Tag: kočevski lovci

Sic! // Aktualno! // Lovska stanovitnost za vodenje skozi turbulentne čase, ki se obetajo Kočevski, njeni neokrnjeni naravi in okolju ter življenju v njem

NOVI PREDSEDNIK KOČEVSKIH LOVCEV JE ŠE NAPREJ BRANKO ZLOBKO: »ČE SMO LOVCI RES TAKŠNI NARAVOVARSTVENIKI, KOT RADI POVSOD RAZGLAŠAMO, POTEM MORAMO TO POKAZATI TUDI S KONKRETNIMI DEJANJI IN PODPIRATI PRIZADEVANJA LJUDI ZA ZDRAVO OKOLJE IN NEOKRNJENO NARAVO!«

Naj gre za zavezanost lovstvu ali lokalnemu okolju, jo Zlobko enemu in drugemu jasno izkazuje z aktivno lovsko dobrodelnostjo in s predanostjo naravovarstvu in naravi. O njej je jeseni 2020 v velikem intervjuju za naš spletni portal na vprašanje, kaj je Branko Zlobko v resnici, bolj ribič ali bolj lovec, povedal: »Branko Zlobko je v resnici predvsem človek z naravo! V njej se soočam z vsemi vprašanji. In v njej iščem vse odgovore. Vse bolj verjamem, da je to ne le za slovensko lovsko organizacijo, ne le za vsakega lovca, ne le zame, ampak za vsakega človeka, za vse nas, tista najbolj prava pot. Narava! Življenje z njo.« V naslednjih letih, ki bodo ne le za naravo na Kočevskem, ampak, kot je zdaj videti, za naravo prav v vsakem kotičku Slovenije, turbulentna bolj kot kdaj koli doslej, bo imel predsednik Zveze lovskih družin Kočevje nedvomno veliko priložnosti, da gornje besede živi in pokaže ter na pot osveščenega, senzibilnega in odgovornega ravnanja z naravo s svojim zgledom popelje tudi vse druge. Na Kočevskem. In drugod. To bo potem tista največja in resnična zmaga. Zanj, za naravo, za slovensko lovstvo in za vse mnogo večja in bolj dragocena od sedeža v slovenskem parlamentu! Več…

V zrcalu // »A letos nam pa ne boste nič napisali za novo leto? In za svete tri kralje!?« // Ter malo daljše kramljanje o nas in o svilenih rokavicah za sokole in jastrebe

KO JE TUDI NAJBOLJ ČRNA ŽIVA. LUNA, KI JE IZGUBILA SPOMIN. »OSLADNO ZELEN CELOFAN«. KDOR SEJE VETER, ŽANJE VIHAR. PREDSEDNIKOVA BESEDA. DOLGA POT DOMOV. IN, NAJBOLJ VARNO OGNJIŠČE.

»Potem pa sem se spomnila še na magični trenutek, ko sem septembra na svetovni razstavi Eno z naravo v Budimpešti pri Poljakih za trenutek dobila na roko prekrasnega sokola brez kapuce, ki me je nekaj časa čisto nepremično gledal v oči in v trenutku, ko sem iz vsega srca silovito pomislila, »koliko svobode je v tvojih očeh, koliko koprnenja po njej, kako iz srca ti jo želim!«, je razstrl krila in želel poleteti. Ob tem je njegov sokolar takoj strogo odreagiral: »Madame, vi tako nanj delujete!« »Zmeraj! In na vsakega!« sem mu takoj rekla, tako da se mu je ob tem oster pogled zmehčal v rahel nasmeh in si je potem vzel nekaj minut časa, da mi pokaže in me pouči, kako je treba ravnati s sokolom, da se s teboj dobro počuti in ne poskuša odleteti. »Mir, gospa, mir, in sproščena, a trdna, mirna roka, nobenih sunkovitih gibov in nobenih čudnih, divjih misli! To je najpomembnejše, če želite, da vam zaupa in ne beži,« je z rahlo hudomušno angleščino razlagal in bil zelo zadovoljen z menoj, ko je videl, kako živo navdušena sem nad univerzalno sporočilnostjo njegovih sokolarskih nasvetov.« Več…