»Omejenci ali pa manipulanti in pokvarjenci ter politkriminalni hlapci in služkinje ter vse v enem, ki to govorijo, imajo očitno grandiozno psihopatsko motnjo, ali kakorkoli se že temu reče, pač tako, kot se sicer obnašajo na mednarodnem parketu, ko kot čivavce lajajo in tekajo za vsemi, misleč, da so nemške doge; in si zdaj umišljajo, da koga v tujini v resnici zanima dogajanje v tej od boga pozabljeni podalpski polit kriminalni greznici, po kateri maloumne princese slovenskega političnega podzemlja plešejo v živo rdečih štiklih tako, kot na frulice špilajo njihovi »bossi«, bebavo blebečejo vse, kar jim napišejo na listke in potem trobezljajo v mikrofone take kapitalne neumnosti, da se v centru prestolnice celo ulični kužki, ko to slišijo, mečejo ob tla in butajo z glavo ob kandelabre; politične puhloglavke in kokete pa ob tem še kar šobijo živo rdeče našminkane ustnice, dramatično čofotajo po tej gnojnici in se ob vsem smradu, ki ga skupaj s svojimi kulisnimi in zakulisnimi pajdaši dvigajo, še kar veselo pretvarjajo, da so prelesten okras na čokoladni torti, ne pa le našminkane in v drage cote zakamuflirane »kokoške na gnoju«, ki jih je »petelin« sicer že čisto skljuval in oskubil do gole šiške, one se pa še kar stiskajo k njemu. Avše!«
Foto: Ana Ašič
Piše: Ana Ašič
Foto: Ana Ašič
Naslovna fotografija: Ana Ašič
DONACIJA SIC!
Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 OTP BANKA d.d. Namen nakazila: DONACIJA SIC! Koda namena: CHAR
Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete in nas pri naših prizadevanjih za izvirno, angažirano, kritično, pristno, profesionalno in etično ter zares neodvisno in nepridobitno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni! HVALA!
16. marec 2026
Morala bi še zmeraj počivati in misliti predvsem na svoje zdravje in srce, a mi že teden dni, od prejšnje nedelje in osmega marca ne da miru nekaj misli, ki jih je prebudil prav praznik žensk in vsak dan za tem, ki je vsak posebej dan za dnem spet prinesel nove in nove potrditve, da so tisti, ki že osemdeset let v resnici ne prenesejo, da bi še kakšni drugače misleči (kolikor jih pač v resnici sploh je!) pokazali, kaj bi bilo dobro za Slovenijo in slovenske državljane, torej, kot je videti, so prav ti v strahu pred porazom že zdavnaj pripravili banalni, a preverjeni, scenarij o »tujem vmešavanju« v slovenske volitve, pri čemer jim je v tem manipulativnem stampedu nekih nedokazanih polresnic popolnoma vseeno, če se pred pronicljivimi, kritičnimi, inteligentnimi, poštenimi in komunikacijsko izkušenimi državljani kažejo v izjemno delikatni in manipulativni, naravnost nori luči In to celo pod krinko 8. marca, na kar, priznam, sem ne le poklicno, ampak tudi osebno še posebej občutljiva.
Prav ta datum in ta dan je namreč zame že četrt stoletja precej drugačen kot za mnoge ženske tega sveta. Natanko 25 let je bilo namreč 8. marca letos, kar je moja hči Lili prišla na ta svet in odšla z njega prav na »dan žena« leta 2001. Ob tem, da mi je bila, hvala večnemu bogu, naklonjena neizmerna milost, da je po hčerinem odhodu moje življenje razveselil, razsvetlil in popolno osrečil še prihod sina, je življenje s hčerko »tam, daleč« vsaj na trenutke, zmeraj pa na ta dan, vedno znova zame tudi svojevrsten čustveni, duhovni in dušni izziv.
To je že četrt stoletja zame vedno dan za mir, za spokojnost, za tišino, iz katere potem curljajo spomini, podobe in misli, pa mnoge izrečene in neizrečene besede hčerki, ki se pretakajo med tu in tam. Od tega kotrljanja sem in tja se ostro nazobčani robovi bolečih spominov počasi brusijo v mehkobo, ki jo prinašata čas in pomirjenost z usodo in vsem, kar je bilo in je imelo priti v življenju, obenem pa se mednje zadnja leta, še posebej pa letos, vedno bolj vpletajo tudi misli o tem, ali bi bilo moji hčeri danes, pri njenih 25 letih kaj lažje in lepše, kot je bilo meni.
Žal, moram v nasprotju s tem, kar sem pri svojih 25 letih, konec osemdesetih, leta 1989, že živela in mislila in verjela, kako bo čez več kot 35 let v tem prostoru in sploh na tem svetu, zelo realno napisati, da bi obe s hčerko v kakšnem mirnem pogovoru ob kavi danes najverjetneje soglasno prišli do zaključka, da je bilo meni pri mojih 25ih, pa to brez vsakršnega sentimentalnega poveličevanja nekih »dobrih, starih časov«, ki so itak iluzija; in kljub vsej turbulentnosti konca osemdesetih in devetdesetih, vendarle lepše in lažje, kot bi bilo moji hčerki danes.
Nikakor se ne mislim na tem mestu spuščati v kakšne poglobljene komparativne analize med nekdanjim in sedanjim časom, saj to ni bistveni namen teh vrstic, poleg tega v tem trenutku tudi kaj veliko moči za to nimam, saj me, kot že rečeno, zadnje tri mesece, še zlasti pa zadnje štiri tedne precej »intenzivno« zaposlujeta zdravje in srce, zaradi česar se tudi tako redko oglašam.
