»Ko se danes ozrem nazaj na tisti čas, naju z Draganom Arriglerjem vidim kot dva iskalca izgubljenih zakladov. Venomer sva iskala nekaj, česar še nihče ni videl in slišal, nekaj, kar bo povedalo, izreklo, se dotaknilo srca in vtisnilo v spomin: Dragan podobo, svetlobo in luč; jaz besede, resnične, iskrene in pristne; oba pa zgodbo, srčno, nepozabno, večno. Le malokdaj sem imela v resnici priložnost zares pozorno opazovati Dragana Arriglerja pri delu, saj je bilo večinoma ravno obrnjeno: on je fotografiral, ko sem se pogovarjala s protagonisti zgodb in intervjujev. Pa vendar se spominjam, kako sva ga v Pleterjih z Markom Mušičem iz naslonjačev pod piramidno streho z zadržanim dihom spremljala s pogledi: koliko kot struna napete koncentracije je bilo v vsakem posnetku tistega oktobrskega dne, koliko pozornosti in neverjetno poetične senzibilnosti. V vsem tem je bil in je Dragan Arrigler zmeraj inspirativen ustvarjalec. Mojstrski, senzibilen in predan, venomer prevzet s stremljenjem in iskanjem popolnosti, obenem pa etičen z vsakim dihom, do zadnjega fotona! Če dobro pomislim, res ne poznam nikogar z bolj neverjetno jekleno modrim pogledom in obenem z bolj mehko dušo in čistim srcem. In to je ta neverjetna magija Arriglerjeve ustvarjalne energije, zmeraj plemenite, pretanjene, razmišljajoče, globoke in občutljive, zavezane nekakšni brezčasni lepoti in obenem dovzetni za minljivost in čarobnost tega trenutka, vselej pa prežete in presijane z iskrenjem duha, ki je neomajno zapisan srčnim vrednotam. Zato pa se mu je tudi odstrlo toliko zakladov! Ko se danes spominjam najinih zgodb, ko prelistavam strani in gledam vse te podobe, ki jih je času izmaknil Dragan Arrigler, me preveva čista lahkosrčnost. Govorica je jasna, sijoča, čarobna! Iskanje ni bilo zaman. Zakladi so! Niso izgubljeni! In to je to! Arrigler! Hvala ti!« Več…