Zaradi vseh kontroverznih okoliščin je, poleg zavzete umestitve nove Narodne in univerzitetne knjižnice v najvišje legitimne, strokovne in etične okvirje, toliko bolj nujni in prvi pogoj odločitev države za trdnost, jasnost in modrost, k čemur načrtovanje in uresničevanje takšne vsestransko pomembne in kompleksne nacionalne naloge samo po sebi implicite in eksplicite kliče. Pri tem je nujno zavedanje o tem, da se nas bo vseh dotaknila ne le finančno, ampak tudi realno in subtilno z vsemi pojavnimi, simbolnimi, moralnimi in etičnimi kodi, zaradi česar resnično ne more biti vseeno, kakšen bo razplet in katere vrednote bodo prevladale.
Foto: Dragan Arrigler
Tekst: Ana Ašič
Foto: Dragan Arrigler
Prav na te vidike je v preteklih letih slovensko vlado in javnost nekajkrat zavzeto in argumentirano opozorila tudi Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
Neuslišan klic modrih
Tako je konec junija 2010 razred za umetnost Slovenske akademije znanosti in umetnosti javnosti posredoval obširno sporočilo, ki ga je podpisal tajnik razreda akademik Niko Grafenauer. V njem so pozvali vlado in obe pristojni ministrstvi, naj »prekličejo umik že izdelane, z nosilkami programov usklajene in za gradnjo pripravljene prve faze izgradnje NUK II, ter nemudoma pričnejo z njeno realizacijo«. V sporočilu so poudarili, da razred za umetnost pri SAZU v celoti podpira izdelani projekt, opozorili so na mednarodne verifikacije in priznanja, ki jih je bil deležen v strokovnih krogih, in na nujnost čimprejšnje izgradnje nove Narodne in univerzitetne knjižnice, saj je »v sedanjih pogojih ne le otežkočen univerzitetni študij pač pa so do skrajnosti omejene tudi možnosti za znanstveno raziskovalno delo« ter pozvali »da naposled v Sloveniji zgradimo svojo aleksandrijsko knjižnico, ne da bi jo že v zasnutku, torej še preden je zgrajena, podrli z lastnimi ptolomejskimi silami iz ozadja«.
Prav tako je julija 2011 predsedstvo Slovenske akademije znanosti in umetnosti v izjavi za javnost, ki jo je podpisal njen predsednik prof. dr. Jože Trontelj, poudarilo, »da je bil projekt NUK II umaknjen brez veljavnih argumentov« in da »sodi akademik Marko Mušič v sam vrh sodobne slovenske arhitekture. Za svoja dela je doživel priznanja, kakršnih med živečimi slovenskimi arhitekti ni bil deležen nihče drug. Mušičeve stvaritve niso modne domislice, ampak so avtorske likovne umetnine, tako rekoč brezčasni vrhunski dosežki. Zato so očitki o arhitekturni neustreznosti ali zastarelosti docela deplasirani.« Poleg tega so med drugim opozorili tudi na to, da mednarodni natečaj »še ni jamstvo za kakovost. Nasprotno, ne izključuje manipulacij z rezultati, kakor smo ravnokar videli v primeru mariborske umetnostne galerije. Lahkomiselno modno občudovanje vsega tujega pomeni vračanje v devetnajsto stoletje oziroma v čase pred prvo svetovno vojno« in pozvali odgovorne »da še enkrat dobro pretehtajo, na podlagi kakšnih razmislekov se lotevajo tako problematične poteze«.
S podobnim pozivom in obširnim pojasnilom o razlogih zanj pa se je Slovenska akademija znanosti in umetnosti obrnila februarja letos tudi na novo ministrstvo za izobraževanje, kulturo, znanost in šport oz. ministra dr. Žigo Turka ter med drugim predlagala dodatni čas »za natančno proučitev tehtnosti ali netehtnosti razlogov, ki so privedli do razpisa obravnavanega natečaja«.
Nevarna igra z ognjem
Ob tem je za državljane prav gotovo naravnost strašljivo dejstvo, da Slovenska akademija znanosti in umetnosti očitno ni obravnavana, ni slišana, ni upoštevana tako, kot bi se pričakovalo, saj je to vendarle nesporno najvišji institut vedenja, znanja in modrosti v državi.
Koga bo kdo torej slišal, če se ne sliši glas Slovenske akademije znanosti in umetnosti? Kdo bo še kaj rekel? In kaj nam na koncu ostane?