»Leta ste študirali, delate kot nori, pa ste še vedno revni!?«
A ko sem prav na osmo marčevsko nedeljo zvečer tako, sicer bolj mimogrede, med utrujenostjo in počitkom, v filmu »Maria Montessori« poslušala dialog med francosko pevko, mamo prizadete deklice in med glavno junakinjo, eno prvih Italijank, ki je diplomirala medicino, zdravnico in pedagoginjo, danes znano kot eno največjih reformistk evropskih izobraževalnih in pedagoških prijemov in praktik, ki se leta 1900 z očetom svojega dveletnega sina ni želela poročiti, ker jo je bilo strah, da bo na osnovi »zakona«, morala za zmeraj nehati delati to, kar jo je srčno veselilo; ker pa se ni poročila, je morala pristati na to, da je bil otrok v reji, zaradi česar je bila nesrečna in si je želela sina vzeti k sebi, ob čemer ji je Francozinja odločno svetovala: »Najemite stanovanje in varuško in pojdite po otroka!« »S čim bom pa to plačala?« je vprašala Italijanka. Francozinja pa: »Menda kaj zaslužite!?« »Moje delo tu ni plačano,« je povedala zdravnica. »Se šalite!?« je bila šokirana pevka. »Ne, samo Giuseppe prejema plačo,« je bil skromen odgovor, ob katerem se je Francozinji kar malo »snelo«: »Trapa!« je kar planilo iz nje, »Leta ste študirali, delate kot nori, pa ste še vedno revni!? Res ste trapa!« je ponovila, ko se je izkazalo, da je bilo to zastonjsko delo leta 1900 v Rimu samoumevno, ker je bila dr. Maria Montessori pač ženska ter je bil potemtakem plačan le njen partner in direktor javnega zavoda, v katerem pa se je prav ona noč in dan najbolj razdajala za otroke s posebnimi potrebami!
No, ko sem vse to zaslišala in uzrla pred seboj te besede in z njimi povezana dejstva v vsej pomenski brutalnosti, so se pred mojimi očmi neverjetno živo in jasno zvrstili vsi prizori, izjave, namigi in nasveti zadnjih nekaj let, v katerih so mi bolj ali manj dobronamerni sogovorniki kar direktno ali pa bolj »sofisticirano« in med vrsticami skušali dopovedati, da pravzaprav vsa ta dolga leta zastonjskega dela, tudi najbolj zahtevnega uredniškega in preiskovalno novinarskega izključno o zadevah javnega in skupnega pomena, zame pravzaprav ne more in menda tudi ne sme biti problem, saj da imam vendar moža, ki ima službo in menda lepo povprečno plačo, tako da je po njihovem in v njihovih očeh čisto ok in prav, da moje delo ni plačano.
Tista, ki ima moža, pa tudi, če ga nima in zelo dela s svojo glavo, naj to počne zastonj?! Tista, ki uslužno služi »tapravim« pa naj čim manj dela in čim več zasluži!
Pri tem je najbolj zanimivo in »lepo«, da to večinoma niso prebliski kakšnih zadrtih konzervativcev, ki so, tisti najhujši med njimi, tudi zelo svojega denarja vredni, ampak so to praviloma »cvetke« njihove nasprotne, »liberalne« strani, med katerimi so celo taki, ki so v iztekajoči »konstelaciji« na kar visokih položajih. Kar je po svoje seveda razumljivo, saj je prav takim očitno še posebej jasno, kako nujno in prav je, da za nepokorljivo novinarsko in uredniško delo nisi plačan! Še posebej, če nos vtikaš v štiri totalno »zaprte« sfere oziroma odprte le za »posvečene«: energetiko, lovstvo ter naravo, okolje in prostor; pa še v medije in novinarstvo, kar pa je »od nekdaj« itak čista ekskluziva za tiste res najbolj »taprave«! https://anaasicsic.com/2025/04/06/slovensko-novinarstvo-v-vrtincu-ultra-in-ekstra-pretiravanj-norosti-grenkobe-in-bolecine-kolaborantstva-aranzerstva-hlapcevstva-in-pogoltnosti-ter-sindroma-civave-pa-tudi-nezamenljiv/
Zato je seveda prav, da se vse takšne finančno in preživetveno onemogoči. To je pač preverjena praksa, ki zagotovljeno deluje! To se veliki večini »poklicanih« zdi povsem samoumevno in prav.
Tako kot se jim očitno zdi prav, da se nadvse dobro plačuje delo, še bolj pa preplačuje milijonske in deset in sto milijonske posledice dela in odločitev njihovih političnih nimfomank in »obešalnikov« za obleke, ki bi jih prav ti frajerji, ki opažajo, da imam moža in lahko zato delam zastonj, lahko in morali zaradi milijonskega oškodovanja države, torej, prav vse te rokovnjačke na visokih petah, ki imajo ene sicer res vzdrževane lubčke, kar jih tudi kar nekaj stane, večina pa vendarle može, ki zelo dobro zaslužijo, morali že zdavnaj spraviti »na varno«, pa če so to milijonsko oškodovanje povzročile iz sprevrženosti ali pa iz naivnosti in nevednosti! Saj so polnoletne, ne!? In nobena, kolikor vemo in imamo informacije v našem uredništvu, zaenkrat nima odločbe o opravilni nesposobnosti! Torej!? Kaj čakaš »paša«? Kaj stojiš?! Aja, saj res, le kaj tako butasto sprašujem, saj se vendar ve, da so navodila ravno nasprotna!
