KLIC? ALI KRIK DIVJINE? V »POTRATNEM, AGRESIVNEM, NETRAJNOSTNEM PROSTORSKEM RAZVOJU«? IN, LOVCI KOT KOMPETENTNI SOGOVORNIKI?

»Mesta se širijo skoraj le prostorsko, ne pa tudi prebivalstveno. Največji prebivalstveni pritisk se vrši v smeri proti urbaniziranemu podeželju, in sicer v obliki ločenih novih strnjenih stanovanjskih sosesk ter manjših poslovnih con. Sem se priseljuje tudi mestno prebivalstvo. S tem se oblikuje mozaična suburbanizirana pokrajina s sorazmerno nizkimi gostotami prebivalstva in gosto, obsežno mrežo prometnic, poslovnih površin ter tudi nekaj nadomestnih habitatov. Tak prostorski razvoj, ki je prostorsko intenziven, potraten in agresiven ter predvsem netrajnosten in drag za vzdrževanje, prinaša prednosti predvsem gradbenim podjetjem ter omogoča manipulacije pri lastniških spremembah zemljišč,« je v svojem predavateljskem prispevku na letošnjem slovenskem lovskem dnevu o eni bistvenih značilnosti aktualne slovenske urbanizacije poudaril prof. dr. Jernej Zupančič, geograf in predavatelj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani; ter tako v bistvu razgalil tudi eno pomembnejših »jeder zla« in težav, s katerimi se na Slovenskem zadnja leta vse pogosteje soočajo vsi, ki se ukvarjajo z upravljanjem divjadi in velikih zveri ter z varovanjem in sobivanjem v konkretnih, lovnih in nelovnih okoljih.

Foto: Vlado Jehart

Tekst: Ana Ašič

Foto: Vlado Jehart, Janez Papež, Miha Mlakar, Ana Ašič

17. april 2021

Slovenski lovski dan, ki sta ga Lovska zveza Slovenije in njen Strokovno znanstveni svet letos organizirala že dvanajstič, tokrat zaradi epidemije kot celodnevno videokonferenco, je zadnjo marčevsko soboto pred domače in tuje predavatelje ter video udeležence postavil tematiko in diskusijo o divjadi na nelovnih površinah.

»Že od vsega začetka so bili slovenski lovski dnevi, prva leta je bila to namreč dvodnevna prireditev, izrazito tematski. In strokovni. Pobudo zanje kot tudi za ustanovitev Strokovno znanstvenega sveta pred tem je dal prejšnji predsednik Lovske zveze Slovenije dr. Srečko Felix Krope,« pravi prof. dr. Boštjan Pokorny, ki od leta 2015 vodi te dneve, pred tem pa jih je prof. dr. Ivan Kos, nekdanji predsednik in sedanji podpredsednik Strokovno znanstvenega sveta LZS.

»Ideja je bila, da bi se s slovenskim lovskim dnem promoviralo ne le slovensko lovstvo na splošno, ampak njegovo delovanje in upravljanje z divjadjo, ki temelji na strokovnih in znanstvenih temeljih; in to tako, da bi slovenska družba lovce začela dojemati kot kompetentne sogovornike, ko gre za vprašanja narave, njenega varovanja, upravljanja z divjadjo in poseganja v zavarovane vrste!« poudarja prof. dr. Boštjan Pokorny, inženir in doktor znanosti s področja gozdarstva, dekan velenjske zasebne Visoke šole za varstvo okolja, sodelavec Gozdarskega inštituta Slovenije, predavatelj na Primorski univerzi in lovec, član Upravnega odbora LZS ter zdaj že nekajletni predsednik Strokovno znanstvenega sveta LZS, ki je v tej vlogi letošnji slovenski lovski dan in videokonferenco tudi zelo spretno in učinkovito povezoval.

Letošnji lovski dan je bil v bistvu »lanski, torej tisti, ki bi sicer moral biti oktobra 2020, a je bil zaradi znanih razlogov in covida-19 prenesen v to pomlad,« pravi dr. Pokorny ter obenem napoveduje, da se bodo, »če bodo le razmere ustrezne, predvidoma oktobra, potrudili še enkrat ter izpeljali še letošnji lovski dan«. Kaj bo tema oktobra, še ne ve, »a prav gotovo nekaj iz aktualnega lovskega dogajanja, morda afriška prašičja kuga ali kakšna druga pereča upravljalska problematika«, pravi.

Foto: Ana Ašič

Da bi lovcem pomanjkanje perečih problemov kaj kmalu predstavljalo kakšno težavo, se v kontekstu vsakodnevnega aktualnega dogajanja okoli lovstva, divjadi, velikih zveri, pretečih globalnih zoonoz, pa »orožnih« vprašanj, krivolova ter vse večjih kritik legalnega in trofejnega lova ter potencirano utilitarnega upravljanja z divjadjo, z zavarovanimi vrstami in naravo samo, ni bati; še posebej ne, da bi zmanjkalo tem, ki sočasno zadevajo večje število različnih akterjev in celo nasprotujočih se interesov v prostoru in so zato vselej še posebej zanimive tudi za širšo javnost. Med temi je nedvomno tudi letošnja tematika o divjadi na nelovnih površinah.

Kaj so nelovne površine?

Slovenski Zakon o divjadi in lovstvu v desetem členu pravi, da so nelovne površine vse tiste površine, kjer je iz naravovarstvenih razlogov trajno prepovedan lov na vse vrste divjadi; naselja in zaselki; javni in zasebni parki ter pokopališča; vrtovi, nasadi, sadovnjaki, drevesnice in intenzivne kmetijske kulture, ograjene z ograjo, ki ne dovoljuje prehoda zajcu ali parkljasti divjadi; z ograjo obdani industrijski in drugi objekti; površine vseh vrst obor, razen lovnih; otroška in športna igrišča, redno obiskovana in označena sprehajališča, kopališča in podobni objekti; površine, na katere dostop ni dovoljen; površine vseh javnih cest, prog in druge tovrstne površine. Ob tem zakon eksplicitno poudarja, da se vse ostale, razen naštetih površin, štejejo v lovno površino, »vključno s tistimi, na katerih je zaradi ohranitve določenih vrst divjadi začasno prepovedano loviti«. Pa tudi, da »se lovne in nelovne površine določijo v katastru lovsko upravljavskega območja, lovišča in lovišča s posebnim namenom«.

