Morda je bilo leta 2008 vse skupaj videti drugače, v kontekstu današnje skrajno krizne resničnosti pa so drage natečajne igrice enega ozkega kroga, ki je sam sebe postavil v vlogo vsemogočnega arbitra, in ki v objektivnem smislu, razen za ta krog bolj sprejemljivega projektantskega imena, prostoru in državljanom sploh ne prinašajo nove kvalitete, kvečjemu nasprotno, popolnoma nesprejemljive! Pri tem pa se moramo državljani in davkoplačevalci zavedati, da se za navidezno eteričnimi razlogi in skrbmi za »dobro« arhitekturo skrivajo tudi zelo prizemljeni interesi nekaj magnetno povezanih koncentričnih krogov, ki so od vsega že imeli, imajo ali si obetajo kar največ zelo realnih koristi, seveda, na državni račun.
Foto: Dragan Arrigler
Tekst: Ana Ašič
Foto: Dragan Arrigler
Za božič, 24. decembra 2009, je vlada na podlagi pet vrstične blogovske peticije dala soglasje pristojnemu ministrstvu »za razvezo vseh pogodb in aneksov v zvezi z načrtovanjem nove Narodne in univerzitetne knjižnice«; ter mu naložila »da začne s pripravo novih izhodišč in z razpisom novega mednarodnega arhitekturnega natečaja«.
To je bil trenutek preobrata.
Natančneje, bil bi, če ne bi bilo neke sitne in zoprne podrobnosti: vlada je ministrstvu Gregorja Golobiča naložila tudi to, da »v sodelovanju z ministrstvom za kulturo pripravi spremembe oz. dopolnitve Zakona o izgradnji Univerzitetne knjižnice v Ljubljani«, kar pa se do danes očitno še ni zgodilo, saj je, kot že rečeno, še zmeraj v veljavi zakon, ki se nanaša na obstoječi in z vsemi ustreznimi legitimnimi procedurami potrjeni projekt za NUK II.
Zbornica pa kar v natečaj
Tu pa že ne gre več le za strokovno, moralno in etično kontroverznost, temveč očitno vprašanje legitimnosti, ki bi moralo biti najprej rešeno in kot tako podlaga vsemu nadaljnjemu dogajanju in delovanju.
»Res je stari zakon o izgradnji UKL še zmeraj veljaven,« pritrjuje tudi ravnateljica NUK Mateja Komel Snoj, »vendar je bil v preteklih letih že večkrat kršen«. Potem pa dodaja, da »bi pa seveda moralo biti to vprašanje najprej rešeno, če hočemo pravno državo«.
Zakaj ni, nihče nekako ne ve.
»Za to bi moral poskrbeti naročnik natečaja, se pravi ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, mi smo samo izvajalci,« pravi mag. Andrej Goljar, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije.
To je po eni strani sicer res, na drugi pa je res tudi to, da je zbornica vendarle dolžna ne le spoštovati pravni red države ampak tudi ščititi interes svoje stroke in stremeti k temu, da njeni člani po nepotrebnem ne zaidejo v težave ali povsem pragmatično povedano: da ne zabredejo v nepotrebne in prevelike poslovne rizike, še zlasti pa seveda ne v takšne z nelegitimnimi konotacijami.
Po informaciji, ki sta jo posredovala mag. Andrej Goljar in Darja Matjašec, komisarka za natečaje pri Zbornici za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS), je bilo v natečajnem času dodeljenih 872 gesel za dostop do gradiva, obenem pa je bilo izdanih okoli 60 pogojnih sklepov o vpisu v imenik ZAPS za arhitekte EU, se pravi za tuje arhitekte, ki so s tem resneje izkazovali namero po sodelovanju na natečaju. Kot je zdaj znano, je na natečaj prispelo 120 natečajnih elaboratov, od tega polovica iz tujine.
