Začenja se novo univerzitetno leto. Ker je ukaželjna, radovedna in s svojo glavo razmišljajoča mladina, kot učijo judovski rabiji, eden od štirih stebrov, na katerih svet stoji, je še posebej pomembno, da mlade ljudi pri učenju in iskanju novih poti bodrimo in spodbujamo ter jim kdaj tudi s kakšno zgodbo povemo, da ne gre na teh poteh kar takoj obupati nad seboj in drugimi. S prijaznim privoljenjem dr. Petra Krečiča, avtorja knjige Jože Plečnik: Živeti za popolnost, in urednika Aleša Štegra iz založbe Beletrina, objavljamo zato zanimiv odlomek o vznemirljivih trenutkih mladega Jožeta Plečnika pred usodnim srečanjem z arhitektom Ottom Wagnerjem na dunajski akademiji za likovno umetnost. Zgodba nam jasno, da bolj ne bi mogla, govori o tem, kako ne le premočrtni, prepričljivi in odločni, ampak tudi negotovi, tisti polni dvomov, zlomov in »odklopov«, uresničijo svoje sanje! Če jim sledijo! Treba se je le opogumiti! In stopiti k Wagnerju! Tak, kot si! Izviren! In resničen! Pa vztrajen! Srečno! Salvete universitates!
Berlinska katedrala. Arhitekt Otto Wagner. Foto: mindeguia.com
Avtor: Dr. Peter Krečič / Jože Plečnik: Živeti za popolnost, Založba Beletrina, Ljubljana, 2018
Foto: Zapuščina dr. Janka Šlebingerja; mindeguia.com
Uvod: Ana Ašič
30. september 2020
Na Dunaj je prihajal poln bojazni, v sebi še bolj negotov kot sicer. Edino, na kar se je mogel opreti, so bile njegove risbe. Pred dvema letoma si je dal v Gradcu izdelati dva velika zvezka z uvezenim trdim ovojnim papirjem in s trdimi platnicami. Prvega je že lepo zapolnil z izrezki iz ilustriranih revij, ob njih pa je, njim v nasprotje, prilepil tudi nekaj svojih.
Ob svoji perspektivični študiji poznorenesančne severnjaške notranjščine se je bleščal morda še lepši osnutek za notni ovitek, ki je nastal po Theyerjevi predlogi. Tam so bile risbice na prosojnih listkih z rokokojsko dekorativno borduro, naslanjačem iz obdobja Ludvika XVI., vse izdelano s tušem in damskim pereščkom. Sicer pa se skozi mnogo številnejše nalepljene izrezke razkriva njegov tedanji okus: tu so slike srednjeveške krone nemških cesarjev, inicial, risbe matere z otrokom pa Kristusa v božjem grobu, gotskega barvnega okna, naslovnice poljske tiskane biblije z letnico 1579, sem pa tja še kakšna tudi v barvah. In spet stran z njegovimi: tuširani črno-beli fragment neke dekoracije, njej naproti svetlo rjavi okrasek v kotu, risbici ob spodnjem robu in na desni s svinčnikom risani zmagoviti stopničasti steber, okrašen z girlandami. Ti prvi dokumentirani dokazi njegovega risarskega talenta so se ohranili, kar kaže, da jih je cenil in ob vseh poznejših številnih selitvah in potovanjih poskrbel, da se niso izgubili.
Negotov in zapleten, a naravno mogočen duh, ki bi vse obdelal, vsega se lotil!
Müller ga je torej zaposlil kot »risarja«. Kmalu so se na obzorju nove službe začeli zbirati temni oblaki. Prej tako uglajeni in leporečni Müller se je zelo hitro spremenil v zadirčnega tirana. Nenehoma je risarje pritiskal s svojimi zahtevami po novih in novih pohištvenih zamislih, novih, strojem bolj prikladnih konstrukcijah, po novih prijemih … In če je opazil, da pri delu zamujajo, jih je ozmerjal. Plečnik je vse bolj čutil, da bo treba temu lepega dne narediti konec. Trdi in dolgi delovnik šestih dni na teden je blažil s sprehodi po Dunaju in z ogledovanjem njegovih arhitekturnih čudes, muzejev, celo zabavišč. Očaran je bil nad obsežnimi gradnjami v mestu, posebej na veličastnem Ringu, in opažal, kako obsežne gradnje dvigujejo še vse druge gospodarske in še posebno umetniške dejavnosti.