V Sloveniji je 411 lovišč in 12 lovišč s posebnim namenom. Po osmem členu Zakonu o divjadi in lovstvu je »lovišče prostorsko zaokrožena zemljiška in vodna površina, ki ne sme biti manjša od 2.000 hektarjev lovne površine«. Kot je poudaril na letošnjem slovenskem lovskem dnevu dr. Matevž Adamič z Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano »z vidika upravljanja z divjadjo in možnosti varnega izvajanja lova, vključuje tako lovne kot nelovne površine«; v bistvu so »nelovne površine neločljiv del lovišč, ki so jih v upravljanje pridobili upravljalci lovišč«; je pa res, da »izvajanje rednega odstrela divjadi na nelovnih površinah ni dovoljeno«; vendar pa, je »v primeru pojavljanja škod, zaradi zagotavljanja zdravja ljudi in javne varnosti, izvajanje lova možno tudi na nelovnih površinah, in sicer v obliki izrednega posega, za katerega je potrebno pridobiti dovoljenje lovskega inšpektorja (za odstrel posameznih problematičnih živali) ali resornega ministrstva (za odstrel večjega števila živali)«, pri čemer »sta med izvajanjem lova na nelovnih površinah ključna varna uporaba orožja in pravilna, primerna ter pravočasna komunikacija z lokalnim prebivalstvom oziroma naključnimi mimoidočimi«.

Foto: Ana Ašič

Od jelena in divjega prašiča do šoje…

Dr. Adamič je ob tem povedal še, da je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano od leta 2008 do konca leta 2020 prejelo 2.002 odškodninska zahtevka za škodo po divjadi na nelovnih površinah in da sta število in pojavnost škodnih primerov v Sloveniji neenakomerno razporejeni. Po njegovih besedah je bilo največ škodnih primerov s 26 odstotki prijavljenih v Primorskem lovsko upravljavskem območju, sledita Notranjsko s 17 odstotki in Kočevsko-Belokranjsko s 15 odstotki. Tretjina vseh prijavljenih škod je bila povzročena na sadnem drevju, sledijo različni kmetijski pridelki, med katerimi prevladuje krompir, domače živali, predvsem kokoši, nepremičnine z ostrešji stanovanjskih objektov in travna ruša. Glede na vrsto nelovne površine prevladuje škoda v naseljih.

Njim pa sledijo škode v ograjenih površinah, kot so sadovnjaki in vinogradi. Med povzročitelji prevladuje navadni jelen s 26 odstotki škodnih primerov, divji prašič s 23 odstotki, lisica s 13 odstotki, evropska srna in kuna belica z 11 odstotki ter šoja s 7 odstotki škodnih primerov.

O tem, da se v naseljih in primestnem okolju severne Primorske res vse pogosteje soočajo s povečano prisotnostjo divjih prašičev, je spregovoril Domen Šebenik iz Zavoda za gozdove Slovenije. »Leta 2017 smo se prvič srečali z rednim zahajanjem divjih prašičev v urbano okolico, in sicer v zaraščeno dolino, veliko približno 30 hektarjev, obkroženo z zaselki. Tu so našli hrano, veliko nepobranega ali odvrženega sadja ter ostankov hrane iz gospodinjstev, in mir, saj se zaradi nelovne površine lov na tem območju ni izvajal. Svinje so tu tudi polegale, prašiči pa so zaradi neprestanega stika z ljudmi in v odsotnosti lova s časom postajali vse zaupljivejši. V letih 2017 in 2018 so se tako pojavile številne škode na vrtovih in okrasnih zelenicah, polomljeno je bilo sadno drevje, razrite poti in kompostniki.« Foto: Vlado Jehart

…in nutrij na hlačah…

O težavah, povezanih z veliko divjadjo na območju Ljubljane pa je zelo konkretno spregovoril Mitja Spindler, starešina ljubljanske primestne lovske družine Škofljica, ki je povedal, da »so v nelovnem prostoru glavne težave prebivalcev, rekreativcev, sprehajalcev, vrtičkarjev, kmetov in voznikov, premoženjske škode, ki jih povzroča divjad predvsem na ograjah, na travinju, na pridelkih, posevkih in drevju, na okrasnih rastlinah pa vznemirjenost in preplašenost ljudi ob srečanju z divjadjo na sprehajalnih poteh, predvsem na Golovcu in na Poti spomina in tovarištva ter trki vozil z divjadjo«; glavna težava lovcev v lovišču Rakovnik – Škofljica pa je otežen lov, saj »zaradi avtocestnega obroča ostaja divjad ujeta znotraj nelovne površine«; kjer je, po Spindlerjevih besedah, »zaradi urbanega in gosto poseljenega območja, izvajanje odstrela bistveno oteženo«, predvsem »varnostno, saj mnogokrat ni mogoče izbrati varne smeri strela«, predvsem pa tudi zaradi »neprestane prisotnosti sprehajalcev in rekreativcev ter vznemirjanja uporabnikov prostora zaradi poka ter pogostih soočanj z različnimi aktivisti, ljubitelji živali, sprehajalci psov, klenimi nasprotniki izvajanja odstrela in drugimi«.

Poleg teh problemov, povezanih predvsem z veliko divjadjo, je starešina LD Škofljica opozoril tudi na težave z malo divjadjo, predvsem, kot je poudaril, z lisico in nutrijo. »Če se lisica vsaj pretežno še zadržuje izven naselij, je povsem drugače z nutrijo. Ta izredno prilagodljiva vrsta je zašla neposredno v urbano območje, na dvorišče osnovne šole Škofljica, naselja Lanovo Škofljica, otroška igrišča. Na izgled nedolžno obilno hranjenje, privabljanje in božanje ima za posledico mnogo preštevilno populacijo nutrij na majhnem prostoru. Te so postale nadležne, se vzpenjajo na hlače, občasno pride do kakšnega ugriza, škoda na bližnjih njivah je velika, bregovi so spodjedeni in prihaja do erozije, prestrašeni so občani naselja Lanovo, pogoste so obgrizene cevi pri avtomobilih,« opozarja Mitja Spindler.