Foto: Ana Ašič
Jasno, ko so pa vendar prav te politične frajle in povzpetnice tako pripravne in fajn za kakšne aferice, s katerimi začneš še posebej v predvolilnem času z vsemi prsti na rokah in nogah spet kazati na nasprotnika in s strahom ščuvati ljudi proti drugi strani, ali kot je pred dnevi efdevejevski profesor lepo v enem stavku razkril bistvo vsega, kar in za kar se dogaja z razvpitimi »prisluhi«, ko je posvaril, da se bodo take stvari v primeru zmage opozicije dogajale vsem državljanom! Ej, ej, doktor, a bi lahko še bolj prozorno in bolj nizkotno!? Le tako naprej! Da bodo končno tudi največji nejeverni Tomaži spregledali in začeli verjeti stari modrosti, da medtem ko s prstom kažeš na drugega, v bistvu vsaj trije prsti razkrivajo resnico v nasprotni smeri!
»Tako je to, ko se gremo mi zares!« In, za nas, državljane in davkoplačevalce, so pomembne in relevantne le vsebine!
Pa zakaj sploh toliko norenja zaradi teh posnetkov!? Saj vendar razkrivajo samo to, kar vsi, prav vsi že zelo dolgo vemo. Zdaj pa je na posnetkih nekaj, iskreno povedano, v primerjavi z vsemi razsežnostmi tovrstnih praktik na Slovenskem, še relativno milo »venmetanje« nekih prepotentnih frajerk, ki očitno niti toliko poslovne prebrisanosti nimajo, da bi vsaj malce kontrolirale svoje narcisoidno »goflanje« in bi bile vsaj osnovno previdne na prvem? sestanku s popolnimi neznanci (ali pa v resnici z znanci!?!). Poleg tega se razno razni protagonisti in njihove frajle že leta tudi sicer in detajlno ne trudijo pretirano, da bi prikrili vse te svoje vidne in nevidne vezi in rabote.
Tako da sploh ni treba, da si dolgoletni specialist za naravo, okolje in prostor, saj so novice, ki jih vsakodnevno lansirajo, pa odločitve, ki jih sprejemajo, pa posledice, ki jih potem vsi čutimo, vendar jasne in povedne, da bolj ne bi mogle biti!
Kot poje Pero Lovšin: »Ena levo, druga desno, tako je to, ko gremo mi na ples! Ena spodaj, druga zgoraj, tako je to, ko se gremo mi zares!« In prav to je pač vsa »modrost«, poanta, esprit in modus operandi trenutne slovenske politike, energetike, državnega kapitalizma in lokalnega ter nacionalnega šerifovanja.
Je sicer tukaj nekaj nians in tudi pri teh posnetkih, ki tako sijajno služijo oziroma ga trenutno vladajoči z največjim veseljem in zadovoljstvom obračajo v spretni špil »velike žrtve«, gre vsaj za dve vzporedni stvari.
Eno so posnetki nekdanje generalne sekretarke vladajoče stranke, kjer je, zanimivo, slišati predvsem in samo njen glas med telefoniranjem, kot se zdi iz konteksta, v avtu. Se pravi, da se je snemala sama ali pa jo je res snemal nekdo z njenim soglasjem ali v skrajnem primeru morda res brez njega, ali pa samo pač v kontekstu zaščite varovanih oseb, odvisno od tega, čigav avto je vozila in iz katerega avtomobila je telefonirala. Morda je vmes res tudi kakšen »tester« Pegasusa, ki so jih menda pred leti Izraelci delili naokoli po nekaterih evropskih »ministrstvih« ali pač stare, dobre, tisočkrat preverjene prakse »najboljše sdv na svetu«, jasno, v »najlepšem mestu na svetu«. Pa to ni niti toliko pomembno, kot je zanimivo, da so posnetki naloženi na FB profil v Severni Makedoniji. In nekdo v naši državi in zakulisju trenutno še vladajoče garniture zelo, zelo dobro ve, kaj to v resnici pomeni in, kako ljuba mu je ta »destinacija«.
Je pa nenazadnje tudi to za javnost, davkoplačevalce in volivce v resnici popolnoma irelevantno! Za vse nas, ki te ljudi in njihove rabote ter njihove »igranke« plačujemo, so v resnici pomembne le vsebine!
Punce imajo slovensko energetiko očitno v »malem prstu«! In prisluhi v slogu »nič novega«!
Te pa so zanimive tudi v kontekstu »energo« prisluhov! To je pa druga vzporedna zgodba. Kako sta obe samozavestni »brihtnici« v lakastih salonarjih najprej zagazili v najbolj blatno »močvaro«, potem pa se iz nje nadvse živahno pognali še na tanki led! Adrenalinki? Ali kaskaderki? V čigavem filmu v resnici!? V vsakem primeru vrhunsko! In, hvala bogu, da sta bili obe »lepotici« tako prostodušno zgovorni!
Ampak, ali je v teh prisluhih sploh kaj, česar še nismo razbrali iz samega dolgoletnega vsakodnevnega dogajanja na Slovenskem!? Poleg tega pa, kakršnokoli smiljenje je povsem nepotrebno! Dekleti imata svoje »botre«, zaščitnike, mrežo, pa polne malhe denarja in bogve čega še vse, tako da, zaradi svoje nediskretnosti niti poslovno ne bosta plačali kakšne posebne cene. Nasprotno! Še dobro plačani in nagrajeni bosta nazadnje, ko pa vse to zdaj pride tako prav! Predvsem pa, obe, prav tidve! sta že pomagali pridobiti milijončke na Litijski in, bogve, še kje!?, tako da, gospodje tega gotovo ne bodo pozabili! Saj menda ne misli kdo, da je vseh skoraj osem milijonov evrov dobil uradni prodajalec tiste steklene podrtije!? Eden po eden gre takole milijonček v takih primerih na vse strani, kakšen pa tudi z Jurijem Murijem v tople in južne kraje, ne!? https://anaasicsic.com/2024/01/19/pravosodno-ministrstvo-s-podna-v-podzemlje-ali-prekletstvo-ljubljanskih-sodnih-palac-pred-27-leti-tedanji-ministrici-ni-bilo-do-javnega-natecaja-za-vezani-posel/
Zato pa, oprostite, državljani, bedaki, če boste nasedli temu preusmerjanju pozornosti in metanju peska v oči s floskulami o umetni inteligenci, »fejkanju« in tujem vplivanju na volitvah!
