Ko sta sredi prejšnjega tedna predsednik Lovske zveze Slovenije Alojz Kovšca in Anton Medved, predsednik Sindikata kmetov Slovenije, javno podpisala sporazum o sodelovanju, češ da imajo slovenski lovci in kmetje dovolj »neprofesionalizma«, pa menda »nevključevanja« lovcev in kmetov s strani aktualnih oblasti kot enakovrednih sogovornikov – o čemer bi prav gotovo kar nekaj imeli za povedati tudi na ministrstvu za kmetijstvo in na ministrstvu za naravne vire in prostor; pa še ob množici drugih že tisočkrat od Kovšce in Medveda slišanih floskulah, je v sredo in četrtek ne le završalo, ampak naravnost zahrumelo tako med slovenskimi lovci kot tudi v slovenski naravovarstveni in kritični javnosti, saj sta tako diskurz kot naracija prinesla spomine in dvignila asociacije ter z njimi tesnobo in nelagodje ter »duh« sramotne lovske interventne kampanje ter »političnega umirjanja strasti s streljanjem medvedov« iz leta 2019. Kljub, predvsem na strahu, pa tudi, kot bi rekel nekdanji predsednik Nadzornega odbora LZS, na »lažni lovski solidarnosti« temelječi lovski »spirali molka«, je negodovanje med lovci vse glasnejše in je očitkov o delikatnih in kontroverznih dogajanjih v slovenski lovski krovni organizaciji, se pravi, v krovnem slovenskem lovskem društvu, vse več. Tako da, navkljub neomajni podpori najbolj vdanih in zvestih podpornikov, ki za vsako ceno vztrajajo pri »svojevrstnem« vodenju in drži Alojza Kovšce, se zdi, da postaja to sicer ostro, brezkompromisno in na nek način nevarno vrhovno jedro slovenske lovske organizacije vse bolj osamljena čer sredi vse bolj razpenjenega in razburkanega morja lovskega nezadovoljstva. Več…
Tag: mag. Darko But
KAKO JE ŠTIRI IN POL KILOGRAMSKI MEDVEDJI DOJENČEK NA KOČEVSKEM »NAPADAL DOMAČE ŽIVALI IN LJUDI« IN »SKRIVAJ« MOČNO DVIGNIL NA NOGE LOVSKO IN NELOVSKO JAVNOST! PA NJEGOV, PRAV TAKO UMORJENI, PET KILOGRAMSKI MEDVEDJI »SOBRAT« S KOZLEKA TUDI!
Mucke ubijajo, mar ne, bi nenazadnje lahko naslovili to dogajanje, ki je sicer morda v luči grozodejstev, ki smo jim ta trenutek priča na Bližnjem vzhodu, za koga morda celo »efemerno«, a je v resnici daleč od tega; in obenem mnogo bližje, celo nevarno blizu klavnici, ki jo tam gledamo. Ko ljudje izgubijo dostojanstvo, se začne genocid, smo lahko te dni v Delu prebrali razmišljanja bolgarskega režiserja Stefana Komandareva. To v enaki meri velja za tiste na Bližnjem vzhodu, na Krimu ali v slovenskih gozdovih. Kaj lahko drugega ob zverinskosti pobijanja najbolj nebogljenih človeških in medvedjih mladičev rečeš drugega!? Res, moraš biti, ne le brez vsake človečnosti in brez srca, ampak tudi popolnoma brez vsakega dostojanstva, da brez zadržka dvigneš roko nad tako nebogljeno bitje in preliješ njegovo kri, utrneš življenje, ki se je komaj porodilo, uničiš, razstreliš, pohodiš upanje, ki ga je njegova živost prinesla na svet. Več…
