»NA SREČO SMO ZDAJ MI TISTI, KI LAHKO POMAGAMO.« TONE. OSKAR IN TATJANA. VEČNO ŽIVLJENJE. KRAŠKI OVČAR V NAROČJU. IN, ALI OBSTAJAJO MAJHNA IN VELIKA DOBRA DELA?

Ko v teh dneh okoli praznika svetega Frančiška Asiškega, velikega dobrotnika in dobrodelnika, ustanovitelja frančiškanov ter zaščitnika živali in narave pa ubogih in trpečih, ter na pragu zadnje tretjine leta, ki je povsod po svetu poudarjeno posvečena dobrodelnosti, kar zlasti na Zahodni polobli tradicionalno doseže vrh v decembrskem adventnem in božičnem času; ko se torej ta trenutek zaziramo v vse izzive, ki jih je dobremu v nas v preteklih mesecih tega leta že zastavilo življenje z vsemi letošnjimi naravnimi in družbenimi nesrečami in vojno, se zdi, da se ob vseh manifestacijah dobrega in zla, kot stanovitna stalnica zmeraj znova postavlja predvsem eno vprašanje. Je sploh prav, da govorimo o majhnih in velikih dobrih delih? O majhni in veliki dobroti? O majhnih in velikih dobrodelnih prireditvah? In, kaj je sploh v kontekstu dobrega v resnici majhno? In, kaj veliko? Več…

SRCE JE SAMOTEN LOVEC. IN, ANA, ZAKAJ PIŠEŠ?

Ko zaslišim zgodbo, mi zastane srce, kot Singer onemim, poslušam in vsakič me je skoraj konec, dokler je ne izpišem, povem, izrazim, izrečem točno tako, kot jo vidim, slišim in čutim. Z vsako pridejo, kot v Biffovo nočno kavarno, ljudje, ki jih sicer ne bi nikoli srečala. Z najbolj sijočim srcem. Najbolj mehkim. Najbolj toplim. In tudi oni z najbolj temnim. Najbolj trdim. Najbolj nedostopnim. In vsi vmes. A zmeraj ga iščem, to srce. Dokler je vsaj malo živo, in še potem!, ne bom vanj nikoli nehala upati! Več…