Leta 2001 je na moji rami umrla moja hči, leta 2007 moj oče in leta 2022 moja mama. Bolečina, ki za zmeraj zaznamuje in globinsko spremeni materinsko tektoniko in s silovitostjo najbolj rušilnega cunamija postavi pod vprašaj ves smisel nadaljnjega obstoja in bivanja, ko ti v tvojih rokah izdihne lastni otrok; pa bolečina ob izgubi in trpljenju staršev, obenem pa tudi milost, da si zanje lahko do zadnjega diha storil vse in še več, kar je v tvoji moči, in so tako dostojno in z najvišjim človeškim dostojanstvom odšli; vse prestano zadnjih tridesetih let, torej, me zavezuje in ne bom si pustila vzeti te izkustvene kredibilnosti, da zdaj, ko že več dni poslušamo brutalno žaljive izjave o drugače mislečih pa res tudi sama jasno in glasno, brez vsakega olepševanja povem, kaj si mislim in kako vidim te, za vsako demokratično družbo nepredstavljive izbruhe sovraštva, nestrpnosti, podtikanj, omalovaževanj ter manipulativnih, nezrelih, neodgovornih, maščevalnih, celo srhljivih izjav, trditev in namigov, ki se jih poslužujejo aktualni »humanisti«, politika, interesi in mediji, ki zagovarjajo institucionalizacijo in legalizacijo »samomora«, ki ga nad nemočnimi, ranljivimi in bolnimi, »neizmerno trpečimi« z »asistenco« opravi »nekdo drug«! Ne le da to ni samomor, ampak je dejstvo, da v trenutku, ko postane institucionaliziran, tudi ni več stvar le »osebne odločitve«, zlasti, ker je sporni in zdaj »padli« zakon predvideval, da bo o njem odločala »komisija«. Samomor ne potrebuje institucionalizacije, zanj je potrebna res le osebna odločitev in osebni akt, da sam sebe pokončaš. Institucionalizacijo potrebujejo tisti, ki v njem vidijo vir zaslužkov in dobičkov; ali pa še eno orodje moči in manipulacije nad nemočnimi in resnično trpečimi; morda pa celo nad »neugodnimi«! Zato še posebej ne bom pustila in dovolila, da mi potem, ko sem že vsaj od petega leta starosti skupaj z mamo in drugimi sovaščankami najbolj rahločutno in sočutno stala ob posteljah več umirajočih sosed in sosedov, sorodnikov in sorodnic, pa kasneje še mnogih drugih, ter naredila vse za res dostojen in dostojanstven odhod lastnega otroka in staršev, da mi bo po vsem tem torej kdor koli očital, prvič, da sem »proti sočutju in dostojanstvu«, kar zdaj prihaja iz ust mnogih, ki vsak dan znova v parlamentu in izven njega z vsako besedo in dejanjem dokazujejo, da se jim niti sanja ne, kaj v resnici ti dve besedi pomenita; in drugič, ne bom dovolila, da bo kdor koli omalovaževal in kompromitiral moje etično stališče, češ, da je to le posledica »kampanje strahu« in »nasedanja« neki instituciji, aktivistu ali politiku, kot da nisem sama sposobna misliti s svojo glavo in razlikovati med tem, kaj je prav in med tem, kaj ni; pa, kaj je res in, kaj ni! Ne iz strahu! Iz poguma so ljudje proti samomoru in za naravno doživetje življenja! Iz poguma in odličnosti intelekta, duha in srca so ljudje za svetost in nedotakljivost življenja! Več…
Tag: Rozalija Ašič
»POJOČE JO PRAZNUJMO IN NAJ BO BLAGOSLOVLJENA ZA VSE!«
A je tudi prva velika noč, ko moja mama ni poklicala in rekla: »Veš, sem potico že spekla. Za vse.« Še lani jo je. A ko sem ponoči na veliki petek gnetla testo, prav takšno, kot me je učila, da mora biti, da je rahlo in rumeno in diši po limonini lupinici in bourbonski vaniliji in lepo vzhaja, vem, je bila čisto blizu, in se je prvič potem, ko je odšla, rahlo smehljala, ko mi je gledala čez ramo, ko sem mešala orehe in stopljeno maslo in vse kot ona brez tehtnice in sem potem, kot ona, spontano, namesto ene potice napravila dve. »Iiii, kot bi jo spekla Rozika!« je danes, ko jo je videla, vzkliknila moja teta. Prepoznala jo je. In mami se še kar smehlja. In sama tudi. Prvič, odkar je odšla v vsej tisti neznosni bolečini. In prav to je ta skrivnost velikega petka in velike noči, ki nam iz velike teme, iz vsake bolečine, nenehno, ne le na velikonočno nedeljo, prinaša luč življenja. Zato, ja, »pojoče jo praznujmo«, kot nas vabi pater Pavle, »in naj bo blagoslovljena za vse!« Ta! In vsaka velika noč! Več…
PREPROSTO. ROZALIJA AŠIČ.
V neumornem delu in predanem razdajanju domačim in vsem je najbolj ljubila svoje otroke. Sina. In hčerko. Vnuke. Družino. Svojo. In družini svojih otrok. Resnico. Rojstno in domačo vas. Jablane. Vinograd. Gozd. Polje. In travnike. Vrtnice. Nageljne. Vse rože. Naravo. Zemljo. In dom. Imela je zmeraj čuteče srce in sočutje za vse uboge in trpeče; za vse nemočne in nebogljene; za ljudi in za živali. V vsem in za vse je bila preprosto vse. Preprosto. Mama. Preprosto. Velika. Preprosto. Navdihujoča. Preprosto. Rozika. Rozalija Ašič. Več…
NAJVEČ IN VSE V MOJEM ŽIVLJENJU JE TO, DA SEM MAMA!
Preplavlja me globoka, neizmerna hvaležnost do mami, ki je takrat rekla: »Fiat! Zgodi se!«; in ki mi že vse življenje predaja neprecenljivo dediščino tega, kako za tiste, ki jih imaš rad, ki so del tvojega življenja, kako zanje narediti vse! in še več, kot je v tvoji moči! Pa naj bo karkoli! Mami, res, iz srca hvala! In prav tako me preveva velika, neizmerna hvaležnost za moja otroka, za hčerko in za sina, za sinovo dekle in za otroke mojih prijateljev; pa za vse, ki so, ki ste v mojem življenju; in ste mi dali priložnost, da kdaj kaj naredim za vas. Najbolj bolijo besede, ki jih nimaš komu izreči; nasmehi, ki jih nimaš s kom izmenjati; naklonjenost, ki pada v prazno; dotiki, ki jih nimaš komu dati. Za vse to, kar ste sprejeli od mene, vam hvala. Blagoslovljena, to danes zaradi vseh vas čutim, da sem. In vse, kar si želim je, da takšna tudi odidem. Več…