Ne na čokoladi, »kokoške na gnoju«, ki jih je »petelin« skljuval do gole šiške! One se pa še kar stiskajo k njemu! Avše!
Omejenci ali pa manipulanti in pokvarjenci ter politkriminalni hlapci in služkinje ter vse v enem, ki to govorijo, imajo očitno grandiozno psihopatsko motnjo, ali kakorkoli se že temu reče, pač tako, kot se sicer obnašajo na mednarodnem parketu, ko kot čivavce lajajo in tekajo za vsemi, misleč, da so nemške doge; in si zdaj umišljajo, da koga v tujini v resnici zanima dogajanje v tej od boga pozabljeni podalpski polit kriminalni greznici, po kateri maloumne princese slovenskega političnega podzemlja plešejo v živo rdečih štiklih, tako kot na frulice špilajo njihovi »bossi«, bebavo blebečejo vse, kar jim napišejo na listke in potem trobezljajo v mikrofone take kapitalne neumnosti, da se v centru prestolnice celo ulični kužki, ko to slišijo, mečejo ob tla in butajo z glavo ob kandelabre; politične puhloglavke in kokete pa ob tem še kar šobijo živo rdeče našminkane ustnice, dramatično čofotajo po tej gnojnici in se ob vsem smradu, ki ga skupaj s svojimi kulisnimi in zakulisnimi pajdaši dvigajo, še kar veselo pretvarjajo, da so prelesten okras na čokoladni torti, ne pa le našminkane in v drage cote zakamuflirane »kokoške na gnoju«, ki jih je »petelin« sicer že čisto skljuval in oskubil do gole šiške, one se pa še kar stiskajo k njemu. Avše!
Foto: Ana Ašič
Ki očitno res mislijo, da smo tudi vsi drugi ves čas zadeti ali pa enako slaboumni in verjamemo, da bo nek prekaljen politik, pa naj nam še tako ni všeč, tako nor, da bo sredi udbovske »Meke«, kakršna je slovenska prestolnica, na svoj sedež stranke »vlekel« neke tuje obveščevalce! No, če je, oziroma, če bi res bil tako nor, potem sta pa za to res lahko samo dve razlagi, ki pa absolutno presegata okvir te zgodbe; pa tudi le ena posledica.
A je vendarle preveč pomislekov v vsej tej zgodbi, ki nam jo tako lepo pripravljeno in zapakirano že spet prodajajo tako ekspresno in »na hitro«. Da niso bili ti obveščevalci v resnici dogovorjeni z nekom drugim? Je res nenavadno, s kakšno lahkoto se je del »vlade« odpovedal tožbi proti Izraelu; za koalicijski partnerici, ki sta ves mandat požirali ni da ni kaj vse, bi pa bilo morda tudi dobro, da se počasneje in manj zaletavo mečeta ven z izjavami za javnost, da ne bosta izpadli kot pri tistih včerajšnjih aktivistovih »jajcih« v Savskem naselju, za katera se je izkazalo, da z njimi dva mulca že več kot mesec dni kar tako iz razposajenosti in objestnosti presenečata Savčane na najbolj različnih lokacijah, stanovanjih in oknih; vladajoči pa v vik in krik, kaj počne opozicija! Saj to je do konca noro! Histerično! Bilo bi celo komično! Če ne bi bilo to v resnici do konca svinjsko manipuliranje javnega mnenja!
Tej, kot se zdi, ljubiteljici tiskovk, bi pa tudi res najraje rekla: »Daj, rdečelična punči, ne da se mi niti omenjati tvojega imena, to me je pač naučila tvoja opcija, ki tako z menoj dela že leta, nehaj mene in slovensko javnost klistirat s takšnimi nebulozami! Pa kje misliš, da si!? Da je res vse to tu tvoje!? Da imaš ti in tvoje zaledje eno edino zveličavno in ekskluzivno pravico do tega (političnega) prostora!? Vzemi se že v roke in preden iščeš »iver v tujem očesu, izderi bruno iz svojega«! Odpni zlato verigo neusahljivih pritokov denarja iz tujine!, na katero so te pripeli, in najprej z nekajletnim poštenim pro bono delom poskrbi in izgradi spet svojo verodostojnost!«
Res, se namreč človeku nevarno dvigne pritisk, ko te take skušajo dan za dnem imeti za norca! Oziroma, to že leta počnejo! Te in njim podobne odločajo o naši sedanjosti in prihodnosti! Ja, in vehementno vse vedo o preteklosti! Take mojemu uredniškemu in preiskovalno novinarskemu delu o naravi, okolju in prostoru odrekajo javno pomensko relevanost ter že leta sistematično prezirajo naš izvirni, angažirani, kritični, samonikli, nepodkupljivi, neprofitni spletni portal v kontekstu pluralnosti in raznolikosti slovenske medijske krajine, ki si jo očitno razlagajo, da je to takrat, ko čim več ali pa kar vsi »različni« mediji mislijo popolnoma enako in eno, in, jasno, izključno tako, kot je všeč njim in tistim, ki so nje nastavili. Skratka, videti je, da je zanje »raznolikost«, ko je čim več samo »naših«!
