnih vtisov, ki niso skladni s tistim, kar naj bi tujci vedeli o tej megalomanski azijski »ljudski republiki«.
Foto: Ana Ašič
Okamnelost od strahu in groze
Zato sem se tisto jutro na Trgu nebeškega miru v sebi čim bolj umikala njenim besedam. Nenazadnje, takrat tam v najini bližini ni bilo nobenih prodajalk, ki bi me osuplo in občudujoče gledale! Tako da sem njeno govorjenje v resnici slišala le kot nekakšno žuborenje iz daljave. Močno so me namreč preplavljali mešani občutki ob misli, da stojim prav na kraju z naslovnice, ki me je davnega junijskega dne tako pretresla, da sem z novim Newsweekom v roki v študentskem naselju za Bežigradom tekla v apartma, kjer sta prebivala znanca, kitajska študenta, pravzaprav podiplomca mednarodnih političnih ved. Kako me je čudno spreletelo, ko sta videla, kaj je na naslovnici, ki je res v avtentičnem posnetku kazala ranjenega civilista in brutalno krvavo resničnost, ki jo je kitajska armada puščala za seboj, a sta se oba ob tem le nekako olesenelo nasmehnila, se spogledala, nekaj hitro spregovorila v mandarinščini in se z vljudnim nasmehom začela umikati.
Odložila sem Newsweek na mizo, saj sem predpostavljala, da bosta želela prebrati, kaj se dogaja v domovini, a ko sem se obrnila, da grem, sta vsa iz sebe skočila k meni, mi potisnila revijo v roke, odprla sta vrata še preden sem sama prijela za kljuko, in oba samo vztrajno ponavljala v jecljajoči angleščini: hvala, hvala; ter mi brez besed z moledujočimi pogledi signalizirala, naj samo hitro odidem.
Naslednji dan so bile na Prešernovem trgu mirne demonstracije proti krvavemu nasilju v Pekingu. Kitajska znanca sta me poiskala v mojem stanovanju ter mi že precej boljše volje pokazala potrdilo tedanjega kitajskega konzulata v Ljubljani, na katerem je bilo eksplicitno zapisano, da se onadva nikakor nista udeležila tiste demonstracije; in da z vsem nista imela prav nič.
Bilo je leto 1989. Orwella smo že prebrali. Tone Pavček je že napisal pretresljivo spremno besedo o življenju ruske pesnice Anne Andrejevne Ahmatove. Odjuga je že prinesla zgodbe, ob katerih smo ostajali brez besed. Slovenska pomlad je bila v razcvetu. Veliko vsega je bilo za nami. In tudi sama sem že marsikaj dojela.
Okamnelost od strahu in groze, ki je sevala iz nepremičnih oči obeh mojih kitajskih znancev je bila tako otipljiva in resnična, da sem takrat naenkrat prav v vseh dimenzijah začutila, kaj pomeni in kaj v resnici naredi iz ljudi politično nasilje, represija in strah pred izničenjem človeka in vseh njegovih najbližjih. Samo pokimala sem jima v pozdrav. In, ja, mislim, da sem se vendarle tudi rahlo nasmehnila. Kaj pa naj bi jima rekla? Da bo še vse dobro? No, to morda tudi sem… Da naj ne skrbita!? Naj ju ne bo strah!? Ob takem!?
Feng šuj kot dinastična politična doktrina
Vse to sem razmišljala, ko sem kot drobna temno karminasto vijolična pikica stala sredi neskončnega Trga nebeškega miru, zrla v prostrano oktobrsko nebo, ki je bilo tudi v Pekingu tiste dni sinje in obenem globoko modro, pa blizu in daleč hkrati; prav tako, kot je jesen hkrati otožnost in tolažba za človeško srce. Potem sem počasi odšla proti Cesarski palači. Korak, dva, deset, sto, dvesto, tristo njih v bistvu ni v tisti razsežnosti pomenilo nič. Bos ali v Bossovih čevljih, človek je tam neznaten; človeško življenje pa drobceno, majceno, nepomembno. Zato, sem pomislila, se je Tiananmen sploh lahko zgodil. Človeško življenje tu ne pomeni nič. Le drobcen kamenček ali prašni delec, ki se ga pomete s trga v sosledju dinastij je. Podvrženo politični doktrini feng šuja, ki v imenu »dobre energije« zmeraj znova počisti z vso preteklostjo in spominom. Zadnja, komunistična kulturna revolucija je bila le ena od vseh v nizu stoletij.
