Et in Arcadia ego. Tudi jaz sem bila v Arkadiji. V deželi neskaljenih časov, ki so se počasi in srečno kotrljali čez položne obronke življenja. V dneh, ko se je to šele začelo. In je bilo zato svetlo in neustavljivo. In je vsako jutro na novo vcvetelo z bujno razprtim upanjem in spoznanji in sanjami, ki so se razpenjale čez nebo in zemljo. Sijoče in sinje in modre so prinašale v lesketavem loku, pod katerim je bilo še vse mogoče, zmeraj nove lahkosrčne odgovore, svetlobo in uteho. Tudi jaz sem v toplih poletnih dneh izbirala nemirne sončeve sledi in po njih hitela v gosto zelene sence za en sam pogled na opojno dišeče kaplje ciklamnih cvetov sredi pisanega listja, za en sam dih v srce segajočega vonja. Bilo je vse to. Nekoč. Tri drobcene živo vijolične ciklame in en temno zelen list. Ja, tudi jaz sem bila v Arkadiji. Več…