To so res intelektualne, duhovne in emocionalne ubogice, ki bi jim sicer verjetno res težko namenjala kakšno resno besedo, če ne bi bile tako nevarno vpletene v kriminalne svinjarije, ki dan za dnem najbolj brutalno krojijo naša življenja! In če ne bi bile za to svinjanje ene tako odlično plačane iz našega skupnega denarja; druge pa iz denarja, ki priteka iz tujine! Od koga že!?
Packe! Umazane pokvarjenke! Ki nam vsem s svojimi suflerji najbolj brutalno določajo življenje in bi nam rade še naprej!? Opolzke politične reve in spletkarke, ki složno s svojimi »mentorji« delajo vse za vladavino polit kriminalnega enoumja, zakamufliranega v vrednote, ki so jih prav oni že zdavnaj onečastili in poteptali; in mislijo, da ljudje tega ne vidijo in še niso spregledali, ob vsem njihovemu šemljenju v stare cape, ovešanju s šmajserji, nabojniki in pištolami ter skrunjenju in brezsramnemu posipavanju z zvezdami, v katere so nekoč eni res iskreno verjeli, da prinašajo boljše čase za vse; one pa se s tolovaji, ki jih vodijo, vsaj dvakrat na leto hinavsko klanjanjajo pred spomeniki preteklosti, s čimer ta kriminalno politična združba sramoti in degradira vse, kar vendarle plemenitega in bolečega mnogi od teh spomenikov predstavljajo ter pričujejo.
Imajo res srečo, da je večina resničnih prvoborcev že zdavnaj na drugem svetu in lahko tako brezskrbno pletejo svoje laži in manipulirajo s svetinjami, za katere pa so mnogi oni res dali življenja!
In ne zdaj meni očitat vulgarnosti, ker samo s pravimi besedami poimenujem stanje in dogajanje, ki se ga ta kamarilja gre! Oni so s svojim brezsramnim skrunjenjem vseh svetinj, brezskrupuloznim vsiljevanjem enoumja in najbolj brutalnim bojem za oblast vulgarni in umazani do konca in čez!
Ja, gre za kriminalne združbe! Ki pa so tu že leta, desetletja! In ne le teden pred volitvami!
Kakšna bedna kriminalno politična tolpa se je res polastila Slovenije! In ne pišem tega zato, ker je pravkar opozicijski prvak to začel oznanjati na vse pretege! Dobro jutro! Po toliko letih!?
Zdaj, teden, dva pred volitvami, spet vsi z vseh strani to vidijo in se zaklinjajo, kako bodo temu naredili konec. Ko pa so se že pred leti in leto za letom dogajale takšne »politkriminalke«, pa lepo nasmeški, pa rokce za Teš 6, pa obračanje vstran ob Nuk 2.
Foto: Ana Ašič
»Kaj se greš, da pošiljaš v kabinet predsednika vlade taka vprašanja o Nuku, saj veš, da je zdaj prioriteta Teš 6«, me je, ker sem ob preiskovalni zgodbi o zlorabah ob načrtovanju nove Narodno univerzitetne knjižnice poslala nekaj novinarskih vprašanj sedanjemu opozicijskemu vodji in tedanjemu predsedniku vlade, leta 2012 pri Robbovem vodnjaku med popoldanskim sprehodom kar na ulici energično napadla ena kabinetska tajnica, ki je očitno prebrskala vse, kar je bilo naslovljeno na premierja, a je kar leta in leta ostajala tam pod različnimi predsedniki vlad, dokler je prva premierka ni pogruntala in prestavila nekam v arhiv na ministrstvu za kulturo.
Že zgrajeni in s težavo delujoči Teš 6 in, hvala bogu, še vedno nezgrajeni Nuk 2 https://anaasicsic.com/2019/11/30/usodna-razpotja-na-sticiscu-carda-in-decumanusa-k-simbolu-zlorabe-ali-k-simbolu-resnice/ sta samo dva primera kapitalnih državnih politično kriminalnih prevar in zlorab iz prejšnjega desetletja, pri katerih sta leva in desna politika z roko v roki sodelovali. Tako kot sta složno sodelovali še pri marsikateri okoljski in prostorski kontroverznosti, da o uničevanju narave, lomastenju po gozdovih in krvoločnem pobijanju divjadi in velikih zveri niti ne govorimo.
Da se razumemo, ni problem v tem, da so levi in desni sodelovali, nasprotno, hvala bogu, kvečjemu želeti si je čim več konstruktivnega in konsenzualnega delovanja vseh političnih opcij v dobro državljanov; problem pa je, da so sodelovali v barabijah!
Z verige strgan plenilski esprit, ki vodi vse stvari, jih prireja in oblikuje ter obrača sebi v prid, drugim in skupnosti pa v škodo in opustošenje!
Eden okoljsko najbolj eklatantnih primerov pa so seveda poskusi brutalnega uvajanja obnovljivih virov energije in s tem povezana erozija okoljskih varovalk že med prejšnjim ministrovanjem na okoljskem ter na infrastrukturnem ministrstvu, kjer se je zagnano pripravljalo podlage za umeščanje »sončnic« in vetrnic v slovensko naravo in prostor, kar pa je v sedanjem, iztekajočem vladnem mandatu eskaliralo čez vse mere vzdržnega in pripeljalo tudi do kriminalnega fiaska in zlorabe davkoplačevalskega denarja, spet v milijonih!, s postavitvijo smetiščne nedelujoče vetrnice v občini Loški Potok.