Vsaka nova dinastija je zmeraj požgala palače prejšnje; po vsem cesarstvu je razposlala glasnike in uradnike, ki so poskrbeli, da je bil porcelan predhodnih vladarjev zdrobljen v prah; njihova svila in svilni vzorci zažgani; žad zaplenjen; steklo in lak in papir in kaligrafije, vse, kar je spominjalo na prejšnje, temeljito uničeni. Ključni ljudje, nosilci dotedanjega vedenja in znanja pobiti. Preteklost izbrisana. Spomin razblinjen. Preveč nevaren je. In neobvladljiv.
Foto: Ana Ašič
Spomin živi v človeku. Vsak človek pa ima svojega. Bolj kot geni, nas prav spomin in spomini, te edinstvene slike v vsakem od nas, utemeljujejo kot edinstvene, izjemne, neprecenljivo dragocene posameznike. Vsak ima svojo resnično zgodbo. In vsaka zgodba ima svoje resnično sporočilo. Naj je temna ali svetla; žalostna ali srečna; boleča ali vznesena; vse so s svojim obstojem per se, s svojo prisotnostjo in pričujočnostjo tisto »veselo oznanilo« in resnični evangelij življenja, ki mu ni in ne bo konca! In h kateremu smo povabljeni vsi, verni in neverni, tisti od blizu in tisti od daleč! V teh zgodbah in spominu zmeraj znova vznikne koprnenje po človeškem dostojanstvu; zmeraj znova se razžari žerjavica resnice in ljubezni ter se razgori v mogočen plamen hrepenenja po svobodi in svetlobi.
Zato je tam feng šuj. Da ne pride do tega. Človek brez spominov je človek brez življenja. Je le drobna pikica na Tiananmenu, za katero je vseeno, če je, ali če je ni. Tanki pač peljejo čez trg. In to je to. Le še eno obdobje vladajoče dinastije v sosledju časov. Prevozna sredstva se spreminjajo. In bivališča. Pa, v tokratni vladavini ljudje niso lačni. Vsaj tako zelo ne. »Azijski način produkcije« in vladanja, pa zanikanje, podrejenost in utopljenost posameznika in njegovega človeškega dostojanstva v ultimativnem in utilitarnem imperativu kolektivnega; vse to pa ostaja nespremenjeno. Že tisočletja. In še dolgo bo. Tam, daleč na vzhodu. Je od nekdaj. Najprej dvoje. Dinastija. In ekspanzija.
Alarm 2020
O vsem tem razmišljam že od prvih letošnjih dni, še posebej pa od dne, ko so kitajske oblasti sredi januarja zaprle 11-milijonski Wuhan, eno najpomembnejših prometnih križišč v državi ter odobrile več deset milijonov dolarjev za preprečevanje širjenja koronavirusa v druga mesta. V deželi, kjer je smrt posameznika nekaj, ob čemer se večina niti obrne ali ozre ne; kjer je človek manj kot dih; kjer se ljudi zapira v taborišča; kaznuje s smrtjo; do norosti splavlja deklice; zatira in ubija vse živo; v tej deželi nenadoma dajejo milijone zaradi še enega virusa, ki sicer eden za drugim leto za letom izbruhajo na Kitajskem!? Milijone dolarjev za preprečevanje širjenja tega virusa!? Kitajci!?
Meni je takrat zazvonil alarm.
Kaj in kako je prišlo do novega koronavirusa, bo enkrat morda razkrito, pojasnjeno in dokazano. Je naraven? Ali umeten? Je naključje? Ali v resnici strahotno, ledeno premišljeno orožje? Priti temu do dna je izjemno pomembno. In četudi bi za učinkovito zoperstavljanje virusu verjetno zelo pomagalo, če bi čim prej izvedeli resnico o njegovem izvoru in nastanku, pa je ta trenutek vendarle najpomembnejše to, da je virus in njegovo neustavljivo širjenje ustvarilo izredne razmere, v katerih je več milijard ljudi tega planeta. Da je pahnilo v svojevrstno vojno stanje več sto milijonov ljudi v Evropi. Da za virusom dnevno množično zbolevajo deset tisoči. In tisoči umirajo. In to, da so kljub tem strahotnim dejstvom med nami še zmeraj ljudje, ki ne verjamejo, da sploh obstaja.
