»Pet let kasneje jih podirajo, te gozdove, betonirajo jih in vklenjajo travnike v ceste, da bodo na tej rodovitni zemlji, namesto živih dreves rasli gigantski armirano betonski vetrni monstrumi s tonami strupenih olj in fiberglasa! Nikoli več ne bo tu dolgega, toplega in mirnega poletja; nikoli več ne bodo ti gozdovi drhteli »v strastni pesmi o življenju«. Stoletja, tisočletja, deset tisočletja vsega hudega so ljudje, ti kraji, vse, kar živi in raste v teh gozdovih in na teh travnikih preživeli; in bujno je vse zelenelo sredi največjih stisk in pomanjkanj, sredi vojnih viher in revolucionarnih klanj. Vse so preživeli. Takšnega »zelenega« prehoda, od vse presitosti, dekadence in izobilja zblojenega evropskega, nemškega in slovenskega divjega Zahoda pa ne bodo.« Več…
Tag: Elafiti
ŽENSKA ZA SAMOTNI OTOK, POLJUB GROMA IN VSE ŽIVLJENJE V PRGIŠČU SPOMINOV
Zato se zmeraj znova vračam tja. Zaradi zgodnjih juter, ki se kot najbolj rahel rožni vzdih razlijejo z vzhodnega neba. In večernih zarij, s katerimi v velikem spremenjenju na gori vsak lok in vsak kamen vsak večer znova zažari v srčni ognjevitosti živega svetišča. Zaradi noči pod murvo. Mandrača. In vseh mesečevih šepetov pod pinijo. Zaradi prijateljev. Toplih objemov in poljubov in oči, zaradi katerih ni treba veliko besed in se vendarle srce ob njih veseli in hrani in praznično gosti vse leto: »Tu si!« In potem smehljaj. In objem. Tako močan, da se za trenutek ustavi čas. Več…