Tu ne gre za tradicionalno razmišljanje, ne za češčenje hierarhij, ne le za vprašanje državotvornega vedenja in narodovega obstoja, ampak preprosto za nekaj kar je conditio sine qua non sleherne družbene skupnosti: svet modrih, ki ga spoštuje celotna skupnost, je njen mentalni in duhovni axis mundi, os sveta, ki s svojim obstojem, prisotnostjo in delovanjem zagotavlja skupnosti kontinuiteto identitete in zavesti; z znanjem in modrostjo pomaga tistemu, ki skupnost vodi; predvsem pa je za vse pripadnike zavedno ali nezavedno, dejansko in simbolno tisto, k čemur lahko stremimo, kar lahko postanemo, svetel obet, cilj vreden truda, nagrada, ki pride z leti, z veščino, z izkušnjo, z znanjem, predanostjo in modrostjo. V tradicionalnih skupnostih je to svet starešin, v modernih družbah pa so to akademije znanosti in umetnosti.
Zelo nevarna igra z ognjem ter individualno in kolektivno zavestjo je relativiziranje, nespoštovanje, neupoštevanje in omalovaževanje tako pomembnega instituta v skupnosti. Ko to počnejo odrasli, etablirani pripadniki družbe, ki so v funkciji vodenja skupnosti ali učitelji mladih, je to vselej, naj gre za tradicionalno ali moderno skupnost, rob njenega razsula in nezaslišan rop zavesti, saj je s tem vsej skupnosti, še zlasti pa mladim ljudem na račun trenutnega zadovoljstva posameznikov in potešitve njihovih impulzivnih vzgibov, odvzet ne le neposreden stik s tem znanjem in modrostjo temveč tudi razbita pot, izničen cilj, obet, nagrada, zdrobljena in v prah poteptana luč, h kateri gremo.
Foto: Dragan Arrigler
Evtanazija živega projekta?
Kako strahotne so lahko posledice takšnega samouničevalnega omalovaževanja instituta znanja, modrosti in etike nam dodatno in najlaže ozavesti fiktivna aplikacija na področje medicine.
Predstavljajmo si torej dvajsetletnega mladeniča, ki iz nepojasnjenih razlogov izgubi zavest. Vse eksaktne medicinske preiskave srca, pljuč, krvi, računalniška tomografija in magnetna resonanca govorijo o tem, da ni sledi o kakršnemkoli resnem obolenju ali poškodbi. Še več, natančno spremljanje mladeničevega stanja zaznava premike v smeri prebujanja iz globoke nezavesti, ker pa ozki skupini zdravnikov ni všeč mladeničeva zunanjost, se odločijo in napišejo pet vrstično blogovsko zahtevo ministru za zdravje, da z evtanazijo čim hitreje končajo fantovo stanje. Novico povsem neprizadeto in nekritično povzamejo mediji in pristojni uradniki. Le akademija znanosti in umetnosti ter nekateri neodvisni biomedicinski in drugi etiki se temu odločno zoperstavijo, o čemer pa neobveščena in apatična širša javnost ne ve nič ali kvečjemu to, da mladeniču pač ni pomoči. Najbolj kompetentni strokovnjaki, etiki in znanstveniki v državi so le še glas vpijočega v puščavi, ozek krog brezvestnih zdravnikov pa s pomočjo enakega državnega uradništva in politike nazadnje spelje nemoralno, neetično in nelegitimno evtanazijo in usmrti mladeniča, ki je bil tik pred tem, da se živ in zdrav prebudi.
Pri obstoječem načrtu za novo Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani gre natanko za to, za čisto evtanazijo projekta, ki je živ in zdrav, le peščici ni všeč njegova zunanjost!
Večna zgodba
Ob očitnem večinskem in splošnem nepoznavanju in nerazumevanju potrjenega projekta je bil namreč eden od prijemov, s katerimi ga je skušala ozka interesna skupina arhitektov diskreditirati, tudi uvrščanje le-tega z večinoma žaljivim žargonom v različne arhitekturne paradigme in smeri, kar naj bi po njihovem očitno nekaj dokazovalo in predvsem opravičevalo njegovo rušenje. V tem smislu se je največ ponavljala trditev, da gre »za postmodernizem« (ostalo je neponovljivo), s čimer pa se tudi mag. Peter Gabrijelčič ne strinja, saj pravi, da »to ni res, pri Mušičevem NUK-u ne gre za postmodernizem, to ni to, bolj bi tu lahko govorili o reminiscenci na velikega ameriškega arhitekta Louisa Kahna«.
Svetovalec Slovenske akademije znanosti in umetnosti prof. dr. Fedja Košir pa je prepričan, da ne gre za nič od tega, ampak za »polnokrvno individualno estetiko, ki sega preko vsega, kar je zgolj populistično regionalno, funkcionalno in minimalistično« ter poudarja, da »so take osebne estetike praviloma nepopularne, ker so za javno mnenje v konkretnem času nekoliko težje dojemljive in sprejemljive«.
