MED SUHADOLČEVIM »LJUBI SE MI NE, SMISLA NIMA, NEHATI NE MOREM« PA KSENJINIM »E, DRAGA MOJA, LAHKO SE JE ZALJUBITI, A »ODLJUBITI« SE… TO JE PA DRUGA ZGODBA!« TER NAŠIM ISKANJEM »IZGUBLJENEGA ČASA«. PA, ULTIMATIVNE VEŠČINE »VELIKIH MAČK«!? IN, KAJ BO Z »DOMAČIMI«? PA, KAKO JE V VSEJ TEJ NORIŠNICI PROUSTOVA VERA V ZDRAVILNO MOČ UMETNOSTI NAJBOLJŠA POT! TER, EDINA ZALJUBLJENOST, KI V RESNICI NE BOLI!

»Pri tem se v teh dneh moj pogled večkrat ustavi na našem mucu Ediju, ki z mirno samoumevnostjo in kraljevsko samozavestjo ter popolno mačjo gracioznostjo mirno prede in se pri tem »izgubljanju časa« ne zdi niti najmanj izgubljen. »Tako ja,« naposled pomislim, ko ga gledam, »malce več ultimativnih veščin »velikih mačk«, a tudi »majhnih«, domačih, bo treba osvojiti in se z njimi ne le prepustiti, ampak vsaj tu in tam tudi spopasti s tem in vsakim »časom«. Tako da, dragi bralci in bralke, zaenkrat skušamo ostati »zaljubljeni« in bomo »odljubljanje« dali še malce na stran; kljub temu, da se nam, iskreno povedano, na trenutke s kakšno stvarjo ali pa vse več njih, res »ne ljubi« ukvarjati; pa kljub temu, da »smisla ni« oziroma ga je vse manj; na koncu, kot že rečeno, skupaj z nadvse cenjenim arhitektom Janezom Suhadolcem tudi sami ugotavljamo, da »nehati ne moremo«. Ostajamo torej z vami. Kako dolgo še, dajemo v božje in malce tudi vaše roke. Ko bo postalo do konca nevzdržno, se bomo, kljub vsej naši srčni in sentimentalni navezanosti na vse, kar smo v teh težkih letih tako srčno in strastno ustvarili, pač morali »odljubiti«, pa tudi, če nam to zlomi srce. Tako gre to. Seveda pa to še ni danes in ne jutri in upajmo, da tudi pojutrišnjem še ne!« Več…

»VSE SO PREŽIVELI. TAKŠNEGA »ZELENEGA« PREHODA, OD VSE PRESITOSTI, DEKADENCE IN IZOBILJA ZBLOJENEGA EVROPSKEGA, NEMŠKEGA IN SLOVENSKEGA DIVJEGA ZAHODA PA NE BODO!«

»Pet let kasneje jih podirajo, te gozdove, betonirajo jih in vklenjajo travnike v ceste, da bodo na tej rodovitni zemlji, namesto živih dreves rasli gigantski armirano betonski vetrni monstrumi s tonami strupenih olj in fiberglasa! Nikoli več ne bo tu dolgega, toplega in mirnega poletja; nikoli več ne bodo ti gozdovi drhteli »v strastni pesmi o življenju«. Stoletja, tisočletja, deset tisočletja vsega hudega so ljudje, ti kraji, vse, kar živi in raste v teh gozdovih in na teh travnikih preživeli; in bujno je vse zelenelo sredi največjih stisk in pomanjkanj, sredi vojnih viher in revolucionarnih klanj. Vse so preživeli. Takšnega »zelenega« prehoda, od vse presitosti, dekadence in izobilja zblojenega evropskega, nemškega in slovenskega divjega Zahoda pa ne bodo.« Več…

ŽENSKA ZA SAMOTNI OTOK, POLJUB GROMA IN VSE ŽIVLJENJE V PRGIŠČU SPOMINOV

Zato se zmeraj znova vračam tja. Zaradi zgodnjih juter, ki se kot najbolj rahel rožni vzdih razlijejo z vzhodnega neba. In večernih zarij, s katerimi v velikem spremenjenju na gori vsak lok in vsak kamen vsak večer znova zažari v srčni ognjevitosti živega svetišča. Zaradi noči pod murvo. Mandrača. In vseh mesečevih šepetov pod pinijo. Zaradi prijateljev. Toplih objemov in poljubov in oči, zaradi katerih ni treba veliko besed in se vendarle srce ob njih veseli in hrani in praznično gosti vse leto: »Tu si!« In potem smehljaj. In objem. Tako močan, da se za trenutek ustavi čas. Več…