»Osebna odgovornost je orožje, vzemi jo v roke!«
Pustimo ta trenutek ob strani vse pasti, potencialne nevarnosti in prevare, ki jih s seboj nosi na eni strani neučakana želja po razrešitvi te nemogoče situacije; na drugi strani pa istočasno prav gotovo tudi želja mnogih, da se z njo poslovno in politično okoristijo. Za prvo in drugo, najbolj pa za ustavitev širjenja okužbe in za zdravje ljudi ter minimiziranje potrebe po spornem cepljenju in zdravljenju, za vse to imamo rešitev vsak v svojih rokah in glavi ter v odločitvi, da se bomo osebno odgovorno obnašali do svojega in tujega zdravja.
Foto: Ana Ašič
Svet je poln prevar. In zato tudi zmeraj poln dvomov. In dvomljivcev. Kar ni nič slabega. Ne le zaradi dvoma kot gonila znanstvenega in vsakega drugega napredka. Ampak tudi iz čisto človeških in medčloveških dimenzij, saj dvom in vprašanja, ki jih ta prinaša, sili k iskanju in poglabljanju resnice ter k živemu bivanju z njo. Nenazadnje je bil prav apostol Tomaž tisti med Jezusovimi učenci, ki je zaradi svojega nepopustljivega dvoma in nejevere postal ta, ki potem, ko se prepriča, vzklikne: »Moj Gospod in moj Bog!« ter tako prav on prvi živo izreče vero v Kristusa.
Je pa seveda res, da je eno intelektualni in filozofski dvom ali dvom iz pristne človeške osuplosti, ko ta stoji pred nečim povsem nedoumljivim; nekaj povsem drugega pa dvom povezan z neodgovornim obnašanjem, ki posledično pahne v bolezen ali celo smrt sočloveka.
Sodobna Evropa, sedanji evropski red in demokracija, temeljita na grški filozofiji, rimskem pravu, razsvetljenstvu in krščanski etiki. To so štirje stebri vrednot v današnji Evropski uniji. Tu, v tem kontekstu je življenje posameznika dragoceno in neprecenljivo. Človek v evropskem in sploh zahodnem kulturnem in vrednostnem miljeju danes ni le drobcen kamenček, ki se ga pomete ali pregazi s tanki. Poskuša seveda se. Tudi evropska zgodovina je polna zgodb o tem. Nemška taborišča, ruski gulagi in slovenska brezna so del njih. A prevladujoča vrednota in nekaj samoumevnega to zlepa ne bo! Ne v kolektivno podrejenost, ampak v osebno odgovornost in v z njo povezano osebno svobodo so pilotirani vsi štirje stebri evropske družbe, kulture, politike in življenja sploh. Brechtova misel »knjiga je orožje, vzemi jo v roke!«, je zato prav v Evropi in na Zahodu najlažje in najbolj naravno parafrazirana v »osebna odgovornost je orožje, vzemi jo v roke!«.
Kaj delajo Kitajci? In, kaj misli Evropa!?
Še posebej to velja v tem koronavirusnem času. Kdor še zmeraj dvomi, bi se morda moral vendarle še enkrat ozreti proti Kitajski. In se vprašati. Kaj delajo Kitajci!?
No, kaj!? Kot smo lahko pred nekaj dnevi prebrali, so se, ker so v devet milijonskem Čingdau našli šest simptomatskih in šest asimptomatskih koronavirusnih okužb, odločili, da bodo v petih dneh testirali prav vseh devet milijonov prebivalcev tega velemesta. Devet milijonov testov!? Če bi stal en test en evro, je to devet milijonov evrov. Ker je nabavna cena testa 2, 5 evrov, pomeni to vsaj 22,5 milijonov evrov. Toliko denarja bo država, kjer je povsem drug odnos do človeškega življenja in dostojanstva kot v Evropi, namenila samo za testiranje!? V enem mestu!? Za nič!? Za nekaj, kar, po interpretacijah nekaterih evropskih in slovenskih sodržavljanov sploh ne obstaja!?