Tu smo pa že v dobro znani zgodbi o večnem boju izvirne misli in poteze z efemernimi diktati danega časa; smo v dramatični pripovedi, kakršne se kar vrstijo skozi človeško zgodovino, a se praviloma srečno ali vsaj z izrečenostjo končajo predvsem tam, kjer se svojska in pokončna ustvarjalčeva drža sreča z nekom, ki premore toliko širine duha in srca ter veličine, strpnosti in zaupanja, da jo dopusti, četudi je povsem ne razume in vztraja pri svojem videnju, četudi ga zavistni prišepetovalci z vseh strani skušajo prepričati v nasprotno; obenem pa ima toliko družbene in finančne moči, da to edinstveno in izvirno resnico tudi dejansko lahko uresniči. Domala vse, kar danes tako občudujemo in je še zmeraj neizčrpen vir navdiha, od Zoserjeve piramide v Egiptu, Brunelleschija, Leonarda da Vincija in Michelagela v renesančnih Firencah pa do Jožeta Plečnika v predvojni Pragi in Ljubljani, povsod gre za to isto zgodbo, kjer ustvarjalec z izjemnim uvidom, silovito notranjo močjo in neverjetno tenkočutno roko preseže obstoječe dimenzije in ustvari prostore za vse čase.
K novi renesansi
In prav to je tista najbolj dragocena ter zavezujoča dimenzija in priložnost, ki se ponuja z uresničitvijo nove Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani.
Z oblikovanjem oziroma načrtovanjem prostora, v katerega sta rahločutno vpeta skrb za kontekst in otipljiva preteklost ter je dejanska in simbolična govorica bogato prežeta s subtilnimi sporočili, reminiscencami in pripovedmi, ki so se zvrstile na tem »sečišču časov in kultur« kot ga imenuje arhitekt Marko Mušič, nam je bilo s prvim projektom ponujeno sofisticirano ter mestu in univerzi prepotrebno čisto srce visoko akademske atmosfere, ki je z umestitvijo v javno knjižnico v najvišji humanistični drži zmeraj odprto in dostopno vsem po miru, znanju in modrosti koprnečim obiskovalcem ter bila ustvarjena priložnost za izjemno doživetje, ko na visoko kvalitetni prostorski in simbolni ravni istočasno vstopamo v vse čase, obenem pa lahko vselej iz vsakega, še zlasti sedanjega popolnoma izstopimo! Pri tem ni bistveno vprašanje knjige ali zaslona, ampak vsebine, ki je pred nami, ter ambienta in atmosfere, ki nas obdaja.
Od antične do nove aleksandrijske knjižnice, vseh vmes in za tem, sta prav atmosfera in omogočanje vstopa in izstopa iz časa najgloblja in najbolj bistvena dimenzija res kvalitetne knjižnice.
Zaradi tehnološke in splošne razvojne stopnje dane družbe ter neločljive vpetosti arhitekture vanjo, je knjižnica per se seveda vselej tudi odsev časa, v katerem nastane; intencionalno pa se ob upoštevanju temeljnih arhitekturnih postulatov in konkretnega najglobljega imperativa po miru in tišini, v kateri misel najpopolneje oživlja tiskano ali digitalno zapisane simbole, času vselej skuša tudi izmakniti in ga preseči. Za to pa seveda ni dovolj le intencija, ampak je nujno vešče in premišljeno oblikovanje, ki čas, v katerem nastaja, s trajnimi in neminljivimi vrednotami ter s tem z atmosfero, odločno presega.
Foto: Dragan Arrigler
Danes, ko se, kot posledica nekritične percepcije sodobnega življenja in bivanja, nove prostorske danosti vse bolj stapljajo v enoumno egalitarno reko, ki skupaj z neznosnim informacijskim hrupom stihijsko odnaša z vseh ravni raznolike življenjske in bivanjske paradigme, tako da se praktično prav vse, dom, služba, nakupovanje in prosti čas že odvija v povsem podobnih ambientih in atmosferah in je v modernem stanovanju razlika celo med kuhinjo in spalnico komaj še opazna, je toliko pomembneje, da vsaj z najpomembnejšimi javnimi prostori v mestu in državi ustvarimo edinstvene izvirne ambiente, ki z vsemi svojimi dimenzijami daleč presegajo efemernost časa, v katerem nastajajo, ter si vsaj tako zagotovimo ne le možnost vsaj minimalne izbire še česa drugega in ne le tega, kar nam vsiljuje nekritična potrošniška prostorska produkcija, uniformni minimalizem in konfekcijski arhitekturni globalart, temveč predvsem priložnost, da preprosto smo, obstajamo in se uresničujemo v stiku z izvirnimi in trajnimi vrednotami, kjer se nam v najvišjem humanističnem smislu, kot bi rekel akademik Marko Mušič, »odpro poti v globine miselnega sveta«.