…ter do brezbrižno »domačih« lisic na Barju in šakalov na Krasu

Povečani stopnji urbanizacije pa se niso dobro prilagodile le tujerodne invazivne nutrije, ampak, kot je v predavanju predstavil dr. Hubert Potočnik z Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, so to uspešno storili tudi nekateri sesalski plenilci, ki so v zadnjih desetletjih uspešno kolonizirali urbana in suburbana območja. »Med njimi bi lahko v Sloveniji izpostavili navadno lisico, v zadnjem desetletju pa tudi evrazijskega šakala, katerega bliskovito širjenje v notranjost evropskega kontinenta v veliki meri pripisujejo njegovi sinantropnosti oziroma navezanosti na območja pod izrazitim človekovim vplivom.«

Foto: Janez Papež

Kot so ugotovili s telemetrično študijo na Ljubljanskem barju , ki jo je predstavil dr. Potočnik, pri raziskavi pa so sodelovali še Jaka Črtalič, Franc Kljun, prof. dr. Boštjan Pokorny in prof. dr. Ivan Kos, se je, kot so zapisali raziskovalci, lisica bistveno pogosteje zadrževala v bližini stanovanjskih hiš in drugih stavb ter cest kot bi pričakovali pri naključnem gibanju. »Pregled točk, na katere se je pogosto vračala v bližino hiš, je pokazal, da je iskala in izkoriščala tudi prehranske vire, ki jih je zagotavljal človek; nekatere antropogene objekte je uporabljala tudi kot zatočišče.«

Pri proučevanju prostorskega vedenja in pri telemetričnem spremljanju šakalov na Krasu pa je ista raziskovalna skupina ugotovila, da so bili domači okoliši šakalov zelo dinamični in spremenljivi, in sicer tako na sezonski kot tudi med letni ravni. »Za vse šakale, ki smo jih spremljali v vseh letnih časih, se je izkazalo, da imajo njihovi domači okoliši t. i. policentrično strukturo. To pomeni, da so se v posameznih krajših ali daljših obdobjih, od nekaj tednov do nekaj mesecev, zadrževali na manjših, omejenih območjih med 1–7 km2 , ki so bila med sabo jasno ločena, kot enotna območja pa so bila lahko velika tudi do 80 km2 . Dinamika njihovega gibanja je potrdila, da so večinoma nočno aktivni, ko intenzivno iščejo hrano, lahko tudi v neposredni bližini naselij ali v njih, cest in drugih človekovih bivališč ter se hkrati izogibajo človeku ter njegovi aktivnosti. Antropogene strukture v prostoru, kot so ceste in naselja, niso imele vpliva na razporejanje šakalov v prostoru in se jim niso izogibali.«

Divji prašiči tudi na ulicah Barcelone…

Da se tudi drugod po Evropi soočajo s pljuskom divjadi v urbana okolja, smo, z vizualno dobro podprtimi predstavitvami, lahko nazorno videli iz predavanj evropskih gostov.

O tem, da sta se v mnogih evropskih mestih »številčnost in prostorska razširjenost divjih prašičev v zadnjih desetletjih povečali, (sin)urbane populacije pa so se prilagodile na mestno in primestno okolje« je na videokonferenci govoril dr. Jorge Ramón López Olvera z Veterinarske fakultete Avtonomne univerze v Barceloni in član raziskovalne skupine za ekologijo in zdravje prostoživečih živali, ki od leta 2013 deluje pri tej univerzi, ter uvodoma povedal, da »v Barcelono divji prašič prodira z bližnjega gorskega masiva Collserola«, pri čemer »policija beleži poročila državljanov o divjih prašičih v mestnem okolju Barcelone od leta 2010; ti podatki se uporabljajo kot kazalnik dejanske prisotnosti divjih prašičev v mestu«.

»Konflikti z divjimi prašiči, o katerih so prebivalci poročali barcelonski policiji, so dosegli višek leta 2016, ko je bilo zabeleženih 1.187 incidentov. Divji prašiči sezonsko, od maja do septembra, vstopajo v urbano območje predvsem vzdolž zaraščenih strug in obrežne vegetacije, privlačijo pa jih predvsem antropogeni viri hrane, ki so v mestu lahko dostopni v velikih količinah. Ko pridejo v mesto, povzročajo škodo v parkih, na vrtovih in objektih, udeleženi so v prometnih nesrečah, napadajo lahko ljudi in hišne ljubljenčke ter predstavljajo tveganje za prenos bolezni na ljudi in domače živali. Življenje v urbanem okolju ima posledice tudi za divje prašiče, kot so hitrejša in večja rast oz. pridobivanje telesne mase, večji delež hrane antropogenega izvora v prehrani, večje tveganje za poškodbe ter večja izpostavljenost boleznim. Vse to se odraža v krajši življenjski dobi urbanih divjih prašičev,« je izpostavil dr. López Olvera.

Foto: Vlado Jehart

…in jeleni v urbanih okoljih Velike Britanije

O tem, »kako je več vrst jelenov v zadnjih tridesetih letih prilagodilo svoje vedenje in koloniziralo urbane habitate v Veliki Britaniji« pa je s slikovito avdiovizualno predstavitvijo spregovoril Jochen Langbein, na Otočju živeči Nemec, raziskovalec in ekolog iz Langbein Wildlife Associates. Izpostavil je, da v Veliki Britaniji živi šest vrst jelenov; poleg evropske srne in navadnega jelena, ki sta domorodni vrsti, še damjak, ki je bil tam naseljen približno pred tisoč leti; pred dobrimi sto leti pa so se tem trem pridružile še tri tujerodne vrste, in sicer, sika jelen, muntjak in kitajski vodni jelen.

