Dragi bralci in bralke, lani je naša urednica Ana Ašič na tem mestu v prelepem razmišljanju o luči, miru in ljubezni, po čemer hrepenijo za svoje otroke vse mame in vsi očetje tega sveta, od daljnega Vzhoda do Zahoda, močno in odločno zapisala, da nam vsi Herodi in Judeži tega sveta ne bodo vzeli luči, ki sije in bo sijala do konca vekov iz nebogljene podobe Deteta iz Betlehema in iz vsakega sočutnega srca, ki bo to Božje Dete ugledalo v Gazi in vseh drugih tisočih krajih iz 56 vojnih žarišč po današnjem svetu, ki se zdi vse bolj neustavljiv v krvoločnem stampedu in brezčutnem prelivanju krvi otrok in mater in očetov, ki si nemočno želijo le mirnega življenja, četudi je to skromno in revno, da le njihovi otroci, ki so vsi njihovi upi, živijo. https://anaasicsic.com/2023/12/24/ne-ne-bodo-nam-vzeli-luci-herodi-in-judezi-nasega-casa/ Letos je Ana, srce in duša našega spletnega portala, slovenske narave in vseh ljudi s slovenskega podeželja in obrobja, skromnih in nemočnih, ko se še v tisto, kar edino imajo, zapodijo slovenski Herodi in Judeži, ki imajo že vsega preveč, a želijo še več in več, za vsako ceno, preko trupel, preko vsake vrednote, čez vsako življenje, zelo bolna. A v duhu njenega lanskega razmišljanja, dragi bralci in bralke, vam letos kot božično poslanico našega spletnega portala in iz srca iskreno za vse srečno v letu 2025, pošiljamo besede patra Pavla Jakopa, frančiškana in župnika župnije Marijinega Oznanjenja na Tromostovju v Ljubljani, s katerimi v letošnji polnočni božični pridigi spet sega globoko v naša srca, da jih z njimi drami, a tudi tolaži in krepča: »Vsak človek ima svojega Heroda, ki ga stiska. A Herodi so minljivi! In Gospod je Heroda premagal! Če se znajdete v viharjih, povodnjih, stiskah življenja, zidajte svojo hišo na Kamnu, ki je Kristus Gospod!« Naj ste verni ali neverni, predragi in spoštovani, naj vas v tem prelepem božičnem času in vse leto spremljajo, varujejo in navdihujejo Njegova Moč in Luč in Ljubezen in Resnica! Blagoslovljen božič! In srečno 2025!
Več…
Tag: Marijino Oznanjenje
»POJOČE JO PRAZNUJMO IN NAJ BO BLAGOSLOVLJENA ZA VSE!«
A je tudi prva velika noč, ko moja mama ni poklicala in rekla: »Veš, sem potico že spekla. Za vse.« Še lani jo je. A ko sem ponoči na veliki petek gnetla testo, prav takšno, kot me je učila, da mora biti, da je rahlo in rumeno in diši po limonini lupinici in bourbonski vaniliji in lepo vzhaja, vem, je bila čisto blizu, in se je prvič potem, ko je odšla, rahlo smehljala, ko mi je gledala čez ramo, ko sem mešala orehe in stopljeno maslo in vse kot ona brez tehtnice in sem potem, kot ona, spontano, namesto ene potice napravila dve. »Iiii, kot bi jo spekla Rozika!« je danes, ko jo je videla, vzkliknila moja teta. Prepoznala jo je. In mami se še kar smehlja. In sama tudi. Prvič, odkar je odšla v vsej tisti neznosni bolečini. In prav to je ta skrivnost velikega petka in velike noči, ki nam iz velike teme, iz vsake bolečine, nenehno, ne le na velikonočno nedeljo, prinaša luč življenja. Zato, ja, »pojoče jo praznujmo«, kot nas vabi pater Pavle, »in naj bo blagoslovljena za vse!« Ta! In vsaka velika noč! Več…
»VOLK DLAKO MENJA, BISTVA NE!«? KAKO JE BILA DIVJAD 20. APRILA DRŽAVNA, 4. MAJA PA NE VEČ. MUKE LOVSKE ZVEZE SLOVENIJE. IN NJENO RAZSVETLJENJE. PRIDNE LOVSKE »MUCKE« Z JAVNE TELEVIZIJE. IN, MOLITEV K SVETEMU JUDI TADEJU.