S tenkočutnim zavedanjem in razumevanjem ter nesporno sposobnostjo sublimiranja rahločutne misli v potezo ter s hkratno veščo umestitvijo vseh najvišjih akademskih, plemenitih in humanih principov tudi v pragmatično realnost sedanjega časa, arhitekt Marko Mušič in njegova knjižnica pravzaprav naznanjata ponovno rojstvo neuklonljivega in celostno izvirnega ustvarjalnega duha ter skupaj z znamenji in klici, ki vznikajo na različnih koncih sveta, vizionarsko govorita o neizogibni in prepotrebni novi, ne le arhitekturni in umetniški ampak globalni družbeni, politični in humanistični renesansi, ki bo ponovno prinesla vrnitev k človeku in človeškemu ter najbolj plemenitim civilizacijskim vrednotam, ki so resnično brezčasne!
Etično v novih tolmunih
Sem seveda nesporno sodi tudi čudovito, iskreno, izvirno uporništvo mladih, želja po učenju, znanju, vedenju in preseganju danega, ki ostaja eden največjih in neprecenljivih zakladov sleherne skupnosti, tisto »na čemer svet obvisi, potem ko vse drugo pade«, kot je pred poldrugim letom v svojem globokem novoletnem premišljanju talmudske zgodbe o učitelju, dečkih in štirih stebrih sveta v svojem blagem a neizpodbitnem tonu spomnil filozof, frančiškan in profesor na Katoliški univerzi v Toulousu prof. dr. Edvard Kovač.
Vendar pa pri tem iskanja in spraševanja mladih ne smejo biti zlorabljena in usmerjena v areno stanovskih ali kakršnih koli drugih obračunavanj. Posluh, razumevanje, sodelovanje, spodbuda, vse to da! Vendar vselej v etičnih mejah in z zavedanjem o neizogibni nujnosti ohranjanja svetinj in delovanja, ki je v dobro vseh.
Nekritična fascinacija z novimi tehnologijami, ki obenem pozablja, da so to le orodja, je danes sicer družbena realnost, nikakor pa ne more biti podlaga odločitvam, ki bodo s svojimi posledicami usodno zaznamovale naš danes in jutri. Vabljiva in priročna raba novih tehnologij terja od tistih, ki imajo danes v rokah mnenjsko in politično moč, in od vseh nas, več pokončne trdnosti, discipline, samorefleksije, znanja in modrosti kot v katerem koli drugem obdobju človeške zgodovine, saj nas s svojo enostavnostjo in lahkotnostjo hitreje, bolj subtilno in bolj radikalno kot kdaj koli postavljajo pred nenehne osebne in kolektivne zrelostne preizkušnje.
Jedro in izvor tega zaostrenega stanja je v nevropsihološki moči pisane besede, kar sicer ni nič novega; spremenjen in nov pa je družbeni kontekst, diskurz in sama novo tehnološka diskurzivna praktika, v kateri se pisana beseda vsakogar in kogarkoli v vsakem trenutku in o čemerkoli pojavlja kot obče veljavno in sprejemljivo, legitimno in kredibilno mnenje. To navidezno sicer prinaša veliko demokratizacijo, z njo pa seveda ob odsotnosti povečane stopnje osebne in kolektivne pozornosti in odgovornosti toliko več priložnosti za zlorabe.
V bistvu se s tem in v tem času odvija globalen in radikalen prenos odgovornosti za moč in vpliv pisane besede, posledično pa seveda sprejemanja odločitev, iz zunanjih na notranje »gatekeeperje«, se pravi, da se odgovornost od tistih, ki so do sedaj od zunaj regulirali moč, naboj in vpliv pisane besede ter tako uresničevali vlogo čuvarjev in oblikovalcev javnega mnenja, z novimi diskurzivnimi praktikami spletnega komuniciranja prenaša na nas same, na naše notranje mehanizme, ki na ta način bolj ali manj zavedno postajajo edini čuvarji osebne, posledično pa tudi kolektivne integritete in blaginje.
