Zato se zmeraj znova vračam tja. Zaradi zgodnjih juter, ki se kot najbolj rahel rožni vzdih razlijejo z vzhodnega neba. In večernih zarij, s katerimi v velikem spremenjenju na gori vsak lok in vsak kamen vsak večer znova zažari v srčni ognjevitosti živega svetišča. Zaradi noči pod murvo. Mandrača. In vseh mesečevih šepetov pod pinijo. Zaradi prijateljev. Toplih objemov in poljubov in oči, zaradi katerih ni treba veliko besed in se vendarle srce ob njih veseli in hrani in praznično gosti vse leto: »Tu si!« In potem smehljaj. In objem. Tako močan, da se za trenutek ustavi čas. Več…