»V Veliki Britaniji upravljanje prostoživečih prežvekovalcev oz. cervidov, predstavnikov družine jelenov, ni koordinirano ne na državni in ne na regionalni ravni. Zlasti v Angliji in Walesu imajo lastniki zemljišč izključno pristojnost odločati ali sploh uravnavati številčnost cervidov, in, do kakšne mere. Zaradi tega je v zadnjih desetletjih močno narasla številčnost in prostorska razširjenost vseh šestih vrst, in sicer najprej srnjadi, v zadnjem obdobju pa tudi muntjaka, damjaka in navadnega jelena, ki sedaj kolonizirajo mnoga primestna in celo mestna okolja,« je povedal Jochen Langbein. »Ob tem,« pravi raziskovalec, »so bile zabeležene nekatere jasne spremembe ne le v prostorski razširjenosti vrst temveč tudi v vedenju živali, ki so postale bolj prilagojene na življenje v bližini ljudi oz. v urbanem okolju. Čeprav so mnogi prebivalci veseli možnosti opazovanja jelenov v bližini svojih domov, pa pogostejše pojavljanje cervidov v urbanem okolju povzroča vedno večje težave. Tako se, npr. v Angliji na le 8 odstotkih površine, ki je klasificirana kot urbano okolje, zgodi kar 21 odstotkov vseh trkov s predstavniki družine jelenov. Prisotnost teh vrst v mestih je problematična tudi zaradi možnega prenosa bolezni, slabe vitalnosti in stanja ter počutja osebkov«.

Trki in povozi … »podcenjen vir smrtnosti divjadi«

Tudi na slovenskih cestah, avtocestah in železniških progah je delež trkov in povozov divjadi zaskrbljujoče visok. Kot je v predstavitvi raziskave o »trkih z divjadjo na cestah v Sloveniji ter vplivu odvračalnih naprav in ukrepov zoper covid-19 na zmanjšanje števila povoženih živali v letu 2020« povedal moderator slovenskega lovskega dne in predsednik Strokovno znanstvenega sveta LZS prof. dr. Boštjan Pokorny, predstavljajo tudi na Slovenskem »trki z večjimi vrstami prostoživečih živali, zlasti s parkljarji in velikimi zvermi, tveganje za varnost udeležencev v cestnem prometu, veliko ekonomsko izgubo in so pomemben dejavnik smrtnosti živalskih populacij« ter pri tem izpostavil, da je »po letu 2000 v Sloveniji vsako leto registrirano povoženih, dejansko število je še bistveno večje, med 4.497, v letu 2020, in 6.721, v letu 2006, prostoživečih parkljarjev«.

Foto: Ana Ašič

Direkcija RS za ceste in infrastrukturo, po besedah dr. Pokornyja, »vse od leta 2002 izvaja sistematične aktivnosti za preprečevanje trkov z divjadjo; leta 2019, v obdobju od aprila do decembra, je v sodelovanju z Visoko šolo za varstvo okolja in Gozdarskim inštitutom Slovenije na problematične odseke državnih cest namestila večje število odvračalnih naprav, in sicer: modre odsevnike na 402 odseka v skupni dolžini 418 km; in, zvočna odvračala na 42 odsekov v dolžini 9,7 km«. Kot v nadaljevanju navaja dr. Pokorny, so »v obdobju 2019/20 na opremljenih odsekih cest zaznali pomembno zmanjšanje števila povoženih parkljarjev, predvsem srnjadi. Za to vrsto je bilo na odsekih z modrimi odsevniki povoženih za 20 odstotkov, na odsekih z zvočnimi odvračali pa za 27 odstotkov manj osebkov kot v letih pred namestitvijo odvračal«. Pri tem raziskovalec opozarja, da » so v proučevanem obdobju na zmanjšanje števila trkov sicer pomembno vplivali tudi epidemiološki ukrepi zoper covid-19«.

Biologinja dr. Samar Al Sayegh Petkovšek, prav tako raziskovalka in docentka z velenjske Visoke šole za varstvo okolja, pa je opozorila na to, da so trki na avtocestah in železniških progah v Sloveniji »podcenjen vir smrtnosti divjadi« in poudarila, da je » z vidika cestnoprometne varnosti še posebej problematično zahajanje večjih vrst sesalcev na avtoceste, saj so hitrosti vozil tam višje; varen odstrel živali znotraj ograje ni mogoč in ga zaradi dejstva, da gre za nelovno površino, tudi ni mogoče izvesti takoj, tj. brez predhodnega dovoljenja ali odločbe pristojnega organa; varno preganjanje in odvzem živali povzroča velike zastoje v prometu; odvoz kadavrov ni zadovoljivo pravno formalno urejen«.

Po dostopnih podatkih Slovenskih železnic in po besedah dr. Al Sayegh Petkovškove, je bilo na slovenskih železniških progah v petih letih od 2015 do 2019, povožene 484 srnjadi, 182 jelenjadi, 124 divjih prašičev, 23 rjavih medvedov, 6 šakalov in 1 volk. »Največ letno povoženih osebkov, parkljarjev in velikih zveri, na kilometer je bilo na odsekih Verd–Logatec in Preserje–Verd z 0,7 osebka, Pragersko–Maribor z 0,5 osebka ter Maribor–Ožbalt in Poljčane–Pragersko z 0,4 osebka na kilometer.«

Iz podatkov Družbe za avtoceste RS pa je razvidno, da je bil v obdobju treh let od 2016 do 2019, kot navaja Al Sayegh Petkovškova, registriran povoz 479 srnjadi, 15 jelenjadi, 24 divjih prašičev, 3 rjavih medvedov, 3 šakalov, 640 lisic, 307 jazbecev in 116 poljskih zajcev. Največ parkljarjev na kilometer odseka je bilo na letnem nivoju, leta 2019, povoženih na avtocestnih odsekih Bertoki–Koper in Grosuplje–Ivančna Gorica, kjer sta bila povožena približno 2 na kilometer; na odsekih Ivančna Gorica–Bič, Logatec–Unec, Divača–Kozina, Škofije–Srmin in Celje–Arja vas pa približno 1 parkljar na kilometer avtocestnega odseka.

