KO JE TUDI NAJBOLJ ČRNA ŽIVA. LUNA, KI JE IZGUBILA SPOMIN. »OSLADNO ZELEN CELOFAN«. KDOR SEJE VETER, ŽANJE VIHAR. PREDSEDNIKOVA BESEDA. DOLGA POT DOMOV. IN, NAJBOLJ VARNO OGNJIŠČE.

»Potem pa sem se spomnila še na magični trenutek, ko sem septembra na svetovni razstavi Eno z naravo v Budimpešti pri Poljakih za trenutek dobila na roko prekrasnega sokola brez kapuce, ki me je nekaj časa čisto nepremično gledal v oči in v trenutku, ko sem iz vsega srca silovito pomislila, »koliko svobode je v tvojih očeh, koliko koprnenja po njej, kako iz srca ti jo želim!«, je razstrl krila in želel poleteti. Ob tem je njegov sokolar takoj strogo odreagiral: »Madame, vi tako nanj delujete!« »Zmeraj! In na vsakega!« sem mu takoj rekla, tako da se mu je ob tem oster pogled zmehčal v rahel nasmeh in si je potem vzel nekaj minut časa, da mi pokaže in me pouči, kako je treba ravnati s sokolom, da se s teboj dobro počuti in ne poskuša odleteti. »Mir, gospa, mir, in sproščena, a trdna, mirna roka, nobenih sunkovitih gibov in nobenih čudnih, divjih misli! To je najpomembnejše, če želite, da vam zaupa in ne beži,« je z rahlo hudomušno angleščino razlagal in bil zelo zadovoljen z menoj, ko je videl, kako živo navdušena sem nad univerzalno sporočilnostjo njegovih sokolarskih nasvetov.« Več…