Zaradi tega je bila seveda še toliko večja odgovornost tako naročnika, se pravi pristojnega ministrstva, kakor tudi zbornice kot izvajalke natečaja, za to, da so vse okoliščine natečaja pravno, strokovno in etično korektne in legitimne.
Vrnitev k odgovornosti
Obenem je pa seveda res tudi to, da gre za arhitekte, projektante, ki so polnoletni, izobraženi, razgledani in predpostavlja se, informirani o stvari, če so se že zanjo poslovno odločili, ter imajo svobodno voljo in možnost nečemu reči da ali ne, še zlasti, če in ker vedo, da je kompleksna in občutljiva. Poleg tega so vešči sodobnih tehnologij in lahko marsikaj preverijo že s tremi, štirimi kliki z miško, tako da je pač to tudi stvar osebnega tveganja in odgovornosti, če se odločiš za investiranje časa, denarja in ustvarjalne energije v nekaj, kar je v več pogledih nerazčiščeno, sporno in na ali pod mejo legitimnega. To velja za slovenske in tuje arhitekte. Slednji so sicer v iztočnici manj poznali vse kontroverzne okoliščine, je pa res, da ima večina evropskih držav pri nas svoja predstavništva in veleposlaništva z ustreznimi analitičnimi oddelki in vsestranskimi informacijami, poleg tega pa danes že za najmanjši izlet v sosednjo vas preverjamo informacije, toliko bolj neizogibna in samoumevna je torej takšna gesta, ko se spuščaš v mednarodno natečajno avanturo.
Če bi se torej ta sporni arhitekturni natečaj za novo Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani zaključil s takšnim jasnim sporočilom in odločno postavljeno pravno formalno in etično mejo, bi bilo to v tem zmedenem in zrelativiziranem trenutku za nekatere slovenske arhitekte morda res za trenutek tudi boleče, obenem pa za vse slovenske državljane naravnost zdravilno, odrešujoče in neverjetno konstruktivno v smislu postavitve zdravih in trdnih temeljev ne le za novo Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani ampak predvsem za prepotrebni nov esprit in način delovanja v naši državi ter za nujno vrnitev k resnični in zreli osebni, strokovni, poslovni in državljanski odgovornosti ter pravni državi.
Foto: Dragan Arrigler
Nujni obrat k znanju
Žal tudi nova vlada, ki je sicer v tem primeru res stisnjena v kot z po eni strani dediščino nekdanjega ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, po drugi strani pa v zoženo časovnost, ni dovolj odločno in hitro rekla ne tovrstni praksi, kar postavlja pod vprašaj ne le nove namere in klice jasnejšem urejanju zadev temveč tudi njen zdrav občutek za prioritete, preferenčno lestvico vrednot in državotvorno modrost.
Naj gledamo še tako dobrohotno in z distance, se zdi trenutno dogajanje tudi malce protislovno: seje se varčevalni veter z mestoma orkanskim nabojem in gleda na vsakih par evrov, v primeru NUK II, kjer znašajo pogodbe za pripravo in izvedbo spornega natečaja z Zbornico za arhitekturo in prostor skupaj okoli 300 tisoč evrov, (koliko je prejšnje ministrstvo že izplačalo po posameznih pogodbah različnim ostalim pripravljalcem in izdelovalcem projektne naloge pa se niti ne ve), in je okvirna investicijska vrednost projekta trenutno ocenjena na 50 milijonov evrov, pa vlada molk ali kvečjemu nekakšno mencanje na mestu.
V tem smislu bo slovenska vlada morala temeljito premisliti, še zlasti zato, ker ima vsaj v primeru načrtovanja nove Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani ta trenutek vendarle v rokah še vse vzvode in možnosti za to. Brezbrižnost in stihijsko ravnanje pa bosta njo in državljane v vseh pogledih preprosto preveč stala. S tem, da smo v projekt do leta 2008 že investirali 29,5 milijona evrov, pri čemer so v znesku zajete priprave in načrtovanje v najširšem smislu: od prenove sedanje Narodno univerzitetne knjižnice, pridobivanja zemljišč in nepremičnin do arheoloških raziskav in najema začasnih poslovnih in skladiščnih prostorov za Centralno tehniško knjižnico.