Foto: Janez Papež

Divjad kot povzročitelj zoonoz in kune kot rezervoar koronavirusov

Lovski dan, ki je bil z videokonferenco že izvedbeno »aktualiziran« s trenutno koronavirusno resničnostjo, se je tega novega vsakdana dotaknil tudi vsebinsko. Tako je dr. Diana Žele Vengušt z Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani uvodoma spregovorila o divjadi kot možnem povzročitelju zoonoz v mestni in primestni krajini: »Primestni in urbani habitati zaradi zalog hrane in številnih možnosti zavetja nudijo nekaterim prostoživečim živalskim vrstam novo življenjsko okolje. V nekaterih primerih lahko te vrste v novih okoljih dosežejo celo večjo gostoto populacije kot v svojih naravnih habitatih. Pričakovati je, da bodo stiki prostoživečih živali, ki živijo v urbanih območjih, z ljudmi zaradi naraščajoče gostote človeške populacije vse pogostejši. S tem se bo lahko povečala tudi možnost prenosa nekaterih bolezni na človeka.«

Po besedah dr. Žele Venguštove je »več kot 75 odstotkov človeških bolezni zoonotskega izvora, pojav zoonotskih in vektorskih bolezni predstavlja precejšnje tveganje za javno zdravje, okolje in gospodarstvo po vsem svetu, zato je razumevanje kontaktov med prostoživečimi živalmi, domačimi živalskimi vrstami in ljudmi na urbaniziranih območjih zelo pomembno«.

V tem smislu se je aktualnemu koronavirusu konkretneje posvetila molekularna biologinja dr. Elena Bužan s Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem, ko je spregovorila o kunah »kot možnih rezervoarjih in vektorjih koronavirusov v urbani krajini«. Povedala je, da v svetu živi »več kot 60 predstavnikov družine kun, od tega je v Evropi 11 avtohtonih vrst, v Sloveniji pa sedem«. Te so pri nas: kuna zlatica, kuna belica, jazbec, evropski dihur, hermelin, mala podlasica in evrazijska vidra.

»Zaradi obojestranskega prenosa virusov med ljudmi in živalmi in afinitete nekaterih pogostih vrst kun do poseljevanja urbanih območij obstaja upravičena skrb, da lahko urbane vrste prispevajo k novim izbruhom ter širjenju virusa,« je poudarila dr. Bužanova.

Ubogi človek? S štirikolesnikom?

O tem, da seveda človek ni le pasivna žrtev »naraščajoče« in »moteče« divjadi v svojem okolju, ampak je sam marsikje že prek vseh znosnih meja moteč dejavnik v naravnem okolju divjadi, je nazorno spregovoril Marjan Gselman, predsednik Lovske zveze Maribor, ko je predstavil »vožnje z motornimi vozili v naravnem okolju« kot obliko antropogenega pritiska, zaradi katerega prihaja do konfliktov z divjadjo v primestnem okolju.

»Vožnje z motornimi vozili, zlasti z motorji za motokros, štirikolesniki in motornimi sanmi, postajajo izredno moteče in za divjad škodljive na območju Pohorja in tudi v nižinskih loviščih Slovenskih goric. Še posebej so problematične v času rastitve in gnezdenja ogroženih koconogih kur, v nižinah pa fazana. Motnje, ki jih povzročajo takšne vožnje, izrazito vplivajo tudi na parkljasto divjad, saj motijo njen življenjski ritem. Vožnje mimo dovoljenih poti, v jutranjem in večernem času, pomenijo tako za človeka kot za divjad veliko vznemirjenje.«

Foto: Ana Ašič

In kakšne so posledice? Tudi te je Marjan Gselman natančno navedel: »Motorji za kros in terenski avtomobili povzročajo erozijo in trajno spremembo okolja ter močno skazijo naravno krajino; erozijski jarki se ob padavinah spremenijo v prave hudournike. Uničuje se gozdna podrast, travna ruša, redke in ogrožene rastline; uničuje se tudi delo lastnikov in skrbnikov gozdov ter krajina, ki jo je skozi stoletja v sozvočju in s pristnim čutom do narave oblikoval človek. Posebno ranljive so živali pozimi, ko morajo bežati zaradi hrupa motornih sani in tako porabljajo energijo, ki jo v zimskem času zaradi pomanjkanja hrane zelo težko nadomestijo; zato lažje postanejo plen plenilcev, zaradi izčrpanosti shirajo in izgubijo odpornost proti boleznim. Nekatere živalske vrste so še zlasti občutljive na hrup, zato se umikajo v mirnejše predele, ko pa teh zmanjka, na določenem območju izginejo. Motorne sani uničijo mlada drevesca, občasno pa objestneži manjša drevesa namerno povozijo, s čimer povzročajo tudi veliko gospodarsko škodo. Motorne sani so velik onesnaževalec; onesnažila iz izpušnih plinov se odlagajo na snežni odeji in prehajajo v tla, podtalnico in rastline, kjer se akumulirajo.«

Sanje o hišici na robu gozda, antropocentrična aroganca in »potraten, agresiven, netrajnostni prostorski razvoj«

»V naslednjih desetletjih se bo številčnost prebivalcev mest oz. urbane človeške populacije močno povečala; spremenila se bosta tako površina kot tudi struktura urbanih območij. Zaradi naraščajočega števila prebivalstva se bo povečala tudi stopnja kontaktov oz. interakcij med ljudmi in prostoživečimi živalmi. Medsebojno vplivanje ljudi in živali v urbanih območjih je namreč neizogibno,« je ob tem dejal dr. Carl D. Soulsbury, predavatelj iz School of Life Sciences z britanske University of Lincoln.

A da pospešena urbanizacija ne pljuska iz mest povsod le zaradi povečanja števila prebivalcev, ampak tudi zaradi določene družbene, politične in psihosocialne specifike posameznega okolja ter aspiracij prebivalstva, predstav in teženj po določenem življenjskem slogu, lahko jasno vidimo v Sloveniji.

Tu se zdi, da si sanje o hišici na robu gozda, pa vse pogosteje tudi sredi njega, želi uresničiti in uresničuje vse več ljudi, pri čemer tako staroselci teh nekdaj povsem ruralnih in sožitja veščih ter z naravo tesno povezanih okolij, kot tisti, ki se ukvarjajo z njenim varovanjem in upravljanjem, opažajo vse več antropocentrične arogance in pritiskov prišlekov ter njihove neprilagojenosti in poskusov podrejanja narave mestnemu načinu življenja ter urbanemu udobju in »razvajenosti«. V okolici Ljubljane je lep primer tega npr. območje Rakitne, ali tisto med Želimljami, Golim in Turjakom, kjer vsak dan nastajajo nove hiše sredi gozda, obenem pa prav od tu največkrat prihajajo pritožbe in pritiski zaradi prisotnosti divjadi in velikih zveri, še zlasti medveda. Ljudje bi živeli sredi gozda in narave, prilagodili pa se ji ne bi; in bi obenem podnevi in ponoči najraje živeli in pohajkovali naokoli brezskrbno, kot da so sredi dne na Tromostovju ali v City Parku.