Povečanje povpraševanja po kakovostnih umetniških in obrtniških izdelkih je dobesedno čutil na lastni koži vsakič znova ob nebrzdanih Müllerjevih zahtevah po več in več. Njegova plača ni bila kdove kako velika, vendar mu je dajala dober občutek neodvisnosti od doma, še posebej, ker je po očetovi smrti brat Andrej poskrbel, da se je izšolal, zdaj sta mu ostala na grbi samo še mati in Janez. Maci se je na obzorju kazala tako zaželena poroka. Po daljšem času, odkar je prispel na Dunaj, od doma ni bilo nobenega glasu. V osami in pomanjkanju vesti od doma ga je prevzel občutek, da ga domači pozabljajo, celo da so se ga odrekli.
Mladi, 22-letni Jože Plečnik sredi leta 1894, malo preden je odšel na usodno srečanje z Wagnerjem. Fotografija je iz zapuščine dr. Janka Šlebingerja.
Brat Janez je uspešno maturiral, on pa je dobil od delodajalca nekaj dni dopusta za obisk domačih v Ljubljani. Po družinskem srečanju sta se z Janezom skupaj odpeljala na Dunaj in si še dokaj hitro našla stanovanje za dvoje študentov. Po značaju si ne bi mogla biti bolj vsaksebi. Jože je bil precej navezan na Andreja. Zelo ga je spoštoval zaradi njegovega teološkega in filozofskega znanja pa tudi zaradi njegove moralne strogosti. Nasprotno pa je bil Janez uporniški duh in se je v imenu pravice do lastne presoje Andrejevim naukom in vsiljivemu voditeljstvu ognjevito upiral.
V nasprotju z Jožetom, ki se je ogibal veseljačenju in družabnim prireditvam ter je prosti čas porabljal za risanje in obiskovanje muzejev, se je Janez z vsem srcem predajal študentskim in drugim zabavam. Konfliktom se ni dalo uiti. Tako se je že od prvih dni njunega skupnega življenja na Dunaju začelo obdobje precej nemirnega sožitja, tako da so občasno, kot je pozneje zaupal enemu svojih učencev, »stoli leteli skozi okno«. Jože je mnogo pozneje nekomu drugemu togotnost označil za splošno značajsko lastnost Plečnikov.
Pozno jeseni tistega leta se je sestra Marija poročila s svojim izbrancem Dragutinom Matkovičem, brivcem iz njihove soseščine, ki so ga bratje verjetno vsaj na videz poznali. Po poroki se je preselila k možu in odtlej živela v hiši nad njegovim brivskim salonom Pred škofijo 10. Prostora je bilo v hiši dovolj, da je po svetu raztresene brate, kadar so se vračali v Ljubljano, rada sprejemala v svojem novem bivališču in jim tudi velikodušno postregla.
Iz Janezovih pisem domačim je mogoče razbrati, da se je enkrat spomladi leta 1894 Jože zagledal v neko dunajsko dekle. Razen imena izbranke, Karole, iz njega ni izvlekel nič konkretnega. Prešinilo ga je, da njegov brat v nobenem oziru sploh ni dozorel. Nasprotno, je še ves otročji, zdaj pa ga je zadelo ljubezensko čustvo, pa sam ne ve, kam bi z njim. Zgrožen je pisal domačim: »Če se Josipa njegov pesimizem z melanholijo poloti, sem v besedah tako neroden. Premotiti ga ne morem tako lahko z drugimi stvarmi; k temu je premalo časa. Če se norčujem in ga s pikro ironijo zavrnem, ga navadno še bolj zdražim. Ne vem, kaj storiti. On je tudi premalo misleč človek za umstvene razloge; najbolje je seveda gledati, da najin pogovor ne zapelje v to. Saj je vendar že nekaj študiral, a se zdaj tako zanemarja. Rekel mi je: ‘A kaj, kar otroke bom pričel podučevati klinčke delati in škatlice.’ S takimi trditvami greši vendar človek nad svojo naravo. Ljubezen s Karolo ga še bolj mori; ker ne more zveze dočakati, ga to tako mori, da včasih kar besni; seveda na učenje pri tem ni misliti. Nestanoviten človek, pa titanična, genialna natura. Le več vztrajnosti. Koliko stvari se je že lotil, odkar je na Dunaju. Spozna se slab čut pri izbiranju predmetov, ob enem pa tudi njegova dušna bolest in njegov naravno mogočen duh, ki bi vse obdelal, vsega se lotil. Nestanovitnost!«
Samo k Wagnerju v šolo in k nikomur drugemu, naj stane, kar hoče!