Prednostna nacionalna naloga
Zato je tudi stališče, ki ga je v tem smislu vse pogosteje mogoče slišati tako v laičnih kot strokovnih, uradniških in političnih krogih, češ da »je vse skupaj popolnoma brezpredmetno, ker ni denarja in se knjižnica še dolgo ne bo gradila« prav tako problematično in nesprejemljivo s širšega nacionalnega vidika, zaradi česar ni in ne more biti nikomur v uteho!
Nasprotno! Ob še takšnem varčevanju in omejevanju investicij je nova Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani projekt, o katerem bi res veljalo kar najresneje razmišljati za njegovo čimprejšnjo uresničitev, saj bi s tem tisti, ki opozarjajo na nujnost tektonskih premikov in sprememb v slovenski državi in še zlasti pri rabi javnega denarja najbolj odločno in jasno pokazali, da mislijo resno: to je naložba v znanje, v zagotavljanje kvalitetnih raziskovalnih in študijskih pogojev, je pot in podpora inovativnosti in ustvarjalnosti; vsemu torej, kar najbolj zanesljivo vodi iz krize v svetlejšo prihodnost. Odločitev za novo Narodno in univerzitetno knjižnico je dejansko in simbolično odločitev za nove temelje slovenske države, ki bodo v tej krizi in zmeraj zdržali le, če bodo čvrsto sidrani v znanju, morali, etiki in pravnem redu.
Takšne nove temelje potrebujemo, ne pa nov projekt, saj kot potrjujejo kredibilne evalvacije, prvi načrt vse našteto že vsebuje.
Seveda pa je pri tem nujni pogoj, da je načrtovanje in uresničevanje nove Narodne in univerzitetne knjižnice, prvič, postavljeno v popolnoma jasne in transparentne investicijske okvirje ter organizacijo, ki omogoča popoln in dosleden strokovni, finančni in terminski nadzor; in drugič, da je vodenje investicije v čvrstih, veščih in poštenih rokah izkušenih, motiviranih in energičnih operativcev, ki jim tudi nesebično delo za skupno in javno dobro ni povsem tuje. Pomanjkanje zlasti prvega, in ne zastarelost projekta, kot so nekateri kasneje želeli prikazati, je namreč tisto, kar je revizija Računskega sodišča leta 2007 ugotovila kot ključni problem pri dosedanjem uresničevanju nove Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani.
V tem smislu pa bi se bilo pred kakršnim koli začetkom dobro še enkrat temeljito zamisliti tudi nad besedami arhitekta Staneta Mikuža, ki je do upokojitve leta 2002 s strani ministrstva za znanost vodil projekt nove Narodne in univerzitetne knjižnice. Že takrat in v vseh naslednjih letih je večkrat precizno opozoril na to, da obstoječi projekt sam po sebi ni niti najmanj problematičen ali razlog za to, da se njegova uresničitev tako odlaga, pač pa, da sta, poleg dolgoletno nerešenih zemljiških vprašanj med državo, mestom in zasebniki na predvideni lokaciji, največji problem, prvič, pomanjkanje politične volje za njegovo uresničitev; in drugič, razpetost projekta med različne resorje in pristojnosti ter s tem odsotnost »pravega gospodarja«, ki bi zavzeto, skrbno in odgovorno speljal zadano nalogo.
Foto: Dragan Arrigler
Izjemen domet za nacionalno knjižnico
Dejstvo je, da je izgradnja Narodne in univerzitetne knjižnice izjemna, kompleksna in zahtevna naloga, ki poleg arhitekta z izjemnim dometom terja tudi izjemen domet vseh drugih, ki sodelujejo pri njeni uresničitvi.