Foto: Ana Ašič

Na to slovensko »suburbano« specifiko je na letošnjem slovenskem lovskem dnevu zelo jasno opozoril prof. dr. Jernej Zupančič, geograf in predavatelj s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani: »Mesta se širijo skoraj le prostorsko, ne pa tudi prebivalstveno. Največji prebivalstveni pritisk se vrši v smeri proti urbaniziranemu podeželju, in sicer v obliki ločenih novih strnjenih stanovanjskih sosesk ter manjših poslovnih con. Sem se priseljuje tudi mestno prebivalstvo. S tem se oblikuje mozaična suburbanizirana pokrajina s sorazmerno nizkimi gostotami prebivalstva in gosto, obsežno mrežo prometnic, poslovnih površin ter tudi nekaj nadomestnih habitatov. Tak prostorski razvoj, ki je prostorsko intenziven, potraten in agresiven ter predvsem netrajnosten in drag za vzdrževanje, prinaša prednosti predvsem gradbenim podjetjem ter omogoča manipulacije pri lastniških spremembah zemljišč. Mestni način življenja je individualiziran in preusmerjen v podeželski prostor. Na ta način se mnoga lovišča v širokem zaledju mest močno spreminjajo. Glavna učinka sta velik neposredni odvzem kmetijskih in s tem lovnih površin, močvirnih območij in tudi območij z vrednimi habitati. Posamezni poskusi uveljavljanja nadomestnih habitatov so formalistična, a ne funkcionalna rešitev.«

Klic divjine?

Tako je dr. Zupančič v bistvu kratko in jedrnato razgalil eno pomembnejših »jeder zla« in težav, s katerimi se na Slovenskem zadnja leta vse pogosteje soočajo tisti, ki se ukvarjajo z upravljanjem divjadi in velikih zveri ter z varovanjem in sobivanjem v konkretnih lovnih in nelovnih okoljih.

Seveda je z malce empatije in odprtega pogleda mogoče razumeti ljudi, ki bežijo iz mesta in v stalnem življenju sredi narave iščejo uteho, ali pa se vsaj nadejajo, da jo bodo tam našli. Nenazadnje je bilo človeštvo še pred nedavnimi sto leti bistveno bolj povezano z naravo, tako da v globini vsakega od nas prav gotovo še zmeraj samoumevno in močno vibrira klic divjine. A ta divjina je, čeprav le dvajset ali trideset kilometrov iz prestolnice, tudi v 21. stoletju in ob vsej kultiviranosti in hibridnosti, vsaj v nekaterih momentih vendarle še zmeraj v resničnosti bistveno drugačna od romaniziranih filmskih predstav, retuširanih zgodb z družbenih omrežij ter potencirano idealiziranih oglasov nepremičninskih investitorjev.

Nove virtualne življenjske paradigme, ki v središče individualnega in posledično seveda vse bolj opazno tudi kolektivnega človeškega obstoja postavljajo »selfie« in »selfness« principe ter zagledanost v to »samosebstvo«, ki postaja alfa in omega vsega, smisel in motivator ter glavno psiho socialno in emocionalno »orodje« individualne in kolektivne samouresničitve ter vse pogosteje tudi vir ne le mentalne ampak tudi najbolj elementarne psiho fizične izpolnjenosti, so seveda ob srečanju z robustnimi zakonitostmi, resničnim ritmom in življenjem ter pristnim dotikom narave na preizkušnji, ki je večinoma največkrat le težko ali pa sploh ne zmorejo več v celoti sprejeti.

Celonočna javna razsvetljava, na gosto in kar tjavendan posejani kompostniki in smetnjaki, čim bolj enostavni in čim bliže hiši, brezskrbno pohajanje, sprehodi, kolesarjenje in tek s slušalkami na ušesih ter »messengeranjem« v rokah, so še razmeroma enostavne in nedolžne »neprilagojenosti« v okolju, ki je hote ali nehote postalo sicer v funkcionalnem pogledu »nelovna površina«, a se zaradi »urbanih« in »človeških« pasti vse pogosteje spreminja v pravo kotišče pritiskov za streljanje divjadi in zveri ter s tem nazadnje marsikdaj v najbolj brezskrupulozno lovno prizorišče!

Foto: Miha Mlakar

Kar nekaj predavateljev je na letošnjem lovskem dnevu sicer v svojih predstavitvah opozarjalo na to, da po raziskavah (novo) naseljena lokalna suburbana javnost in prebivalci načeloma in prvenstveno niso naklonjeni reševanju težav z divjadjo na nelovnih površinah s streljanjem in ubijanjem; a žal to mnogokrat velja le tako dolgo, dokler ne pride do resničnega bližnjega srečanja z veliko zverjo ali do škode, ki jo povzroči divjad.

Ali krik?

Če si v miru in z malce distance v mislih še enkrat zavrtimo vse, kar smo izvedeli na letošnjem slovenskem lovskem dnevu, in tega, roko na srce, res ni bilo malo, vendarle ne moremo mimo vtisa, da je v resnici vsa ta prisotnost divjadi in velikih zveri na nelovnih območjih, v suburbanih in urbanih okoljih ter vse težave povezane s tem, ne le klic divjine, ki mu je človek sledil in je zato zdaj tam, kjer je; ampak je to tudi v bistvu en sam nemočen in, žal, očitno vse prevečkrat premalo slišan krik divjine po življenjskem prostoru, ki ga je zaradi človeka zanjo vse manj.

