»VEDNO ZNOVA SI REČEM, TO JE TO! VSAKIČ, KO GA POGLEDAM, SE MI ZDI, KOT DA BI OD NEKDAJ TAM STAL! NIČESAR NA NJEM NE BI SPREMENIL!«

Še dober teden nas loči od velikega južno jadranskega, hrvaškega in evropskega dogodka tega leta, ko bo prav na god svete Ane, 26. julija, slovesno odprt most Pelješac, s katerim smo za vse večne čase neločljivo povezani tudi Slovenci, ne le kot sosedje in tudi ne le kot pogosti bodoči potniki in počitnikarji v teh krajih, ampak predvsem prek izjemnega slovenskega ustvarjalca, mariborskega in slovenskobistriškega projektanta, konstrukterja, inženirja Marjana Pipenbaherja, ki je most zasnoval in ga potem z vsem svojim inženirskim in konstrukterskim znanjem ter izkušnjami soustvarjal v vseh fazah 1277 dni trajajoče izgradnje najdražjega projekta v zgodovini Hrvaške, prav tako pa tudi največje infrastrukturne finančne operacije Evropske unije, ki je v proračun skoraj pol milijarde vrednega projekta, 420 milijonov evrov za kompleten projekt izgradnje mostu in priključnih cest in tunelov čez polotok Pelješac, prispevala kar 357 milijonov, kar postavlja ta južno jadranski podvig in strateški hrvaški in evropski projekt na mesto največje evropske infrastrukturne investicije, sofinancirane s skupnim evropskim denarjem. Več…

»MOST JE PRELEP V TEM ZALIVU, KJER VLADA POPOLN MIR.«

»Draga Ana, hvala. Most je prelep v tem zalivu, kjer vlada popoln mir. Most ni bahat in je podrejen prostoru.« Tako se je 29. julija ob spojitvi Pelješkega mostu inženir Marjan Pipenbaher na moj pozdrav in čestitko odzval in javil s kratkim sms sporočilom iz Malostonskega zaliva. »Enkrat po 5. avgustu ga bom, upam, videla,« sem odgovorila in pomislila, kako me res zanima, kaj se je v resnici z njim zgodilo v tistem občutljivem morskem prostoru. Se mu je most res podredil? Se je skoraj dva in pol kilometra dolga mega konstrukcija v resnici zlila z okoljem? Kaj čaka tiste, ki tu živijo, delajo in so se vsak dan znova, tudi večkrat dnevno primorani voziti sem in tja? In vse druge popotnike? Kaj se bo zmeraj znova vtiskalo in pisalo v naš spomin, v naša doživetja in v življenje samo? Kaj nas bo v resnici spremljalo na naših poteh? Na počitnice? In s počitnic? Kakšna slika? Temna? Ali svetla? Brutalna? Ali poetična? Dobrih deset dni kasneje, malo pred peto uro zjutraj 9. avgusta, sem ga v porajanju jutranje zarje, še vsega ovitega v mehko modrino zgodnjega dne, nenadoma zagledala pred seboj. »A vidiš to!?!« V sinovem nenadnem zaviranju na magistrali in besedah, ki so prehitele moje, je bilo vprašanje. A tudi vsi odgovori. Meni. In vsem. Več…