Pri novi slovenski Narodni in univerzitetni knjižnici namreč ne gre le za eno od mnogih univerzitetnih knjižnic v mestu, kot je to v Berlinu in drugih svetovnih velikih mestih, ampak gre za prvo in osrednjo, največjo in najpomembnejšo knjižnico v državi, zaradi česar morajo biti v njej vgrajene vse, tudi najvišje, najbolj zahtevne in najbolj subtilne dimenzije, takšne, ki bodo nekaj dajale tudi najbolj rahločutnim, saj s tem tisti, ki to niso, prav nič ne izgubijo. Nasprotno! Ker vsi vse življenje rastemo in se učimo, bodo tudi manj občutljivi nekega dne videli in razumeli tisto, česar danes še ne, zato je prav, da se na to vnaprej misli in omogoči.
Stremljenje, naj bo nova knjižnica nekaj, kot se je izrazil Matevž Čelik, »lahkega, sijočega in enostavnega« je sijajno, povsem legitimno in sprejemljivo in za podpreti kjerkoli, razen na tej lokaciji in pri tej nalogi!
Prvič, ker sta že legitimno rešeni; drugič, ker je v kontekstu najpomembnejše knjižnice v državi preblizu tenke linije banalne efemernosti; in tretjič, ker je v kontekstu konkretne lokacije in tu prisotnega obstoječega oblikovno in simbolno močnega grajenega okolja za pravo ravnovesje mnogo bolj ustrezen in sprejemljiv trajni, močno simbolni in etični, arhitekturni, ambientalni in atmosferni unikum »s težo« ter visoko strukturiranim pomenom. Z vsem torej, do česar so prišla vsa dosedanja prizadevanja ter večkratne in večplastne strokovne preveritve v okviru obstoječega projekta.
Žal, sedanje kontroverzno dogajanje okoli nje kaže ne le na to, da se je vizije o tem, kakšna naj bi bila najpomembnejša knjižnica v državi, samovoljno polastila ena ozka interesna skupina, ampak tudi na to, da je to vizijo samovoljno profanizirala in jo prilagodila svojemu dometu.
Natančna analiza vseh okoliščin in novih natečajnih podlog namreč jasno kaže, da se je dimenzijski in vsebinski koncept in domet načrtovane knjižnice bistveno poenostavil, zožil in mestoma trivializiral, potem ko so usodo načrtovanja nove Narodne in univerzitetne knjižnice vzeli v roke mag. Peter Gabrijelčič, ki sam pravi, da knjižnice niso njegov domet; ravnateljica NUK Mateja Komel Snoj, ki sicer komaj čaka, da bo nastalo »nekaj pregrešno novega«, na arhitekturo pa, kot pravi sama, se ne spozna; in Matevž Čelik, urednik spletnega Trajekta, ki, po njegovih lastnih besedah, ne goji strokovnega in akademskega vrednotenja arhitekturnih stvaritev, ampak predvsem poljudnejše arhitekturne debate. Vse drastično poslabša še dejstvo, da se v izdatni meri argumentacijsko napajajo pri večinoma anonimnem spletnem občestvu, ki praviloma piše vse, kar komu pade na pamet, pa če o stvari kaj ve ali ne.
Zasnova, ki nam jo ponujajo z novim predlogom, in natečajna izhodišča s težnjami po »odprtih prostorih za preživljanje prostega časa prebivalstva«, »srečevanjih«, »happeningih«, »središču živahnega kulturnega in mestnega utripa ter dogajanja« so povsem relevantne iztočnice za novo osrednjo mestno knjižnico, ki jo bo v Ljubljani vsekakor nekega dne tudi treba uresničiti; nikakor pa ne morejo biti osnova za novo Narodno in univerzitetno knjižnico, ki je po svoji biti predvsem vrhunska akademska ustanova in si jo kot tako, z vsemi najvišjimi imperativi in vrednotami zaslužimo vsi, še posebej pa mladi ljudje, ki v svet znanja, vednosti in modrosti šele zares vstopajo, pri čemer je vrhunsko akademsko okolje in atmosfera zanje nujno potrebna opora, motivacija in inspiracija ter obenem sporočilo, da so pomembni, vredni in vpeljani ter poklicani k nečemu velikemu.