Z bivališči, življenjskim slogom, infrastrukturo, vozili, mehanizacijo, z uničevalnim podrejanjem narave in okolja ter z brezčutnim instrumentaliziranjem rastlinskega in živalskega sveta je človek tako neustavljivo in močno posegel in presegel meje nedotakljivega, da se je zdaj slika obrnila. Kjer je bila prej divjina, je zdaj človek. In kjer je človek, je zdaj vse bolj spet divjina. To je čisto preprosta podoba porušenega ravnovesja med naravo in družbo. Človek beži v gozd! Živali pa iz gozda! Povsod pa je en sam krik in bolečina, ker ne prvi in ne drugi niso tam, kjer je njihovo mesto in izhodišče ter temelj, s katerega bi oba, človek in divjina edino lahko enakovredno izhajala in živela v medsebojnem miru, spoštovanju in plemenitem sobivanju; in zaradi česar bi bilo življenje obeh ne le znosnejše, ampak tako človeka kot živali in vseh čutečih bitij vrednejše!

Čeprav se je generalno gledano kar nekaj predavateljev vsaj v bežnih obrisih dotaknilo videokonferenčne tematike tudi skozi to prizmo, je morda vendarle ta samorefleksivni socio antropološki in, ja, zakaj ne, tudi naravovarstveno polemični vidik tisti, ki, četudi bi ju bilo malce več, prav gotovo ne bi skazila celostne podobe letošnjega slovenskega lovskega dne.

Tudi zato in v smislu prepričanja, ki ga je dr. Carl D. Soulsbury v svojem predavanju in v odgovorih na vprašanja udeležencev neomajno zagovarjal, ko je kar nekajkrat ponovil, da »lahko s povezovanjem znanja o biologiji vrst ter izobraževanja in informiranja mestnega prebivalstva pomembno zmanjšamo konflikte med človekom in divjadjo, istočasno pa spodbujamo mnoge koristi sobivanja med človekom in prostoživečimi živalmi kot pomembnim naravnim elementom urbanih območij«.

Foto: Ana Ašič

Vztrajna mediacija v delikatnem stiku med naravo in družbo

To je bistvena nevralgična točka med naravo in družbo oziroma javnostjo ter ključna in velika priložnost za prvo in drugo, še posebej pa za vse, ki jih življenje in delo postavlja med njiju kot mediatorje. Da so v aktualni evropski in slovenski resničnosti lovci tudi in še zmeraj med prvimi v vrsti, ni in ne more biti nobenega dvoma.

Pokazati svojo zavezanost strokovnim in znanstvenim temeljem pri upravljanju z divjadjo; pa želja, da bi slovenska družba lovce začela dojemati kot kompetentne sogovornike, ko gre za vprašanja narave, njenega varovanja, upravljanja z divjadjo in poseganja v zavarovane vrste, sta bistveni ideji in intenciji, ki sta botrovali nastanku ter sta spodbuda pri vztrajanju in izpeljavi vsakoletnega slovenskega lovskega dne, je že uvodoma poudaril prof. dr. Boštjan Pokorny.

Ne glede na vse koronavirusne omejitve in videokonferenčno izpeljavo, ali pa prav zaradi nje!, je letošnji lovski dan, z mednarodno izvedbo in dosegom, s 17 domačimi in 3 tujimi predavatelji, vsebinsko bogat in raziskovalno zanimiv, nedvomno potrdil prizadevanje in zavezanost slovenskih lovcev strokovnosti in znanstvenim pristopom pri svojem delovanju ter pripravljenost deliti to znanje tudi z drugimi akterji ter laično in kritično javnostjo.

Tudi zadovoljstvo obeh, predsednika Strokovno znanstvenega sveta LZS dr. Boštjana Pokornyja in predsednika Lovske zveze Slovenije mag. Lada Bradača ne le z izvedbo, ampak tudi z udeležbo na tem letošnjem sicer virtualnem slovenskem lovskem dnevu, je na nek način zagotovilo, da bo slovenska lovska organizacija vztrajala pri tovrstnih predstavitvah strokovno znanstvenega delovanja in osveščanja tako lovske in strokovne kot tudi laične in kritične javnosti. »Ocenjujemo, da je letošnjemu slovenskemu lovskemu dnevu prisostvovalo okoli 200 udeležencev, kar je več, kot jih je bilo kdaj koli doslej; in je to res več kot odlično,« je ob tem povedal mag. Lado Bradač. Predsednik Strokovno znanstvenega sveta pa je dejal, da ga »še posebej veseli, ker so na celodnevni konferenci s slovenskimi lovci vztrajali tudi tuji udeleženci, lovci in raziskovalci iz širšega evropskega prostora in Balkana«.

Foto: Vlado Jehart

Nekaj pa je ob tem vendarle še potrebno povedati. Ker je letošnji posvet obravnaval problematiko divjadi na nelovnih površinah, kamor sodijo, kot smo že povedali, tudi površine, kjer je iz naravovarstvenih razlogov trajno prepovedan lov na vse vrste divjadi, se zdi malce nenavadno, da že vsaj zato, če o drugih razlogih niti ne govorimo, niso bile prisotne, vsaj mi jih nismo opazili, večje in najbolj kompetentne slovenske nevladne naravovarstvene organizacije.

Med temi smo prav gotovo najbolj pogrešali sicer visoko profesionalno Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, DOPPS, ki je z 42 letnim aktivnim delovanjem v slovenskem prostoru na področju ohranjanja narave ter s svojo znanstveno raziskovalno in naravovarstveno specifiko ter prizadevanji, ogromno prispevalo k dobrobiti, ohranjenosti in obuditvi ter sanaciji marsikaterega slovenskega naravnega habitata. Je pa res, da je ob tem marsikdaj tudi v precej napetih bližnjih srečanjih z lovci. Morda zato sploh niso bili povabljeni na slovenski lovski dan?

