»Draga Ana, hvala. Most je prelep v tem zalivu, kjer vlada popoln mir. Most ni bahat in je podrejen prostoru.« Tako se je 29. julija ob spojitvi Pelješkega mostu inženir Marjan Pipenbaher na moj pozdrav in čestitko odzval in javil s kratkim sms sporočilom iz Malostonskega zaliva. »Enkrat po 5. avgustu ga bom, upam, videla,« sem odgovorila in pomislila, kako me res zanima, kaj se je v resnici z njim zgodilo v tistem občutljivem morskem prostoru. Se mu je most res podredil? Se je skoraj dva in pol kilometra dolga mega konstrukcija v resnici zlila z okoljem? Kaj čaka tiste, ki tu živijo, delajo in so se vsak dan znova, tudi večkrat dnevno primorani voziti sem in tja? In vse druge popotnike? Kaj se bo zmeraj znova vtiskalo in pisalo v naš spomin, v naša doživetja in v življenje samo? Kaj nas bo v resnici spremljalo na naših poteh? Na počitnice? In s počitnic? Kakšna slika? Temna? Ali svetla? Brutalna? Ali poetična? Dobrih deset dni kasneje, malo pred peto uro zjutraj 9. avgusta, sem ga v porajanju jutranje zarje, še vsega ovitega v mehko modrino zgodnjega dne, nenadoma zagledala pred seboj. »A vidiš to!?!« V sinovem nenadnem zaviranju na magistrali in besedah, ki so prehitele moje, je bilo vprašanje. A tudi vsi odgovori. Meni. In vsem. Več…