Koncentrični krogi z magnetnim jedrom
Ob vseh zunanjih, odkritih dimenzijah kontroverznega dogajanja okoli načrtovane nove Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, pa se moramo jasno zavedati, da imamo tu v najvišji maniri »dialektičnega materializma« opravka še z drugo, notranjo, malce bolj prikrito a enako močno dimenzijo, pri čemer so zunanje dimenzije mestoma le podporni koncentrični krogi, ki jih iz različnih intencionalnih razlogov magnetno privlači osnovno interesno jedro, v katerem se je ideja o ustavitvi obstoječega projekta praktično porodila in krožno speljala.
Če pri naši analizi pristanemo na trditve Matevža Čelika, Petra Gabrijelčiča in Mateje Komel Snoj, da so vse skupaj začeli študenti, nam bližnji fokus pove, da gre za študente, prvič, otroke nekaterih podpisnikov peticije; drugič, študentje so (bili) iz seminarja Janeza Koželja ali blizu Petru Gabrijelčiču; in tretjič, gre za študente, ki so pod mentorstvom Maruše Zorec, dolgoletne in najbližje sodelavke Vojteha Ravnikarja, izdelali nalogo, ki so jo potem Peter Gabrijelčič in somišljeniki uporabljali za razpihovanje ideje o potrebni ustavitvi obstoječega projekta in razpis novega natečaja; minister Gregor Golobič in ministrica Majda Širca Ravnikar pa posredno za njeno pretvorbo v vladno odločitev.
Kot smo že navedli, je te ideje v spletnem časopisu Trajekt prvi publiciral Matevž Čelik, prav tako diplomant in večletni sodelavec takrat še živečega Vojteha Ravnikarja.
Naj spomnimo, da je arhitekt Vojteh Ravnikar leta 2003 skupaj z arhitektom Robertom Potokarjem ustanovil podjetje Ravnikar Potokar arhitekturni biro d.o.o., ki se je leta 2005 v javnosti pojavilo v malce neprijetnem korupcijskem kontekstu. O Majdi Širci Ravnikar, tedanji predsednici sveta Kinoteke, je bila namreč sprožena domneva o korupcijskem delovanju, ko naj bi pripomogla, da je konkretni arhitekturni posel iz naslova prenove Kinoteke dobilo prav omenjeno podjetje njenega moža Vojteha Ravnikarja. Takrat je Protikorupcijska komisija domnevi pritrdila, tako da je Majda Širca Ravnikar istega leta morala zapustiti mesto predsednice sveta Kinoteke.
Foto: Dragan Arrigler
Po volitvah leta 2008 je Majda Širca Ravnikar, članica stranke Zares, postala ministrica za kulturo, s tega položaja pa je leta 2010 tudi imenovala Matevža Čelika za direktorja Muzeja za arhitekturo in oblikovanje. Obenem si je na tem mestu, skupaj s strankarskim kolegom iz Zares-a, tedanjim ministrom za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Gregorjem Golobičem že pred in od oblikovanja koalicijske pogodbe odkrito in očitno prizadevala za ustavitev obstoječega projekta za NUK II in razpis novega natečaja, kar je bilo najprej kronano s soglasno vladno odločitvijo decembra 2009, maja 2010 pa še z ustanovitvijo »medresorske skupine za vodenje projekta izgradnje novo načrtovane stavbe NUK II«, v katero je vlada poleg Majde Širca Ravnikar in Gregorja Golobiča imenovala še Francija Križaniča in Henrika Gjerkeša.
