Dragi bralci in bralke, kdo od nas se še ni žalosten, poln bridkosti in grenkobe podal kdaj na kakšno pot? Tudi na novo. Le v sosednjo vas. Mesto. Ali daleč, daleč proč, onkraj obzorja. In od vsega, kar je bilo. Sam. Ali v dvoje. Zmeraj pa, morda res z nevidnim in neslišnim, a vendar vse prežemajočim koprnenjem po tem, da bi tam vendarle našel odrešitev. Zatočišče za razboleno dušo. In ranjeno srce. Nekoga, ki bi s spokojno, mirno in ljubečo roko blagoslavljal in lomil z nami kruh vsakdanjega življenja in resnice. Več…