Danes je svetovni dan Zemlje, karkoli že to pomeni. Mediji in neskončno institucij vseh vrst in svetovni splet in sploh vse, kamorkoli se obrneš, povsod se bleščijo visoko leteče misli o pomenu skrbi za naš planet in naravo in za vse, od česar je odvisno naše življenje na Zemlji. To je ta dan. Že desetletja je tako. Devet tednov in pol, smo pred dvema letoma ugotovili v naši istoimenski zgodbi, je od marca do konca maja samih spomladanskih praznikov narave; potem pa seveda znova in naprej, novih devet tednov in pol čez poletje in v jesen. Osveščanje o pomenu in skrbi za okolje in naravo je seveda dragoceno, koliko pa je ob vseh, za vse to govorjenje vsako leto potrošenih milijonih dejansko narejenega za naravo, njeno resnično ohranjanje in s tem tudi naše življenje v njej, pa je in ostaja velika enigma globalnega sveta. Natanko pred dvemi leti je naše življenje zelo rigidno determiniral koronavirus; in, nam ga v bistvu še zmeraj. Le da bolj prikrito in »utopljeno« v drugačne politične intencije. Dva dni pred volitvami, ob katerih se je letos očitno »odpeljalo« tudi ljudem, za katere smo verjeli, da njihova razsodnost vendarle ne bo klecnila pred ničevostjo lažnih obljub in lastne narcisoidne nečimrnosti, lahko vidimo onesnaženo Sočo in pozive k intenzivnemu streljanju divjadi in zavarovanih velikih zveri, ter nesporno dejstvo, da ni nikjer, v nobeni politični opciji, ne levo in ne desno, najmanj pa tam, kjer se deklarirajo »zeleno«, nobene resne, prave, resnične in zrele politične misli in vzdržnostne zavzetosti za iskreno in odgovorno varovanje okolja in narave in našega življenja z njo. Ja, z njo! Z naravo! In ne nad njo! Naj še tako mislimo in verjamemo, da jo je mogoče odnesti brez posledic, pa naj ravnamo z naravo kakor nam pade na pamet, je vendarle res, da tako, kot ne more ona odkorakati iz patologije, v katero smo jo potegnili; se tudi mi ne bomo rešili iz uničujočega vrtinca, če ne bomo zares in složno rekli zlorabi narave ne! Več…