»Kje pa! Nasprotno!« takoj odločno zavrne to domnevo dr. Boštjan Pokorny. »Tudi mi smo pogrešali njihovo udeležbo! Bili so povabljeni. Mi si zaradi številnih skupnih vprašanj in problemov prav gotovo želimo sodelovanja z njimi! Vi tudi dobro veste in sami ste bili prisotni, da sva se na zadnjem naravovarstvenem dnevu jeseni 2019 z direktorjem DOPPS dr. Damijanom Dencem, sicer res neformalno, a vendarle, pogovarjala o tesnejšem sodelovanju Društva za opazovanje ptic in Lovske zveze Slovenije. Žal se odtlej ni nič premaknilo v tej smeri. Sem bil takrat tega res zelo vesel, saj sem pričakoval, da se bomo z njimi malce poglobili v vse, kar bi eni in drugi lahko s skupnimi močmi naredili za dobro slovenske narave in družbe!«

Kratek, a zahteven odsek z bolečimi trki in nujnim preseganjem sebe

Seveda teh odsotnosti in zadržanosti tudi ne smemo pretirano dramatizirati in jim po nepotrebnem pripisovati pomenov, ki jih najverjetneje v resnici nimajo. Slovenski naravovarstveni dan je bil leta 2019 tik pred adventom, 13. novembra. Za leto 2020 pa vemo, da se je kar kmalu začelo odvijati v znamenju korone, ki še utečenim odnosom in srečanjem ni naklonjena, kaj šele novim začetkom.

Foto: Ana Ašič

Je pa res, da na drugi strani to, pa tudi lovski dan sam po sebi, ki ima nedvomno vse potenciale, da postane širša in pomembna manifestacija in kraj javnih diskusij o mnogih ključnih in tudi kontroverznih temah slovenske narave in njenih delikatnih stikov z družbo, vendarle spodbuja nekaj razmislekov o komunikaciji med posameznimi naravovarstvenimi protagonisti in prav tako o komunikaciji družbe in javnosti z lovci, še posebej v kontekstu ambicije lovcev, da bi bili v družbi in javnosti bolj prepoznani kot kompetentni sogovorniki, ko gre za naravo, njeno varovanje in ohranjanje.

Da bo slovenska družba, ne le država, ki s tem, kot je videti, vsaj občasno nima večjih težav, ampak tudi neodvisna, laična, kritična in naravovarstvena javnost začela lovce dojemati kot kompetentne sogovornike, da jih bo zares slišala in jim zares verjela, za ta cilj, ki je sicer relativno blizu, čaka slovenske lovce še precej zahteven odsek poti, v bistvu zelo kratek, a bo prav gotovo terjal tudi še kakšen neželen in boleč trk z drugače mislečimi. Pa tudi malce preseganja samega sebe.

Bilo bi sicer prav, kot smo že večkrat zapisali, da bi slovenska najširša, laična in prav tako kritična in naravovarstvena javnost na lovce pogledala z realnimi očmi. Brez pretirano romantičnih predstav in opevanj lovskih praks, a tudi brez obsojanja in radikalnega odrekanja mnogih pozitivnih plati njihove vloge v naravi in družbi.

Slovenska javnost, mediji, politika in tudi nekatere stroke in znanstvene discipline, še zlasti humanistične, bi morali nehati gledati na lovce in lovstvo kot nekaj, kar je, ali povsem nedopustno, nesprejemljivo in izključno slabo; ali pa samo odlično, v vsem sprejemljivo in v vsem dobro; ter se odreči polaroidnim filtrom, s katerimi marsikdaj barvajo slovenske lovce tako, kot jim narekujejo trenutni interesi in razmerja moči.

Lovci pa bi se tudi morali najprej odločno in na celi črti odpovedati takemu »barvanju« in polariziranju. Tako samih sebe kot drugih!

Kompetentni sogovorniki? Kdaj?

Nespametna je družba, ki se ni pripravljena pogovarjati in učiti z ljudmi, ki so domala vsak dan v prvinskem stiku z naravo. A so tudi ti ljudje v naravi prav tako nespametni, če mislijo, da bo vsa družba brez besed gledala in dopuščala, da se s to naravo dogaja vse, kar komu pade na pamet, pa naj to pobarva še s tako »pravičnimi« razlogi.

To si oboje stoji nasproti. Močno in nepopustljivo. In, v resnici, brez možnosti za zmago, ki bi res komur koli lahko prinesla bistveno prednost ali vse tisto, kar si vsak želi. Najmanj naravi.

Foto: Vlado Jehart

Vsi bi pridobili, če bi slovenski lovci z vsem svojim znanjem, izkušnjami, veščinami, sposobnostmi, zavzetostjo, vzdržljivostjo in pripadnostjo naravi, tradiciji in tem krajem zavzeli mesto res kompetentnih sogovornikov, ko gre za vprašanja narave, njenega upravljanja, varovanja in ohranjanja.

A za to se bodo čisto zares, iskreno in brez fig v žepu morali najprej odločiti lovci sami ter z res odprto in odkrito komunikacijo ter z dejanji in predvsem z držo pri najbolj kontroverznih in bolečih posegih v naravo to tudi pokazati.

Dokler gledamo v sezname postreljenih medvedov in vidimo, da so v času od 24. februarja do 26. marca 2021 slovenski lovci in njihovi tuji gostje spet pohiteli in postrelili 112 medvedov, torej več kot polovico zadržanega dovoljenja, med njimi sicer res nekaj 300 kilogramskih »kapitalcev«, a tudi kopico komaj 40 kilogramskih medvedkov in medvedk, vse to preden je Upravno sodišče zadržalo sporno dovoljenje ARSO za odstrel 220 medvedov, je težko kompetentno komunicirati.

Vsako streljanje, naglo pa še toliko bolj, radikalno in ultimativno ukine komunikacijo. Brez komunikacije pa ni sogovorništva. Pri spornih zadevah je še zlasti pomembno, da je to kompetentno. Ko gre za streljanje zavarovanih vrst so te kompetence še posebej delikatne. In težko najdejo sogovornike ter komunikacijsko okolje, kjer vsi po vrsti kar brez besed in brez zadržkov vse to sprejmejo. Tako da res ne bo v teh okoliščinah in okolju ter brez odprte in odkrite samorefleksije povsem enostavno uresničiti ambicije o kompetentni sogovorniški podobi slovenskih lovcev ter njihovo željo po širši sprejetosti te podobe v družbi.

O tem bi zdaj morali slovenski lovci res dobro razmisliti. Odprto, odkrito in brez zadržkov spregovoriti. Tudi o medvedih. In se zares pogovarjati. Tudi s povsem drugače mislečimi. Morda že na naslednjem slovenskem lovskem dnevu!?

Foto: Ana Ašič