Res je zadnji čas, da se namesto iracionalnega zanikanja koronavirusne realnosti, ki je na eni strani postalo del ideološkega arzenala enega političnega pola; v bistvu pa je v precejšnji meri najbrž predvsem nekakšen »intimni« beg pred neznosno težo ter izraz neobvladljivega strahu pred vsemi razsežnostmi njenih bolečih in ogrožujočih dimenzij, raje resno zamislimo nad tem, zakaj je Kitajce tako strah tega virusa!? Kaj vedo, česar mi ne!? In vedno znova. In spet! In še enkrat! Kaj Kitajci delajo!?
V odgovoru je koda in ključ za Zahod, Evropo in Slovenijo, ko se bomo v naslednjih tednih in mesecih zares morali zbuditi iz sna, se dokončno rešiti poetičnih, pa tudi vseh pragmatičnih in poslovnih iluzij ter se v vseh dimenzijah soočiti s surovo geopolitično realnostjo, ki z brutalno ekspanzivnostjo neznansko presega vsak nekdanji še tako črn, a v luči današnje stvarnosti, naravnost naivni pesimizem. Orožje, ki ga imamo v rokah je le eno. To je osebna odgovornost.
Foto: Pharmaceutical Technology
Kar v konkretni koronavirusni resničnosti pomeni, da skrbno varujemo svoje zdravje in življenje, pa tudi zdravje vseh tistih, s katerimi živimo in prihajamo v stik. Več kot je osebne odgovornosti, pametnega ravnanja in zdravega čuta za vse okoli nas, manj je potrebnega poseganja v osebno svobodo. In obratno. Kjer ni notranje zrelosti, razsodnosti in kontrole impulzov, ki slabijo posameznika in skupnost, se poveča zunanja prisila. Kadar gre za zdravje in življenje je to jasno kot beli dan. Celo v najbolj permisivnih vzgojnih priročnikih dopuščajo povzdigovanje glasu in uporabo fizične sile, ko gre za zavarovanje otrokovega zdravja in življenja. Jasno, da boš zavpil in ga zgrabil, da ne skoči na cesto; in da mu ne boš dal ključev od avta, če veš, da je s prijatelji pravkar degustiral viljamovko! In koliko vseh drugih mej je potrebno za življenje. Za zdravje. Za blagostanje. In za svobodo! Ki je v resnici nikoli in nikjer ni brez osebne odgovornosti! To zelo dobro vemo vsi, ki smo vse življenje prebili v svobodnih poklicih. Nikoli ga ne bi in nam ne bi uspelo brez nje!
Erozija osebne odgovornosti, zdrave pameti in uravnoteženega čuta za skupnost, ki prav v koronavirusni resničnosti trenutno vse bolj eksplicitno udarja na dan v Evropi, je največja grožnja njeni ekonomski, politični, kulturni in vrednostni integriteti ter svobodi in tako vsakemu od nas. To pa gre obenem najbolj na roko civilizacijski paradigmi, v kateri je človeško življenje le prah na Tiananmenu. Žal. Trg nebeškega miru je sicer čudovito ime. In fascinanten kraj. Del civilizacije, ki je človeštvu dala tudi izjemno veliko neprecenljivega. A je vendar v Prepovedanem mestu. Kot tak, je popolno nasprotje trgom in življenju z njimi, kot ga poznamo na Zahodu. Tiananmen ni Agora. Je simbol popolnoma drugih vrednot. In kraj povsem drugačnih zgodb.
Aktualni koronavirus je v tem smislu preizkušnja, ki jo moramo preživeti! In to tako, da bodo z njo na koncu preživele tudi naše vrednote in način življenja, v katerem je vsak človek neprecenljivo dragocen posameznik, ki je s svojo ustvarjalno močjo ter z osebno odgovornostjo zmeraj znova neizčrpen vir moči skupnosti in kulture, v kateri so prav zato njegovo življenje, svoboda in spomin sveta! Ne le Zahodni, ves svet, od vzhoda do zahoda, vsi ljudje, vse človeštvo v resnici potrebuje to alternativo! Živo!