Aprila 2011 je minister Gregor Golobič z Zbornico za arhitekturo in prostor Slovenije podpisal pogodbo o svetovanju in izvedbi mednarodnega javnega arhitekturnega natečaja za novo Narodno in univerzitetno knjižnico, obenem pa očitno še dodatne ločene pogodbe s posameznimi pripravljavci natečajne projektne naloge, med njimi tudi z Matevžem Čelikom kot »glavnim izdelovalcem«. Ko pa sta Majda Širca Ravnikar in Gregor Golobič zapustila ministrski mesti, je Igor Lukšič njuno začeto delo očitno nadaljeval in deset dni po volitvah, v času omejenih pooblastil in nejasne prihodnosti, s prižigom zelene luči za objavo natečaja, kot je videti, tudi izpeljal.
Kot torej kažejo analizirana dejstva, je imela ideja za nov natečaj v svojih najbolj aktivnih letih od 2008 do 2011, močno politično podporo ne le nekdanjega ministra za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Gregorja Golobiča ampak tudi nekdanje kulturne ministrice Majde Širce Ravnikar. Pet vrstično peticijo in slabi dve strani poljudno napisanega mnenja dveh tujih arhitektov, ki sta bila prvič in vsega en dan na seminarju v Ljubljani, sta neverjetno hitro uspela preleviti v vladno odločitev, kar skupaj z dejstvom, da nista zahtevala dodatnih strokovnih mnenj, preveritev in ovrednotenj še s kakšne druge strani, govori o njunem res nenavadno velikem poznavanju prave resnice in očitnem uvidu v njeno jedro.
Vse za mamljive tri milijone?
Ko opazujemo kontroverzno dogajanje okoli nove Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, pa se moramo ves čas jasno zavedati, da gre pri vsem tem tudi za zelo prisebne in prizemljene interese in širok diapazon koristi, ki se je z novim natečajem za najrazličnejše pripravljalce že sprožil v obliki finančnih dobrobiti, glavna nagrada pa seveda še čaka!
Ta prinaša ne le 36 tisoč evrov za prvonagrajeno natečajno rešitev Bevk Perović arhitektom (Vasa J. Perović je tudi profesor na fakulteti za arhitekturo); 23 tisoč evrov drugo nagrajeni skupini Mateja Blenkuša in Miloša Florjančiča (ki je tudi profesor na fakulteti za arhitekturo) in 14 tisoč evrov tretje nagrajenemu Ravnikar Potokar arhitekturnemu biroju, ampak predvsem projektni arhitekturni posel, ki ob okvirni investicijski vrednosti 50 milijonov evrov in ob minimalni pet do šest odstotni postavki za izdelavo projektne dokumentacije, od zasnove do izvedenih del in za vse, torej od arhitekture in interierja do zunanje ureditve, pa še vodenje projekta, znaša vsaj tri milijone, po nekaterih izračunih pa vsaj štiri do štiri in pol milijona evrov. To pa je že znesek, za katerega je marsikdo pripravljen storiti marsikaj, tudi če si od tega obeta le ali vsaj kakšno drobtino! Za projektantskim pa seveda stoji in čaka še izvajalski posel!
Ob tem se moramo državljani in davkoplačevalci zavedati, da smo prav ta del nove Narodne in univerzitetne knjižnice že skoraj v celoti plačali, saj je bilo projektiranje praktično zaključeno. S tem, da je takrat pristojno ministrstvo obstoječi projekt vodilo tako, da je avtor rešitve imel v rokah zasnovo in idejne projekte, medtem ko je izdelavo projektov za gradbeno dovoljenje in projektov za izvedbo, ki običajno predstavljajo šestdeset do sedemdeset odstotkov cene projektiranja, poverilo drugim projektantskim podjetjem, »ne zato«, kot pravi arhitekt Marko Mušič, »ker naš atelje ne bi bil tega sposoben, ampak ker so se tako odločili«, kar pa danes ni več mogoče, saj se z izborom rešitve prevzema celoten projektantski posel in celotno plačilo, ki zdaj vse tako mami.
