V valu totalitarnih prijemov, zamenjav, odločitev, zakonov, uredb in postopkov na področju narave, okolja in prostora, ki so se na Slovenskem razpasli v pokovidnem obdobju, zlasti pa potem, ko je energetskemu lobiju v tem vladnem mandatu uspelo zlorabiti in zmanipulirati slovensko javno mnenje ter z referendumom doseči, da je slepo sledeče ljudstvo samo sebi pljunilo v skledo in še bolj v obraz s tem, ko je podprlo razdelitev ministrstva za okolje in prostor ter se kot ovce v zakol pustilo peljati na tanki led energetskim in okoljskim manipulantom in zaslužkarjem ter vladnim in nevladnim političnim pokvarjencem, tako da so z lahkoto in kimanjem in pritrjevanjem mnogih, ki jih bo prav to zdaj najbolj udarilo po glavi, uspešno »razmontirali« obstoječe ministrstvo za okolje in prostor ter ga razdelili na utilitarno ministrstvo za naravne vire in prostor, kjer sta narava in prostor le še vira brezskrupuloznega izkoriščanja in le še prizorišči neustavljivega in brezsramnega političnega, interesnega in kapitalskega orgijanja; in še na bolj utilitarno ministrstvo za okolje, podnebje in energijo, ki to noro okoljsko in energetsko »Sodomo in Gomoro« s podnebnimi pretvezami in »zelenimi evro fondi« mednarodnih ekokriminalnih združb ter z neustavno in brezobzirno »leksiko« vse bolj neobvladljivo potencira v uničujoče skrajnosti, ki s svetlobno hitrostjo vodijo v nepredstavljivo erozijo slovenske narave in družbe; no, sredi teh temačnih okoljskih norosti in energetskega zla, mag. Alja Grošelj s svojo pogumno in pokončno zavezanostjo naravi, njenemu varovanju in ohranjanju, pa s svojim znanjem in razgledanostjo ter neumorno delovno etiko, kot poudarjajo tisti, ki dobro poznajo njeno delo in jim je res mar za naravo na Slovenskem, predstavlja še enega poslednjih delujočih svetilnikov in eno poslednjih še delujočih »varovalk« sredi brezčutnega slovenskega birokratskega totalnega okoljskega kaosa, nihilizma ter servilnega služenja zgolj tistim, ki plačajo, pri tem pa vsi, od prvega do zadnjega »gradijo« svoje posle predvsem na nezadržnem uničevanju narave. Zdaj se je očitno nekdo odločil in naročil, da je treba tudi ta svetilnik utrniti. Več…
Tag: dr. Damijan Denac
KLIC? ALI KRIK DIVJINE? V »POTRATNEM, AGRESIVNEM, NETRAJNOSTNEM PROSTORSKEM RAZVOJU«? IN, LOVCI KOT KOMPETENTNI SOGOVORNIKI?
»Mesta se širijo skoraj le prostorsko, ne pa tudi prebivalstveno. Največji prebivalstveni pritisk se vrši v smeri proti urbaniziranemu podeželju, in sicer v obliki ločenih novih strnjenih stanovanjskih sosesk ter manjših poslovnih con. Sem se priseljuje tudi mestno prebivalstvo. S tem se oblikuje mozaična suburbanizirana pokrajina s sorazmerno nizkimi gostotami prebivalstva in gosto, obsežno mrežo prometnic, poslovnih površin ter tudi nekaj nadomestnih habitatov. Tak prostorski razvoj, ki je prostorsko intenziven, potraten in agresiven ter predvsem netrajnosten in drag za vzdrževanje, prinaša prednosti predvsem gradbenim podjetjem ter omogoča manipulacije pri lastniških spremembah zemljišč,« je v svojem predavateljskem prispevku na letošnjem slovenskem lovskem dnevu o eni bistvenih značilnosti aktualne slovenske urbanizacije poudaril prof. dr. Jernej Zupančič, geograf in predavatelj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani; ter tako v bistvu razgalil tudi eno pomembnejših »jeder zla« in težav, s katerimi se na Slovenskem zadnja leta vse pogosteje soočajo vsi, ki se ukvarjajo z upravljanjem divjadi in velikih zveri ter z varovanjem in sobivanjem v konkretnih, lovnih in nelovnih okoljih. Več…