Stvarstvo je za svetega Frančiška dar, ki izvira iz odprte božje dlani. Te dlani dajejo in vabijo k vesoljnemu bratstvu. Zaradi tega vabila je bila vsaka stvar svetemu Frančišku blizu in se je z njo povezal z naklonjenostjo. Bog je stvarnik človeka in Stvarnik vsega, kar obstaja, zato je narava naša sestra. Čutil se je poklicanega, da skrbi za vse stvari in bitja. To nalogo je imel za sestavni del svoje vere.

Foto: Vlado Jehart

Tekst: p. Marjan Čuden, provincialni minister slovenskih frančiškanov

Foto: Vlado Jehart, sanfrancescopatronoditalia.it

»Hodil po zemlji sem naši in pil nje prelesti,« je zapisal v Dumi Oton Župančič. Tako je hodil po zemlji tudi sveti Frančišek. Žejen njene lepote jo je imenoval sestra, saj si z njo delimo življenje; imenoval jo je mati, saj nas sprejema v svoje naročje. Naročje matere zemlje je sveti Frančišek najprej iskal v pečinah.

Foto: Vlado Jehart

Sveti Frančišek, ki je dolgo živel zelo površinsko, išče pečine, da bi zaoral na globoko. Pečina pomeni pristnost in globino; pomeni prodreti v jedro stvari. Pečina je kot grob, ki vabi, naj umre stari človek. Pečina pomeni vstajenje; izhod iz pečine je doživetje vstajenja. Pečina je prostor zorenja. V zaščitenem oklepu votline je sveti Frančišek Bogu lažje šepetal skrivnosti in lažje je izkričal bolečino v hladne stene. V pečinah je sveti Frančišek ugledal svojo resnično podobo. V urah votline je poslušal glas iz svoje notranjosti. Tam, v globoki notranjosti, ga je Jezus nežno nagovarjal in vžigal njegovo srce z ljubeznijo. V pečinah je sveti Frančišek vzljubil iskanje kot del neskončnega odkrivanja Kristusa. V pečino je vstopil kot mladenič, iz pečine izstopil kot mož.

Prelesti matere zemlje je sveti Frančišek pil tudi iz svežine gozda, v gorah, na poljih, ki jih je obdeloval s svojimi rokami. Rad je obdeloval zemljo. Trgovec, zidar in kmet, vse te poklice je opravljal sveti Frančišek, a od vsega je bil najraje poljedelec. Občutiti rastline na dlani, čutiti, kako se te dotakne snop žita. Frančišek je ljubil te prave in naravne stvari. Rad je čutil zemljo pod seboj, travo in plevel, ki ga je oplazil po odprtih sandalih. Izbral si je Kajnov poklic, s to razliko, da ni bil ljubosumen na letino svojih bratov. Od semen se je učil daritve, ki je Bogu všeč.

»Sprva si seme, ljubezen sejavčeva, da te poseje, da te pozabi… Potem si pšenica, zrela za igro z vetrom in s kosci. Potem si nekomu vsakdanji kruh,« je zapisal pesnik Tone Kuntner in morda je imel v mislih svetega Frančiška, ko je pisal te verze.

Foto: Vlado Jehart

Sveti Frančišek je občudoval cvetlice. Bog ni cvetlica, toda v vsaki cvetlici je šel on mimo. Življenje cvetlic je kratko in ranljivo, a je dejanje slavljenja, kakršno naj bi bilo sleherno življenje. Cvetlic ne vznemirja, kaj bodo dosegle v življenju ali pustile za seboj. Prav tako se ne bojijo za svoj kratki obstoj. Preprosto so. Koliko bolj bi se morali mi, človeška bitja, veseliti tega, da sploh obstajamo. Živeli bomo večno. Že samo naš obstoj zadostuje: veličastni smo brez kakršnega koli izdelka, ki ga naredimo. Cvetlice ob Frančiškovih nogah niso bile nevoščljive, ker je bil višji od njih; ali ker se je lahko po mili volji premikal okrog, medtem, ko so bile one vse življenje zakoreninjene na istem mestu. Ob pogledu na cvetlice si želim, da bi mogli ljudje v njih uzreti samega sebe.

Zemlja za Frančiška ni izgubljeni raj, ampak obljubljena dežela. Kdor se odtuji zemlji, se odtuji obljubi. V knjigi z naslovom »Tudi trava ima svojo pesem: Besede Indijancev in naš čas« lahko preberemo: »Odtujili smo se zemlji. Izgubili smo orientacijo. Podvrženi smo zmedenosti, kar zadeva prostor in čas. Shajamo brez težav, kadar gre za pot do trgovine ali za čas do naslednjega odmora. Ne znamo pa več odmeriti svojega mesta, kar se tiče zvezd ali čas sončnega obrata. Naš smisel za naravo je otopel in postal nezanesljiv. Kakor nedotaknjena narava je z enako mero tudi nagonsko v človeku skopnelo.«

Foto: Vlado Jehart

Naša brezbrižnost do narave, egoizem, ko mater zemljo grobo izkoriščamo, je grožnja in nas lahko vodi v katastrofo. Če se ne bomo spremenili, nam za uničenje ni potrebna atomska bomba. Dokler v reki vidimo le kilovatne ure, ki neizrabljene tečejo mimo nas; dokler nas umiranje gozdov ne prebudi; dokler bomo mislili samo na lastno blagostanje brez ozira na prihodnje generacije, ne bomo sposobni ohraniti zemlje.

Človek ne more živeti brez narave, narava brez nas lahko obstaja. Če bi bili hvaležnejši za darove stvarstva, bi bila zemlja prijetnejši kraj za življenje. Nihče ne uničuje tega, kar spoštuje in ljubi. Frančiškov zgled je klic, naj bomo manj potrošniški, manj plenilski do okolja. Vse to zelo jasno odseva Frančiškov življenjski slog uboštva in preprostosti.

Khalil Gibran nas takole kliče nazaj k naravi: »Ne pozabite, da se zemlja veseli vaših bosih korakov in vetrovi se želijo igrati z vašimi lasmi.« Pozabljamo, da smo mi sami zemlja. Naše telo je sestavljeno iz prvin planeta; njen zrak nam daje dih; njena voda nas oživlja in krepča.

Foto: sanfrancescopatronoditalia.it

Frančiškova duhovna izkušnja se je odvijala v zelo tesnem stiku z zemljo. Frančišek je dal pogosto pripraviti mizo na zemlji. Ko je umiral, je želel, da ga položijo na gola tla. To je bila Frančiškova liturgija umiranja. Smrt je pričakal s pesmijo. Poje kot sejalec, ki seje; kot žanjec, ki pobira pridelek. Pred svojo gostjo ni položil ničesar, razen svojega telesa kot seme, ki želi biti položeno v zemljo, da bi umrlo in živelo. Umiral je gol v objemu matere zemlje in ji šepetal: »Kakor otrok v naročju svoje matere, tako se je moje srce umirilo v tebi!« (Psalm 130). Kot se umiri otrok, ko vonja materino obleko, tako je Frančiška pomiril vonj matere zemlje. Umirajoči Frančišek je držal v rokah prgišče prsti kot dragoceno darilo. Svetost tega darila je prižel na prsi in umrl v Gospodu.