SRCE JE SAMOTEN LOVEC. IN, ANA, ZAKAJ PIŠEŠ?

Ko zaslišim zgodbo, mi zastane srce, kot Singer onemim, poslušam in vsakič me je skoraj konec, dokler je ne izpišem, povem, izrazim, izrečem točno tako, kot jo vidim, slišim in čutim. Z vsako pridejo, kot v Biffovo nočno kavarno, ljudje, ki jih sicer ne bi nikoli srečala. Z najbolj sijočim srcem. Najbolj mehkim. Najbolj toplim. In tudi oni z najbolj temnim. Najbolj trdim. Najbolj nedostopnim. In vsi vmes. A zmeraj ga iščem, to srce. Dokler je vsaj malo živo, in še potem!, ne bom vanj nikoli nehala upati! Več…