To pa terja od vsakega posebej in od vseh skupaj, še zlasti pa od tistih, ki sprejemajo kolektivne odločitve, da v teh novih mnenjskih tolmunih z vrhunsko mentalno in emocionalno kondicijo in podkovanostjo ter etično držo in izbrušeno sposobnostjo razlikovanja neomajno in trezno držijo glavo nad še tako svežo in vabljivo informacijsko gladino, pod katero se lahko in največkrat se skriva ne le ogromno resnične nevednosti, ampak tudi marsikaj moralno in etično povsem nesprejemljivega.
Danes je globalna vas z vsemi pozitivnimi potenciali dokončno vzpostavljena, dobro pa se je zavedati, da je zanjo in vsako lokalno vas znotraj nje, tako kot za sleherno veliko ali majhno resnično vas, največja nevarnost notranji moralni in etični razkroj, ki se običajno in na začetku morda povsem neopazno začne s tem, ko v njej izgubijo besedo vešči, pametni, modri in etično trdni pripadniki ter zavladajo tisti, ki predvsem širijo vaške »flavze«, kar je sijajna spodnje štajerska beseda za neobjektivne, nepreverjene in neresnične trditve.
Foto: Dragan Arrigler
Dostojanstvo za vse
Zato nova slovenska Narodna in univerzitetna knjižnica res ne more nastati na stanovski, politični in medijski zlorabi, ne na zavajanju, intrigah in obrekovanju ter sesuvanju obstoječega in v vsem veljavnega projekta z neobjektivnimi in neresničnimi trditvami, ne na spletnih »spletkarjenjih«, tvitanju, pet vrstični blogovski peticiji, nekaj angleških stavkih, dveh diskurzivno vprašljivih javnih posvetih, nenavadno kratkem natečajnem času in še bolj nenavadno hitrem ocenjevanju in zaključku natečaja ter podcenjevanju javnosti, državljanov in davkoplačevalcev!
Pri tem sploh ni najbolj bistveno in sporno vprašanje, kakšen je projekt, ki ga je prinesel novi natečaj. Sporno je predvsem ozadje. Kot smo že večkrat poudarili, so nesprejemljive in kontroverzne, prvič, okoliščine in postopki, ki so pripeljali do ustavitve prvega projekta in do razpisa novega natečaja; in drugič, vprašljiva in kontroverzna so sama nova izhodišča, iztočnice in smernice za načrtovanje nove Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani.
Če bo namreč nova slovenska nacionalna knjižnica zgrajena na teh osnovah, bo pri Križankah in v neposredni bližini Plečnikove NUK, na križišču Zoisove in Emonske, na enem od nekdanjih stičišč carda in decumanusa, ne glede na morda kakšnemu delu javnosti celo dopadljivo novodobno arhitekturno estetiko, zrasel, namesto nove in čiste nacionalne vrednote, predvsem nov prostorski, mentalni in emocionalni simbol čiste zlorabe.
To pa je seveda nedopustno! Nova Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani lahko stoji in obstoji le na pravnem redu, korektnih, transparentnih strokovnih in političnih postopkih in odločitvah ter objektivno razčiščeni in ovrednoteni preteklosti, trdnih, vsestranskih, kompleksnih in kredibilnih strokovnih preveritvah in razmislekih, na moralnih in državljansko odgovornih temeljih ter le na vrhunskih civilizacijskih vrednotah, izvirni ustvarjalni moči, intelektualni in emocionalni širini, rahločutnosti, humanizmu in etiki.
Sedanje kontroverzno dogajanje okoli nove Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani je morda na prvi pogled res videti kot boj med »modernisti« in »tradicionalisti«, kar marsikomu zelo ustreza, zato se tudi tako vztrajno ponavljajo trditve o »zastarelosti« prvega projekta, vendar je treba takoj povedati, da tokrat v resnici ne gre za to, nasprotno, kot kažejo objektivna dejstva in natančna analiza, je polarizacija ustvarjena namerno, da bi se z njo prikrilo dejstvo, da gre pri vsem dogajanju predvsem in izključno za z dejansko in virtualno zlorabo podprt konglomerat manipulativnih subjektivnih emocionalnih, mentalnih, poslovnih in političnih interesnih okoliščin.
Zato je ta trenutek toliko pomembnejše osveščeno zavedanje državljanov in seveda ustreznih državnih institucij, da je izgradnja nove Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani kljub vsemu in res še zmeraj velika in sijajna priložnost za pravo etično prelomnico ter vrnitev slovenske države k vrednotam, ki bodo ponovno v vseh pogledih vzpostavile osebno in kolektivno odgovornost, veljavo odgovorni rabi javnega denarja in prostora ter seveda znanju, vedenju, premišljevanju in modrosti. S tem in samo tako pa dejansko in simbolno prinesle resnično kvaliteto, zadovoljstvo in dostojanstvo za vse. In vsem.
