ALI SE RES KAJ »ČUDNEGA« SKRIVA ZA »LAHKOTNIM« HORUK POSEKOM 205 DREVES NA POBOČJIH GRAJSKEGA GRIČA V LJUBLJANI!? KDAJ SPLOH TO BO!? KJE JE »PREVIDNOSTNO NAČELO«!? IN, ALI ŽUPAN SPLOH VE ZA VSE, KAR JE MORDA TU V IGRI!?

»Zavod Republike Slovenije za varstvo narave je bil povabljen k sodelovanju v Komisiji za načrtovanje in nadzor v zavarovanih območjih urbanih gozdov – Grajski grič. Vabilo smo sprejeli v upanju, da bo širša skupina strokovnjakov prišla do ustreznejših rešitev od tistih, ki so za investitorja najlažje, najhitrejše in najcenejše. Na začetku je kazalo dobro, saj smo se člani komisije dogovorili, da se zaradi simbolnega in dejanskega vsestranskega pomena Grajskega griča za Ljubljano in njene prebivalce in na podlagi strokovnega mnenja Biotehniške fakultete in geološkega poročila, odstranjevanje oslabelih in nevarnih dreves izvede postopoma v daljšem časovnem obdobju ob stalnem spremljanju stanja na terenu. Večina članov komisije se je strinjala, da je pred začetkom del nujna ustrezna komunikacija z javnostmi, ki mora vsebovati bistveno več od zgolj obvestila o izvedbi sečnje. V prvi fazi naj bi najprej izvedli sečnjo na območju manjšega tveganja v coni C in odstranili le 17 močno oslabelih in nevarnih dreves. Kasneje so bile sprejete drugačne odločitve, pri katerih ZRSVN ni sodeloval in v zvezi s tem ni podpisal nobenega dokumenta,« so na vprašanje zaskrbljenih prebivalcev Stare Ljubljane, ali je Zavod RS za varstvo narave sodeloval v zgoraj omenjeni Komisiji in se dogovoril o natančni količini in odstranitvi nevarnih dreves na tem delu Grajskega griča, odgovorili na Zavodu RS za varstvo narave. Kot je bilo prvotno rečeno, naj bi še pred prvo adventno nedeljo, v dobrem tednu, torej, začele peti žage in sekire na ljubljanskem Grajskem griču, nad njim pa z oglušujočim hruščem letati helikopter, ki naj bi posekana drevesa, skupaj kar 205 brestov, lip, gabrov, javorjev in drugih listavcev v tem urbanem gozdnem sestoju med Študentovsko in Mačjo stezo ter Potjo na Reber, odvažal z zahodnega grajskega pobočja na odlagališče ob vznožju vzhodnega pobočja; ves hrup pa naj bi potihnil šele v začetku marca 2025. Več…

KO JE TUDI NAJBOLJ ČRNA ŽIVA. LUNA, KI JE IZGUBILA SPOMIN. »OSLADNO ZELEN CELOFAN«. KDOR SEJE VETER, ŽANJE VIHAR. PREDSEDNIKOVA BESEDA. DOLGA POT DOMOV. IN, NAJBOLJ VARNO OGNJIŠČE.

»Potem pa sem se spomnila še na magični trenutek, ko sem septembra na svetovni razstavi Eno z naravo v Budimpešti pri Poljakih za trenutek dobila na roko prekrasnega sokola brez kapuce, ki me je nekaj časa čisto nepremično gledal v oči in v trenutku, ko sem iz vsega srca silovito pomislila, »koliko svobode je v tvojih očeh, koliko koprnenja po njej, kako iz srca ti jo želim!«, je razstrl krila in želel poleteti. Ob tem je njegov sokolar takoj strogo odreagiral: »Madame, vi tako nanj delujete!« »Zmeraj! In na vsakega!« sem mu takoj rekla, tako da se mu je ob tem oster pogled zmehčal v rahel nasmeh in si je potem vzel nekaj minut časa, da mi pokaže in me pouči, kako je treba ravnati s sokolom, da se s teboj dobro počuti in ne poskuša odleteti. »Mir, gospa, mir, in sproščena, a trdna, mirna roka, nobenih sunkovitih gibov in nobenih čudnih, divjih misli! To je najpomembnejše, če želite, da vam zaupa in ne beži,« je z rahlo hudomušno angleščino razlagal in bil zelo zadovoljen z menoj, ko je videl, kako živo navdušena sem nad univerzalno sporočilnostjo njegovih sokolarskih nasvetov.« Več…

SRHLJIVO SREDNJEVEŠKO ZNAMENJE

Počasi čez mostiček prečkam jugo vzhodni obrambni jarek in preden se spustim po stopničkah na most, ki vodi navzdol proti Gornjemu trgu, še nekaj časa zrem v grajski stolp. Ko pridem do prvih gabrov na Mačji stezi se ustavim. Pasji lajež s Krakova in Trnovega se še zmeraj tu in tam oglaša. Luči v mestu spodaj so kot prej tihe in nenavadno mirne. Nekam sanjavo in ljubo sijejo hiše ob reki. Rada te imam, rečem potihoma mestu spodaj; kljub vsej bolečini, ki je bila tu. In tudi zaradi nje. Vzljubila sem te, čeprav si nisem niti v sanjah predstavljala, da bo res tako; in ne da bi vedela kdaj, pomislim. Zvezde med črnim vejevjem so svetle in jasne. Zelo hladno je. Tesneje se zavijem v mehek črno siv šal. Grajski stolp je visoko nad menoj. Kmalu bo polnoč. In v tistem me je, prvič v teh tednih, res ostro presunilo ter za trenutek ledeno zmrazilo spoznanje. Več…