Vse je kazalo, da je Jože je očitno obtičal v svojem zamotanem miselnem svetu in nerazrešenem ljubezenskem gnevu. Janez, komaj začetnik v medicini, ki je komaj pokukal v psihiatrijo, se je hipoma zavedel, da ima pred sabo neverjeten klinični primer, ki ga je vredno opisati. Le nekaj dni zatem je svoja opažanja ponovno zaupal domačim: »Težavno je pomenkovati se o tem in onem s človekom, ki se ni ravno preveč izobrazil, ker se ni nikdar hotel, ki pa ima vendar nekatere gotove nazore, ki mu jih ne odpravi noben umstveni razlog, ki je prelen misliti, s človekom, ki samo rad gleda, sedi, kadi, ki se pa ves raztogoti, če mu rečeš, da premalo dela in da nima energije – in energičen je naš Pepe, če ne v drugem, v komodesi. Vedno pripoveduje, da špekulira, kako bi si naravnal boljše življenje; kaj mu špekulacija pomaga, če nič ne dela, dopadejo se mu v časopisih ponovni članki, kjer se piše, da se umetnija dandanes ne more razvijati, ker so časi preburni, kjer se prostost omejuje, ker ni mecenov – jaz bi še pristavil, ker umetniki resno ne delajo.«
V tem nenavadnem razmerju med bratoma ga je mlajši očitno intelektualno prehiteval. V Jožetu je prepoznal titansko umetniško osebnost, ki pa ni sposobna oceniti svojih ustvarjalnih potencialov in tudi ne zaznati točke preobrata, ko se je iz skromnega mizarskega vajenca prelevil v umetnika, nujno potrebnega pametne usmeritve in izobrazbe. Vse je bilo pripravljeno, da se nekaj zgodi, nekaj v globini v temelju premakne in sprosti pot pravkar rojenemu umetniku v naročje muz. Zdaj je bil pravi čas za prst usode, da pokaže, kam naprej.
Berlinska katedrala. Za Jožeta Plečnika »usodna« risba arhitekta Otta Wagnerja, 1891. Foto: mindeguia.com
Zgodilo se je takole: Tiste februarske nedelje se je kot že nekajkrat motal okrog Künstlerhausa, dovolj znane dunajske umetnostne galerije in v njeni izložbi zagledal veliko, s tušem izvrstno risano perspektivično risbo berlinske katedrale. Kar obstal je in gledal, hodil z očmi od tal do vrha risbe pa spet nazaj. Kdo neki zna narisati kaj tako izjemnega, tako velikopoteznega, s tako sijajno izrisanimi detajli? Na podstavku levega stebra je črkoval: INVENTIT ET FECIT OTTO WAGNER ANNO DOMINI MDCCCXCI (»zamislil in izvedel Otto Wagner leta Gospodovega 1891«). V priložnostnem katalogu je pisalo, da se z razstavo predstavlja novoimenovani profesor na Akademiji za upodabljajočo umetnost arhitekt Otto Wagner, ki bo zasedel izpraznjeno stolico po preminulem Carlu von Hasenauerju. Samo k Wagnerju v šolo in k nikomur drugemu, naj stane kar hoče!
