Ko sta sredi prejšnjega tedna predsednik Lovske zveze Slovenije Alojz Kovšca in Anton Medved, predsednik Sindikata kmetov Slovenije, javno podpisala sporazum o sodelovanju, češ da imajo slovenski lovci in kmetje dovolj »neprofesionalizma«, pa menda »nevključevanja« lovcev in kmetov s strani aktualnih oblasti kot enakovrednih sogovornikov – o čemer bi prav gotovo kar nekaj imeli za povedati tudi na ministrstvu za kmetijstvo in na ministrstvu za naravne vire in prostor; pa še ob množici drugih že tisočkrat od Kovšce in Medveda slišanih floskulah, je v sredo in četrtek ne le završalo, ampak naravnost zahrumelo tako med slovenskimi lovci kot tudi v slovenski naravovarstveni in kritični javnosti, saj sta tako diskurz kot naracija prinesla spomine in dvignila asociacije ter z njimi tesnobo in nelagodje ter »duh« sramotne lovske interventne kampanje ter »političnega umirjanja strasti s streljanjem medvedov« iz leta 2019. Kljub, predvsem na strahu, pa tudi, kot bi rekel nekdanji predsednik Nadzornega odbora LZS, na »lažni lovski solidarnosti« temelječi lovski »spirali molka«, je negodovanje med lovci vse glasnejše in je očitkov o delikatnih in kontroverznih dogajanjih v slovenski lovski krovni organizaciji, se pravi, v krovnem slovenskem lovskem društvu, vse več. Tako da, navkljub neomajni podpori najbolj vdanih in zvestih podpornikov, ki za vsako ceno vztrajajo pri »svojevrstnem« vodenju in drži Alojza Kovšce, se zdi, da postaja to sicer ostro, brezkompromisno in na nek način nevarno vrhovno jedro slovenske lovske organizacije vse bolj osamljena čer sredi vse bolj razpenjenega in razburkanega morja lovskega nezadovoljstva. Več…