Ko je namreč sedanja liberalna vlada razmontirala ministrstvo za okolje in prostor ter iz narave naredila le še »naravne vire«, ki se jih pač eksploatira po volji tistih, ki so jim primarni kratkoročni zaslužki, za dolgoročne posledice pa jim je manj mar kot za lanski sneg, kar enako velja za prostor; okolje pa podredila energetiki na novonastalemu ministrstvu za okolje, podnebje in energijo, se je začel okoljski in energetski stampedo domačih in mednarodnih luftarjev in polit kriminalnih združb na slovensko naravo, okolje in prostor, ki mu ni videti konca: brezskrupulozno nadaljevanje s kanalom C0 in ogrožanje pitne vode v prestolnici, državni prostorski načrti za umeščanje vetrnic v naravno, okoljsko, prostorsko najbolj dragocena in fragilna območja, kjer so povsod in do zadnjega prizadeti prebivalci proti takšnemu uničenju in degradaciji njihovega bivalnega okolja, podivjana politika, interesi in kapital pa ne odnehajo v grabežljivi gonji za evro subvencijami, ki napajajo takšne luft projekte in vodijo v nepovratno uničenje vsega, kar je kaj vrednega na Slovenskem; potem so tu še številni smetarski mafijski posli, pa sežigalnica v Ljubljani, za katero je vsa zdravstvena stroka enotna, da je v že tako onesnaženi in neprevetreni kotlini s tako visokim deležem delcev PM10 in PM5 sežigalnica takšnih dimenzij povsem nesprejemljiva. Na več strani bi ne mogli spraviti vsega, kar je na področju narave, okolja in prostora narobe na Slovenskem in to povsod: od prestolnice do zadnje najmanjše vasi najdlje od nje.
Tako da zadnja leta isti plenilski, manipulatvni, brezskrupulozni esprit vodi vse stvari, jih prireja in oblikuje ter obrača sebi v prid, drugim in skupnosti pa v škodo in opustošenje najbolj elementarnih vrednot za človeka vredno življenje in bivanje.
Podzemlje, obrnjeno navzven! In kriminalci, ki kriminalizirajo državljane!
Septembra 2020 smo se v tem smislu na našem spletnem portalu razpisali o moči surovega podzemlja, »ki se ga na Slovenskem vse prepogosto premilo poimenuje »omrežje«, »globoka država«, »strici iz ozadja«, tudi »politično podzemlje«, »stare sile« etc., kar pa je v resnici zgrešeno in zavajajoče, saj se s tem temu podzemlju zavestno jemlje, sofisticira in z »nečim več« mistificira njegovo brutalno kriminalno bistvo.
Seveda je res tudi vse našteto. A politika je tu le ena dimenzija. Ta ima v tem podzemlju sicer glavno vlogo, nenazadnje ga omogoča in legitimizira prav ona. Vendar se v teh procesih pojavlja v različnih transformerskih in sublimacijskih podobah. Je obenem ujetnica tega kriminala, a se mu s fantazemsko naslado tudi predaja.
Pa tudi z ledeno premišljenostjo. Pri čemer je v veliki meri še zmeraj tudi glavna iniciatorka in generatorka ideološko nastrojenih impulzov, ki, organizirani v nekakšna tajna društva PGC – kakšen neizmeren vir navdiha je že desetletja ta zgodba! – pod krinko zbiranja risalnih žebljičkov, namesto nekdanjega brutalnega političnega totalitarnega nasilja poskuša doseči iste cilje z ekonomsko prevlado, uzurpacijo in nadzorom financ, ter posledično odmerjanju in metanju drobtinic za lojalnost in preživetje po njeni presoji.
Foto: Ana Ašič
Tu se zmeraj znova podzemlje in konkretne ideološke paradigme zbližajo, seveda tudi zato, ker gre nemalokrat za pojav dvoedinosti in enoosebnosti, se pravi, da se kriminalna in ideološka pola sinhrono utelešata v istih osebah.
Gre torej za eksplicitno kriminalno podzemlje, ki s pridom izrablja totalitarne prvine, ki so se v desetletjih takšne politične paradigme zavedno in nezavedno globoko zapisale v individualno in kolektivno psiho, strukturo, delovanje in kompleksen modus vivendi tega okolja.
Takšna zmagovita formula kriminala, ideologije in njunih preverjenih perfidno kombiniranih ustrahovalno obvladovalnih praktik je zavzela vse pozicije, prežela vse institucije do te mere, da je brezsramno obrnila svojo podzemno paradigmo navzven in jo nonšalantno ustoličila kot povsem samoumevno in edino sprejemljivo in zveličavno, saj se dobro zaveda, da ji nihče nič več ne more. Takšen perfidni vrednostni obrat je ta najbolj usodni salto mortale naše aktualne resničnosti.
To gre tako daleč, da zdaj iz dneva v dan tiste, ki živijo in delujejo pošteno, transparentno, odgovorno, se zavzemajo za resnico in univerzalne humanistične vrednote, potiskajo v temo in nazadnje ravnajo z njimi kot s podzemljem! V tej družbi je dobesedno prišlo do tega, da kriminalci kriminalizirajo poštene državljane.« https://anaasicsic.com/2020/09/25/resnica-nas-bo-osvobodila-vse-podobe-katastrofe-in-kje-na-kateri-strani-ovadbe-so-posteni-policisti/
Tako gre to, ko so glavni biznis »kurbe, droga in orožje«. Pa, ja, državna energetika! V takem še notranji minister popolnoma umolkne! Mrkne!