Odločitev, da gre jeseni poskusit srečo pri Wagnerju, da ga sprejme v svojo šolo, je navdušila tudi brata Janeza, in ko sta o njej obvestila še Andreja, se je zanjo ogrel tudi on. Toda že naslednji hip se je postavilo vprašanje, s kakšnimi deli priti k Wagnerju, kaj bi mu mogel Jože pokazati. Računati je mogel na nekaj risb, ki jih je izdelal pri Müllerju, morda na nekaj svojih starejših, Janez pa ga je opozarjal, da mu manjka splošna izobrazba in da naj dobro izkoristi čas do začetka študijskega leta. Spraševal ga je, ali je v sebi resnično in dokončno prepričan o svoji odločitvi, saj je poznal njegovo spremenljivo razpoloženje, ko je bilo nekaj zjutraj belo, zvečer pa črno, in ker je videl, kako se stežka vživlja v svoj novi položaj: »Ker si vedno le še tischlerjunge – da hočeš vedno to ostati, kar si, to je protinaturno! Vsak človek se hoče več naučiti, bolje živeti, ali misliš ti, da moraš biti izjema. Torej za začetek vsaj künstlerjunge (»umetniški vajenec«) se imenuj. Torej upam, da boš to storil, drugače se kregaš s pametjo. Potem seveda ti ni več mogoče pomagati.« Tako je Janez njune žgoče pogovore opisal bratu Andreju.
Naposled se je odločil. Potem je nemudoma odšel v Ljubljano, da se pred odločilnim korakom za pot na akademijo še enkrat posvetuje z obema bratoma. Z Janezom sta potem skupaj odpotovala na Dunaj, pa jima je v Gradcu prisedel neki študent z gradbenega oddelka obrtne šole, ki da se gre prav tako na Dunaj vpisat na arhitekturo. Govoril je, kako hudi so pogoji za vpis, kar je Jožeta do kraja prestrašilo. Njegov takojšnji sklep je bil: ne more, ne sme na akademijo!
Janez je moral stvar odločno vzeti v svoje roke. Sredi oktobra je v pismu dogajanja opisal Andreju: »Josip mi je ukradel veliko časa. Nisem ga smel pustiti niti za trenutek samega. Letal sem z njim z akademije na univerzo, od tod v gostilno, pa spet sem in tje. Preklemanski osel je. To ti doslej ni bilo znano, je pa resnično: enkrat je bil trezen, drugo pot je brenčal kot kebri v kontrabas zaprti, tretjič dirjal je smehljaje po mestu kot razposajen fant, četrtič zrl je topo predse. Najhuje je seveda, kadar začne o svojih boleznih pripovedovati. Zdaj mu iz noge gnoj teče, zdaj po par dni ne more na vodo itd. in včeraj na večer je morda pravil, da mu je tako dobro storilo, odkar je na Dunaju, da je vse dobro. Dragi, tu se učim praktične psihiatrije in se vadim v potrpežljivosti. Na koncu sem mu zabrusil, kar je vendarle učinkovalo: Pepe, če ti ne greš k Wagnerju, nisi vreden imena Plečnik!«
Tiste oktobrske sobote je šel Plečnik, kakor je pozneje še večkrat pripovedoval, strahoma na akademijo s tenko mapo risb pod pazduho. Müllerja je še prosil, da bi mu napisal priporočilo za Wagnerja, pa ni hotel. Šel je torej brez priporočila z malo risbami pred Wagnerja in stavil na vse ali nič. Wagner si je razporedil po mizi njegove risbe. Spraševal ga je o pridobljeni izobrazbi, pri čemer je Jože moral priznati, da nima opravljene gimnazijske mature, da se je izučil za mizarja deloma v Ljubljani, deloma v Gradcu in da je dve leti delal pri Müllerju na Dunaju. Ker pa so ga njegove risbe pritegnile, ga je vseeno povabil v svoj seminar.
Občutljiv, negotov, eruptivno ustvarjalen, velikopotezen, med dom in svet razpet 22-letni Jože Plečnik leta 1894. Fotografija je iz zapuščine dr. Janka Šlebingerja.
Dr. Peter Krečič (roj. 1947), umetnostni zgodovinar in likovni kritik; veliki poznavalec življenja in dela arhitekta Jožeta Plečnika; upokojeni in nekdanji dolgoletni ravnatelj Muzeja za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani.
Dr. Janko Šlebinger (1876 – 1951), bibliograf in bibliotekar, literarni zgodovinar, ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice (1927 do 1946), pod njegovim poslovnim vodstvom in svetovanjem v strokovnih vprašanjih je nastala nova zgradba NUK arhitekta Jožeta Plečnika.