Ko nekaj časa premišljujem o vsem tem, o vsej dolgoletni kolektivni slovenski »metarealnosti«, ki na koncu koncev vidno in nevidno vklenja vsako osebno življenje in usodo in vse, kar smo, kar bi radi bili in kar smo sanjali, da bomo, a prav zaradi te »mete« ne bomo nikoli; pa naj gre pri tem za predsednika Lovske zveze Slovenije, za televizijske in radijske in vse druge novinarke, za slovensko lovsko organizacijo, posamezne lovce, lovke, zame, za naš spletni portal, za slovensko naravo in za slovensko družbo: Je sploh za kogarkoli in karkoli v resnici v tej žalostni, izropani in zavoženi deželi, ki ne pozna drugega kot večen boj na nož, večno polarizacijo na »zmagovalce« in »izdajalce«, na »naše«, ki imajo pravico do vsega, in »njihove«, ki nimajo pravice do ničesar, tudi do obstoja in spomina ne; je tu in v takem, kjer se z vseh in na vse strani časti sovraštvo in maščevanje in nasilje ob vsaki »spremembi« in nad vsakim, ki drugače misli; kjer se na najbolj perfidne načine spodbuja onemogočanje vseh, ki nimajo prave »krvne grupe«; in se stigmatizira ter razglaša za sovražnega »kolaboranta« vsakega, tudi najbolj »našega« in »pravega«, če si drzne, tudi le najbolj profesionalno delovati, kaj šele sodelovati in biti, četudi le kratek čas v službi »netapravih«; je v taki klimi in »žvepleni« atmosferi sploh kdaj mogoča kakšna resnična izbira? Več…
NAJVEČ IN VSE V MOJEM ŽIVLJENJU JE TO, DA SEM MAMA!
Preplavlja me globoka, neizmerna hvaležnost do mami, ki je takrat rekla: »Fiat! Zgodi se!«; in ki mi že vse življenje predaja neprecenljivo dediščino tega, kako za tiste, ki jih imaš rad, ki so del tvojega življenja, kako zanje narediti vse! in še več, kot je v tvoji moči! Pa naj bo karkoli! Mami, res, iz srca hvala! In prav tako me preveva velika, neizmerna hvaležnost za moja otroka, za hčerko in za sina, za sinovo dekle in za otroke mojih prijateljev; pa za vse, ki so, ki ste v mojem življenju; in ste mi dali priložnost, da kdaj kaj naredim za vas. Najbolj bolijo besede, ki jih nimaš komu izreči; nasmehi, ki jih nimaš s kom izmenjati; naklonjenost, ki pada v prazno; dotiki, ki jih nimaš komu dati. Za vse to, kar ste sprejeli od mene, vam hvala. Blagoslovljena, to danes zaradi vseh vas čutim, da sem. In vse, kar si želim je, da takšna tudi odidem. Več…
»KAKO LEP JE ČLOVEK, KI JE ČLOVEKU POLOŽEN V ROKE«
»Kako lep je človek! Človek, ki misli in govori, človek, ki gleda in občuduje, človek, ki se smeji in joče, človek, ki odpušča in objema, človek, ki moli in slavi, človek, ki upa in veruje, človek, ki ljubi in obdaruje,
človek, ki je človeku položen v roke,« je v letošnji božični pesmi in praznični voščilnici zapisal pesnik Pavle Jakop, frančiškanski pater in župnik cerkve Marijinega Oznanjenja na Tromostovju. »Prosim vas, molite za človeka: za človeka v sebi in bližnjem. Prosim vas, ohranjajte v sebi človeka, da nas učlovečeni Bog prepozna, ko v teh dneh prihaja med nas! Naj vam bo v novem letu lepo biti človek in pomagajmo drugim, da bodo lahko ljudje!«
Več…