Vse zgoraj povedano bi se seveda precej težje zgodilo, če bi imeli v Sloveniji takoj po osamosvojitvi lustracijo, za katero pa takrat ni bilo politične volje in so se je seveda v resnici bali tako levi kot desni; pa če bi imeli transparentno tranzicijo, ki so se je prav tako in še bolj bali tako levi kot desni, transparentnosti, namreč, saj je šlo vendar tu predvsem za privatizacijo; potem pa v preteklih desetletjih resno, nepodkupljivo, načelno, pošteno, transparentno, nemanipulativno politično alternativo, ki seveda nikomur, ne levim ne desnim v resnici ni nikoli ustrezala; pa učinkovite nadzorne mehanizme nad politiko in birokracijo, na kar že sama misel spravlja v čisto histerijo tako leve kot desne; ter, še posebej, če bi imeli kritično maso osveščenih in aktivnih državljanov, ki jim ne bi bilo mar, ali so to »naši« ali »njihovi«, desni ali levi, ampak samo in izključno to, ali politični odločevalci delajo za dobro vseh in skupnega, ali le za interese tistih, ki so jih nastavili, kar pa je, takšna državljanska drža namreč, sploh nesprejemljiva za prav vse etablirane »vladne« in »nevladne« politične opcije v državi.
In še huje je, v vsem tem se zdi, da se, žal, velika večina slovenskih državljanov sploh ne zaveda, kaj pomeni biti »državljan« in se vedno znova obnaša, kot da gre za nogometno tekmo, kjer se rjove za »naše« in žvižga proti »njihovim«, z vsake tekme pa vodje navijačev sicer odhajajo z dobro skritimi in prikritimi bonitetami in »plačili«, ravno tisti, ki pa so na eni in na drugi strani spontano najbolj glasni, z vsakega »derbyja« vedno znova odhajajo še bolj revni in opeharjeni! Bedaki, ki se vedno znova pustijo speljati na led podalpsko balkanskih interesno politično kriminalnih združb, katerih modus operandi se vrti v večnem krogu in zanje preverjeno uspešnem poslovnem modelu, ki se mu, kot bi rekel naš prijatelj z Gornjega trga, zelo na kratko reče »kurbe, droga in orožje«. Na Slovenskem se tem trem v prav vseh pogledih, smislih in pojavnih oblikah enakovredno pridružuje še energetika! Jasno, (kvazi)državna!
Natanko to je namreč tisto, kar danes gledamo. Ko pa se ta poslovni esprit odkrito polasti najvišje lokalne in nacionalne ravni ter se postavi nad vsak minimum politične spodobnosti in integritete, pa je natanko to, kar nas zdaj blizu in daleč obdaja. In ob čemer ni čudno, da totalno umolkne in javno umanjka celo minister za notranje zadeve, dobesedno mrkne, ki pa itak, tako kot smo na začetku tega »svobodnega« mandata to lepo videli pri gospodarskem ministru, najverjetneje nima veliko besede, sploh če je nevarnost, da bo govoril resnico, ki bi bila tudi v kontekstu vsega tega norenja s »posnetki« več kot dobrodošla. A očitno spet ne za »prave«.
Kaj bi lahko o vsem tem povedala hčerki, če bi še živela?
No, in kaj bi lahko v takem o vsem tem te dni povedala svoji 25-letni hčerki, če bi še živela? Kako bi ji pojasnila to, kar vlada? In kar je v totalnem nasprotju s tem, kar verjamemo, kar delamo in kar živimo že generacije v moji in moževi družini in v najini, naši sedanji.
Kako prepričljive bi bile moje besede o nujnosti tega, da je ženska, ki želi voditi druge in zavzemati pomembne položaje v družbi, razgledana, bistra, izobražena, pokončna, premišljena in verodostojna ter vedno uglajena v svoji moči in spodobni prezenci, ob pogledu na indolentne ekscese sedanje predsednice parlamenta!?
Foto: Ana Ašič
Kako prepričljive bi bile moje besede o tem, kako nujno je za žensko, ki želi voditi druge in zavzemati pomembne položaje v družbi, da razvija vse vrste inteligenc, od čustvene in socialne do komunikacijske ter pronicljive politične in diplomatske, predvsem pa, seveda, da ima toliko samorefleksije, da se pred poseganjem po najvišjih političnih in odločevalskih funkcijah, vpraša, ali je vsaj z minimumom vsega tega že naravno obdarjena in sposobna ter dovolj vešča in izkušena ter, ali je pripravljena prevzemati vso osebno odgovornost za odločitve in upravljanje z denarjem in življenji drugih in vse skupnosti, predvsem pa, ali se zaveda, da mora vselej in povsod in tisočkrat to! misliti s svojo glavo in je ne nositi naprodaj za druge; bi mi to verjela, ob pogledu in poslušanju nekdanje pravosodne ministrice, pravzaprav kar obeh, pa nekdanje digitalne ministrice, pa raznih energetskih državnih menedžerk, od državnih naftarjev do »električarjev« in tiste reve z Dravskih elektrarn, ki je šla za »šefe« v žerjavico po kostanj in po tisto smetiščno vetrnico; zdaj pa njej norišnica, njim pa milijončki!?
