KAKO JE ŠTIRI IN POL KILOGRAMSKI MEDVEDJI DOJENČEK NA KOČEVSKEM »NAPADAL DOMAČE ŽIVALI IN LJUDI« IN »SKRIVAJ« MOČNO DVIGNIL NA NOGE LOVSKO IN NELOVSKO JAVNOST! PA NJEGOV, PRAV TAKO UMORJENI, PET KILOGRAMSKI MEDVEDJI »SOBRAT« S KOZLEKA TUDI!

Mucke ubijajo, mar ne, bi nenazadnje lahko naslovili to dogajanje, ki je sicer morda v luči grozodejstev, ki smo jim ta trenutek priča na Bližnjem vzhodu, za koga morda celo »efemerno«, a je v resnici daleč od tega; in obenem mnogo bližje, celo nevarno blizu klavnici, ki jo tam gledamo. Ko ljudje izgubijo dostojanstvo, se začne genocid, smo lahko te dni v Delu prebrali razmišljanja bolgarskega režiserja Stefana Komandareva. To v enaki meri velja za tiste na Bližnjem vzhodu, na Krimu ali v slovenskih gozdovih. Kaj lahko drugega ob zverinskosti pobijanja najbolj nebogljenih človeških in medvedjih mladičev rečeš drugega!? Res, moraš biti, ne le brez vsake človečnosti in brez srca, ampak tudi popolnoma brez vsakega dostojanstva, da brez zadržka dvigneš roko nad tako nebogljeno bitje in preliješ njegovo kri, utrneš življenje, ki se je komaj porodilo, uničiš, razstreliš, pohodiš upanje, ki ga je njegova živost prinesla na svet. Več…