Kako prepričljive bi bile moje besede o tem, kako nujno je za žensko, ki želi voditi druge in zavzemati pomembne položaje v družbi, da je njena drža nepokorljivo trdna, moralna in etična, njena glava, kot že rečeno, res njena, njen pogled odprt v širokem razumevanju vseh najbolj raznolikih in barvitih facet življenja, njeno srce pa neomajno osredinjeno v resnici in senzibilno pretkano s sočutjem za vse, kar ji je poverjeno in zaupano? Bi mi to verjela, ob pogledu na vso to »babjo kamariljo« okoli vseh teh polit kriminalnih »alfa samcev«, pri čemer te gospe bolj papeško od papeža vztrajajo pri stvareh, ob katerih še celo njihovi »razvojniki« raje molčijo in le zavijajo z očmi; in kot pridne, ubogljive punčke sadomazohistično dajejo svoje roke in noge in vse vmes v pogubni ogenj brezvestnega političnega preigravanja, da na koncu čisto pregorene in razcefranih živcev pridejo na tiskovko, ob kateri se dobesedno križa vsa slovenska intelektualna in z zdravo pametjo razmišljajoča srenja vseh političnih opcij. One pa v jok in norenje!
Le kako bi na to gledala, kako bi to videla moja 25 letna hčerka? Le kako to gledajo in vidijo njene današnje žive vrstnice? Še sreča, da je danes res vse hitro rešeno z enim ali dvema klikoma, ugasneš, zapreš telefon ali računalnik, pa je! Adijo, norost!
Obenem seveda verjamem, da bi meni in mojemu možu vse to na koncu koncev vendarle uspelo nekako pojasniti in povedati tako, da bi tudi hčerka razumela, nama verjela in zaupala, tako kot nama verjame in zaupa sin, saj že vse življenje vidi in sliši, kakšne so vrednote naše družine, o katerih ne govorimo veliko, jih pa iz dneva v dan skušamo živeti, predvsem pa zmeraj spodbujati k vsestranskim razmislekom in lastnim pogledom in mnenju, ki je za nas, četudi še tako različno, da je le utemeljeno na resnici, zmeraj popolna svetinja!
»V peklu je posebno mesto za ženske, ki si ne pomagajo!«
Edino, kar se bojim, da bi pa res težko pojasnila moji 25-letni hčerki, če bi še bila živa, pa je dejstvo, kako zelo so vse te slovenske politične, finančne in vseh drugih vrst »močnice« narejene tako, da jih je domala nemogoče »preprositi« za kakršno koli pomoč in podporo.
In tudi marsikaj tega, čemur smo bili v preteklih letih in smo zdaj priče, je del te neverjetne slovenske vplivne ženske »solidarnosti«. Saj ne, da bi to moralo biti za vsako ceno, nikakor, vsekakor pa se vsaj minimalna odsotnost ženske hudobije, zahrbtnosti in nepoštenosti pričakuje vsaj tam, kjer gre za jasne kriterije, izpolnjevanje pogojev, verodostojne vsebine in cilje, javno in družbeno relevantnost ter, jasno, za javni denar! Ja! Ne zato, ker sem ženska, ampak zato, ker delam dobro, pričakujem, da me bo ena ministrica ali predsednica države ali državna sekretarka, ali pa ena edina ženska članica pristojne komisije podprla pri mojih prizadevanjih, ne pa, da mi bo pri tem na vse pretege »odmagala« in metala polena pod noge!
Vse novinarke, političarke pa še bolj, to sem trdno prepričana, zelo dobro poznamo in poznajo besede jeklene Madeleine Albright, prve ženske v zgodovini, ki se je leta 1997 zavihtela na čelo ameriškega State Departmenta, ki je, ko je nekaj let kasneje pomagala Hillary Clinton, pohvalo, ki jo je zato dobila, prisotnim medijem vešče komentirala z izjavo, ki se je za zmeraj nepozabno vtisnila v spomine milijonov aktivnih in angažiranih žensk po svetu: »V peklu je posebno mesto za ženske, ki si ne pomagajo!«
Albrightova je bila seveda političarka ranga nekaj milijonov svetlobnih let oddaljenega od teh naših političnih estradnic in diletantk iz gornje zgodbe; pošteno dejstvo pa je, da je to odmevno in pompozno izjavo dala, ko je pomagala svoji politični in strankarski tovarišici. Ali bi v resnici pomagala tudi kakšni, ki bi drugače mislila, ne vemo in bomo tudi težko izvedeli, saj bo točno čez en teden, 23. marca že štiri leta, kar je pri 84 letih preminila.
Vsekakor pa se zdi, da to »posebno mesto v peklu« vseh teh slovenskih političnih »princes« ne skrbi kaj močno! Zakaj bi jih, pravzaprav!? V nebesa itak ne verjamejo. Pekel pa je v resnici čisti raj za »luciferke«. Kar se življenja na »zemlji« tiče, pa se zdi, da je ta trenutek pomembno le to, da »gremo naprej«! In za to bo menda zdaj izrabljeno vse, čisto vse, kar je mogoče res najhujšega najti med nebom in peklom! In to je zdaj ta zgodba!
Foto: Ana Ašič
Po novici je zgodba. Za njo smo mi.
NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.
Od narave. Do umetnosti.
ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.
ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.
Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
anaasicsic.journalism.in.focus@gmail.com
Odgovorna urednica
Ana Ašič
Majhen portal. Za velike zgodbe.
Foto: Ana Ašič
Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete, in nas pri naših prizadevanjih za izvirno, angažirano, kritično, pristno, profesionalno in etično ter zares neodvisno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni!
DONACIJA SIC!
Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom
Izdajatelj
HIŠA ZVEZD
Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
Svetimo v temi! 
zavod.za.umetnost.hisa.zvezd@gmail.com
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 OTP BANKA d.d.
Namen nakazila: DONACIJA SIC! Koda namena: CHAR
HVALA!
Foto: Ana Ašič
»Na tistih gričih si se zjutraj zbudil in pomislil: tu sem in prav je, da sem tu.«
Karen Blixen
2019,2020,2021,2022,2023,2024,2025,2026 ©Vse pravice pridržane.
Avtentično! Ustvarjeno brez umetne inteligence! AI Free!
